<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 257/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.257.2019

Evidenčna številka:VSL00022183
Datum odločbe:24.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje kmetijskih zemljišč - priposestvovanje - dobra vera - ignorantia iuris nocet

Jedro

Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja (ki naj bi bilo namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah) bi dejansko pomenilo zaobid predpisov o lastninjenju zemljišč.

Opravičljiva zmota (kot pogoj za obstoj dobre vere) v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava (to je predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5. 4. 2018:

- ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 74/2, 93/2, 96/1, 97/0 in 497/3, vse k.o. X, do celote (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati stroške predmetnega pravdnega postopka v višini 567,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče ni povedalo ničesar o razlogih, ki jih je v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice na spornih parcelah navedla tožena stranka. Ta je namreč zatrdila, da je z denacionalizacijskimi upravičenci sklenila poravnavo, ki je bila zatem vnesena v odločbo o denacionalizaciji UE Ljubljana Šiška z dne 12. 7. 1996, po kateri so bile sporne parcele upoštevane pri ugotovitvi obsega nacionaliziranega premoženja. Za vrednost nacionaliziranega premoženja je bila, kot naj bi to izhajalo tudi iz prej omenjene denacionalizacijske odločbe, na družbenem kapitalu oziroma delnicah tožene stranke upravičencem priznana udeležba, ki jih je v postopku privatizacije na podlagi ZLPP izdala toženka, ki je zatem od denacionalizacijskih upravičencev ta njihov delež oziroma delnice odkupila. Tudi v kolikor so bile sporne parcele prenesene v last tožeče stranke na podlagi samega zakona, pa je ob dejstvu, da je tožena stranka za to premoženje plačala, saj ga je s tem, ko je od denacionalizacijskih upravičencev odkupila njihov delež na družbenem kapitalu zavezanca (to je tožene stranke, ki se je lastninsko preoblikovala), ki jim je bil priznan po odločbi o denacionalizaciji, do parcel prišla na zakonit način s sklenitvijo ustreznega pravnega posla. Tožena stranka je imela sporne nepremičnine vse od izdaje odločbe o denacionalizaciji dalje, in tudi že pred tem časom, v svoji posesti. Od sklenitve sodne poravnave oziroma izdaje odločbe o denacionalizaciji dalje je bila tudi njihov dobroverni posestnik. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj je bila prepričana, da so te nepremičnine postala njena last. Sama ni prava vešča, kar pa se ne more trditi ne za sodnika Temeljnega sodišča v Ljubljani, pred katerim so denacionalizacijski upravičenci in toženka v postopku denacionalizacije sklenili sodno poravnavo, kot tudi ne za upravni organ, ki je izdal odločbo o denacionalizaciji, ki bi morala v primeru, da tožena stranka ne bi bila zavezanka za vrnitev spornih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem, stranke na to opozoriti in jim predočiti, da toženka s sklenitvijo poravnave ne bo postala lastnica spornih nepremičnin. Zato je pretirano toženki očitati, da bi navzlic temu morala vedeti, da s sklenitvijo sodne poravnave, ki je bila zatem povzeta v odločbo o denacionalizaciji, sporne nepremičnine ne bodo oziroma niso postale njene. Nadalje pritožba izpostavlja, da se dobrovernost posesti domneva do dokaza o nasprotnem, ki pa v predmetnem postopku ni bil prezentiran. Glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni vsebinsko obravnavalo zatrjevanega načina pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah, temveč je v zvezi s priposestvovanjem pojasnjevalo okoliščine, na katere se tožena stranka sploh ni sklicevala (toženka namreč ni trdila, da bi sporne parcele priposestvovala v času, ko so bile še v družbeni lasti ali da bi jih pridobila na podlagi ZNDL), saj argumentov za stališče tožene stranke sploh ne omenja, ni jasno, ali se je z njimi sploh seznanilo, ali pa jih je v celoti prezrlo. Ker ima sodišče obveznost, da se o navedbah stranke, v kolikor te niso nedopustne, nerelevantne ali očitno neutemeljene, izjasni in se do njih opredeli, ima opustitev te dolžnosti za posledico kršitev pravice tožene stranke do izjavljanja. Z obrazložitvijo, ki tem zahtevam ne zadosti, sodišče krši 22. člen Ustave Republike Slovenije. Pritožba se sklicuje tudi na zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, na 6. člen EKČP, ki sodišču nalaga obveznost, da navede razloge za svojo odločitev, in odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki to prav tako poudarjajo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožničin očitek, da se sodišče prve stopnje obrazloženo ni opredelilo do njenih (na naroku za glavno obravnavo dne 5. 4. 2018 podanih) trditev o priposestvovanju lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, do katerega naj bi prišlo po sklenitvi sodne poravnave oziroma izdaji odločbe o denacionalizaciji z dne 21. 7. 1996, ne drži. Omenjeno sodišče je v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe1 konkretizirano pojasnilo, zakaj do priposestvovanja (upoštevaje določbo 29. člena ZTLR2) ni moglo priti v času, ko so bile parcele v družbeni lastnini, kot tudi, zakaj do tega ni prišlo po 11. 3. 1993,3 ko naj bi lastninsko pravico na njih v skladu s 14. členom ZSKZ4 oziroma po samem zakonu pridobila tožnica. V zvezi z neutemeljenostjo toženkinih trditev o njenem priposestvovanju lastninske pravice v tem drugem obdobju je navedlo dva (med seboj povezana) pomembna razloga. Tako je opozorilo na obrazložitev v sodbi II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013. V njej je Vrhovno sodišče RS (prav v zvezi s sklicevanjem na priposestvovanje zemljišč po trenutku, ko so se ta olastninila) poudarilo, da bi reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja dejansko pomenilo zaobid predpisov o lastninjenju zemljišč. Priposestvovanje naj bi bilo namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot ga je obravnavalo,5 s priposestvovanjem odpravili napako, da v postopku lastninskega preoblikovanja sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.6

6. Prav tako pa je v okviru iste točke obrazložitve (ob sklicevanju na tretji odstavek 72. člena ZTLR oziroma 28. in 46. člen SPZ7) sodišče prve stopnje nadalje pojasnilo, da toženka po uveljavitvi ZSKZ ni bila v dobri veri.8 V zvezi s tem je pravilno poudarilo, da opravičljiva zmota (kot pogoj za obstoj dobre vere) v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava9 (to je predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo). Pritožbeni očitek o neizjasnitvi sodišča glede toženkinih trditev oziroma opustitvi njihovega vsebinskega obravnavanja, kršitvi pravice do izjavljanja in 22. člena Ustave RS, zato ne drži, poudarjanje (ob sklicevanju na 6. člen EKČP oziroma odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice), da morajo sodišča navesti razloge za svojo odločitev, pa je za konkretni primer brezpredmetno. Na drugi strani je pritožničino navajanje, da sama ni prava vešča in da bi jo morala na to, da s sklenitvijo sodne poravnave ne bo postala lastnica predmetnih nepremičnin, opozoriti sodnik, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, oziroma upravni organ, ki je izdal odločbo o denacionalizaciji, ne le (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člena ZPP10), ampak tudi sicer presplošno in glede na prej navedeno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, neprepričljivo.11

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Potem, ko je že v 12. točki obrazložitve iste sodbe pojasnilo tudi, zakaj sklenjene poravnave, na katere se je sklicevala toženka, potrebnega pravnega naslova ne predstavljajo.
2 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami.
3 Kar vključuje tudi obdobje, ki ga izpostavlja pritožba.
4 Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 10/1993, s kasnejšimi spremembami.
5 In ki je v tem oziru podoben obravnavanemu v predmetni pravdni zadevi.
6 Glej odločbe VS RS II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013, II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012.
7 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013.
8 V tem oziru je tudi tožnica na naroku dne 5. 4. 2018 oporekala obstoju toženkine dobre vere (kot predpostavki za priposestovanje). Kot poudarja pritožba, se obstoj dobre vere resda domneva (glej 72. člen ZTLR in 9. člen SPZ), a je moč vedno ugotoviti, da ta ni (bila) podana. Prav to je v konkretnem primeru ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je v zvezi s tem podalo konkretne in hkrati prepričljive razloge.
9 Glej odločbe VS RS II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 345/20008 z dne 10. 9. 2012.
10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
11 Sodišče (oziroma upravni organ) sta bila dolžna toženko poučiti o njenih procesnih pravicah, ne pa o vsebini predpisov o lastninjenju (zemljišč).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 29, 72, 72/3
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 28, 46
Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1993) - ZSKZ - člen 14
Datum zadnje spremembe:
20.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwOTY2