<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 158/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.158.2016

Evidenčna številka:VS0018624
Datum odločbe:10.11.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 1652/2015
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - sprememba sodne prakse - osnovna vrednost - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice - lastninjenje

Jedro

V starejši sodni praksi je veljalo, da mora stranka v reviziji podati oceno vrednosti revizijsko izpodbijanega dela zahtevka, saj se je revizijsko sporna vrednost presojala po razmerju med zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej po deležu od ocenjene ali določene vrednosti spora. Novejša sodna praksa pa se je od navedenega oddaljila in omehčala prej navedeno stališče. Zdaj zadošča, da revident navede le osnovno vrednost spornega predmeta. Navedeno novejše stališče sodne prakse smiselno enako velja za zahtevke, ki temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP) in za medsebojno povezane zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP), zato za presojo dovoljenosti revizije v konkretnem primeru dejstvo, da drugi zahtevek ni predmet revizijske presoje, ni (več) pravno odločilno.

Pravica uporabe se je v sistemu družbene lastnine lahko prenašala tudi izvenknjižno. Ker dejanski imetniki pravic uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini dejansko pravico uporabe na sporni nepremičnini ali njenem delu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 630,00 EUR.

Obrazložitev

1.

Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka ugotovilo, da tožniku, poleg ¾ deleža nepremičnine parc. št. 1/4 in 1/6 k. o. ..., pripada tudi lastninska pravica na idealnem deležu do ¼ teh nepremičnin v lasti toženke in se lastninska pravica tožnika vpiše tudi na deležu do ¼, tako da postane tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1/4 in 1/6, k. o. ..., do celote. V II. točki izreka je sodišče s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek tožnika, naj se ugotovi, da toženki na podlagi lastništva idealnega deleža do ¼ nepremičnine parc. št. 1/1, k. o. ... pripada le tisti del nepremičnine, ki je v naravi soba z balkonom na južni strani hiše, soba na severni strani hiše in vezni hodnik med tema sobama, kar vse se nahaja v stanovanju z vhodom v prvem nadstropju stanovanjske hiše, ki je v posesti toženke ter pripadajoče podstrešje v skupni izmeri 64 m² nad navedenima sobama in zelenica na severnem delu stanovanjske hiše, ki meji na pločnik in jo omejuje ograja. Glede I. točke izreka je sodišče kot bistveno zaključilo, da sta starša pravdnih strank tožniku z darilno pogodbo z dne 5. 2. 1976, na zemljišču, na katerem sta imela pravico uporabe, priznala, da je izključno s svojimi sredstvi in delom ter z njunim dovoljenjem zgradil garažo, na kateri sta mu zato priznala izključno lastninsko pravico. Vknjižba prenosa pravice uporabe ni imela konstitutitvnega pomena, zato za presojo, kdo je bil ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) imetnik pravice uporabe, ni bilo odločilno, kdo je bil v zemljiški knjigi vknjižen kot tak, ampak kdo je bil dejanski imetnik te pravice in jo je izvrševal. Ob uveljavitvi ZLNDL je bil tožnik imetnik pravice uporabe, zato je sodišče ugotovilo, da je na podlagi 2. člena tega zakona postal lastnik parc. št. 1/4 in 1/6, k. o. ....

2. Višje sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je s priznanjem lastninske pravice na garaži, na tožnika prešla tudi pravica uporabe zemljišča, z uveljavitvijo ZLNDL pa je postal lastnik zemljišča.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe je toženka vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Utemeljuje, da je prvostopenjsko sodišče, v nasprotju z vsebino darilne pogodbe in trditveno podlago tožnika, arbitrarno sprejelo zaključek, da je bila garaža z darilno pogodbo tožniku podarjena, s čimer je pridobil tudi pravico uporabe. Iz vsebine darilne pogodbe namreč jasno izhaja, da je predmet darila delež do ½ parc. št. 1/1 in 1/3, k. o. ..., nikjer pa darilna pogodba ne vsebuje določila o daritvi sporne garaže, kar bi lahko predstavljalo pravni temelj za prenos pravice uporabe celotnega zemljišča pod garažo na tožnika. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so nejasni (14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ker materialno podlago za odločitev najprej predstavljajo določila o gradnji na tuji nepremičnini, nato pa sodišče pojasnjuje, da je nepremičnina na tožnika prišla na podlagi darilne pogodbe. Višjemu sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na novo dejstvo, ki ne izhaja iz nobene listine v spisu. Tožnik ni zatrjeval niti, da naj bi med njim in staršema obstajal dogovor o skupni gradnji, še manj pa, da naj bi bil tak dogovor podlaga za spremembo obstoječih solastniških deležev oziroma podlaga za pridobitev pravice uporabe na zemljišču. V skladu z obstoječo sodno prakso ima dogovor o skupni gradnji stvarnopravne učinke zgolj v primeru, da ta vsebuje tudi izrecni dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev lastninske pravice oziroma spremembo solastniških deležev (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 188/2010). Takega dogovora tožnik niti ni zatrjeval, niti ni vsebovan v darilni pogodbi. Darovalca sta na tožnika prenesla pravico uporabe na deležu do ½, ne pa tudi izključne pravice uporabe na celotnem zemljišču pod garažo. S priznanjem lastninske pravice na garaži kot objektu, na tožnika ni mogla avtomatično preiti tudi pravica do uporabe na celotnem zemljišču pod garažo, saj bi bila za to potrebna ustrezna pravna podlaga. Določba 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerem ima lastnik stavbe pravico do uporabe zemljišča dokler stavba obstaja, ni mogoče razlagati na način, kot da je slednja določba samostojna podlaga za pridobitev pravice uporabe (sodbi II Cp 3724/2008 in II Ips 8/2008). Glede na pogodbena določila, da je tožnik na lastne stroške napeljal centralno kurjavo in hišo opremil z lesenimi roletami ter sezidal garažo, je moč sklepati, da sta darovalca na podlagi dogovora o skupnih vlaganjih, v zameno za opravljena vlaganja, na tožnika prenesla lastninsko pravico v deležu do ½ stanovanjske stavbe in brezplačno pravico uporabe v deležu do ½ parcele 517/1. Teh deležev tožnik ne more enostransko spreminjati, odločitev sodišče, ki tožniku priznava dodatni solastniški delež pa je materialno zmotna. Na podlagi 2. člena ZLNDL je glede na vsebino darilne pogodbe, tožnik lahko pridobil lastninsko pravico zgolj na deležu do ½ sporne nepremičnine.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru primarno predlagal njeno zavrženje, sicer pa zavrnitev. Utemeljuje, da je sodišče vrednost spornega predmeta določilo s seštevanjem obeh zahtevkov in jo ocenilo na 41.700,00 EUR. Pri tem je v zvezi s prvim zahtevkom upoštevalo vrednost lastniškega deleža ¼ parc. št. 1/4 in 1/6, k. o. ..., v zvezi z drugim zahtevkom pa vrednost nepremičnine parc. št. 1/1, k. o. ... Drugi zahtevek je sodišče pravnomočno zavrglo in ni predmet revizijskega odločanja. Revizijsko sporen je torej le še ¼ delež nepremičnine parc. št. 1/4 in 1/6, k. o. ..., na katerih stoji garaža, katere vrednost na trgu ne dosega 41.700,00 EUR. Takšno vrednost spora je tožnica navedla le zato, da si je zagotovila pravico do revizije, kar je mogoče ugotoviti z vpogledom v izvedensko mnenje gradbene stroke, iz katerega je razvidno, da vrednost garaže znaša 10.000,00 EUR, vrednost ¼ deleža pa torej le 2.500,00 EUR, zato je treba revizijo zavreči.

Glede dovoljenosti revizije

5. Tožnik je vrednost spornega predmeta ocenil na 17.500,00 EUR, s katero pa se prvostopenjsko sodišče ni strinjalo in je vrednost spora, na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP, ocenilo na 41.700,00 EUR. Sodišče je štelo, da oba tožnikova zahtevka temeljita na isti pravni in dejanski podlagi, in je vrednost spora določilo s seštevkom vrednosti obeh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). V starejši sodni praksi je veljalo, da mora stranka v reviziji podati oceno vrednosti revizijsko izpodbijanega dela zahtevka, saj se je revizijsko sporna vrednost presojala po razmerju med zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej po deležu od ocenjene ali določene vrednosti spora. Novejša sodna praksa pa se je od navedenega oddaljila in omehčala prej navedeno stališče. Zdaj zadošča, da revident navede le osnovno vrednost spornega predmeta.(1)

Navedeno novejše stališče sodne prakse smiselno enako velja za zahtevke, ki temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP) in za medsebojno povezane zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP), zato za presojo dovoljenosti revizije v konkretnem primeru dejstvo, da drugi zahtevek ni predmet revizijske presoje, ni (več) pravno odločilno. Tožnikovo sklicevanje na izvedensko mnenje, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tržna vrednost garaže 10.000,00 EUR, pa predstavlja nedovoljeno novoto, kar mu je pojasnilo že pritožbeno sodišče.

Glede utemeljenosti revizije

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ni se mogoče strinjati z revizijskimi očitki, da so razlogi pravnomočne sodbe nejasni in da sodišče za sprejeto odločitev ni razpolagalo z ustrezno tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi zatrjeval ključna dejstva: 1) da sta mu starša z darilno pogodbo z dne 5. 2. 1976 podarila ½ z.k. telesa II, to je stanovanjske hiše v Ljubljani, stoječe na parc. št. 1/1 k. o. ...; 2) da sta mu v 5. točki te darilne pogodbe priznala, da je sam s svojimi sredstvi na parc. št. 171, k. o. ... sezidal garažo in mu priznala lastništvo garaže, 3) da je bila sporna nepremičnina v času sklepanja darilne pogodbe v družbeni lastnini, 4) da je bila parcela z garažo kasneje oddeljena od parc. št. 1/1, k. o. ... in razdeljena na dve novi parc. št. 1/4 in parc. št. 1/6, k. o. .... Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je jasno razvidno, da je sodišče ta dejstva, ki jih je tožnik tudi uspel dokazati, subsumiralo pod abstraktni dejanski stan določb ZLNDL. Višje sodišče je le potrdilo razloge nižjega, zato so neutemeljeni tudi očitki, da se je oprlo na novo dejstvo, ki iz podatkov spisa ni razvidno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče tudi pravilno in v skladu z usklajeno sodno prakso(2) uporabilo in razlagalo določbe ZLNDL, ki urejajo lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih. Po 2. členu navedenega zakona postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njih pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997. Novela ZLNDL (Ur. l. RS, št. 59/01) je določala, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo opravi po uradni dolžnosti. Kljub enostavnemu zakonskemu besedilu pa lastninjenje po ZLNDL ni bilo preprosto. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, je namreč treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Prenosi te pravice so se namreč lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost prenosa pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Ker torej dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih. Pri ugotavljanju obsega obstoječih pravic uporabe na nepremičnini je treba tudi upoštevati, da v družbenolastninskem sistemu niso veljala nekatera klasična pravila stvarnega prava. Ni veljajo načelo povezanosti zemljišča in objekta, ampak je veljajo obratno, da zemljišče sledi objektu.(3)

Ravno v tem je jedro revizijskega spora, namreč revidentka vztraja na stališču, da sta starša tožniku s pravnoposlovnim razpolaganjem priznala le lastništvo garaže, ne pa tudi zemljišča, na katerem stoji. Ob upoštevanju za to zadevo ključnega izhodišča, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno predeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, ampak v okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravice, je treba pritrditi razlogom pravnomočne sodbe, da je sporno določbo 5. točke darilne pogodbe mogoče pravilno razlagati le tako, da sta starša tožniku priznala lastninsko pravico na garaži, s tem pa je nanj prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem ta stoji. V sistemu družbene lastnine je namreč zemljišče sledilo objektu, zato je treba šteti, da sta starša s tem, ko sta tožniku priznala lastninsko pravico na garaži, nanj prenesla tudi pravico uporabe. Ob uveljavitvi ZLNDL je imel dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah tožnik, kljub temu, da je bilo formalno zemljiškoknjižno stanje drugačno. Tožnikova pravice uporabe pa se je na podlagi 2. člena ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.

9. Zadeve iz sodne prakse, na katere se sklicuje revidentka, z obravnavano niso primerljive, zato je neutemeljen tudi očitek odstopa od ustaljene sodne prakse. Odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne temelji na dogovoru o skupni gradnji, zato je revidentkino sklicevanje na dogovor o skupnih vlaganjih v zameno za ½ delež pravice uporabe in sodno prakso v zvezi s tem, pravno nepomembno. Tudi zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 8/2008, v kateri je zapisano, da 12. člen ZTLR ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev pravice uporabe, z obravnavano ni primerljiva. V bistvenem se razlikujeta v tem, da je bilo lastništvo garaže, s tem pa tudi pravica uporabe, s pogodbo prenesena na tožnika, v citirani zadevi Vrhovnega sodišča pa tožnik ni zatrjeval pravno poslovne pridobitve pravice uporabe.

10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi toženkin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora toženka tožniku povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo v višini zahtevanih 630,00 EUR, ki so odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C in 2/15), ki ga je Vrhovno sodišče uporabilo glede

na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).

Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem

paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP). Tožnik za primer zamude plačila ni zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti, zato jih revizijsko sodišče toženki ni naložilo v plačilo.

----

(1) Glej M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, št. 71/2015, str. 14.

(2) Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 91/2012 z dne 18. 9. 2014, II Ips 232/2011 z dne 18. 6. 2014, II Ips 985/2006 z dne 26. 8. 2009.

(3) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009.


Zveza:

ZPP člen 41, 41/1, 44, 44/3, 367, 367/2, 367/5. ZLNDL člen 2, 2/1.
Datum zadnje spremembe:
16.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwODYx