<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 211/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.211.2012

Evidenčna številka:VSL0068630
Datum odločbe:01.02.2012
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:regulacijska začasna odredba - začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - težko nadomestljiva škoda

Jedro

Obstoj pogojev za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja med strankami, je potrebno presojati strogo in restriktivno, pri tem pa upoštevati interese obeh strank. Začasna odredba ne sme biti sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo, hkrati pa je izdaja začasne odredbe utemeljena vselej, ko bi se namen siceršnjega sodnega varstva brez njene izdaje preprosto izjalovil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Glede razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da zaključek sodišča, da je dovozna pot tudi po posegu tožene stranke še vedno široka 3,10 metra, kar naj bi bilo dovolj za vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi, ni pravilen in je v nasprotju z dejanskim stanjem in trditveno podlago tožeče stranke, saj sodišče pri izračunu ni upoštevalo širine robnika. dovozna pot po zožitvi na najširšem delu meri nekaj več kot dva metra, na najožjem delu pa dejansko le 1,87 metra. Pojasnjuje, da zaradi posega tožene stranke vožnja s tovornjakom na tem delu dejansko ni mogoča, otežena pa je tudi vožnja z manjšimi osebnimi vozili. Za normalno manevriranje in vožnjo po poti je potrebno k širini vozila dodati najmanj 30 cm na vsaki strani, kar pomeni, da bi širina poti morala znašati vsaj 3,10 metra. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča, da ji ni uspelo izkazati nobene od predpostavk za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožeči stranki namreč zaradi sedanje situacije nastaja težko nadomestljiva škoda, izdaja začasne odredbe pa je potrebna tudi zato, da se prepreči uporaba sile, saj ni mogoča dobava kurilnega olja, ki ji ga dvakrat letno dostavlja tovornjak po tej poti. Dodatno pojasnjuje, da je povpraševanje po raznovrstnih energentih v zimskem obdobju največje. Nepremičnina se zaradi nizkih temperatur v zimskem času zelo hitro ohlaja, kar pomeni, da je neživljenjsko, da bi z začasno odredbo uspela šele v primeru, ko bi ji ob vložitvi predloga že zmanjkalo olja. Sodišče je nadalje kršilo tudi postopkovna pravila, ker se ni opredelilo do tega, ali dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, kot bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Iz trditvene in dokazne podlage izhaja, da je tožena stranka postavila ograjo iz štirih železnih kolov (jeklenih žic, debeline cca. 1 cm) v višini 1,75 metra in nanje pritrdila ograjo, kar nesporno kaže na neko začasno ureditev zadeve. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki pa so podani v sklepu, pa so nejasni in dejansko v nasprotju s podano trditveno podlago tožeče stranke, zaradi česar sklepa ni mogoče preveriti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve so določeni v 272. členu ZIZ. V skladu s tem členom izda sodišče začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati še enega izmed alternativno navedenih pogojev, določenih v istem členu. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kakor ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obstoj pogojev za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja med strankami, je v skladu z ustaljeno sodno prakso, izvirajočo zlasti iz odločbe Ustavnega sodišča RS, Up 275/97, z dne 16. 7. 1998, potrebno, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, presojati strogo in restriktivno, pri tem pa upoštevati interese obeh strank. Začasna odredba namreč ne sme biti sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo, hkrati pa je potrebno poudariti, da je izdaja začasne odredbe utemeljena vselej, ko bi se namen siceršnjega sodnega varstva brez njene izdaje preprosto izjalovil, tj. kadar že tekom sodnega postopka grozi uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, da bi ji nastajala težko nadomestljiva škoda, temveč govori zgolj o škodi oziroma v zvezi z navedbami, da ji je s postavitvijo ograje onemogočena dobava kurilnega olja, zgolj o možnosti povzročitve težko nadomestljive škode. Tožeča stranka v predlogu sicer trdi, da sta zaradi ravnanja tožene stranke otežena vožnja in parkiranje osebnih vozil, medtem ko je prevoz s tovornjakom in večjimi vozili praktično nemogoč, zaradi česar s svoje nepremičnine tudi ne more odpeljati tovornjaka, s čimer ji nastaja škoda v obliki ''nepotrebnih dodatnih stroškov'', saj mora iskati druge možnosti prevoza materiala. Pri vsem tem pa tožeča stranka z ničemer niti ne zatrjuje, da bi bilo škodo težko sanirati. Takšna zatrjevana dejstva, četudi bi jih tožeča stranka izkazala za verjetna, vsekakor ne ustrezajo pravnemu standardu težko nadomestljive škode. Jasno je, da vsakršne škode ne moremo subsumirati pod ta pravni standard, temveč mora iti za škodo, ki bi v taki meri prizadela pravni položaj upnika, da bi jo bilo težko nadomestiti. Trditveno in dokazno breme glede teh elementov je na strani tožeče stranke. Zatrjevati in izkazati mora ne le verjetnosti nastanka škode, temveč tudi, da bo le-to težko nadomestiti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke v zvezi z nemožnostjo dobave kurilnega olja povsem pavšalnega značaja in predstavljajo le golo oziroma hipotetično možnost nastanka škode, kar pa v skladu z zgoraj navedenim ne ustreza pojmu težko nadomestljive škode. Tožeča stranka, kakor je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v predlogu za izdajo začasne odredbe z ničemer ne konkretizira, kakšna škoda ji v zvezi s tem nastaja oziroma grozi, niti ne zatrjuje, da bi bilo takšno (grozečo) škodo težko sanirati. Sodišče prve stopnje je glede na podatke, ki jih je imelo na razpolago ob izdaji izpodbijanega sklepa, pravilno zaključilo, da pogoj težko nadomestljive škode v konkretnem primeru ne obstoji. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da vse, kar pritožnik v zvezi s pogojem težko nadomestljive škode navaja v pritožbi več ali drugače, kakor je navajal v predlogu za izdajo začasne odredbe, pomeni v skladu z 286. členom v zvezi s 337. členom ZPP nedovoljeno pritožbeno novoto in se pritožbenemu sodišču do teh navedb ni potrebno opredeljevati. Navedeno velja tudi za pritožbeno navedbo, da je izdaja začasne odredbe potrebna z namenom, da se prepreči uporaba sile. Tudi sicer pa so navedbe pritožnika v pritožbi, ko govori, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali uporaba sile, povsem pavšalne narave.

5. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki so podani v sklepu pa so nejasni in dejansko v nasprotju s podano trditveno podlago, zaradi česar sklepa ni mogoče preveriti. Pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje kljub podani trditveni in dokazni podlagi ni presojalo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Takšna zatrjevanja pa iz razlogov, kot sledi v nadaljevanju, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo do stopnje verjetnosti izkazati, da bi toženec z odstranitvijo ograje pretrpel le neznatno škodo. V zvezi s presojo obstoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena pa je sodišče zaključilo, da ocen posledic na strani obeh strank ni mogoče opraviti. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zgolj posplošeno navajala, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda in da tako ni mogoče, da bi utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi jih v primeru neizdaje začasne odredbe utrpela sama. S tem je tožeča stranka v bistvu zgolj ponovila besedilo zakonske določbe. Konkretnega razloga, zakaj šteje, da toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda, pa ni ponudila. Pritrditi je potrebno zato sodišču prve stopnje, da so takšne trditve glede škode na strani tožene stranke zgolj pavšalne in da pride do tehtanja ocen posledic po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ šele, ko je na strani predlagatelja začasne odredbe sploh mogoče ugotoviti nastanek pravno relevantne škode, česar pa v trenutku odločanja sodišča prve stopnje ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je torej glede na podatke, ki jih je v predlogu navedla tožeča stranka in na katere je vezano pri odločanju, pravilno zaključilo, da presoja ocen posledic na strani obeh strank ni mogoča, saj so trditve tožeče stranke v tej smeri povsem pavšalne in z ničemer izkazane. Mimogrede, pritožnik niti v pritožbi ne pove, ali tožencu z odstranitvijo ograje zares ne bi nastala nobena škoda, ampak navaja le, da je toženec s postavitvijo ograje zgolj začasno rešil situacijo in da bo predmetno ograjo v prihodnosti nadomestilo nekaj drugega.

6. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč glede na trditveno podlago pravilno zaključilo, da je dovozna pot, kljub posegu tožene stranke, še vedno široka 3,10 metra, kar pomeni, da je še vedno mogoča vožnja praktično z vsemi vozili. Pri tem je sodišče tudi nazorno prikazalo, koliko znaša širina posameznih motornih vozil. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da sodišče pri tej odmeri ni upoštevalo širine robnika in da širina poti na najožjem delu znaša sedaj le slaba dva metra, vendar pa takšni zaključki niso utemeljeni in nimajo opore v trditvah, ki izhajajo iz predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na podatke iz predloga, da je širina dovozne poti pred posegom znašala 4,60 metrov, ob upoštevanju posega v obsegu 1,50 metra, je (edina) pravilna ugotovitev sodišča, da preostala širina dovozne poti po posegu znaša 3,10 metra. Vsakršni drugačni zaključki o preostali širini dovozne poti, ki jih ponuja pritožnik v pritožbi, nimajo opore v podatkih, ki jih je sam navedel v predlogu.

7. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu sklepa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).


Zveza:

ZIZ člen 272, 272/2.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzMjAz