<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1314/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.1314.2013

Evidenčna številka:VSL0078601
Datum odločbe:13.11.2013
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice - darilna pogodba - ustna pogodba - promet z nepremičninami - priposestvovanje - družbena lastnina - nacionalizirana nepremičnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe

Jedro

Pravilno so uporabljene tedaj veljavne določbe ODZ o veljavnosti ustno sklenjenih darilnih pogodb, če je bila podarjena nepremičnina dejansko izročena.

Za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak – glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno – kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo (1) tožbenemu zahtevku, da nepremičnina parc. št. 63/5 k. o. AA, ID znak AA-63/5-0, dvorišče v izmeri 101 m2, ne spada v zapuščino po pokojni A. B., umrli 15. 6. 1961, in (2) zahtevku, da so tožnice in petotoženka solastnice navedene nepremičnine, in sicer prva tožnica v deležu 21/42, druga in tretja tožnica ter petotoženka pa v deležih po 7/42. Kar so tožnice zahtevale več, je zavrnilo. Tožencem je naložilo povrnitev stroškov tožnic.

Prva, druga, šesta, deveta, deseta in enajsta tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz sodbe izhaja, da je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno na dveh podlagah, na podlagi darilne pogodbe in na podlagi priposestvovanja, kar pa ni mogoče. Obrazložitev sodbe ne dosega potrebnih standardov. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije je utemeljen, drugačna odločitev pa napačna in ne dovolj obrazložena. Sporna nepremičnina je vknjižena kot družbena lastnina. Splošno znano dejstvo je, da je zemljiška knjiga na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vpisovala lastninsko pravico v primerih, ko so bili za to dani pogoji. Do vknjižbe v danem primeru ni prišlo, ker je kot titular vknjižena Občina Radovljica. Izpodbijana sodba je torej omogočila vknjižbo, čeprav zemljiška knjiga ni našla podlage za to. Napačno je stališče sodbe, da se dobra vera domneva in da je nasprotno dolžan dokazati tisti, ki to trdi. Po stališču sodne prakse se ob podaji ugovora pomanjkanja dobre vere dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje njen obstoj. Sodba se ni opredelila do ugovora, da idealnega deleža na stvari ni mogoče priposestvovati in da je tožbeni zahtevek nesklepčen tudi glede na določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker pri skupni lastnini ne morejo nekateri skupni lastniki priposestvovati lastninske pravice na škodo ostalih skupnih lastnikov. Zaključek sodbe, da je bila sporna nepremičnina pozabljena in zaradi tega izpuščena iz pogodbe, je špekulativen. Po vsebini je morda celo pravilen, vendar pa iz te ugotovitve ne izhaja ugotovitev, da sta C. Č. in J. Č. uživala sporno nepremičnino. Teorija realizacije v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker bi v takem primeru sporna nepremičnina sodila v zapuščino po navedenih. Zapuščinska postopka po C. in J. Č. sta bila zaključena že davno, glede na to, da so med dedinjami potekali številni spori, v katerih so se seznanile z zemljiškoknjižnim stanjem, pa o njihovi dobri veri ni mogoče govoriti. Zaključek sodbe o dejanski izročitvi nepremičnine je neobrazložen. Glede priposestvovanja je obrazložitev nekonsistentna. Na enem mestu je navedeno, da je priposestvovalna doba tekla od 16. 7. 1956 do 30. 6. 1960, na drugem pa, da naj bi tekla od 16. 7. 1956 do 25. 12. 1958, nato pa od 25. 7. 1997 dalje. Tožnice samo so zatrjevale, da od 23. 12 1958 do 11. 7. 1997 priposestvovanje sploh ni bilo možno. Po uveljavitvi ZLNDL ni izkazana dovolj dolga priposestvovalna doba, ker je prvotoženka že v letu 2002 opozorila tožnice, da niso lastnice sporne nepremičnine. Sodba je to okoliščino zanemarila, vendar je pomembna. Vrhovno sodišče je že večkrat izreklo, da ima priposestvovalec tudi poizvedovalno dolžnost, sodna praksa višjih sodišč pa je še strožja. Sklicevanje na nedoslednost vpisovanja v zemljiško knjigo v obravnavanem primeru glede na to, da je šlo za pogodbeni prenos v letu 1956 in da so kasneje med tožnicami tekli številni postopki, ni zadostno. Manjka tudi obrazložitev, na podlagi česa so bili prisojeni solastninski deleži v zahtevanih razmerjih.

Tožnice niso odgovorile na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče izpodbijane sodbe, da je bila staršema tožnic z izročitvijo v last in posest hkrati z v darilni pogodbi z dne 16. 7. 1956 izrecno navedeno nepremičnino parc. št. 63/3 k. o. AA podarjena tudi sporna nepremičnina parc. št. 63/5 k. o. AA, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je pok. A. B., rojena G., z darilno pogodbo z dne 16. 7. 1956 podarila svoji hčeri C. Č. in njenemu možu J. Č. vsakemu do ½ svojo nepremično imovino, pridobljeno na podlagi prisojilne listine z dne 10. 1. 1948,

- da po zapisu v darilni pogodbi to nepremično premoženje sestavlja edina parcela št. 63/3 hiša št. 86,

- da sta bili ob izdaji prisojilne listine z dne 10. 1. 1948 v isti vložni številki vpisani tako parc. št. 63/3 kot sporna parc. št. 63/5 (1) in da je bila glede obeh vknjižena lastninska pravica pok. A. B.,

- da je bila parc. št. 63/3 iz vl. št. 624 odpisana 21. 4. 1948 na podlagi zakona in da je bil to razlog, zaradi katerega je bila izpuščena iz zapisa darilne pogodbe z dne 16. 7. 1956,

- da sta obdarjenca sprejela in prevzela nepremično imovino darovalke in takoj nastopila posest in uživanje ter začela plačevati davke in druge javna bremena ter da sta odtlej in do svoje smrti gospodarila (tudi) s sporno nepremičnino (na njej so bili sprva posajeni topoli, nato pa lipe, v delu pa je bilo izvedeno tlakovanje; na delu parcele so parkirišča, prek katerega so stranke pripeljale do tapetniške delavnice J. Č. v stanovanjski hiši na parc. št. 63/3, po ureditvi frizerskega salona tretje tožnice pa je služil za dostop do njega; na tem delu so parkirale stranke, ki so uporabljale apartmaje v hiši; nepremičnina je bila do leta 1972 v zemljiški knjigi opredeljena kot travnik, kasneje pa kot dvorišče),

- da iz oporok, ki jih je pok. A. B. sestavila v letu 1951 in v letu 1960, izhaja, da je za dedinjo vsega svojega premoženja določila hčer C. Č., da je sinu G. zapustila gozdiček T., otrokom sina J. pa je v popolni dedni odpravek namenila izplačilo določenih denarnih zneskov,

- da iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela pok. A. B. ob smrti (15. 6. 1961) le nekaj premičnin in da je z nepremičninami razpolagala že prej in da torej sporna nepremičnina ni bila predmet dedovanja.

Pritožbeni očitki o neobrazloženosti in nepravilnosti zaključka, da je bila staršema tožnic in petotoženke v letu 1956 podarjena tudi sporna nepremičnina, niso utemeljeni. Kot izhaja iz povzetih ugotovitev, sporni zaključek v izpodbijani sodbi temelji na celoviti oceni okoliščin ob sklepanju pogodbe in navzven vidni spremembi posestnega stanja po njeni izpolnitvi. Z zgolj navrženima trditvama o neobrazloženosti in nepravilnosti pritožba ne more vzbuditi dvoma v njegovo pravilnost. Pravilno so uporabljene tudi tedaj veljavne določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o veljavnosti ustno sklenjenih darilnih pogodb, če je bila podarjena nepremičnina dejansko izročena (§ 943 ODZ).(2)

Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da sporna nepremičnina, glede katere je v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina, ne sodi v zapuščino po pokojni A. B. in da so tožnice (in petotoženka) pridobile solastninsko pravico kot dedinje po pokojnih obdarjencih C. in J. Č., vendar iz deloma drugih razlogov, kot so navedeni v sodbi.

Za odločitev so pomembne naslednje okoliščine, ki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku niso sporne:

- da je bila nepremičnina parc. št. 63/5 k. o. AA po sklenitvi darilne pogodbe nacionalizirana z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ki je pričel veljati 28. 12. 1958,

- da je glede nepremičnine vknjižena družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa Občina Radovljica,

- da je v C listu po odločbi OBLO Bled z dne 30. 6. 1960 v smislu 38. in 37. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb vknjižena pravica uporabe v korist (tedanje zemljiškoknjižne lastnice) pokojne A. B., dokler pristojni organ ne izda odločbe o izročitvi zemljišč v posest občine ali komu drugemu,

- da niti pokojni A. B. niti njenim pravnim naslednikom ni bila nikoli odvzeta pravica uporabe na sporni nepremičnini,(3) - da sta zapuščinska postopka po pokojnih C. Č. (umrli 19. 3. 1995) in J. Č. (umrlem 18. 4. 1969) že pravnomočno zaključena.

Stališče izpodbijane sodbe, da so dedinje obdarjencev pridobile solastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, je napačno. V novejši sodni praksi so se utrdila stališča,

- da je do ukinitve družbene lastnine na nepremičninah prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in da je zato za vsako nepremičnino v družbeni lastnini do olastninjenja v skladu z relevantnim predpisom veljal pravni režim družbene lastnine, (4)

- da bi dopustitev priposestvovanja glede nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja po posebnih zakonih, pomenila obid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma "legalizacijo" nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin, in da zatrjevana dobra vera v takih primerih pomeni le neupoštevno pravno zmoto, (5)

- da za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL (kot zakona, ki je urejal lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe), (6) ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ampak – glede na to, da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno – kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (resnično) imetnik te pravice. (7)

Ker je bila sporna nepremičnina družbena lastnina, tožnice niso mogle pridobiti lastninske pravice na njej s priposestvovanjem. Ugotovitve izpodbijane sodbe pa utemeljujejo sklep, da so tožnice (in petotoženka) kot pravne naslednice tedaj že pokojnih C. in J. Č. na podlagi 2. člena ZLNDL ob njegovi uveljavitvi postale solastnice sporne nepremičnine.

Nacionalizacija na podlagi ZNNZ je bila izvedena z zakonom. Na njegovi podlagi izdane odločbe so bile le deklaratorne.(8) Z nacionalizacijo na podlagi ZNNZ prejšnji lastnik na nezazidanem gradbenem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, ni avtomatsko izgubil posesti, ampak jo je po 38. in 39. členu ZNNZ obdržal vse do takrat, dokler ni prejel odločbe, da ga mora izročiti, sam pa je bil upravičen do odškodnine. Na tem zemljišču je ves ta čas imel pravico brezplačnega uživanja (37. člen). To pravico je lahko prenesel na drugo osebo na to osebo pa so s tem prešle tudi pravice in obveznosti po ZNNZ, ki jih je glede tega zemljišča imel prejšnji lastnik. V sodni praksi ni sporno, da je bila predmet dedovanja. (9) Pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ obdržal bivši lastnik, se je z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ-1984) preimenovala v pravico uporabe (primerjaj 13. člen ZSZ v zvezi z 64. členom istega zakona), zakon pa je tudi izrecno uredil podedljivost pravice uporabe (22. člen).

Pravna prednika tožnic (in petotoženke) sta ob nacionalizaciji imela tako podlago za uveljavljanje zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot tudi podlago za izvrševanje zakonite (in dobroverne) posesti. Pred iztekom priposestvovalne dobe je bila nepremičnina nacionalizirana. Ker je bilo podržavljenje sporne nepremičnine izvedeno na podlagi zakona in glede na vrsto rabe in lego nepremičnine, ne pa glede na lastnika nepremičnine (34. in 35. člen ZNNZ), bi bila sporna nepremičnina nacionalizirana tudi v primeru, če bi se pravna prednika tožnic in petotoženke vpisala v zemljiško knjigo pred nacionalizacijo. V takem primeru bi bila ona dva tista, ki bi po rednem teku stvari pridobila pravico uživanja oziroma kasneje pravico uporabe, ki bi se po ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico (v korist njunih pravnih naslednikov). Nobena okoliščina ne utemeljuje zaključka, da se je potem, ko je bila v darovalkino korist vknjižena pravica uživanja, posestno stanje kakorkoli spremenilo. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da se je posestno stanje od daritve spreminjalo na enak način, kot se je spreminjalo lastninsko stanje nepremičnine parc. št. 63/3 (sedaj 63/9) k. o. AA. Po sklenitvi darilne pogodbe sta sporno nepremičnino uživala obdarjenca, po njuni smrti pa so v njun položaj vstopile tožnice in petotoženka kot dedinje. Iz vseh navedenih razlogov, tj. okoliščin v zvezi s pridobitvijo pravice brezplačnega uživanja oziroma pravice uporabe v korist pokojne A. B., opisane narave teh pravic ter velikosti in dejanske rabe sporne nepremičnine,(10) okoliščina, da se obdarjenca nista še pred nacionalizacijo (28. 12. 1958) vknjižila kot lastnika, ne more utemeljevati drugačne odločitve v obravnavani zadevi, kot bi bila v primeru, če bi svojo lastninsko pravico vknjižila še pred nacionalizacijo.

Pritožbeni argument, da je zemljiška knjiga po uradni dolžnosti vpisovala lastninsko pravico, če so bili za to dani pogoji, in da do vknjižbe v obravnavanem primeru ni prišlo, ker je bila kot titular vknjižena Občina Radovljica, ni utemeljen. Neizvedena vknjižba še ne pomeni, da lastninske pravice ni mogoče uveljavljati v pravdi. Kot je bilo že zgoraj navedeno, vknjižba prenosa pravice uporabe ni imela konstitutivnega pomena. Zato za presojo, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, ki se je na podlagi zakona preoblikovala v lastninsko pravico, ni odločilno, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot tak, ampak kdo je bil tedaj dejansko (resnično) imetnik te pravice.

Upoštevaje zgoraj predstavljena stališča o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in izključeni možnosti priposestvovanja teh nepremičnin (kolikor gre za prenose v povezavi z lastninjenjem) so za odločitev v zadevi nepomembne pritožbene navedbe o prekratki dobi dobroverne posesti po uveljavitvi ZLNDL in o nemožnosti priposestvovanja solastninskega deleža.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve o razporeditvi solastninskih deležev. Kot so navedle že pritožnice, je bila sporna nepremičnina predmet dedovanja po pokojnih C. in J. Č.. Ker sta bila zapuščinska postopka po njiju že pravnomočno končana, so dediči upravičeni uveljavljati stvarnopravna upravičenja v pravdi. Tožnice so zatrjevale, da uveljavljajo solastninske deleže v skladu z dednimi deleži, kot so bili upoštevani tudi pri dedovanju nepremičnine parc. št. 63/3, pritožniki pa ne trdijo, da bi tem navedenem v postopku na prvi stopnji (obrazloženo) nasprotovali. Navedba v izpodbijani sodbi, da se ugodi zahtevku za ugotovitev solastninske pravice v zahtevanih deležih, enakih deležem pri parc. št. 63/3 (sedaj 63/9), predstavlja zato ustrezno in zadostno obrazložitev.

Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi predloga tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Gre za 101 m2 veliko zemljišče. Iz kopije katastrskega načrta, ki je v spisu in o katerem so se pravdne stranke imele možnost izjaviti, izhaja, da gre za ozek trikotni pas, umeščen med javno cesto in zahodnim robom parc. št. 63/3.

(2) Tako npr. sodba in sklep VS RS II Ips 53/2010 z dne 18. 10. 2012 in tam navedene druge odločbe.

(3) V sodbi je tudi ugotovljeno, da so imele tožnice in peta toženka ter njihova pravna prednika C. in J. Č. sporno nepremičnino od daritve v posesti (zanjo so skrbeli, jo urejali, uredili parkirišče, zasadili drevesa, imeli majhen vrt) in da jih pri izvrševanju posesti ni nihče oviral ali jim tega prepovedal.

(4) Tako odločbe VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 ter II Ips 408/2011 in II Ips 698/2008, obe z dne 19. 1. 2012.

(5) Tako odločbe VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012 in II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013.

(6) Prvi odstavek 2. člena ZLNDL se glasi: "Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe."

(7) Tako odločbe VS RS II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010, II Ips 96/2011 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013.

(8) Tako tudi npr. sodba VS RS I Up 534/2004 z dne 29. 6. 2005.

(9) Tako npr. sodba VS RS I Up 166/2005 z dne 25. 5. 2005.

Tožnice so tudi zatrjevale, da sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 63/3 k. o. AA, kar bi pomenilo, da je delila pravno usodo te nepremičnine. Izpodbijana sodba se do te navedbe ni opredelila, ker je bilo zahtevku ugodeno iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja, da že ugotovljena dejstva dajejo zadostno podlago za utemeljenost zahtevkov.


Zveza:

ZLNDL člen 2.
ZNNZ člen 37, 38, 39.
ODZ člen 963.
ZSZ člen 13, 22, 64.
Datum zadnje spremembe:
04.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNTcw