<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2345/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2345.2017

Evidenčna številka:VSL00008792
Datum odločbe:14.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:stvarna služnost - opis prostorskih meja stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovalna doba - prepoved vznemirjanja

Jedro

ZZK-1 v 19. členu določa, da se morajo pri poteku služnostne poti po delu nepremičnine prostorske meje služnosti natančno opisati. Toda to ne pomeni, da mora biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk in razdaljami med njimi.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno tako spremeni, da se zavrne odstranitveni zahtevek oziroma del tožbenega zahtevka, ki se glasi: "že nastavljene skale in večje kamne, ki so v dolžni cca 12 m, merjeno od parcele tožnice proti javni poti, postavljeni na obeh straneh poti, opisani v 1. točki izreka te sodbe, pa je dolžan odstraniti s poti, tako da bo vožnja po njej možna za vozila, navedena v točki 1."

II. V preostalem se pritožba toženca, tožnice pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za potrebe nepremičnine, parc. št. *150/0, k. o. X, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorji s traktorskimi priključki za osebne potrebe in potrebe kmetovanja po obstoječi poti v dolžini 40 m in širni 2,80 m pri vstopu z javne poti ter 2,20 m pri koncu te poti, ki poteka od javne poti parc. št. 1630, k. o. X, v lasti Občine Ž., od parc. št. *150/0, k. o. X, v smeri vzhod - zahod po osrednjem delu parc. št. *52/0, k. o. X, in jugovzhodnem delu parc. št. 449/3, k. o. X, v breme vsakokratnega lastnika teh parcel kot služečih nepremičnin, ki sta v lasti toženca A. P. V presežku (glede preostalih prevoznih sredstev, glede drugih potreb ter glede parcele 449/2) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, še posebej je dolžan opustiti nastavljanje kamnov in skal na služnostno pot, že nastavljene skale in večje kamne, ki so v dolžini 12 m, merjeno od parcele tožnice proti javni poti, postavljeni na obeh strani poti, pa je dolžan odstraniti s poti, tako da bo vožnja po njej možna za vozila. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer najprej glede širine poti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je prisodilo ožjo pot, kot jo je zahtevala. Nadalje se pritožuje glede ugotovitve sodišča, da ni priposestvovala služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe parcele št. 449/2, k. o. X (nova hiša), saj tvori navedena parcela skupaj s parcelo št. *150/0, k. o. X (stara hiša), funkcionalno celoto. Izpodbija tudi odločitev sodišča glede nepriposestvovanja služnostne pravice za ostala prevozna sredstva in potrebe. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Toženec se pritožuje zoper prvi odstavek I. točke izreka in v celoti zoper II. in III. točko izreka. Kot bistveno navaja, da sodišče ni realiziralo napotkov višjega sodišča, da so podane ovire za priposestovanje stvarne služnosti in da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da toženec nastavlja kamne na služnostno pot, saj so kamni ob sporni poti. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje o obstoju služnosti vožnje za potrebe kmetovanja in da občasno dovoljenje za prehod s prevoznim sredstvom ni podlaga za priposestovanje služnosti. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Toženec je pravočasno odgovoril na pritožbo tožnice in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

6. Navedeni spor je zahteval odgovor na dve bistveni vprašanji: prvič, ali je bila služnostna pot priposestvovana (v zvezi s tem tudi v kakšnem obsegu/velikosti in v korist katere nepremičnine), in drugič, če je bila, s katerimi prevoznimi sredstvi.

7. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo širino služnostne poti, ker je različno določilo njeno širino: pri vstopu z javne poti 2,8 m in 2,2 m pri koncu te poti. Pot naj bi bila v zadnjem delu ožja, ker toženec nanjo protipravno nalaga kamenje. Pot naj bi bila tudi nejasno opisana. Pritožbeno sodišče ji ne sledi.

8. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 19. členu določa, da se morajo pri poteku služnostne poti po delu nepremičnine prostorske meje služnosti natančno opisati. Toda to ne pomeni, da mora biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk in razdaljami med njimi1. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz opisa služnosti v izreku izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča zadostilo pravnemu standardu natančnega opisa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se opira zlasti na fotografije (priloge B 10, B 29, B 30 in B 31), izhaja, da je ob poti dejansko izvrševane služnosti postavljeno kamenje, torej je služnost v naravi jasno razvidna in zamejena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da so tožnica in njeni predniki uporabljali to sporno traso, ker v naravi ni drugega dostopa do njihovih nepremičnin. To so potrdili tudi drugi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je trasa točno taka, kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Navedenima različnima širinama v pritožbi nasprotuje tudi toženec in v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da je širina poti neodvisna od kamenja. To je sicer res, vendar se očitno tudi toženec, ki je ob traso služnostne poti postavil kamenje, zaveda, kje ta poteka. Prav to pa je razlog (in tu ima toženec prav), da je tožničin odstranitveni zahtevek (odstranitev kamenja s trase služnostne poti) neutemeljen.

10. Iz razlogov izpodbijanje sodbe (5. točka obrazložitve) namreč izhaja, da se kamenje nahaja ob služnostni poti, ne na njej. Kamenje torej predstavlja naravni mejnik, ki začrtava služnostno pot, ne ovira pa same služnosti v obsegu, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici pripada, in s tem obsegom se pritožbeno sodišče strinja. Ker kamenje ni na sporni poti, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodil in v II. točko izreka izpodbijane sodbe delno poseglo tako, da je odstranitveni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

11. Po prvem odstavku 54. člena ZTLR2 se služnost lahko priposestvuje, če je bila dejansko izvrševana 20 let in če lastnik služnostne stvari temu ni nasprotoval. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič, toženčevi predniki niso nasprotovali hoji in običajnim vožnjam za kmetijske namene niti vožnjam z osebnimi vozili za potrebe parcele št. *150/0 (stara hiša). Tem ugotovitvam pritožbeno sodišče pritrjuje, zato je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica priposestvovala pravico hoje, voženj za potrebe kmetovanja in voženj z osebnim vozilom do njihove stare hiše in gospodarskega poslopja, saj se je sporna pot uporabljala že pred smrtjo tožničinega prednika leta 1972. Vse to je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Glede toženčeve navedbe, da tožnica sedaj več ne kmetuje, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz izpovedb prič jasno izhaja, da so tožničini predniki, nato pa tudi tožnica kmetovali, in to že pred smrtjo tožničinega prednika T. (leta 1972) ter pri tem uporabljali pot za potrebe kmetovanja (sprva za vožnjo z živino in vozom, od leta 1986 pa tudi za vožnje s traktorjem). Iz razlogov sodišča prve stopnje torej jasno izhaja, da je dvajsetletni priposestvovalni rok potekel najkasneje leta 1992, zato je tožnica priposestvovala služnost tudi za potrebe kmetovanja, pri čemer ni pomembno, ali se danes še ukvarja s kmetijstvom3.

12. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek glede priposestvovanja voženj z drugimi prevoznimi sredstvi (tj. vozili za pluženje, tovornimi ter raznimi kombiniranimi vozili za druge potrebe). V 11. točki obrazložitve je utemeljilo, da je priča Š. izpovedal, da pluži pri tožnici šele 5 let, torej doba, potrebna za priposestvovanje, očitno ni potekla. Ob tem je treba izhajati iz samega namena stvarne služnosti, da koristi gospodujoči nepremičnini in jo, glede na vsebino služnosti, lahko izvršuje vsak, ki gospodujoče zemljišče uporablja. Gre za omogočanje gospodarske rabe nepremičnine in ne za osebno korist njenega lastnika.4 Pritožnici je treba še pojasniti, da gola potreba, da (trenutno njena) nepremičnina pridobi neko služnost (na primer pluženje z motoriziranim plugom), ne more biti pravni temelj za pridobitev služnostne pravice. Če je v času priposestvovalne dobe plužila s traktorjem, bo to lahko počela tudi odslej.

13. Kot izhaja iz navedb tožnice, je bila nova hiša na parc. št. 449/2, k. o. X, zgrajena leta 1994. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve prepričljivo obrazložilo, da 20-letni rok za priposestovanje služnosti voženj za potrebe nove hiše še ni potekel. Kot so izpovedale priče, predniki toženca niso nasprotovali služnosti poti za potrebe nepremičnine na parc. št. *150/0, k. o. X (stara hiša), medtem ko so nasprotovali izvrševanju služnosti za novo hišo. Pritožbeno sodišče sprejema oblikovano dokazno oceno v zvezi z dejstvi, da služnost za novo hišo ni priposestvovana, ter zavrača nasprotne pritožbene očitke kot neutemeljene.

14. Pritožba toženca v delu, ki se nanaša na tožničin prepovedni zahtevek (del zahtevka, ki se nanaša na prepoved vznemirjanja za v I. točki izreka ugotovljeno služnost), ni utemeljena. Tožnica je priposestvovala služnost za staro hišo, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, kolikor sodišče z njo tožencu v II. točki izreka nalaga prepoved poseganja vanjo. Pritožba tožnice pa je v celoti neutemeljena, preostali del njenega zahtevka je pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato, ob odsotnosti razlogov, na katere je v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo toženca v preostalem, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, nastale s pritožbo. Toženec je s pritožbo uspel le delno (drugi odstavek 154. člena ZPP), njegov odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj odločbe VSL III Cp 2479/2016 s 25. 1. 2017 in I Cp 2003/2015 z 9. 9. 2015.
2 Če je bila služnost poti priposestovana pred 1. 1. 2003 (pred uveljavitvijo SPZ), je treba za sojenje uporabiti ZTLR.
3 Trditev, še manj tožbenega zahtevka v smeri 222. člena SPZ toženec ni postavil.
4 Juhart M. in drugi, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 596.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54, 54/1
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 19
Datum zadnje spremembe:
10.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MDI4