<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba in sklep II U 185/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.185.2015

Evidenčna številka:UM0012313
Datum odločbe:27.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - OBRT
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - obrtno dovoljenje - delo na črno - prepoved opravljanja obrtne dejavnosti

Jedro

Tožeča stranka obrtnega dovoljenja ni imela, zato ni imela vseh z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Navedeno pomeni, da je v skladu s prvo alineo 3. člena ZPDZC-1 delo opravljala na črno. V tem primeru pa pristojni organ izreče ukrep po prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic na naslovu …, ker za opravljanje dejavnosti nima pridobljenega obrtnega dovoljenja Obrtne zbornice Slovenije in s tem dejavnost opravlja na črno (1. točka izreka). Rok izvršitve odločbe je naslednji dan po prejemu odločbe (2. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (3. točka izreka).

Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi 3. člena Zakona o plačevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) po katerem za prepovedano delo na črno šteje, kadar pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je prvostopni organ dne 28. 1. 2015 v poslovni enoti tožeče stranke A. opravil inšpekcijski pregled v zadevi označevanja cen in izdaje računov pri prodaji pekovskih izdelkov in ugotovil, da tožeča stranka pri prodaji pekovskih izdelkov izdaja račune, izdelki pa imajo ustrezno označene cene. Iz poslovnega registra izhaja, da je glavna dejavnost tožeče stranke proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic (šifra 10.710). Inšpektor je tožečo stranko pozval, naj predloži obrtno dovoljenje Obrtne zbornice Slovenije v roku treh dni. Tožeča stranka je dne 30. 1. 2015 prvostopnemu organu predložila sklep o vpisu v obrtni register, izpis iz obrtnega registra za gospodarsko družbo B. d.o.o. in za C. d.o.o., sklep o spremembi podatkov v obrtnem registru ter podatke o odgovorni osebi. Prvostopni organ je nato, glede na to, da tožeča stranka nima obrtnega dovoljenja, ob uporabi 1. alinee 3. člena ZPDZC-1 ugotovil, da opravlja dejavnost kot delo na črno, ki je prepovedano.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil in glede pritožbi priloženega obrtnega dovoljenja št. 111090/SK60-4-36/2015 z dne 13. 2. 2015 pojasnil, da je to obrtno dovoljenje pridobljeno po izdaji izpodbijane odločbe. S tem sicer je izpolnjen pogoj iz 3. člena Uredbe o obrtnih dejavnostih, vendar pa v času izdaje izpodbijane odločbe ta pogoj ni bil izpolnjen. Glede na to, naknadno predloženo obrtno dovoljenje na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je Uredba o obrtnih dejavnostih, objavljena v Uradnem listu RS 63/2013 (v nadaljevanju Uredba), brez ustreznih prehodnih in končnih določb posegla v že pridobljene pravice tožeče stranke, ki je dejavnost proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic opravljala že od leta 2011 dalje, takrat brez obrtnega dovoljenja, saj to še ni bilo potrebno. Tožeča stranka je bila ves čas član Obrtne zbornice Slovenije in tudi plačevala članarino v letih od 2011 do 2015. Pri njej je zaposlen pek D.D., ki razpolaga z znanjem in poklicno usposobljenostjo za peko kruha in peciva, iz tega pa sledi, da razpolaga z ustrezno poklicno usposobljenostjo oziroma usposobljenimi kadri in ji obrtnega dovoljenja niti ne bi bilo treba pridobiti.

Uredba o obrtnih dejavnostih, objavljena v Uradnem listu RS št. 63/2013, ni uredila pravnega statusa oseb, ki so že opravljale dejavnost iz 3. člena Uredbe, in katere za opravljanje navedenih dejavnosti niso potrebovale obrtnih dovoljenj in je tako posegla v njihove že pridobljene pravice. Po mnenju tožeče stranke je s tem podana nesorazmernost med zahtevami Uredbe z dne 26. 7. 2013 in že pridobljenimi pravicami tožeče stranke, ki temeljijo tudi na 74. členu Ustave RS, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Ker je bila tožeča stranka ustanovljena na podlagi zakona, kasneje izdana Uredba ne sme de facto prepovedati gospodarskega delovanja in zastopanja na trgu. V tem oziru je Uredba nesorazmerna, nasprotuje pa tudi drugemu odstavku 155. člena Ustave RS, s tem ko dejansko posega v že pridobljene pravice. Po mnenju tožeče stranke pa Uredbe o obrtnih dejavnostih ne bi smeli razlagati in interpretirati ozko in restriktivno, ampak je treba upoštevati, da je bila tožnica ves čas vpisana v obrtni register ter da je bila članica Obrtne zbornice Slovenije. Napačno je bilo uporabljeno tudi določilo 3. člena ZPDZC-1, saj tožeča stranka vse pogoje za opravljanje dejavnosti izpolnjuje. Dejavnost proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic ima vpisano v akt o ustanovitvi tožeče stranke kot tudi v poslovni in sodni register. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožeča stranka predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočnega zaključka obravnavanega spora. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti, to pa pomeni opravljanje edine in glavne dejavnosti, s katero tožeča stranka pridobiva dohodek in garantira delo za več zaposlenih delavcev. Če tožeča stranka svoje dejavnosti ne more opravljati, mora razglasiti stečaj, s čimer ji grozi nenadomestljiva in nepopravljiva škoda, ki ogroža njen obstoj na trgu. Posredno pa bi škodo utrpeli tudi zaposleni delavci, ki bi ostali brez zaposlitve. Predlagana začasna odredba pa tudi ne nasprotuje javni koristi, saj tožena stranka zaradi tega ne bi utrpela nobenih škodljivih posledic, tožeča stranka je namreč obrtno dovoljenje za dejavnost 10.710 proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic že pridobila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic, ker za opravljanje te dejavnosti nima obrtnega dovoljenja in s tem dejavnost opravlja na črno. ZPDZC-1 v 1. alinei 3. člena določa, da je prepovedano delo na črno, za kar šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Če pri izvajanju svojih pristojnosti organ, pristojen za nadzor 3. člena tega zakona, ugotovi kršitve tega člena, z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ali dela na črno (prvi odstavek 19. člena ZPDZC-1).

V predmetni zadevi ni sporno, da tožeča stranka v času, ko je tržni inšpektor opravil inšpekcijski nadzor, to je 28. 1. 2015, in v času izdaje prvostopne odločbe, to je 3. 2. 2015, ni imela obrtnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic (šifra 10.710). Pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost, se pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register (prvi odstavek 6. člena ZPDZC-1). Seznam obrtnih dejavnosti, za opravljanje katerih se zahteva poklicna usposobljenost, določi Vlada RS z uredbo (tretji odstavek 2. člena Obrtnega zakon – v nadaljevanju ObrZ). Po Uredbi o obrtnih dejavnostih, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 63/2013 (Uredba) z dne 26. 7. 2013, ki je v veljavi od 3. 8. 2013, med obrtne dejavnosti, za katere je treba pridobiti obrtno dovoljenje sodi tudi proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic (šifra 10.710). Ker tožeča stranka obrtnega dovoljenja ni imela, ni imela vseh z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, to pa pomeni, da gre v skladu s prvo alineo 3. člena ZPDZC-1 za delo na črno. V tem primeru pa pristojni organ izreče ukrep po prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1.

Po obrazloženem je izpodbijana odločitev pravilna. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ne gre za delo na črno, ker je dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, določena v njenem ustanovitvenem aktu. Prva alinea 3. člena ZPDZC-1 določa, da gre za delo na črno, kadar pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Ena ali druga pomanjkljivost torej pomeni, da gre za delo na črno. V obravnavanem primeru je dejavnost proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic vpisana v ustanovitvenem aktu tožeče stranke, vendar pa za opravljanje te dejavnosti ni imela vseh z zakonom predpisanih listin. Na odločitev tudi ne vpliva okoliščina, da je pri tožeči stranki zaposlena oseba, ki pogoj poklicne usposobljenosti izpolnjuje, je pa ta okoliščina bistvena za pridobitev obrtnega dovoljenja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da Uredba o obrtnih dejavnostih nima prehodnih in končnih določb, iz katerih bi izhajalo, do kdaj morajo tisti, ki so do uveljavitve te uredbe na zakonit način izvajali dejavnost brez obrtnega dovoljenja na podlagi vpisa v obrtni register, pridobiti obrtno dovoljenje. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da bi bilo prav, da bi Uredba o obrtnih dejavnostih določila rok za uskladitev izvajanja obrtne dejavnosti s spremenjenimi prepisi. Rok osem dni za uveljavitev Uredbe po objavi v Uradnem listu RS je za seznanitev z Uredbo in uskladitvijo delovanja z novimi predpisi prekratek. Ne glede na to, da Uredba prehodnih in končnih določb nima, pa je po presoji sodišča od izvajalcev obrtne dejavnosti utemeljeno pričakovati, da bodo izvajanje svoje dejavnosti uskladili z veljavnimi prepisi v primernem roku. Uredba je bila objavljena dne 26. 7. 2013, tržni inšpektor pa je pri tožeči stranki opravil nadzor dne 28. 1. 2015. Po presoji sodišča pa rok enega leta in pol za to zadošča.

Tožeča stranka tudi z ostalimi tožbenimi ugovori ne more biti uspešna. Obrtna dejavnost se izvaja v skladu z določbami ObrZ. Drugi odstavek 2. člena tega zakona odloča, da se zaradi varovanja življenja, zdravja in premoženja ljudi in zaradi zagotavljanja varstva okolja za opravljanje nekaterih obrtnih dejavnosti zahteva ustrezna poklicna usposobljenost. Katere so te dejavnosti, določi Vlada RS (tretji odstavek 2. člena ObrZ). Po presoji sodišča ni v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS) in ne pomeni nesorazmernega in s tem nedopustnega posega v pridobljene pravice, če se določena obrtna dejavnost s spremembo predpisa razvrsti med dejavnosti, za katere se zahteva ustrezna poklicna usposobljenost. Naloga vlade je, da skrbi za varovanje življenja, zdravja in premoženja ljudi ter varstvo okolja in iz tega razloga tudi sprejema ustrezne ukrepe. Gre za zagotavljanje v 72. členu Ustave določene pravice, to je pravice do zdravega življenjskega okolja, z ObrZ in Uredbo določeni ukrepi za dosego tega cilja pa so primerni in razumni. Glede na to po presoji sodišča z razvrstitvijo dejavnosti proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic med obrtne dejavnosti, za katere se zahteva ustrezna poklicna usposobljenost, ni bilo nedopustno poseženo v ustavne pravice tožeče stranke. To pa tudi ne pomeni ravnanja v nasprotju s 155. členom Ustave RS, kot očita tožeča stranka v tožbi, saj Uredba ne posega v predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti za nazaj, ampak od njene uveljavitve dalje.

Glede tožbenega ugovora, da je tožeča stranka s tem onemogočena pri izvajanju svoje dejavnosti, pa sodišče pojasnjuje, da se izpodbijana odločba nanaša na izvajanje dejavnosti brez obrtnega dovoljenja, kar šteje za delo na črno. Prepoved torej velja samo do izpolnitve pogojev za opravljanje dejavnosti na zakonit način, kar v konkretnem primeru pomeni do pridobitve obrtnega dovoljenja.

K II. točki izreka:

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato je sodišče le-to zavrglo.

K III. točki izreka:

Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.


Zveza:

ZPDZC-1 člen 3, 19, 19/1.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgyOTU2