<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 370/2011
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.370.2011

Evidenčna številka:VS0016779
Datum odločbe:13.03.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 812/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), Aljoša Rupel (poroč.), mag. Nina Betetto, Vladimir Horvat, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ODZ
Institut:pritožba - obseg obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje - sprememba tožbe - novi dokazi v pritožbi - prekluzija - pravnomočnost - dejansko stanje, ugotovljeno v drugi sodni zadevi - vpogled v drug sodni spis - iura novit curia - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobra vera - dobrovernost - priposestvovalna doba - dobroverna posest - zakonita posest - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - načelo publicitete - načelo vestnosti in poštenja - zastaranje pravice zahtevati zapuščino

Jedro

Paragraf 1500 ODZ je določal, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sta pravilno materialno pravno zaključili, da ni bil dobroveren, zato se toženec ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Odločitve v zadevi ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na načelo publicitete (prvi odstavek 11. člena SPZ), ker gre za izpodbojno domnevo, tožnika pa sta uspela dokazati svojo lastninsko pravico oz. izpolniti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožnikoma njune revizijske stroške v znesku 1.487,16 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, tožencu naložilo plačilo 206.755,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter

odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje tako po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) kot po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), in sicer dobroverna, lastniška in zakonita posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu - notarskem zapisu izročilne pogodbe, najmanj v obdobju 20 oz. 30 let. Lastninsko pravico sta s priposestvovanjem pridobila že pravna prednika obeh tožnikov, in sicer njun oče F. P. st., ki je imel nepremičnino v zakoniti in dobroverni posesti od leta 1929 dalje, po njegovi smrti leta 1971 pa njegov sin B. P., po katerem pa sta dedovala tožnika. Nasprotno pa je sodišče ugotovilo, da toženec ni bil dobroveren, saj je vedel, da njegov pravni prednik A. P. ni bil lastnik spornih nepremičnin. Na podlagi navedenega sledi, da je toženec prodal nepremičnini v lasti tožnikov, zato jima je dolžan vrniti prejeto kupnino. S prodajno pogodbo pa je bila odsvojena tudi parcela 1509/4, ki pa ni bila predmet tega postopka, zato je sodišče izračunalo ceno/m2 in od prejete kupnine odštelo izračunano vrednost tretje parcele ter tako zaključilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati

206.755,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje j

e pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da v celoti sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stop

nje toženec vlaga revizijo za

radi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi toženca ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče druge stopnje ni v celoti odgovorilo na vse pritožbene navedbe in zgolj posnema razloge sodišča prve stopnje. Zmotna so stališča nižjih sodišč, da ni pomembno, da sta tožnika sodelovala že v dveh predhodnih zapuščinskih postopkih; da so dediči po pokojnem F. P. st. sklenili dedni dogovor, zato ni bilo potrebno ugotavljati, katero premoženje spada v zapuščino; da s tem, ko so tožnika in njun brat B. P. priznali oporoko pokojnega A. P., niso priznali tudi obsega zapustnikovega premoženja. Načelo vestnosti in poštenja terja odgovoren odnos do premoženja, zlasti njegovega obsega, neodgovoren odnos tožnikov pa se je kar dvakrat ponovil v dveh zapuščinskih postopkih, zato bi moralo sodišče oceniti vse sklepe o dedovanju posamezno in skupaj ter jih povezati s sklepom o (ne)motenju posesti Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sklicuje se na načela publicitete, zaupanja v zemljiško knjigo in skrbnosti ravnanja v pravnem prometu. Toženec je bil dobroveren, saj je s priznanjem vsebine oporoke utemeljeno štel, da tožnika in B. P. soglašajo, da postane lastnik spornih parcel ter je dvaindvajset let verjel, da je z vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo varovan pred morebitno močnejšo pravico dejanskih lastnikov. Toženec je utemeljeno štel, da bi tožnika

in njuni pravni predniki, če bi imeli interes, že davno realizirali izročilno pogodbo. Zanašal se je tudi na določbo 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da zapustnikov dedič lahko zahteva zapuščino najpozneje v desetih letih od zapustnikove smrti, A. P. pa je umrl

pred

dvaindvajsetimi leti, zato je zahtevek tožnikov prepozen. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da je toženec s predlagano postavitvijo izvedenca v pritožbi prekludiran, saj je sodišče prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe odločilo šele s sodbo. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je sklep z 22. 3. 2010 že postal pravnomočen, saj zoper njega posebna pritožba ni bila dovoljena. Sodišči sta zahtevek tožnikov pravno okvalificirali kot neupravičeno obogatitev,

čeprav tožnika, kljub izrecnemu pozivu, nista zadostno utemeljila pravne podlage svojega spremenjenega zahtevka.

4. Tožnika sta vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotujeta revizijskim razlogom in predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitane bistvene kršitve določb postopka niso bile storjene.

Očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ni utemeljen, saj prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi zgolj pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, kar je sodišče druge stopnje storilo. Neutemeljena je tudi navedba, da sodišče druge stopnje neobrazloženo zgolj „posnema“ razloge sodišča prve stopnje, saj če se sodišče druge stopnje strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, se lahko zgolj sklicuje nanjo oziroma jo ponovi.

7. Neutemeljena je navedba, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, da je sklep o spremembi tožbe že pravnomočen, saj posebna pritožba zoper njega ni bila dovoljena. Sodišče druge stopnje je v 2. točki sodbe pravilno zapisalo, da toženec izpodbija zgolj sodbo sodišča prve stopnje, zato je sklep (o spremembi tožbe) že pravnomočen. Toženec namreč v pritožbi ni nasprotoval razlogom za dovolitev spremembe tožbe, s potekom pritožbenega roka pa odločba sodišča, zoper katero pritožba ni vložena, postane pravnomočna.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem pravilno uporabili materialno pravo.

Glede vpliva udeležbe v treh zapuščinskih postopkih na dobrovernost tožnikov sta povsem pravilno odgovorili že sodišči prve (10. in 11. stran sodbe) in druge stopnje (11. točka sodbe). Tudi sicer pa je lastninsko pravico s priposestvovanjem pridobil že F. P. st. leta 1949, ko se je iztekla 20 - letna priposestovalna doba oz. najkasneje leta 1959, ko se je iztekla 30 – letna priposestvovalna doba, ki jo je zahteval ODZ(1), zato je povsem nepomembno, kaj se je dogajalo v zapuščinskih postopkih po njegovi smrti. Zato tudi, če bi bilo ugotovljeno, da so bili tožnika in B. P. nedobroverni (kar pa sicer ni bilo ugotovljeno), to ne bi spremenilo odločitve. Pravno relevantna je torej zgolj dobrovernost F. P. st., ki pa ji toženec v reviziji ne nasprotuje.

9. Neuspešno je tudi sklicevanje na načelo vestnosti in poštenja, načelo publicitete in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Paragraf 1500 ODZ je določal, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.(2)

Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sta pravilno materialno pravno zaključili, da ni bil dobroveren, zato se toženec ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.(3)

Navedbe toženca, da pravni predniki tožnikov v dvaindvajsetletnem obdobju niso izkazali interesa za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in da je v sklepu o dedovanju pisalo, da je lastnik, zato se je štel za lastnika, ob hkrati ugotovljenih dejstvih, da je toženec vedel, da A. P., po katerem je toženec dedoval, ni bil lastnik spornih parcel in da toženec hiše, v kateri je stanoval B. P., ni štel za svoje, ne zadoščajo za zaključek, da je bil toženec dobroveren. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožnika nista poskrbela za varstvo svoje lastninske pravice, saj sta neposredno potem, ko sta dedovala po B. P. in izvedela, da le-ta ni bil zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, vložila predmetno tožbo.

Navedenega pa ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na načelo publicitete, ker gre za izpodbojno domnevo, tožnika pa sta uspela dokazati svojo lastninsko pravico oziroma izpodbiti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti,

ki je vpisan v zemljiško knjigo.

10. Glede vpogleda v motenjski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. II P 2206/2008 je povsem pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (14. točka sodbe). Revizijsko sodišče pa še dodatno pojasnjuje, da se pri motenju posesti ne ugotavlja dobrovernost posesti, pač pa zgolj zadnje stanje posesti in nastalo motenje, v obravnavani zadevi pa sama posest v relevantnem obdobju ni bila sporna, zato si sodišče z vpogledom v motenjski spis pri ugotovitvi dejanskega stanja ne bi moglo pomagati. Poleg tega sodišče ni vezano na ugotovljeno dejansko stanje v drugi sodni zadevi oziroma celo mora samo ugotavljati dejansko stanje.

11. Povsem napačno je tudi sklicevanje na 141. člen ZD, ki ureja zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, saj v obravnavanem primeru tožnika ne zahtevata dediščine kot dediča po pokojnem A. P., ampak zahtevata, da se ugotovi, da sta solastnika nepremičnin, ki jih je toženec dedoval po A. P., čeprav slednji ni bil njun lastnik. Sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe s tem v zvezi, saj so temeljile na povsem zmotni razlagi materialnega prava, zato niso bile odločilnega pomena.

12. Očitek, da tožnika nista navedla pravne podlage spremenjene tožbe, ni utemeljen, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da je toženec s predlagano postavitvijo izvedenca v pritožbi prekludiran, saj je sodišče prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe odločilo šele s sodbo. Namreč tožnika sta tožbo spremenila na prvem naroku 23. 9. 2009, toženec pa je takoj nato zaprosil sodišče za dodaten rok, da se izjasni o spremenjeni tožbi, čemur je sodišče ugodilo. Toženec se je glede spremenjene tožbe izrekel z vlogo z 5. 10. 2009, v kateri pa se je opredelil tudi do višine zahtevka po spremenjeni tožbi in zatrjeval, da je vrednost parcele, ki je v naravi cesta in ki ni predmet tega postopka, bistveno večja od ostalih dveh, dokazov za te svoje navedbe pa ni predlagal. Toženec se je torej spustil v obravnavanje po spremenjeni tožbi, zato bi za dokazovanje svojih navedb do konca glavne obravnave na prvi stopnji moral tudi ponuditi dokaze. Drugih okoliščin, zakaj toženec brez svoje krivde ni mogel predlagati izvedbe dokaza z izvedencem že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa toženec ni navedel. Tako je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je v pritožbi podan dokazni predlog za postavitev izvedenca prepozen.

14. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato je dolžan tožnikoma povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.487,16 EUR (tožnikoma pripada nagrada za izredno pravno sredstvo (2.700 točk), 20 % DDV). Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 628/2000: Po letu 1960 (ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe) se je na celotnem ozemlju takratne države upoštevalo enotno pravno pravilo, po katerem znaša pri nepremičninah za priposestovanje potrebna doba 20 let (in ne več daljši roki, ki so bili predpisani s prejšnjimi predpisi). Po takšnem pravnem pravilu se od 1960. leta dalje za izračun priposestvovalne dobe niso več uporabljali prejšnji predpisi, kot so bili ODZ, italjanski CC idr.

Op. št. (2): Vsebinsko enako kot sedanji drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika.

OP. št. (3): A. Berden, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 63-64.


Zveza:

ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1. ZTLR člen 28. ODZ paragraf 1500. ZD člen 141. SPZ člen 11, 11/1, 44, 44/2.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2MTcw