<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 955/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.955.2019

Evidenčna številka:VSL00028044
Datum odločbe:02.10.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - dovoljenje za gradnjo - garaža - družbena lastnina

Jedro

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajalec z dnem uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je s prenosom pravice uporabe v enakem obsegu, kot jo je imel, prenesel na tožnico pravico uporabe, ki je bila že (na podlagi zakona) transformirana v lastninsko pravico. Tožnica je vstopila v pravni položaj prodajalca, ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe ne glede na zemljiškoknjižno stanje lastnik sporne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Tožeča stranka B. H., L., EMŠO: ..., je lastnica nepremičnine ID znak parcela 000 419/33, k. o. 000, parcela 419/33 do 1/1.“

II. Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.247,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine ID znak parcela 000 419/33, k. o. 000, parcela 419/33, do 1/1.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je pravni prednik tožnice pridobil lastninsko pravico na nepremičnini z uveljavitvijo ZLNDL, očita pa sodišču, da se je osredotočilo predvsem na izjavo prodajalca, da ni lastnik garaže in da garaža ni predmet prodaje, pri tem pa prezrlo besedilo, da prodajalec na kupca prenaša pravico uporabe navedene garaže v enakem obsegu, kot jo ima sam. Ni bilo sporno, da je prodajalec izročil tožnici garažo v posest in da jo ima od prodaje dalje v neovirani posesti. Ker prodajalec ni bil vknjižen kot lastnik nepremičnine, je notarka opisala zemljiškoknjižno stanje, ni pa mogla navesti, da je pogodbeni predmet tudi garaža, tudi prodajalec ni mogel izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. Da je bila predmet pogodbe tudi garaža, izhaja iz besedila, da prodajalec na kupca prenaša pravico uporabe navedene garaže v enakem obsegu, kot jo ima sam, kar pomeni, da je ni zadržal zase, pač pa jo je izročil tožnici z vsemi pravicami, ki jih je imel sam. Da je imel na nepremičnini dejansko lastninsko pravico, je ugotovljeno v sodbi, kar pomeni, da je na tožnico prenesel lastninsko pravico. Volja pogodbenih strank je bila, da je predmet pogodbe tudi garaža, čeprav niso bile izpolnjene vse obličnosti. Tožnica je izpovedala, da je razumela, da prodajalec ni vknjižen kot lastnik garaže, da pa je nanjo prenesel vse svoje pravice. Štela ga je za lastnika, čeprav je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno. Stališče sodišča, da iz pogodbe izhaja, da se kupnina nanaša samo na stanovanje, nima opore v prodajni pogodbi, prav tako ne ugotovitev, da ni bilo doseženo soglasje volj glede prodaje garaže. Če bi bilo to res, prodajalec tožnici ne bi izročil garaže v posest in ne bi prenesel nanjo pravic, ki jih je imel. Ker se sodišče ni opredelilo do bistvenega dela pogodbe, ki opredeljuje pogodbeni predmet in izraža dejansko voljo pogodbenih strank, in je namesto tega k razlagi pogodbe pristopilo izrazito formalistično, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Situacija, ko prodajalec še ni bil vknjižen kot lastnik nepremičnine, dejansko pa je bil lastnik že od leta 1997 na podlagi ZLNDL, je specifična, zato terja toliko bolj poglobljeno razlago vseh pogodbenih določil in ravnanja pogodbenih strank po sklenitvi pogodbe. Z izročitvijo v posest je bila pogodba realizirana. Tudi priča N. B. je izpovedala, da je lastnica te garaže njena sestrična (tožnica), ki jo je pridobila ob nakupu svojega stanovanja.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v odgovoru na pritožbo trdi, da je pritožba prepozna, ker ni bila vložena v 15 dnevnem roku, ki ga je za vložitev pritožbe določal ZPP pred novelo ZPP-E. Po mnenju toženke pritožbeni rok za sodbe, ki so bile izdane po uveljavitvi ZPP-E, vendar v postopkih, ki so se pričeli pred pričetkom uporabe določb ZPP-E, znaša 15 dni, kar je potrdila tudi sodna praksa (Pdp 101/2018). V nadaljevanju odgovora na pritožbo toženka pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje, zlasti da garaža ni predmet prodaje po pogodbi z dne 23. 5. 2016 oziroma 20. 9. 2013. Tožnica ob nedvoumnem pogodbenem določilu o izostanku prenosa lastninske pravice na sporni nepremičnini, ni mogla misliti, da je postala lastnica sporne nepremičnine, na kateri stoji garažni objekt.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na trditve toženke v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožničina pritožba pravočasna. Po določbi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, nadaljuje pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem RS po določbah ZPP-E, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe ZPP-E. V konkretnem primeru je bila sodba izdana dne 25. 1. 2019, to je po 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati ZPP-E. Ker določba o pritožbenem roku spada k postopku pred sodiščem druge stopnje1, zanj že veljajo določbe ZPP-E, ki jih pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in podelilo 30 dnevni rok za pritožbo (333. člen ZPP).

6. Tožnica trdi, da je na podlagi notarskega zapisa prodajne pogodbe SV-1376/2013 z dne 20. 9. 2013 (v nadaljevanju Pogodba) postala lastnica nepremičnine ID znak parcela 000 419/33 k. o. 000, na kateri stoji garaža v izmeri 15 m². Ni sporno, da je v zemljiški knjigi kot lastnica te nepremičnine vknjižena pravna prednica toženke (Občina L.). V pravdi pa je bilo sporno, ali je bil pravni prednik tožnice (prodajalec) M. M. imetnik pravice uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Toženka je namreč trdila, da je kot pravna naslednica Občine L. dejanska izključna lastnica sporne nepremičnine in da pravni prednik tožnice ni bil imetnik pravice uporabe, ker med pravnima prednikoma pravdnih strank ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč že zavzeta stališča2 v primerljivih zadevah3 zaključilo, da je pravni prednik tožnice dne 25. 7. 1997 na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Ugotovilo je namreč, da odločbi 08/2-ROA-19/2 z dne 10. 2. 1961 in 07/7-ROA-34/361 z dne 16. 10. 1961 predstavljata odločbi, s katerima je pristojni organ (pravni prednik toženke) pravnemu predniku tožnice dovolil gradnjo na spornem zemljišču.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je predmet prodaje po Pogodbi tudi sporna garaža. Pri tem je izpostavilo drugi odstavek 1. člena Pogodbe, v katerem je zapisano, da garaža ni predmet te pogodbe. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno osredotočilo predvsem na ta zapis, prezrlo pa je besedilo, da s to pogodbo „prodajalec na kupca prenaša pravico uporabe navedene garaže v enakem obsegu, kot jo ima sam“4. Če garaža ne bi bila predmet pogodbe, tudi do tega zapisa ne bi prišlo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajalec z dnem uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je s prenosom pravice uporabe v enakem obsegu, kot jo je imel, prenesel na tožnico pravico uporabe, ki je bila že (na podlagi zakona) transformirana v lastninsko pravico. Tožnica je vstopila v pravni položaj prodajalca, ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe ne glede na zemljiškoknjižno stanje lastnik sporne nepremičnine.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu stališču, da glede na stanje zemljiške knjige, kjer je bila vpisana še pravna prednica toženke (družbena lastnina) prodajalec ni mogel izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, da pa prenos vseh prodajalčevih pravic na sporni nepremičnini v okoliščinah obravnavanega primera ustreza zavezovalnemu poslu. Pri tem ni pomembno, da je bila Pogodba sklenjena leta 2013, torej v času veljavnosti SPZ, ki prenosa pravice uporabe več ne pozna5.

10. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Priglašene stroške tožnice je višje sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom (list. št. 59 in 80) in Odvetniško tarifo. Toženka v postopku ni uspela in sama krije svoje stroške pravdnega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.384,96 EUR. Stroški so odmerjeni upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in so naslednji: sestava tožbe 500 točk (tar. št. 18/1 OT), prva pripravljalna vloga 500 točk (tar. št. 19/1 OT), prvi narok za glavno obravnavo 500 točk (tar. št. 20/1), nadaljnji narok 250 točk (tar. št. 20/2 OT), 22% DDV in sodna taksa v višini 405 EUR.

12. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela, zato ji mora toženka povrniti tudi te stroške, in sicer v znesku 862,50 EUR. Stroški so odmerjeni ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR in so naslednji: 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 22% DDV in sodna taksa v višini 405 EUR.

13. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa upošteva pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
1 Glej na primer odločbe VSL II Cp 2360/2018 z dne 12. 3. 2019, VSL II Cp 759/2018 z dne 19. 9. 2018, VSL I Cp 1232/2018 z dne 26. 9. 2018 in druge.
2 Da je prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč že z odločbo, s katero je dal okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Izrecen zapis prenosa pravice uporabe v odločbi ni bil potreben.
3 Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah I Cp 3062/2015 z dne 6. 1. 2016 in I Cp 1936/2017 z dne 12. 4. 2018 že obravnavalo garaže v istem nizu, kot je obravnavana, ki so bile vse zgrajene na podlagi istih dveh odločb, s katerima je bila odobrena tudi gradnja garaže, ki je predmet tega spora.
4 Ni bilo sporno, da je pravni prednik tožnice sam zgradil garažo leta 1964 in jo od takrat nemoteno uporabljal (kar je ugotovljeno v istem členu Pogodbe) ter da je tožnici izročil garažo izročil tudi v posest. Tudi tožnica od leta 2013 garažo nemoteno uporablja.
5 Glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2, 2/1
Datum zadnje spremembe:
14.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MzEw