<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 193/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.193.2017

Evidenčna številka:VSL00001410
Datum odločbe:02.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Milan Mesojedec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje služnosti - dobra vera - nepravo priposestvovanje - pravo priposestvovanje - načelo publicitete

Jedro

Dobra vera mora biti podana ves čas priposestvovalne dobe in se domneva, vendar je to domnevo mogoče izpodbiti. Dokazno breme za to je načeloma na lastniku služeče nepremičnine, vendar ga ta prevali na priposestvovalca že s tem, da služnost v zemljiško knjigo ni vpisana, saj se zaradi načela publicitete domneva, da je zemljiškoknjižno stanje znano vsakomur.

Zgolj dejstvo, da bi nepremičnino za lastnika obremenil njegov organ izven svoje pristojnosti, samo po sebi še ne bi nujno pomenilo, da je bil tožničin prednik slaboveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica naj toženki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo 194,22 EUR, v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, sama pa naj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za izstavitev listine za vpis služnostne pravice vožnje z vsemi vozili do 3 tone v breme nepremičnine s par. št. 1244/180 in 1244/289 za potrebe nepremičnin s parc. št. 1244/261 in 1244/288, vse v k. o. X. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se ta ista služnost ugotovi. Tožnici je, ker je propadla, naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki v znesku 260,13 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) dopustnih oz. predvidenih razlogov, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Nasprotuje oceni, da ni izkazala vsebine služnosti, kar naj bi bilo po njenem protispisno oz. brez jasnih razlogov. Očita, da sodišče ni presodilo, da ji je Občina A. dovolila na spornih služečih zemljiščih postaviti infrastrukturo in jih komunalno urediti; to govori o njenem zavedanju, da služnost obstaja. Nasprotuje oceni, da izpoved K. I., da je prosil za odkup teh zemljišč, zanika njegovo dobro vero glede služnosti, saj bi z nakupom pridobil še več pravic. Za sklep UO Sklada stavbnih zemljišč, ki je bil organ Občine A., pravi, da sicer res ni pravi naslov za pridobitev služnosti, vendar se je njen pravni prednik upravičeno zanesel nanj, saj gre za javni organ in za njegove pristojnosti ne more vedeti bolje kot pa ta organ sam. Tudi za dikcijo sklepa, ki mu omogoča dostop, meni, da mu ne more biti v škodo, saj gre le za netočno formulacijo. Če bi podvomil, pravi, da bi že prej vložil tožbo. Meni, da mu nevpis v zemljiško knjigo ne more preprečevati dobre vere in da je drugačno sklepanje v nasprotju s sodno prakso, po kateri zadostuje, da je posestnik prepričan o veljavnem pravnem naslovu. Nadalje pavi, da služnosti nihče nikoli ni branil, da se je vseskozi hodilo in vozilo z avtom, zato bi morala biti vsaj v tem obsegu služnost priznana. Očita, da sodba o tem nima razlogov. Za izpoved A. P. pravi, da je bila medla, so pa M. Z., G. I. in M. R. jasno povedali, da so nemoteno uporabljali služnostno pot. Opozarja na dopis Občine B. z dne 7. 11. 2007, češ da ta tam priznava pravico do dostopa oz. služnost, ko omenja, da mu lahko služnost oporeka. Meni, da izvedensko mnenje ne more biti ključno, da pa bi sodišče moralo opraviti ogled na kraju, pa ga brez razlogov ni. Toženi stranki očita hipokrizijo, češ da je prodala zemljišča brez dostopa in da z zanikanjem služnosti omejuje njeno svobodno gospodarsko pobudo. Končno sodišču očita še napačni pravni pouk, 8 dnevni rok za pritožbo namesto 15 dnevnega s čimer pravi, da ji je bila kršena ustavna pravica do pritožbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Primarni tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaradi zastaranja, čemur konkretno pritožba ne nasprotuje. Ker je odločitev materialnopravno pravilna, se v nadaljevanju pritožbeno sodišče osredotoča na razloge pritožbe glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, ki se tiče priposestvovanja služnosti. Tega je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo in ocenilo, da tožnica oz. njeni pravni predniki niso bili v dobri veri glede obstoja služnostne pravice, katere ugotovitev zahtevajo.

7. Ta ocena je pravilna. Dobra vera mora biti podana ves čas priposestvovalne dobe (pri pravem priposestvovanju, 1. odst. 217. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ) in se domneva (9. čl. SPZ), vendar je to domnevo mogoče izpodbiti. Dokazno breme za to je načeloma na lastniku služeče nepremičnine, vendar ga ta prevali na priposestvovalca že s tem, da služnost v zemljiško knjigo ni vpisana, saj se zaradi načela publicitete domneva, da je zemljiškoknjižno stanje znano vsakomur (6. čl. Zakona o zemljiški knjigi).1 Sodna praksa, ki jo navaja pritožnica, češ da odsotnost zemljiškoknjižnega vpisa služnosti priposestvovanja ne preprečuje, tu ni sporna, vendar pritožnici ne pomaga. Ona je tista, ki bi morala izkazati obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi upravičeno mislila, da ima služnostno pravico, kljub temu, da je ni imela.

8. Tožnica tezo o svoji dobri veri, o svojem zmotnem prepričanju, da je imela pravico do hoje in vožnje, gradi na zaupanju v sklep Upravnega odbora (UO) Sklada stavbnih zemljišč Občine A. z dne 1. 12. 1997, s katerim je bilo njenemu pravnemu predniku dovoljeno postaviti oporni zid na mejo parc. št. 1244/288 in 1244/283 ter dostop po zemljišču parc. št. 1244/180 in 1244/289, vse k. o. X. Ključna dokaza (razloga), zaradi katerih pritožbeno sodišče ne dvomi v oceno in zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta kljub temu sklepu tožnica oz. njen prednik že tekom priposestvovalne dobe vedela, da to še ne daje ustrezne pravice, sta dva. Prvi je ta, da je tožničin pravni prednik sam izpovedal, da je prosil za odkup spornih služečih nepremičnin, kar je bilo nesporno pred potekom priposestvovalne dobe, namreč meseca avgusta 2007. Res je, da je lastninska pravica širša stvarna pravica od služnostne, ki omogoča le uporabo, vendar pa ni prepričljivo, da je želel tožnik več od uporabe. Tudi pritožbeno sodišče vidi edini logični in prepričljiv razlog za željo po nakupu služečih nepremičnin v tem, da bi si pravni prednik tožnice zagotovil nesporen in trajen dostop do gospodujočih nepremičnin, torej se je moral zavedati, da ga dejansko nima. Z drugimi besedami, tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da se pravni prednik tožnice ne bi potegoval za odkup parcel, če bi mislil, da ima na njih služnostno pravico. Drugi odločilni dokaz pa je toženkin dopis, na katerega se sicer sklicuje tudi pritožnica, ki je tudi iz časa priposestvovalne dobe (iz meseca novembra 2007) in v katerem jasno in izrecno toženka navaja, da služnost lahko oporeka. Ta formulacija ("oporekanje služnosti") nikakor ne pomeni, da toženka obstoj služnosti priznava, vendar mu oporeka, saj služnosti tedaj ni bilo - niti ni bila vpisana niti ni zanjo potekla priposestvovalna doba.

9. Vse ostalo je zato manj relevantno. Možno je, da je bil tožnik sprva prepričan o služnosti in da je menil, da je UO Sklada kmetijskih zemljišč pooblaščen, da v imenu toženke obremenjuje njeno lastnino ter da dikcija "dostop" pomeni služnostno pravico. Zgolj dejstvo, da bi nepremičnino za lastnika obremenil njegov organ izven svoje pristojnosti, samo po sebi še ne bi nujno pomenilo, da je bil tožničin prednik slaboveren. Vendar pa mora biti dobra vera, kot že povedano, podana celotno priposestvovalno obdobje. Ne sicer v smislu tega, da priposestvovalec ves čas preverja svoj pravni položaj. Vendar pa omenjena dokaza nedvoumno dokazujeta, da je tožnik vsekakor pred potekom izvrševanja desetletne posesti izvedel, da nima služnostne pravice do poti oz. prevoza. Ali je toženka oz. njena pravna prednica ravnala nepošteno, ko je prodala zemljišča brez (trajnega) dostopa, na navedeno ne vpliva in so očitki, da mu krši ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude, nerelevantni za ta spor. Ob tem pa se le ni mogoče znebiti vtisa, da je bil tožnik, če je bil pošten, vsekakor premalo skrben pri urejanju prostora za svojo dejavnost, in tudi, da očitno ima povezavo z gospodujočimi nepremičninami preko svojih lastnih, ki pa jih očitno uporablja za druge namene.

10. Prvostopenjsko sodišče je kot podlago svoje presoje pravilno uporabilo določbo 1. odst. 217. čl. SPZ, ki za priposestvovanje služnosti v desetih letih zahteva njeno izvrševanje v dobri veri (pravo priposestvovanje). Nenasprotovanje lastnika izvrševanju služnosti je namesto dobre vere relevantno le pri priposestvovanju po daljšem času - 20 let (2. odst. 217. čl. SPZ; nepravo priposestvovanje), to obdobje pa ob vložitvi tožbe nesporno ni niti še poteklo. Vse pritožbene navedbe, ki opozarjajo na dokaze, ki govorijo o nenasprotovanju izvrševanju služnosti, so zato brezpredmetne.

11. Nerelevantne so tudi navedbe o tem, da je tožničin prednik sporna zemljišča komunalno uredil, saj to samo po sebi ne vodi do pridobitve kakšne stvarne pravice na teh zemljiščih. Res bi bil lahko to tudi dokaz o njegovi dobri veri, češ tega se ne bi lotil, če bi vedel, da nima pravic, vendar bi šlo za špekulacijo. Lahko bi šlo namreč tudi za obliko pritiska na toženko. Predvsem pa je to ravnanje tožničinega prednika ob svojo dokazno vrednost spričo zgoraj navedenega dejstva, da je nepremičnine kasneje želel odkupiti in da mu je (celo v odgovoru na to) toženka služnost izrecno oporekala.

12. Ker ni izkazane dobre vere, služnost ni mogla nastati s priposestvovanjem v nobenem obsegu, zato so tudi vse pritožbene navedbe glede obsega služnosti nerelevantne.

13. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovljenega pomanjkanja dobre vere, dokaz z ogledom kraja samega ni bil potreben, saj za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih sodišče lahko sklepa o dobri veri, ta dokaz ni primeren.

14. Nepomembno je tudi nasprotovanje izvedenskemu mnenju kot ključnemu dokazu; to res ni primeren dokaz ne za priposestvovanje ne za nepriposestvovanje, lahko je kvečjemu relevanten za ugotovitev nekaterih posredno pomembnih okoliščin. Glede na zgoraj povedano pa v obravnavanem primeru niti ni imel odločilne teže.

15. Res je sodišče prve stopnje strankam podelilo napačni pravni pouk, in sicer da je pritožba zoper sodbo dovoljena v 8-ih namesto v 15-ih dneh (1. odst. 333. čl. ZPP), vendar s tem ni prizadelo tožničine pravice do pritožbe, saj jo je ta glede na pravi zakonski 15 dnevni rok pravočasno vložila; tega roka napačni pravni pouk sploh ne bi mogel učinkoviti skrajšati.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. in 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom na njeno pritožbo, in sicer po ZOdvT 139,20 EUR za nagrado za postopek v zvezi z rednimi pravni sredstvi, 20 materialnih stroškov ter DDV, kar je skupaj 194,22 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 Glej več v M. Damjan in V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik priposestvovalca, Pravnik letnik 70 (132), št. 3-4/2015, str. 200.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 217, 217/1, 217/2
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 6
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 333, 333/1
Datum zadnje spremembe:
26.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNzk2