<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 924/2018
ECLI:SI:VSMB:2019:I.CP.924.2018

Evidenčna številka:VSM00019584
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Nina Vidic (preds.), Vesna Rezar (poroč.), Jasminka Pen
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera

Jedro

Pravilen je zaključek, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje iz drugega odstavka 217. člena SPZ, zato vprašanje dobre vere, ki je pogoj za priposestvovanje desetletnega izvrševanja služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ, ob dejanskem 20 letnem izvrševanju služnosti ni več bistveno vprašanje, s katerim bi se moralo sodišče podrobneje ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 254,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ugotovilo, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 893 k.o. G.R., parc. št. 894 k.o. G.R. in parc. št. 895 k.o. G.R., katere zemljiškoknjižni lastnik je tožena stranka do celote, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po trasi, ki jo predstavlja asfaltirana cesta, katera poteka od stičišča nepremičnin parc. št. 894, 893 in 891 vse k.o. G.R. v širini 3 metrov in v dolžini 20,7 m preko nepremičnin parc. št. 893, 894 in 895 vse k.o. G.R., in sicer pravokotno na Trstenjakovo ulico, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 1232 k.o. G.R., pri čemer se širina služnostne poti razširi, za potrebe izvoza in uvoza, kar pomeni, da znaša širina služnostne poti, na stiku nepremičnin parc. št. 1232 in 895 obe k.o. G.R. 4,8 metra, v stiku nepremičnin 891, 893 in 894 vse k.o. G.R. pa 3,9 metra, kot to izhaja iz skice obstoječe služnostne poti označene z neprekinjeno odebeljeno črto iz izvedenskega mnenja J.B. z dne 26. 6. 2014, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 891 in 892 obe 184 G.R., katere lastniki so tožniki. Sklica je sestavni del te sodbe. V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.490,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmoten zaključek, saj toženec z obstojem služnosti ni bil seznanjen oziroma je bil prepričan, da služnost ne obstoji in se ne izvršuje. Toženec meni, da je dokazal, da tožniki niso nikoli bili v dobri veri, saj so vedeli, da je bila sodna poravnava z dne 3. 12. 1971 sklenjena pod prisilo in ne bi smela biti deležna sodnega varstva. Sodba nima razlogov o ugovorih, ki jih je tekom postopka podal toženec, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Toženec je dokazal, da tožniki služnosti ne potrebujejo in je ne izvršujejo, da imajo dostop do svoje nepremičnine po drugi poti – iz javne ceste oziroma preko skrajnega zgornjega roba toženčevih nepremičnin. Po mnenju pritožbe je utemeljen ugovor po prestavitvi ceste, o čemer sodba nima razlogov. Skladno z osnovnimi načeli stvarnega prava bi se morala služnost izvrševati obzirno in tako, da se čim manj obremenjuje služeča nepremičnina (219. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Postavitev služnosti po sredini nepremičnin toženca predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti izvedenskega mnenja J.B., ki mu je toženec ves čas nasprotoval. V nasprotju z določili ZPP se je oprlo na to, v drugem postopku izdelano izvedensko mnenje, ki ga celo citira v izreku sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožba pa je v tem delu tudi nesklepčna. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen in za svojo odločitev navedlo razloge. Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero toženec ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo očitane kršitve. Tožencu prav tako ni bila kršena s pritožbo pavšalno grajana temeljna človekova pravica do pravnega sredstva, ki izhaja iz 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je jasno, popolno in argumentirano obrazložilo svojo odločitev ter navedlo razloge zanjo. Sodba je v vsaki bistveni točki obrazložena na takšen način, da omogoča kasnejšo (pritožbeno) presojo, tožencu pa je bilo omogočeno, da lahko z vložitvijo pritožbe učinkovito brani svoje pravne koristi oziroma pravne interese.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki lastniki nepremičnin parc. št. 891 in 892, k.o. G.R., toženec pa nepremičnin parc. št. 893, 894 in 895, k.o. G.R., preko katerih tožniki dostopajo do svoje hiše. Tožniki že od leta 1971 za dostop do svojih nepremičnin uporabljajo pot (za hojo in vožnjo), ki poteka preko toženčevih nepremičnin. Tega leta je bila namreč sklenjena sodna poravnava, s katero je bila ustanovljena stvarna služnost omenjene poti, ki zaradi procesnih pomanjkljivosti ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Tožniki so navedeno pot uporabljali od leta 1971 do 2013, ko jim je toženčev oče prepovedal uporabo le-te in sprožil sodni postopek (opr. št. P/2013 ), kjer je kot takratni (so)lastnik nepremičnin, ki so sedaj toženčeva last, zahteval prenehanje stvarne služnosti. Toženčev oče in mati v pravdnem postopku opr. št. P nista bila uspešna, saj je bil njun zahtevek za prenehanje stvarne služnosti pravnomočno zavrnjen. V dokazne namene pa je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo tudi pravdni spis opr. št. P a/2017 (prej P b/2017), kjer so tožniki zoper toženca uspeli s tožbo zaradi motenja posesti, ki jo je storil s prekopom ceste.

8. Tekom postopka zaslišane priče S.T., U.R., I.P. in D.R., so potrdile navedbe in izpoved prve tožnice ter drugega tožnika, da se je sporna dovozna pot uporabljala od leta 1971 dalje in temu pravni predniki toženca vse do leta 2013 niso nasprotovali. Da tožniki navedeno služnost hoje in vožnje po dovozni poti izvršujejo že več kot 30 let pa je izpovedal tudi sam toženec, ki posledično ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, da z obstojem služnosti ni bil seznanjen oziroma je bil prepričan, da služnost ne obstoji in se ne izvršuje. Čeprav je toženec v postopku zatrjeval, da imajo tožniki možnost dostopa do svojih nepremičnin po drugi poti, tega ni dokazal in s pavšalnimi pritožbenimi izvajanji v tej smeri ne more biti uspešen. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je „toženec tekom postopka dokazal, da tožniki služnosti ne potrebujejo in je ne izvršujejo ter imajo dostop do svojih nepremičnin po drugi poti, zaradi česar je utemeljen ugovor o prestavitvi ceste“. Sodišče prve stopnje se je z ogledom na kraju samem namreč prepričalo, da tožniki razen sporne poti, nimajo druge možnosti, da z vozili dostopajo do lastnih nepremičnin. Niti po skrajnem robu toženčevih nepremičnin, kjer je na koncu poti postavljena ograja, niti iz smeri javne ceste ter preko nepremičnine v lasti družbe ZR d.o.o., kjer je zgolj za potrebe te družbe urejeno parkirišče za vozila. Kot je razvidno iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje posnelo ob ogledu, je edini možen neoviran dostop do nepremičnin tožnikov po obstoječi sporni poti – tako peš, kot tudi z vozili, kar so tožniki tudi izkazali. Vse ostale možnosti dostopa, na katere se je tekom postopka skliceval toženec, ne predstavljajo ustreznega dostopa do nepremičnin oziroma v naravi niso izvedljive, zaradi česar toženec s svojimi ugovori ne more biti uspešen, sodišče prve stopnje pa se z njimi tudi ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

9. Na tožnikih, ki so zatrjevali, da so priposestvovali predmetno stvarno služnost in posledično uveljavljali ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 891 in 892 obe k.o. G.R., je bilo trditveno in dokazno breme, da izkažejo izpolnjevanje pogojev, ki jih za to določa 217. člen SPZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožniki po sporni poti do svojih nepremičnin v soglasju oziroma brez nasprotovanja pravnih prednikov toženca in vedenju toženca (kakor izhaja iz njegove izpovedi) dostopajo že več kot 20 let. Pravilen je zato zaključek, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje iz drugega odstavka 217. člena SPZ1, zato vprašanje dobre vere, ki je pogoj za priposestvovanje desetletnega izvrševanja služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ2, ob dejanskem 20 letnem izvrševanju služnosti ni več bistveno vprašanje, s katerim bi se moralo sodišče prve stopnje podrobneje ukvarjati. V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje o poteku in uporabi sporne poti pa se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da „postavitev služnosti po sredini nepremičnin predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico toženca“. Tožniki že vse od leta 1971 dalje uporabljajo sporno pot, ki poteka „po sredini“ nepremičnin toženca, zato zgolj to dejstvo samo po sebi ne more predstavljati utemeljenega ugovora po prestavitvi poti, kot zmotno meni pritožba.

10. Na nadaljnje zatrjevanje toženca, da je bila sodna poravnava sklenjena pod prisilo in da so tožniki to vedeli, pa so kljub temu izvrševali služnost, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se dobra vera domneva (9. člen SPZ) in da je na tožencu bilo trditveno in dokazno breme, da izkaže, da so tožniki zlorabili zaupanje njegovih prednikov ter so pot uporabljali nezakonito. V skladu z določbo tretjega odstavka 217. člena SPZ stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Toženec ni podal ustreznih navedb ali predložil dokazov, s katerimi bi izkazoval, da so tožniki služnost izvrševali s silo ali zvijačo oziroma da je bila sodna poravnava, v skladu s katero so tožniki služnost izvrševali, sklenjena pod prisilo. Toženec se v pritožbi zato neutemeljeno sklicuje na to, da sodba o tem nima razlogov, saj se sodišče prve stopnje s takšnimi, dokazno nepodprtimi toženčevimi ugovori, niti ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati. Pritožbeno opiranje na izpoved priče oziroma podpisnika sodne poravnave (toženčevega očeta) v zvezi s tem, da je bila poravnava podpisana pod prisilo in da so tožniki to vedeli, še ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in toženec s pritožbenimi izvajanji v tej smeri ne more biti uspešen. Sodno poravnavo, ki je bila sklenjena pod prisilo, je moč skladno s 392. členom ZPP izpodbijati s tožbo za njeno razveljavitev. Da je njegov oče takšno tožbo vložil in bil z njo uspešen, toženec ne navaja. Ker pa je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj poteka priposestvovalne dobe iz 217. člena SPZ, za odločitev niti ni pomembno, pod kakšnimi pogoji je bila leta 1971 sklenjena sodna poravnava in ali je le-ta veljavna ali ne, saj so tožniki izkazali drugo podlago za pridobitev stvarne služnosti – to je priposestvovanje.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da „je v zadevi uporabilo izvedensko mnenje izvedenca J.B., ki ga je dne 26. 6. 2014 izdelal v postopku opr. št. P /2013“. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe ter sodišče prve stopnje nadalje jasno in nedvoumno pojasnjuje v obrazložitvi, je navedba izvedenskega mnenja v izreku sodbe bila potrebna zgolj zaradi določitve lokacije skice, ki so jo tožniki priložili kot dokaz (priloga A13) in ki predstavlja podlago za natančen opis ter grafični prikaz poteka služnostne poti, ki so jo tožniki v tožbenem zahtevku tudi opisno določno navedli. Zapis „izvedensko mnenje“ v izreku tako ne pomeni, da se je „sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v drugem postopku in z uporabo katerega toženec ni soglašal“, kot skuša prikazati pritožba, ampak se tak zapis v izreku pojavi le zaradi uporabe skice, kot natančnega grafičnega prikaza poteka služnostne poti, ki jo je izdelal J.B. in je sestavni del te sodbe. Tožniki so to skico priložili kot dokaz oziroma grafični prikaz poteka poti, za katero so izkazali, da jo uporabljajo že več kot 20 let, toženec pa tekom postopka ni zatrjeval, niti dokazoval, da iz skice izhajajoč prikaz poti ne bi odražal dejanskega poteka poti oziroma da ni pravilen. Posledično je sodišče prve stopnje, glede na izveden dokazni postopek, skico pravilno uporabilo kot podlago za grafični prikaz dejanskega poteka služnostne poti ter so pritožbena izvajanja v zvezi s tem neutemeljena.

12. Po obrazloženem, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter so pritožbena izvajanja neutemeljena, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je, ker toženec v pritožbi stroškovne odločitve sodišča prve stopnje izrecno ni grajal, opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

13. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške ter je dolžan tožnikom povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje jim je kot potrebne (155. člen ZPP) priznalo naslednje stroške: sestava odgovora na pritožbo 375 točk (tar. št. 21/1 OT), zastopanje več strank – povišanje za 20% (člen 7/3 OT) 75 točk, materialni stroški – priglašen 1% (11/3 člen OT) 4,5 točke, kar je skupaj 454,50 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR (13/1 člen OT) znaša 208,61 EUR. K temu je prišteti še 22% DDV od skupne cene storitve v znesku 45,89 EUR, kar je skupaj 254,50 EUR.

-------------------------------
1 Drugi odstavek 217. člena SPZ: „Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.“
2 Prvi odstavek 217. člena SPZ: „Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.“


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 217, 217/1, 217/2, 217/3, 219
Datum zadnje spremembe:
02.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MTUw