<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3062/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.3062.2015

Evidenčna številka:VSL0053157
Datum odločbe:06.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - odločba pristojnega organa - dovoljenje za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini - gradnja garaže - lastninjenje

Jedro

Ob ugotovitvi, da je nepremičnino v družbeni lastnini dejansko uporabljal pravni prednik tožeče stranke (in kasneje ona sama) ter na njej izvrševal pravico uporabe tudi v času uveljavitve ZLNDL, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je takšna pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini: garaža, ID znak 0000, k. o. X (ID 0000) v izmeri 15 m2 v korist in na ime tožnice, sicer bo tako listino nadomestila sodba.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine z ID znakom 0000 k. o. X, tožena stranka pa ji je dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 1.392,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ali vsaj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče tako za odobritev uporabe zemljišč v vogalu N. in (zdaj) A. ulice za gradnjo potrošniškega centra, v kateri je bila predvidena graditev garaž, kot za odobritev gradnje garaž navedlo isto odločbo, in sicer št. 07/7-ROA-34/3-61 s 16. 10. 1961, kljub temu, da spisovne listine kažejo drugače. Prav tako z omenjeno odločbo ni bila odobrena gradnja garaž in slednja ne nadomešča odločbe o gradbenem dovoljenju, za katero bi morala stranka zaprositi s posebno vlogo. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je navedeno odločbo in odločbo št. 08/2-ROA-19/2 z 10. 2. 1961 izdal Občinski ljudski odbor Ljubljana – Center.

Prav tako navaja, da je bila pridobitev lastninske pravice na stvareh v družbeni lastnini s priposestvovanjem izključena in prepovedana, ne glede na dolgotrajnost uporabe. V času izdaje obeh odločb je bil v veljavi Zakon o prometu z zemljišči in stavbami(1) (v nadaljevanju ZPZS), ki je predpisoval obligatorno pisnost pogodb, s katerimi se je prenašala pravica uporabe, pri čemer pritožba poudarja, da nobena od navedenih dveh odločb tožeči stranki (njenemu predniku) ni podelila pravico uporabe predmetnega zemljišča.

Sodišče je nepravilno odločilo, ko je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe toženi strani naložilo naj priskrbi primerno listino za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. Slednje po 3. točki 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi(2) (v nadaljevanju ZZK-1) namreč ni več potrebno, saj je vknjižba mogoča že na podlagi pravnomočne ugotovitve obstoja lastninske pravice.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je obe navedeni odločbi izdal pravni prednik tožene stranke, kar dokazuje, da je z gradnjo soglašal. S tem, ko je pravni prednik tožeče stranke kot investitor zgradil sporno garažo, je na podlagi 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(3) (v nadaljevanju ZTLR) pridobil tudi pravico uporabe na zemljišču, na katerem garaža stoji. Ta pravica pa se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini(4) (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sledi celovitim in popolnim razlogom izpodbijane sodbe ter kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravici do upravljanja in uporabe sporne garaže (zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini), izvrševala tožnica oziroma njen pravni prednik. Pritožbeni očitek o tem, da tožnica ni predložila odločbe, ki bi izkazovala, da ji je bila podeljena pravica uporabe na navedeni nepremičnini, je neutemeljen. Na podlagi takrat veljavnega ZPZS je bil prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč že z odločbo, s katero je dal okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Vse navedeno pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo. Odločbi št. 08/2-ROA-19/2 z 10. 2. 1961 in št. 07/7-ROA-34/3-61 s 16. 10. 1961 je utemeljeno prepoznalo kot odločbi, s katerima je pristojni organ (pravni prednik toženke) dovolil gradnjo na spornem zemljišču.

6. Nenazadnje je upoštevalo tudi to, da je pravni prednik tožeče stranke gradnjo garaže dejansko izpeljal iz lastnih sredstev in zemljišče, skupaj s svojimi pravnimi nasledniki, vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal skladno z namenom. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je gradnja potekala ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

7. Pritožbeni očitki, da je sodišče tako za odobritev uporabe zemljišč v vogalu N. in (zdaj) A. ulice za gradnjo potrošniškega centra, v kateri je bila predvidena graditev garaž, kot za odobritev gradnje garaž navedlo isto odločbo (št. 07/7-ROA-34/3-61 s 16. 10. 1961), so neutemeljeni. Ne glede na prvotno (očitno) tiskovno napako sodišča prve stopnje, iz nadaljnje dokazne ocene povsem jasno izhaja, da je upoštevalo obe navedeni odločbi. Pritožnica poskuša izčrpno prikazati napačno razumevanje navedenih dveh odločb, pri čemer predvsem poudarja, da sta si odločbi različni tako glede vsebine izreka kot glede organa, ki ju je izdal. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistveno, da je obe omenjeni odločbi izdal organ pravne prednice tožene stranke (čeprav različen). Kot ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je pravna prednica tožene stranke (oz. njeni organi), posameznim investitorjem dovolila gradnjo garaž na mestnem zemljišču v družbeni lastnini. Ker je pravica graditi istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo, je torej očitno, da je pravna prednica toženke s takšnim razpolaganjem z omenjenimi nepremičninami, slednje prenesla v uporabo investitorjem, med njimi tudi pravnemu predniku tožnice.(5)

8. Kot je bilo v pravni teoriji in sodni praksi(6) že večkrat poudarjeno, za prenos pravice uporabe sam vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Ker se dejanskemu pravnemu prometu z nepremičninami ni sledilo z vpisi v zemljiško knjigo, pa se je velikokrat zgodilo, da sta se izvedla zgolj vpis družbene lastnine ter pravice uporabe prvega imetnika. Ravno zato je pri tovrstnih zadevah ključna ugotovitev, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe v trenutku uveljavitve ZLNDL. Ob ugotovitvi, da je nepremičnino v družbeni lastnini dejansko uporabljal pravni prednik tožeče stranke (in kasneje ona sama) ter na njej izvrševal pravico uporabe tudi v času uveljavitve ZLNDL, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je takšna pravica uporabe na podlagi 1. odstavka 2. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

9. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožničini lastninski pravici pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, zato se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice na drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja.

10. Obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine je posledica pravnoposlovnega razpolaganja. Utemeljeno zato pritožnica opozarja, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona (ZLNDL) zaradi prej pridobljene pravice uporabe. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zato ni potreben, saj se bo tožnica kot lastnica sporne nepremičnine vpisala že na podlagi sodbe(7). Zgolj v tem delu je zato višje sodišče pritožbi ugodilo in del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. V preostalem delu pa, kot je bilo obrazloženo, pritožba ni utemeljena. Zato in ob odsotnosti razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Delna ugoditev pritožbi vsebinsko odločilnega uspeha tožeče stranke s tožbenim zahtevkom ni v ničemer zmanjšala, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške, še zmeraj pravilna. Ker s pritožbo zoper bistveni del izpodbijane odločitve pritožnica ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica z odgovorom na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, ne gre torej za potrebne pravdne stroške, zato jih mora tudi ona kriti sama.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. FLRJ, št. 26/54 s spremembami

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 58/03.

Op. št. (3): Ur. l. SFRJ, št.6/80 s spremembami.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 44/97.

Op. št. (5): Glej VSL sodba in sklep I Cp 1470/2012.

Op. št. (6): Glej VSL sodba in sklep I Cp 432/2014.

Op. št. (7): Glej VSRS sodba II Ips 208/2013.


Zveza:

ZLNDL člen 2, 2/1.
Datum zadnje spremembe:
05.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwMzc5