<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 3262/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.3262.2012

Evidenčna številka:VSL0071605
Datum odločbe:10.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar (preds.), Tanja Kumer (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera - pravni naslov za izvrševanje služnosti

Jedro

Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov (npr. pravni posel, sodno ali upravno odločbo) za izvrševanje služnosti, za katerega se kasneje pokaže, da je pomanjkljiv ali neveljaven.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (odločitev o glavni stvari in odločitev o stroških) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 3559/0, k.o. X., in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 3558/0, k.o. X, ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in voženj s traktorjem s prikolico po poti, ki poteka v širini cca 3 metre po skrajnem vzhodnem in nato v nadaljevanju tudi južnem delu parc. št. 3558/0, k.o. X., last toženca, za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 3559/0, k.o. X., last tožnikov, vsakega do ½ (I. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnikoma v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 1.772,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sta tožnika pridobila služnost poti tako na podlagi desetletnega dobrovernega izvrševanja služnosti (prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), kot tudi na podlagi dvajsetletnega izvrševanja služnosti, ki mu toženec ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ), saj pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Do trenutka, ko je toženec začel nasprotovati uporabi poti, sta jo tožnika uporabljala največ osem let, na podlagi izvedenih dokazov pa ni mogoče zaključiti, da so pred tem služnost izvrševali tudi njuni pravni predniki. Tožnika bi morala za uspeh v pravdi zatrjevati in dokazati konkretna ravnanja oziroma svoj prostorski odnos do stvari, ki je jasno razviden tudi navzven (primerjaj VSL sodba I Cp 3077/2011 z dne 11.4.2012), saj je služnost mogoče priposestvovati na podlagi kontinuiranega in navzven zaznavnega trajnega dejanskega izvrševanja. Le nekaj voženj od leta 1982 dalje in v gozdu, ki ga lastnik ne more imeti ves čas pod kontrolo, ne predstavlja takšnega izvrševanja služnosti. Tožnika niti nista navajala, da sta pot uporabljala na navzven zaznaven način, prav tako nista podala konkretnih navedb o uporabi poti s strani njunih pravnih prednikov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnikov to pot vseskozi uporabljali je napačna, saj iz izpovedi prič M. B., M. Č., A. D. in pisne izjave A. L., na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, to ne izhaja. Ker iz izpovedi priče M. B. izhaja, da je bil z A. D. v gozdu le dvakrat, pri čemer ne ve, ali ga je pri tem videl toženec, njegova izpoved dokazuje le, da je A. D. po poti vozil dvakrat. Priča A. D. je izpovedal, da so pravni predniki tožnikov vozili drugje. Pisno izjavo A. L. z dne 14.9.2011 sta tožnika predložila prepozno, kar je toženec tudi ugovarjal. Tudi sicer ta izjava nima dokazne vrednosti, saj je preveč splošna. Prav tako navedena priča ni bila prisotna pri opravljanju del v gozdu že vsaj štirideset let. Podobno velja za pisni izjavi J. K. in A. K., ki pri delu v gozdu nista pomagali in po letu 1990 v Č. nista prihajali. Pisnih izjav prič sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je bil predlagan dokaz z njihovim zaslišanjem. Tudi priča M. Č., katerega izpoved šteje sodišče prve stopnje za odločilno, ni potrdil, da bi D. videl peljati po sporni poti, temveč je izpovedal, da ga ni nikoli videl voziti po vzhodni strani toženčeve parcele, da so prečno pot uporabljali lastniki parcel južno od njegove (kamor pa spadajo tudi pravni predniki tožnikov), da je po prečni poti vozil tudi pravni prednik tožnikov in da se je tudi po ureditvi poti vozilo, kjer se je dalo. Toženčeve trditve, da so pravni predniki tožnikov uporabljali prečno pot, ne ovrže okoliščina, da dogovarjanja za pot po parceli v lasti C. niso bila realizirana, saj gre za različni poti. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo obrnjeno dokazno breme, saj iz tega, da toženec ni uspel dokazati, da so pravni predniki tožnikov vozili po prečni poti, zaključi, da je resnična trditev tožnikov, da so vozili po vtoževani poti. Neprepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je z ureditvijo sporne poti iskanje možnih poti preko drugih parcel izgubilo smisel. Iz izpovedi večine prič izhaja, da so lastniki vozili, kjer se je pač dalo, saj gre za raven teren. Tudi M. B., ki je kot lastnik bližnjega gozda nepristranska priča, je izpovedal, da je pravni prednik tožnikov uporabljal vzporedno, sedaj zaraščeno pot. Na podlagi sedanjega stanja poti v gozdu (zvoženosti vtoževane poti, zaraščenosti ostalih poti z nizkim grmičevjem in mladim drevjem) tudi ni mogoče sklepati o uporabi teh poti s strani pravnih prednikov tožnikov, saj ni sporno, da tožnika v zadnjem obdobju uporabljata vtoževano pot. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja jasno, ali sodišče prve stopnje priči M. B. verjame ali ne, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnika sta zatrjevala in dokazovala neprekinjeno uporabo poti v obdobju tridesetih let. Zatrjevala in dokazovala sta uporabo poti s strani njunih pravnih prednikov – A. D. st. in A. D. ml.. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zatrjevane tridesetletne uporabe poti ni upoštevalo, da je A.D. ml. umrl že leta 1996, tožnika pa sta nepremičnino od njegovih dedičev kupila šele leta 2002, v vmesnem času, to je vsaj šest let, pa tega gozda ni nihče uporabljal, saj se dediči niso dogovorili glede zapuščine. Da dediči v gozdu niso delali, potrjuje tudi dejstvo, da so na ogled ob prodaji nepremičnine povabili toženca, da bi jim pokazal parcelo. Ker torej med leti 1996 in 2002 nihče ni delal v gozdu in posledično tudi nihče ni uporabljal vtoževane poti, ni izpolnjen pogoj priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da sta tožnika uporabljala pot v dobri veri. Dobra vera posestnika je podana, če ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Da je lahko posestnik v opravičljivi zmoti, pa mora obstajati pravni naslov, na podlagi katerega bi lahko prišlo do pridobitve služnosti. Tožnika ga nista zatrjevala oziroma sta navajala le, da sta mislila, da je v preteklosti neki pravni naslov moral obstajati, vendar pravnega naslova nista dokazala. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je dobro vero utemeljilo s tem, da je ob nakupu toženec tožnikoma sam pokazal preseko kot pot. Iz zapisnika v pravdni zadevi P 481/2005 izhaja, da je toženec pokazal preseko med parcelo tožnikov in M. p., ne pa sporne poti. Toženec je vedno vedel, kje poteka ta meja, zato ne drži, da je toženec začel nasprotovati uporabi poti šele leta 2010. Že prej jima je ustno prepovedoval uporabo poti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je nagrada za postopek in nagrada za narok priznana dvakrat.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta tožnika pridobila stvarno služnost tako na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ, kot tudi na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ. Na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ stvarna služnost nastane, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (pravo priposestvovanje stvarne služnosti). Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal pred uveljavitvijo SPZ, pravega priposestvovanja stvarne služnosti ni urejal. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za pravo priposestvovanje stvarne služnosti (dobra vera priposestvovalca in potek desetletne priposestvovalne dobe). Pravilno opozarja, da je priposestvovalec v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov (npr. pravni posel, sodno ali upravno odločbo) za izvrševanje služnosti, za katerega se kasneje pokaže, da je pomanjkljiv ali neveljaven. Materialnopravno napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika, ki sta služnost izvrševala od leta 2002 do leta 2009 v dobri veri, ker jima je pot po sporni poti pred nakupom zemljišča pokazal sam toženec (1), pravni predniki tožnikov, ki so služnost izvrševali od leta 1983 oziroma 1985, pa zato, ker so po sporni poti vozili in jim ni nihče nasprotoval. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev ni mogoče sklepati o izvrševanju služnosti v dobri veri na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta tožnika zatrjevano dobroverno izvrševanje posesti utemeljevala z navedbami, da tožnikoma in njunim pravnim prednikom toženec nikoli ni branil voženj po sporni poti, temveč je toženec leta 2002 tožnikoma sam pokazal sporno pot kot pot do njune nepremičnine, sicer pa jima ni znano, na kakšni podlagi so njuni pravni predniki vozili po vtoževani poti in zgolj domnevata, da je že med predniki prišlo do dogovora o ustanovitvi služnostne pravice. Zatrjevano izvrševanje stvarne služnosti v dobri veri je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje (po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno) izpodbijal z navedbami, da takšne navedbe tožnikov ne kažejo na izvrševanje stvarne služnosti v dobri veri, ki ga zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ, saj tožnika določno niti ne zatrjujeta pravnega naslova za izvrševanje služnosti. Trditvena podlaga, ki sta jo ponudila tožnika, zato po presoji pritožbenega sodišča ne omogoča presoje nastanka stvarne služnosti na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa sta tožnika podala zadostno trditveno podlago za preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti s tem, ko sta zatrjevala, da sta skupaj s pravnimi predniki za dostop do gozdnega zemljišča za potrebe njegove obdelave (sečnje dreves, čiščenja gozda, sečnje in pospravljanja sušic) uporabljala sporno pot po toženčevem zemljišču najmanj trideset let, toženec pa je uporabi te poti začel nasprotovati šele leta 2010. Iz trditvene podlage tožnikov posredno izhaja, da sta služnost izvrševala na zaznavan način in tega tožnikoma ni bilo treba še posebej zatrjevati. Na podlagi nepravega priposestvovanja stvarna služnost nastane, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Enako določbo je vseboval ZTLR (prvi odstavek 54. člena ZTLR), ki se uporabi, če je priposestvovalna doba začela teči v času njegove veljavnosti in se je v času njegove veljavnosti, torej pred uveljavitvijo SPZ, tudi iztekla. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, konča pa z iztekom zadnjega dne te dobe (prvi odstavek 45. člena SPZ in prvi odstavek 30. člena ZTLR). V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ni mogel izvrševati posesti (peti odstavek 45. člena SPZ). Pri nepravem priposestvovanju se torej ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Dokazno breme glede izpolnjenosti pogojev za nepravo priposestvovanje (dvajsetletno dejansko izvrševanje, nenasprotovanje lastnika služeče stvari) je na priposestvovalcu. Za nepravo priposestvovanje služnosti poti se po pojasnjenem zahteva redno in nepretrgano dvajsetletno izvrševanje te služnosti, ki mu lastnik ni nasprotoval. Ker je predmet tožbenega zahtevka ugotovitev stvarne služnosti hoje in voženj na toženčevi nepremičnini za potrebe gozdnega zemljišča tožnikov, velja pojasniti, da se lahko priposestvujejo tudi občasne vožnje, če se redno izvršujejo v obsegu, kot ga narekuje gospodarjenje z gospodujočim zemljiščem (2) (npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času). Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali so tožniki skupaj s pravnimi predniki izvrševali služnost dvajset let, ni upoštevalo, da mora biti izvrševanje služnosti v tem obdobju redno in neprekinjeno, pri čemer je dokazno breme takšnega izvrševanja služnost na tožnikih. V zvezi s tem sicer pritožba navaja, da v obravnavanem primeru takšno izvrševanje služnosti ni dokazano, kar utemeljuje z okoliščino, da iz dokaznega postopka izhaja, da od smrti A. D. ml. leta 1996 do leta 2002 gospodujoče nepremičnine (gozda) ni nihče uporabljal. V obravnavanem primeru bi tako lahko sodišče prve stopnje ugotovilo nepravo priposestvovanje služnosti, če bi izveden dokazni postopek potrdil, da so se vožnje opravljale oziroma da se je vtoževana pot uporabljala neprekinjeno vso priposestvovalno dobo, torej tudi po smrti A. D. ml.. Tega pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

6. Kot že pojasnjeno, je trditveno in dokazno breme glede zgoraj navedenih pogojev nepravega priposestvovanja stvarne služnosti na tožnikih, zato je bistveno, ali izvedeni dokazi potrjujejo trditve tožnikov o pravno relevantnih dejstvih. Prvenstveno je tako treba ugotavljati, ali izpovedi prič in pravdnih strank potrjujejo s strani tožnikov zatrjevano uporabo vtoževane poti, in ni odločilno, ali te izpovedi potrjujejo uporabo druge poti, za katero je toženec zatrjeval, da se je uporabljala. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je v dokaznem postopku zlasti ugotavljalo, ali izvedeni dokazi potrjujejo uporabo druge poti. Nedokazanost trditev toženca glede uporabe druge poti ne zadostuje. Če vodi do gospodujoče nepremičnine več poti, namreč nedokazanost toženčevih trditev ne pomeni nujno tudi dokazanosti trditev tožnikov. Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno kot neskladno s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. V skladu z 8. členom ZPP je treba presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti. V končni oceni je treba upoštevati še uspeh celotnega postopka v smislu celote procesnega dogajanja. Skrbna in vestna dokazna ocena zahteva oceno vsega, kar je stranka ali priča izpovedala v zvezi z določeno pomembno okoliščino. Ocena izpovedi mora biti preverljivo obrazložena. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje upoštevalo le tisto, kar so posamezne priče (npr. A. D., M. Č.) izpovedale glede uporabe s strani toženca zatrjevane poti, ne pa tudi, kaj so te priče izpovedale glede uporabe vtoževane poti. V zvezi z izpovedjo priče M. B. pa iz razlogov v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja jasno, ali jo sodišče prve stopnje ocenjuje kot verodostojno ali kot neverodostojno. Utemeljeni so tudi pomisleki pritožbe, da na podlagi sedanjega stanja druge poti oziroma njene zaraščenosti z nizkim grmičevjem ni mogoče sklepati o tem, da so tudi pravni predniki tožnikov po ureditvi obstoječe gozdne makadamske poti začeli uporabljati slednjo. Izpoved priče M. Č., da opcija dostopa do nepremičnine tožnikov preko parcele C. nikoli ni bila realizirana, lahko ovrže izpoved priče J. M. o uporabi prečne poti le v primeru, če gre za isto pot, kar pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja.

7. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem pisnih izjav A. L., J. K. in A. K., prekršilo 286. člen ZPP, niso utemeljeni, saj ne gre za listinske dokaze, temveč pisne izjave prič po 236.a členu ZPP. Tožnika sta njihovo zaslišanje pravočasno predlagala (na prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa je nato v skladu z 236.a členom ZPP le prebralo njihove izjave, čemur toženec ni nasprotoval, zato se v pritožbi ne more sklicevati, da bi moralo sodišče prve stopnje te priče zaslišati (prvi odstavek 286.b člen ZPP).

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (odločitev o glavni stvari) in v II. točki izreka (odločitev o stroških) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen in prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker manjkajo ugotovitve o sklopu odločilnih dejstev in bi v nasprotnem primeru poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe.

9. V ponovljenemu postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgornjih pojasnil ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, pojasnjena v 5. točki obrazložitve predmetnega sklepa, nato pa ponovno odločiti, ali sta tožnika pridobila vtoževano služnost z nepravim priposestvovanjem služnosti, urejenim v drugem odstavku 217. člena SPZ oziroma v prvem odstavku 54. člena ZTLR.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj VS RS II Ips 428/2007 z dne 15.4.2010

(2) Prim. sodba VS RS II Ips 101/2004 z dne 13.4.2005


Zveza:

SPZ člen 45, 217.
ZTLR člen 54.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4OTY5