<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 235/2003
ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.235.2003

Evidenčna številka:VS18997
Datum odločbe:22.11.2006
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1486/2000
Področje:DAVKI
Institut:davki in prispevki - davek od dobička pravnih oseb - zamudne obresti - verodostojna listina - bonitete delavcem

Jedro

Zamudne obresti za davčni dolg začnejo teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe, če gre za odmero na podlagi inšpekcijskega pregleda od izvršljivosti te nove odmerne odločbe. Če davčni zavezanec nima verodostojne listine o poslovnem dogodku, se ta pri ugotavljanju davčne osnove ne upošteva. V takem primeru se ne presoja, ali je tak poslovni dogodek poslovno potreben strošek. Bonitete delavcem ali direktorjem niso poslovno potreben strošek. Upoštevati jih je treba v dohodnini teh oseb. Davčni inšpektor odreja ukrepe za odpravo nepravilnosti in ni davčni svetovalec.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v delu, ki ga izpodbija tožena stranka, potrdi. 2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi tako, da se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 17.10.2000, odpravi tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v izreku odločbe Davčnega urada Kranj z dne 5.11.1999, v točkah I/1.1, I/1.2, I/1.3, I/1.4, I/2.1, I/2.2, I/2.3, I/2.4, I/2.5, I/3, I/4 in I/5, in se v tem delu zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 3. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) delno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.10.2000, in sicer v delu, ki se nanaša na točke I/6, I/7, I/8 in I/9 izreka prvostopne odločbe ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, in sicer na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 5.11.1999. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo: prispevkov za zdravstveno zavarovanje, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zaposlovanje in za porodniško varstvo z zamudnimi obrestmi (točke I/1.1 - I/1.4 in I/2.1 - I/2.4 izreka prvostopne odločbe), prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni z zamudnimi obrestmi (točka I/2.5 izreka prvostopne odločbe), davka od osebnih prejemkov z zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka prvostopne odločbe), davka od osebnih prejemkov z zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka prvostopne odločbe), davka na izplačane plače z zamudnimi obrestmi (točka I/5 izreka prvostopne odločbe), davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 z zamudnimi obrestmi (točka I/6 izreka prvostopne odločbe), davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 z zamudnimi obrestmi (točka I/7 izreka prvostopne odločbe), neplačanih akontacij davka od dobička v letu 1999 z zamudnimi obrestmi (točka I/8 izreka prvostopne odločbe) in zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička v letu 1998 (točka I/9 izreka prvostopne odločbe). V točki II izreka prvostopne odločbe je bil določen 30-dnevni izvršitveni rok.

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbi in odpravilo del odločbe tožene stranke, ki se nanaša na točke I/6, I/7, I/8 in I/9 prvostopne odločbe. Menilo je, da je davčni organ napačno obračunal davčno osnovo, ker ni upošteval davčne olajšave iz 41. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 71/93 - 27/98), ki jo je tožeča stranka uveljavljala za leto 1997 in 1998, to je oblikovanje investicijske rezerve. Opozorilo je, da po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 76/98, 82/98, 91/98 in 1/99) zavezanci za davek od dobička pravnih oseb uveljavljajo zmanjšanje osnove in druge olajšave do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Ta določba ZDavP je bila z novelo, objavljeno v Uradnem listu št. 91/98, spremenjena tako, da je dana možnost uveljavljanja davčne olajšave do izdaje odmerne odločbe. Ta določba velja od 1.1.1999. Za ta primer to pomeni, da bi moral davčni organ pri obračunu davčne osnove za leto 1997 upoštevati uveljavljano olajšavo v absolutnem znesku, to je 10% od na novo obračunane davčne osnove, če je bila dejansko v višini 10% od davčne osnove tudi uveljavljana. Za leto 1998 pa bi lahko tožeča stranka glede na spremembo ZDavP do izdaje odmerne odločbe uveljavljala 10% davčne osnove, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, če pa tega ni storila, pa bi moral davčni organ upoštevati absoluten odstotek uveljavljane olajšave glede na nov obračun davčne osnove. Tožena stranka je v tem delu napačno uporabila zakon in kršila pravila postopka, zato je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu, ki se nanaša na ukrepe, ki se nanašajo na plačilo davkov od dobička pravnih oseb za leti 1997 in 1998, plačilo akontacije od davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 ter plačila zamudnih obresti od premalo plačanih akontacij davka od dobička v letu 1998, nezakonita in je sodišče v tem delu tožbi ugodilo, v tem delu odpravilo odločbo tožene stranke ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponoven postopek. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, saj je štelo, da je v tem delu odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da temelji na določbah 54. člena Zakona o gospodarskih družbah, 9. člena ZDDPO, Slovenskih računovodskih standardih (SRS), zlasti SRS 22.1 in 21.12, 21.5, 21.9, določbi 12. člena ZDDPO in 16. členu Zakona o dohodnini (ZDoh).

Zoper prvostopno sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tožena stranka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da odločitev prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na davčne olajšave za leto 1997, ni pravilna, ker tedaj določbe novele ZDavP še niso veljale in je veljala določba, da zavezanci za davek od dobička uveljavljajo zmanjšanje osnove in druge olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za predložitev obračuna. To izhaja tudi iz sodbe upravnega sodišča U 531/99-26 z dne 14.6.2001. Iz tega izhaja, da uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove v pritožbenem postopku ni več mogoče. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in nato nepravilno uporabljeno materialno pravo, tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na naloženi ukrep za plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 in zamudne obresti (točka I/6 izreka prvostopne odločbe).

Na to pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki meni, da so pritožbene navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene. Tožeča stranka je prijavila davčne olajšave iz 41. člena ZDDPO za leto 1997 maksimalno dovoljeni višini 10% od prijavljene davčne osnove v davčnem obračunu, ki ga je vložila v zakonsko predpisanem roku do 30.3.1998, čemur tožena stranka ni nikoli ugovarjala, in je bila ta olajšava v navedeni višini v prvotni odmerni odločbi v celoti priznana. Pred potekom roka za prijavo navedenih davčnih olajšav tudi nova davčna osnova ni bila znana, saj je bila ta ugotovljena v inšpekcijskem postopku. Ker pa je kot davčna zavezanka davčne olajšave iz 41. člena ZDDPO že prijavila, pa nova prijava ni več potrebna. Tudi na podlagi tega so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka zmanjšanje davčne osnove za odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 uveljavljala prepozno oziroma po poteku zakonsko predpisanega roka, neutemeljene. V čem naj bi prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožena stranka v pritožbi niti ne navaja. Glede na to pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in ji naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča druge stopnje, pa do plačila.

Tožeča stranka v svoji pritožbi, ki jo vlaga zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi ter pošlje zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je prvostopna sodba v zavrnilnem delu nepravilna in nezakonita. Meni, da je treba kljub zatrjevanju, da za določene davčno priznane odhodke pravne osebe ni verodostojnih knjigovodskih listin, te listine vsebinsko presojati po kriteriju iz 12. člena ZDDPO, česar pa davčni organ ni opravil. Ker tega ni opravilo niti prvostopno sodišče, je zmotno uporabilo materialno pravo, in je že zaradi tega izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Ne strinja se niti s stališčem prvostopnega sodišča, da se v primeru, ko gre za poslovno nepotrebne odhodke, za ta znesek poveča davčna osnova za odmero davka od dobička, na drugi strani pa se ti znesku upoštevajo kot dohodki oziroma bonitete direktorja ter drugih zaposlenih pri tožeči stranki. Tako so ti zneski obdavčeni dvakrat. S tem se ustvari bistveno drugačen položaj, kot če bi se ti dohodki predstavljali resnično boniteto njenim zaposlenim, če bi to tožeča stranka sama ugotovila. V tem primeru bi se ti odhodki upoštevali kot davčno priznani odhodki pravne osebe, enako kot plače. Od njih bi se prav tako plačali davki in prispevki in se za ta znesek ne bi povečala osnova za odmero davka od dobička pravnih oseb. Tudi to stališče ni pravilno in je treba sodbo prvostopnega sodišča razveljaviti tudi iz tega razloga. Za te odhodke pa bi bilo treba opraviti vsebinsko presojo po 12. členu ZDDPO, saj so tudi ti odhodki poslovno potrebni odhodki, saj predstavljajo obliko plačila ali nagrade za opravljeno delo, ki so na trgu za določene profile zaposlenih običajne. V celoti je nepravilna tudi ugotovitev tožene stranke ter tudi obrazložitev napadene sodbe, da okoliščina, da tožeča stranka ne razpolaga z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, s katerimi bi lahko dokazovala uporabo osebnega vozila za službene potrebe, vzbuja dvom o vrsti uporabe vozila ter da naj bi bilo za to breme dokazovanja na strani zavezanca. Dvom ne zadošča za to, da bi lahko kakšno dejstvo šteli za dokazano oziroma da bi se na tej podlagi dokazno breme prevalilo na davčnega zavezanca. Davčni organ je namreč dolžan ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne (138. člen ZUP 1986 v zvezi s 5. odstavkom 1. člena ZDavP), na podlagi zgolj verjetno izkazanih dejstev in okoliščin pa lahko odloča samo v primeru, ko je s predpisom tako izrecno določeno (167. člen ZUP 1986). Tožena stranka pa je v tem primeru odločala zgolj na podlagi verjetnosti (obstojal naj bi le dvom glede vrste uporabe vozila), čeprav za tako odločanje ni bilo nikakršne podlage ter je zato tudi iz tega razloga napadena sodba nepravilna in nezakonita. Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko ni ugodilo predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca finančne stroke. S tem bi gotovo dokazala svoje navedbe tako glede nepravilnosti dvakratnega upoštevanja odhodkov na eni strani kot bonitete in na drugi strani kot poslovno nepotrebnih odhodkov, kakor tudi svoje navedbe glede nepravilnosti samega obračuna davčne obveznosti, saj je, kot izhaja že iz navedb davčnega zavezanca iz davčnega postopka, na katere se je tožeča stranka sklicevala tudi v upravnem sporu, tudi v primeru, če ne bi bilo stališče tožene stranke pravilno, sam izračun obveznosti tožeče stranke očitno nepravilen. Napačna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil davčni postopek voden zoper pravo pravno osebo. Družba s tako firmo v času izdaje odločb upravnih organov ni obstojala in je zato pritožba tožeče stranke tudi iz tega razloga v celoti utemeljena. Dodatno je še sporočila, da naj tako prito žbeno sodišče kot tudi tožena stranka v ponovnem odločanju v zadevi upoštevata tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02, v zvezi z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Za leto 1997 so veljale še določbe 202. člena ZDavP, po katerih so lahko zavezanci za davek od dobička pravnih oseb uveljavljali zmanjšanje osnove in druge olajšave do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka davčni obračun za leto 1997 oddala pravočasno v predpisanih rokih in v njem uveljavljala 10% olajšavo v skladu z 41. členom ZDDPO, seveda od osnove, ki jo je sama ugotovila v davčnem obračunu, in zaradi dejstva, da je bila v inšpekcijskem postopku ugotovljena drugačna davčna osnova, ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da tožeča stranka davčne olajšave iz 41. člena ZDDPO ni uveljavljala pravočasno. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, ki je odpravilo odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na davčne olajšave v letu 1997. Pritrjuje pa tudi stališču, kako je treba uveljavljano davčno olajšavo upoštevati. Tudi v tem delu mora tožena stranka pri svojem odločanju v ponovnem postopku v zvezi z zamudnimi obrestmi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka:

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena le v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, opr. št. U-I-356/02, ugotovilo, da je bil način obračunavanja zamudnih obresti, določen v ZDavP, neustaven, zato je tudi s to odločbo postavilo pravilo, da se zamudne obresti lahko obračunavajo šele od izvršljivosti nove odmerne odločbe, izdane v postopku preverjanja pravilnosti in zakonitosti obračuna davkov, ne pa od izdaje prvotne odmerne odločbe. Ustavno sodišče je odločilo tudi, da se tak način obračuna obresti uporabi v vseh še ne pravnomočno končanih davčnih postopkih, ki potekajo po ZDavP. Tak pa je tudi postopek v tej zadevi.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti tako, da je v tem delu ugodilo tožbi ter v neodpravljenem delu odpravilo odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v odločbi prvostopnega davčnega organa, ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pritožbeno sodišče je v tem delu tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Kot so tožeči stranki pravilno pojasnili že oba upravna organa in prvostopno sodišče, je v 1. odstavku 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) določeno, da morajo družbe voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z določbami zakona in drugimi predpisi ter ob upoštevanju računovodskih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk, ki jih izdaja z zakonom pooblaščena organizacija. Po 11. členu ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je z ZDDPO predpisan drugačen način ugotavljanja. Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo samo tisti, ki izpolnjujejo kriterije iz 1. odstavka 12. člena ZDDPO. Odhodki pravne osebe morajo biti izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in morajo biti pogoj za opravljanje poslovne dejavnosti pravne osebe. Po Slovenskih računovodskih standardih (Uradni list RS, št. 4/94), sklep o določitvi SRS (Uradni list RS, št. 60/93), torej po SRS 21.5, izvirno knjigovodsko listino o poslovnem dogodku sestavljajo osebe, ki sodelujejo pri poslovnem dogodku. Knjigovodska listina predstavlja dokaz stanja poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige. Po SRS 21.9 je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakšnih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Knjigovodske listine se kontrolirajo tako, da je zadoščeno načelu resničnosti, da dobljene računovodske informacije kažejo dejansko stanje. Vsi vpisi v poslovne knjige morajo biti opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, poslovne knjige pa morajo odražati opravljene posle in finančni položaj podjetja (SRS 21.1). Poslovne knjige in evidence morajo biti vodene v redu in pravilno in na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti. Poslovne knjige in evidence morajo biti dostopne na sedežu davčnega zavezanca (1. odstavek 27. člena ZDavP).

Glede na navedene zakonske določbe in SRS ter glede na presojo prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, katere knjigovodske listine, ki jih je pregledal davčni inšpektor, niso verodostojne, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču tako prvostopnega sodišča kot obeh upravnih organov, da za ugotovitev, da davčni obračun, ki ga je predložil davčni zavezanec, ni pravilen, zadošča že ugotovitev, da temelji na neverodostojnih listinah. Teh pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni treba presojati po vsebini, namreč, ali poslovni dogodki, ki so v njih navedeni, ustrezajo kriterijem iz 12. člena ZDDPO, torej ali gre za davčno upošteven odhodek. Zato je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem navaja, da se za odhodke, za katere je bilo ugotovljeno, da niso davčno priznani (nagrade direktorju in podobno), poveča davčna osnova za davek od dobička pravnih oseb in da se hkrati ta izplačila prejemniku obravnavajo kot osnova za dohodnino. Dejstvo je, da je ugotovitev, da se določeni stroški ne morejo priznati kot poslovno potrebni stroški, pravilna in zakonita. Zato v ZDDPO ali v drugem zakonu ni podlage, da se za ta znesek ne bi davčna osnova povečala. Ker pa imajo ta izplačila drugačen značaj, namreč za prejemnika značaj dohodka fizične osebe, ki se všteva v osnovo za dohodnino, ki pa od teh prejemkov ni bila plačana, je treba te prejemke v skladu s 16. členom ZDoh šteti kot osebne prejemke in jih ustrezno obdavčiti. Ker tega ni storila že tožeča stranka sama, temveč je želela takšne prejemke prikazati kot poslovno potrebne stroške po 12. členu ZDDPO, kar pa ni pravilno in zakonito, je te odhodke pravilno in zakonito upošteval davčni organ po opravljenem inšpekcijskem postopku ter s prvostopno odločbo odmeril ustrezne davčne obveznosti.

Inšpekcijski pregled pravilnosti in zakonitosti poslovanja davčnega zavezanca ima namreč za posledico, da se na podlagi ugotovitev tega pregleda z novo odmerno odločbo odpravijo nezakonitosti in nepravilnosti pri obračunavanju in izpolnjevanju davčnih obveznosti. Ni pa inšpekcijski pregled namenjen davčnemu svetovanju davčnemu zavezancu. Če je treba zaradi nepravilnosti oziroma nezakonitosti davčnega obračuna na podlagi inšpekcijskih ugotovitev odmeriti in izterjati dodatne davke, se to ne šteje za dvojno obdavčenje. Ker je tožeča stranka sama predložila napačen davčni obračun, ga v inšpekcijskem postopku ni mogoče korigirati, temveč je dolžnost davčnega organa, da obračuna vse davčne dajatve, ki zaradi napačnega davčnega računa niso bile plačane.

Bonitete, ki so jih imeli nekateri zaposleni pri tožeči stranki, so v skladu s 16. členom ZDoh njihovi osebni prejemki, ki se v skladu z ZDoh vštevajo v njihovo dohodninsko osnovo, zato jih ni mogoče šteti za poslovno potrebne odhodke v smislu 1. odstavka 12. člena ZDDPO. Zato je v tem primeru v skladu z ZDDPO za zneske teh bonitet pravilno in zakonito povečana davčna osnova za plačilo DDPO. Plačilo dohodnine pa ni predmet tega postopka, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dohodnino, ne opredeljuje.

Ker v pritožbenem postopku v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga nepravilne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS), razen, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, kar pa ga v tem primeru ni, izhaja pritožbeno sodišče pri svojem odločanju iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovila upravna organa. Iz tega pa izhaja, da tožeča stranka ni imela verodostojnih listin o uporabi osebnega vozila za službene potrebe, kar že samo po sebi zadošča za to, da se ti stroški ne morejo priznati kot davčno upošteven odhodek. Tožeča stranka pa se moti, ko navaja, da bi moral davčni organ sam ugotavljati dejansko stanje, saj za davčne postopke, glede na določbo 15. člena ZDavP velja pravilo, da mora dokaze za svoje trditve predložiti davčni zavezanec. Poleg tega veljajo specialni predpisi, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v začetku te obrazložitve, iz katerih jasno izhaja, kako mora davčni zavezanec voditi svoje knjigovodstvo in kakšne listine mora imeti kot dokaz za poslovne dogodke. Če davčni zavezanec nima verodostojnih listin o poslovnem dogodku, glede na SRS ta poslovni dogodek ne obstoja, torej odhodka ni mogoče upoštevati.

Ker prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in ker je imelo dovolj podlage za svojo odločitev v upravnem spisu, ni utemeljena niti pritožbena navedba, po kateri bi bilo treba postaviti izvedenca finančne stroke, s katerim naj bi tožeča stranka dokazovala napačnost ugotovitev davčnega inšpektorja oziroma to, da na podlagi izpodbijane odločbe ne obstaja dvojna davčna obveznost. Presoja tega, ali gre za verodostojno listino ali ne, je v domeni organa, ki vodi postopek. V upravnem postopku se postavi izvedenec le za primere, kadar strokovno znanje, ki ga ima oseba, ki vodi postopek, ne zadošča za presojo posameznih strokovnih vprašanj. Ker pa je davčni postopek vodila uradna oseba, ki je posebej usposobljena za te zadeve, za presojo tega, ali gre za verodostojno listino ali ne oziroma za drugo presojo strokovnih vprašanj, delo finančnega izvedenca po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno. Ker je uporaba in razlaga prava v konkretni zadevi domena organa, ki vodi postopek oziroma odloča, bi bilo postavljanje izvedenca za pravna vprašanja nesmisel.

Ne glede na to, da je v upravnem postopku res prišlo do zmede pri navedbi imena tožeče stranke, zaradi tega sodba in odločbe upravnih organov niso nezakonite. Tožeča stranka sama ne navaja, da se izpodbijana odločba ne bi po vsebini nanašala nanjo. Zaradi napake pri navedbi njenega celega in skrajšanega imena pa izpodbijane sodbe oziroma odločbe tožene stranke in prvostopnega organa ni treba odpravljati.

Glede na navedeno je v tem delu pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

K 3. točki izreka:

Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela le delno, pa še to zaradi zamudnih obresti v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 23. člena ZUS odločilo, da sama trpi stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDDPO člen 11, 12, 12/1, 41. ZDavP člen 27, 27/1, 202. ZGD člen 50, 50/1. Slovenski računovodski standardi Standard 21.1, 21.9. ZDoh člen 16. ZUS člen 23, 23/1, 60, 60/1-4, 72, 72/5, 73, 77, 77/2-3.ZPP člen 154, 154/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTYyMQ==