<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3393/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.3393.2009

Evidenčna številka:VSL0059093
Datum odločbe:25.11.2009
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje stvarne služnosti - pravo priposestvovanje- dobra vera

Jedro

Za pravo priposestvovanje služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ dejansko izvrševanje služnosti ne zadostuje, temveč je potrebno, da priposestvovalec izvršuje služnost v dobri veri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni strani sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan s skrajnega vzhodnega dela nepremičnine, parc. št. 2244/1 k. o. ... odstraniti gradbeni material, in sicer deske in opeko, s skrajnega zahodnega dela iste nepremičnine pesek in podporne lesene stebre, z osrednjega dela nepremičnine parc. št. 2245 k.o. ..., pa opeko ter vzpostaviti stanje, kakršno je bilo ter se v bodoče vzdržati vsakršnih poseganj v skupno lastnino, ki jo imajo tožniki na navedenih parcelah. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, tožencu pa je bilo naloženo, da je dolžan povrniti tožnikom stroške pravdnega postopka v znesku 1.668,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj so se tožniki uprli izvrševanju služnosti, kar pa je bistvena ugotovitev, saj je toženec dobroverno posest izvrševal dovolj dolgo. Sodba o tem nima razlogov, zato je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni bilo tudi ugotovljeno, kdo in na kakšen način je toženca pozval na odstranitev materiala. Tožniki trdijo, da so ga pozvali na sestankih leta 2002 in leta 2004, kar ne izhaja iz zapisnikov sestanka, ker to ne bi bila tema sestanka. Toženec je prvo zahtevo tožnikov na odstranitev stvari prejel 26. 6. 2008 od odvetnika B.. Oče toženca je kot član pašne skupnosti vložil zahtevo za denacionalizacijo leta 1997 in že takrat so vsi vedeli, da bo toženec prevzemnik kmetije, katere del je bil tudi pašnik 2244/1 in 2245 k. o. ..., ki je sedaj v skupni lasti tožnikov. Pašnik je bil vrnjen članom pašne skupnosti, ki so bili vsi lastniki kmetij v .... Toženec je postal lastnik kmetije, ki je bila vrnjena A. J., njegov oče F.J. je pred tem skupno lastnino na pašniku podaril četrtotožniku, česar toženec ni vedel do začetka tega spora. Takšno ravnanje je v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, iz katerega smiselno izhaja, da skupni pašniki lahko pripadajo le kmetiji, ne pa osebi brez kmetijskega zemljišča. Toženec je bil kot posestnik služnosti zemljišča v dobri veri, saj je zemljišče užival v vedenju, da bo postal lastnik kmetije, ki ji to zemljišče pripada in je upravičeno pričakoval, da mu bo oče skupaj s kmetijo izročil tudi skupno lastnino na pašniku.

Tožniki so vložili odgovor na pritožbo, v katerem so predlagali, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (99. člen SPZ). Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi lahko samo zakon (drugi odstavek 37. člena SPZ). Stvarna služnost je ena izmed takšnih omejitev, ki je določena v 213. členu SPZ. Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Po določbi 217. člena SPZ je mogoče stvarno služnost pridobiti tudi s priposestvovanjem. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (pravo priposestvovanje; prvi odstavek 217. člena SPZ) ali če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje; drugi odstavek 217. člena SPZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec na nepremičninah parc. št. 2244/1 in 2245 k.o. ... skladišči gradbeni material. Na nepremičnini parc. št. 2244/1 je s skladiščenjem začel leta 1995, kar pomeni, da toženec navedeno nepremičnino za skladiščenje uporablja že več kot 10 let. Zgolj dejansko izvrševanje služnosti pa ni dovolj za pravo priposestvovanje služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ, temveč je potrebno, da priposestvovalec izvršuje služnost v dobri veri. Priposestvovalec stvarne služnosti je v dobri veri, če ne ve ali ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice oziroma, če služnost izvršuje v prepričanju, da ima za to potreben pravni naslov in jo je pridobil na veljaven način.

Po 9. členu SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Dobro vero mora dokazovati tisti, ki zatrjuje slaboverno ravnanje, torej tožniki. Toženec je na naroku povedal, da dovoljenja za skladiščenje gradbenega materiala na spornih nepremičninah nikoli ni iskal, ker je bil v dobri veri, da zemljišče lahko uporablja, ker pripada kmetiji, ki jo je prevzel od očeta, ki je parceli občasno uporabljal. Toženec zatrjuje, da njegovi uporabi parcel nihče od skupnih lastnikov ni nasprotoval. Toženčeva izpovedba je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo, kjer zatrjuje, da je skupna lastnica nepremičnin M. B. soglašala, da gradbeni material odlaga na sporni nepremičnini, zato tudi od tožnika s tožbo ne zahteva odstranitve. Toženčeve trditve dokazujejo njegovo nedobrovernost, ob tem, da ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je na podlagi pravnega naslova pridobil lastninsko ali služnostno pravico, ki bi bila možna pravna podlaga za vpis navedenih pravic v zemljiško knjigo. Če bi bil toženec prepričan, da je dobil kakršna koli upravičenja na nepremičninah, ne bi iskal dovoljenja za njihovo uporabo. Toženčevo nedobrovernost je potrdil tudi toženčev oče, ki izpovedal, da je tožencu izročil kmetijo, ni pa mu izročil spornih zemljišč. Toženec od samega začetka uporabe spornih parcel ni bil v dobri veri, zato ni odločilna okoliščina, kdaj in na kakšen način so se tožniki uprli njegovi uporabi parcel.

Brezplačna uporaba zemljišč v konkretnem primeru lahko pomeni le prekarij in ne pridobitve stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja, še posebej, če se upošteva okoliščina, da je (so)lastninsko pravico na nepremičninah dejansko izvrševal toženčev oče, kasneje pa toženčev brat ter da je bila tožencu v last prepuščena očetova kmetija, ki se nahaja ob spornih nepremičninah.

Iz zemljiškoknjižnega izpiska (A1) izhaja, da je toženčev oče podaril četrtotožniku lastninska upravičenja na skupni lastnini nepremičnin dne 15. 2. 2002. Glede na načelo publicitetnih učinkov iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi je četrtotožnik pridobil v skupno last bremen prosto nepremičnino. Toženec se najkasneje od 20. 8. 2003, ko je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na četrtotožnika, ne more več sklicevati, da je bil v dobri veri, da nepremičnino lahko uporablja. Do 20. 8. 2003 pa priposestvovalna doba v trajanju 10 let ni potekla in zato toženec ni priposestvoval stvarne služnosti.

Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo pritožbenih navedb, da toženec ni vedel do vložitve tožbe za darilno pogodbo in da je pogodba neveljavna, s tem, da Zakon o kmetijskih zemljiščih v poglavju o skupnih pašnikih ne vsebuje določbe, ki bi pogojevala lastništvo na skupnem pašniku z imetništvom kmetije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba vsebuje vse odločilne razloge in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o utemeljenosti pritožbe, zato tožniki krijejo sami stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).


Zveza:

SPZ člen 37, 99, 213, 217.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNzg2