<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba in sklep I Cpg 637/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CPG.637.2019

Evidenčna številka:VSL00029182
Datum odločbe:26.11.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Orož (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Irena Dovnik
Področje:LASTNINJENJE
Institut:ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - gospodarska javna služba - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja

Jedro

Po določbi 76. člena ZGJS postanejo infrastrukturni objekti last Občine z dnem uveljavitve ZGJS. To pomeni, da je z dnem uveljavitve ZGJS nastala že po samem zakonu lastninska pravica tožeče stranke na vseh infrastrukturnih objektih in napravah posebnega družbenega pomena, ti pa so se morali glede na določbo 76. člena ZGJS presojati po pred uveljavitvijo ZGJS veljavnih predpisih, torej po določbah ZKD. To potrjuje tudi besedilo predloga ZGJS, objavljenega v Poročevalcu DZ, št. 7/93, ki se pri opredelitvi komunalnih dejavnosti neposredno sklicuje na opredelitev v določbi 6. člena ZKD. Posledično se je pri presoji nepremičnin iz prejšnje točke kot infrastrukturnih objektov in naprav posebnega družbenega pomena sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 76. člena ZGJS v zvezi s 6. členom ZKD.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: ugotovi se, da je priznana izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičninah, razvidnih iz izreka (I/1. točka izreka) ter ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, razvidnih iz izreka (I/2. točka izreka); zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je priznana izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičninah, razvidnih iz izreka (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 8.358,24 EUR (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločilo, da se zavrne predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (I. točka izreka) ter da se ugodi podrednemu predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse tako, da se ji plačilo sodne takse odloži za 24 mesecev in je tožena stranka dolžna sodno takso za pritožbeni postopek plačati do 1. 10. 2021 (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da višje sodišče toženo stranko oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

5. Glede nepremičnin ID znak 0000-0000/1, ID znak 000-0000/2, ID znak 000-0000/3 in ID znak 000-0000/4, ki so v naravi predstavljale javne ceste, tožena stranka ne ponuja nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede teh nepremičnin nepravilna. Iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so navedene nepremičnine infrastrukturni objekti – javne ceste po določbi 3. člena Temeljnega zakona o javnih cestah – in presoji, da je te nepremičnine tožeča stranka lastninila po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah – ZGJS.

6. Ne drži pritožbena navedba, da nepremičnin ID znak 000-0000/5, ID znak 000-0000/6, ID znak 000-0000/7 in ID znak 000-0000/8 tožeča stranka ni mogla lastniniti po določbah ZGJS, saj te nepremičnine niso infrastrukturni objekti. Svojega zaključka, da ne gre za infrastrukturne objekte, tožena stranka ne konkretizira, niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka potrdila, da ne gre za infrastrukturne objekte. Iz izvedenskega mnenja v zadevi izhaja, da sta bili v času uveljavitve ZGJS v letu 1993 prvi dve in vzhodni del tretje izmed navedenih nepremičnin javne površine – poti, da je preostali del tretje nepremičnine javno otroško igrišče, da je severni del zadnje nepremičnine javna pot in preostali del te nepremičnine javna zelenica. Enako stanje je izvedenka opredelila tudi na dan začetka stečajnega postopka tožene stranke v letu 2014 in zapisala, da so opisane površine namenjene širši uporabi, da dostopi niso omejeni in do zemljišč lahko dostopajo vsi. Tem ugotovitvam tožena stranka v pritožbi konkretno ne nasprotuje. Višje sodišče soglaša z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljeno stanje nepremičnin, kot ga je opredelila izvedenka, dokazuje, da je šlo za infrastrukturne objekte in naprave posebnega družbenega pomena, ki so se lastninile po določbi prvega odstavka 76. člena ZGJS v zvezi z 68. členom ZGJS in 6. členom Zakona o komunalni dejavnosti - ZKD. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve je jasna, natančna in nedvoumna, zato je višje sodišče po nepotrebnem ne povzema, le pavšalna pritožbena navedba, da ne gre za infrastrukturne objekte, pa ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve in obrazložitve sodišča prve stopnje.

7. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da je opredelitev nepremičnin iz prejšnje točke kot infrastrukturnih objektov napačna, saj se je sodišče pri tej opredelitvi oprlo na ZKD, ki v trenutku uveljavitve ZGJS ni več veljal. Po določbi 76. člena ZGJS postanejo infrastrukturni objekti last Občine. z dnem uveljavitve ZGJS. To pomeni, da je z dnem uveljavitve ZGJS nastala že po samem zakonu lastninska pravica tožeče stranke na vseh infrastrukturnih objektih in napravah posebnega družbenega pomena, ti pa so se morali glede na določbo 76. člena ZGJS presojati po pred uveljavitvijo ZGJS veljavnih predpisih, torej po določbah ZKD. To potrjuje tudi besedilo predloga ZGJS, objavljenega v Poročevalcu DZ, št. 7/93, ki se pri opredelitvi komunalnih dejavnosti neposredno sklicuje na opredelitev v določbi 6. člena ZKD. Posledično se je pri presoji nepremičnin iz prejšnje točke kot infrastrukturnih objektov in naprav posebnega družbenega pomena sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 76. člena ZGJS v zvezi s 6. členom ZKD.

8. Glede nepremičnin ID znak 000-0000/9, ID znak 000-0000/10 in ID znak 000-0000/11, ki so v naravi predstavljale parkirišča in dostopne površine do stavb z naslovi N. 17, 19, 21 ter nepremičnine ID znak 000-0000/12, ki je v naravi predstavljala dovoz do garaž in javno zelenico, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo priposestvovanje navedenih nepremičnin možno le v primeru veljavnega pravnega naslova. V pravni teoriji1 in sodni praksi2 je jasno zavzeto stališče, da za priposestvovanje ni bistveno, ali je pravni naslov, na katerega se priposestvovalec v dobri veri opira, tudi v resnici veljaven. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede na naravo nepremičnin (javne površine) utemeljeno pričakovala, da je na podlagi lastninjenja po določbah ZGJS z njegovo uveljavitvijo dne 15. 7. 1993 postala lastnica tudi teh nepremičnin in je torej pravni naslov za njeno prepričanje obstajal. Glede obstoja dobre vere pa tožena stranka v pritožbi niti ne ponuja nobenega argumenta, ki bi izpodbil presojo sodišča prve stopnje, da je dobra vera celotno priposestvovalno dobo 10 let tožeče stranke obstajala, kar dokazuje njeno kontinuirano vzdrževanje in upravljanje navedenih nepremičnin.

9. Sodba VSL I Cpg 1503/2014 z dne 3. 2. 2016, na katero se v svoji navedbi opira tožena stranka, ni primerljiva z obravnavano zadevo. V predloženi sodbi je namreč višje sodišče ugotovilo, da nepremičnine, za katere je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice, pred uveljavitvijo ZGJS niso bile v družbeni lastnini, temveč v zasebni lastnini. V takšnih okoliščinah bi po stališču višjega sodišča v predloženi zadevi uporaba instituta priposestvovanja pomenila obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. V obravnavani zadevi pa dejansko stanje ni takšno. Tožeča stranka je že v tožbi izrecno navedla, da so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini (str. 5 tožbe) ter to tudi dokazala s predložitvijo zemljiškoknjižnega vložka, česar tožena stranka niti ni prerekala, temveč je to celo potrdila z navedbo, da je imela njena pravna prednica na spornih nepremičninah pravico uporabe. V takšnih bistveno drugačnih okoliščinah višje sodišče ne vidi ovire za uporabo instituta priposestvovanja, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

11. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka nima nobenega premoženja, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da so vse nepremičnine, pri katerih je kot zemljiškoknjižna lastnica vknjižena tožena stranka, postale last tožeče stranke. V II. točki izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev priznanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičninah ID znak 000-0000/13, ID znak 000-0000/14 in ID znak 000-0000/15. Zoper ta del odločitve se tožeča stranka ni pritožila, kar pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna. Iz rednega poročila upravitelja izhaja, da dne 8. 10. 2019 skupno vrednost stečajne mase stečajnega dolžnika predstavlja vrednost tudi navedenih treh nepremičnin, glede katerih je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Navedeno potrjuje ugotovitev sodišča, da plačilo sodne takse ne bo ogrozilo dejavnosti tožene stranke (v stečajnem postopku je namreč dejavnost tožene stranke zgolj unovčevanje stečajne mase) in da tožena stranka (v prihodnosti) lahko zagotovi plačilo celotne sodne takse in je zato pravilno plačilo sodne takse odložilo za 24 mesecev.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo zoper izpodbijani del sodbe. Skladno z določbami Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 47,5 točk, skupno 3.797,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

________________
1 Horvat, V., Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, 2012, št. 24-25, str. 26.
2 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 346/2016 z dne 11. 5. 2017, 9. točka obrazložitve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 68, 76, 76/1
Zakon o komunalnih dejavnostih (1982) - ZKD - člen 6
Datum zadnje spremembe:
27.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NTMy