<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 120/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.120.2018

Evidenčna številka:VS00022944
Datum odločbe:16.04.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 615/2017
Datum odločbe II.stopnje:01.03.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Samo Puppis (poroč.), Marjana Lubinič, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:avtorska pogodba - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar

Jedro

Zakon jasno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja (drugi odstavek 13. člena ZDR-1). V tovrstnih primerih civilna pogodba dejansko predstavlja navidezno pogodbo, ki že na podlagi splošnih pravil civilnega prava nima pravnega učinka med strankama oziroma velja, kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (50. člen OZ). Ker je v 18. členu ZDR-1 vzpostavljena zakonska domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je bistveno, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v I./II. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 4. 4. 2016 podala tožena stranka, spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2016 zavrne.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici stroške odgovora na revizijo v višini 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2014 na delovnem mestu „novinar poročevalec,“ od 1. 4. 2014 do 21. 11. 2016 ter ponovno, od poziva tožene stranke na delo, po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas med tožnico in A. A., na delovnem mestu „specializiran novinar.“ Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2016 nezakonita, zato tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 4. 2016 ni prenehalo in traja do 21. 11. 2016 ter ponovno od poziva tožene stranke na delo po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas med tožnico in A. A. dalje, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v matično evidenco pri ZPIZ od 1. 6. 2016 do 21. 11. 2016 ter ponovno od poziva tožene stranke na delo po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen z A. A. dalje ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečna nadomestila plač, zmanjšanih za mesečna bruto nadomestila, ki jih je prejela iz naslova brezposelnosti, ter ji po obračunu in plačilu vseh pripadajočih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za že prejeta neto izplačila s strani tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za obdobje od 22. 11. 2016 do 21. 4. 2017 plača razliko med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala pri toženi stranki in plačo, ki jo je tožnica prejela pri delodajalcu A. A. ter za obdobje od 22. 4. 2017 do 21. 11. 2017 razliko med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala pri toženi stranki in plačo, ki jo bo prejela v tem obdobju pri delodajalcu A. A. Toženi stranki je naložilo, da izplača tožnici za obdobje od 1. 6. 2012 dalje povračilo stroškov za prehrano v znesku 5.899,68 EUR in od 1. 6. 2012 dalje povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, obračuna regres za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 ter božičnico za leto 2012 ter ji po obračunu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske. Kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače le do vrnitve nazaj na delo, saj bo od takrat naprej tožnica upravičena do plače.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Sodišče druge stopnje naj bi samo po uradni dolžnosti, mimo pritožbenih navedb tožene stranke in mimo tožbenega zahtevka, nadomestilo plače spremenilo v plačo od dneva poziva na nazaj na delo dalje. Tudi sicer naj bi bilo v zvezi s prisojenim nadomestilom plače zmotno uporabljeno materialno pravo. Nadomestilo plače naj bi pripadalo upravičeno odsotni osebi, medtem ko je tožnica po lastnih trditvah v spornem obdobju delala, zaradi česar naj bi šlo za temeljno nesklepčnost trditev in tožbenega zahtevka. Tožnica plače sploh ni vtoževala. Nadaljnja kršitev postopka naj bi bila podana, ker je sodišče pravno razmerje ugotovilo za nazaj. V skladu s 181. členom Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) naj bi bilo za nazaj možno ugotoviti le elemente delovnega razmerja ne pa samega delovnega razmerja. Takšna prepoved naj bi veljala tudi za ugotavljanje delovnega razmerja za naprej, saj naj bi bilo delovno razmerje možno ugotoviti le na dan odločanja. V tem smislu naj bi odločalo tudi Vrhovno sodišče v zadevah VIII Ips 108/2010 in VIII Ips 67/2006, VIII Ips 155/2001. Pravno razmerje med strankama naj bi bilo izpolnjeno že z avtorsko pogodbo. Tožnica naj ne bi imela pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in ga tudi ni izkazala. Ugotovitveni zahtevek naj bi bil po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih2 (v nadaljevanju ZDR-1) možen le v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja in disciplinske odgovornosti ne pa tudi v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Zato bi tožnica v skladu s 181. členom ZPP morala zatrditi in izkazati pravni interes, česar pa ni storila. Šlo naj bi za zlorabo procesnih pravil, saj naj bi sodišče pod pretvezo, da gre za odločanje o odpovedi podelilo še podlago za ugotovitveni zahtevek ex tunc. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nazaj naj bi bila nemoralna. Odločalo naj bi stvarno nepristojno sodišče, ker gre za avtorsko razmerje. Sodišče naj bi s svojo odločitvijo poseglo v izvršilno vejo oblasti, v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Inšpektorat Republike Slovenije naj bi bil pristojen za ugotavljanje elementov delovnega razmerja, ugotavljanje obstoja ali neobstoja delovnega razmerja pa naj bi bilo pridržano za sodišča. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP, saj tožnica ni postavila oblikovalnega tožbenega zahtevka in odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2016 v pravnem prometu ni bila razveljavljena. Iz izreka sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2016 odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da to ni odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj bi šlo za nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Sodišče ni upoštevalo in izvedlo dokazov tožene stranke, ki bi izkazovale, koliko davkov in prispevkov je bilo plačanih in koliko prihodkov je tožnica pridobila iz drugih virov. Tožnica naj bi imela delovno dobo že iz naslova samozaposlitve, kar pomeni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj ne more imeti dveh delovnih dob za isto obdobje. Ostale listine, t.j. prihodki, opravljanje storitev za druge, pa bi utemeljevale delno zavrnitev zahtevka po višini. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obstoju poslovnih razlogov pri toženi stranki, ki jih je v postopku tudi dokazala. Tožba naj bi bila vložena prepozno. Dopis z dne 25. 11. 2015 naj bi predstavljal zahtevo za odpravo kršitev po 200. členu ZDR-1. Sklicuje se na 2. člen Direktive sveta 86/613 EGS,3 po kateri naj bi imela tožnica status delavke. Ugotavljanje delovnega razmerja mimo pravil o enakopravnosti glede na isti dejanski in pravni položaj v primerjavi z delavci, ki sklepajo delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi naj bi kršilo pravila o konkurenčnem in nediskriminatornem notranjem trgu EU. Sodišče naj bi se zmotno sklicevalo na Priporočila Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju MOD) št. 198, saj ta niso pravni predpis niti niso bila nikjer ustrezno javno objavljena. Določba 4. člena ZDR-1 naj bi bila dobeseden prepis teh priporočil, ki pa niso bila objavljena v Uradnem listu, zato naj bi bil ta člen zakona protiustaven. Sklicuje se na 6. člen 1. točke Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki določa, da države pogodbenice tega pakta priznavajo pravico do dela, ki obsega tudi pravico do možnosti zaslužka s svobodno izbranim ali sprejetim delom in jo z ustreznimi ukrepi varujejo. Tožene stranke naj ne bi bilo mogoče siliti v delovno razmerje s tožnico. Sodišče naj bi kršilo določbo 74. člena Ustave RS, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna in ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Določbe 4., 13. in 18. člena ZDR-1 naj bi bile v nasprotju z navedenimi ustavnimi določbami. Odpoved (avtorske pogodbe), ki jo je tožnici podala tožena stranka, naj bi imela vse sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s 87. členom ZDR-1. Tožnica naj bi bila pozitivno diskriminirana, zato gre za kršitev 14. člena Ustave RS. Opozarja na 4. in 5. člen Konvencije MOD št. 29, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno ter jo zavezuje. Določa, da država ne more in ne sme nikogar z oblastnim aktom prisiliti v delovno razmerje in tudi podjetja ne sme prisiliti, da kogarkoli zaposli. Odločitev naj bi bila nezakonita tudi v delu, ko je sodišče priznalo delovno razmerje tožnici tudi po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z A. A. S sklenitvijo tega delovnega razmerja naj bi tožnica zavestno izstopila iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Navaja, da nihče v delovnem razmerju brez soglasja delodajalca ne more za določen čas preiti k drugemu delodajalcu. Sodišče naj bi zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1. Tožena stranka ne potrebuje dela tožnice, žaljivost tožnice in izražanje negativnih vrednostnih sodb o toženi stranki pomeni tudi nezaupanje. Materialno pravo naj bi bilo napačno uporabljeno in sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih glede tega, da je bila tožnica ekonomsko odvisna oseba po 213. in 214. členu ZDR-1.

4. Tožena stranka podaja tudi predlog za postavitev predhodnega vprašanja na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije in predlaga, da revizijsko sodišče v skladu s 113a. členom Zakona o sodiščih4 (v nadaljevanju ZS) prekine postopek in sproži postopek predhodnega odločanja pred SEU. Sprašuje, ali se lahko člen 2(a) Direktive Sveta 86/613/EGS razlaga na način, da lahko oseba, ki ima status samozaposlene osebe po nacionalnem pravu in je vpisana v z zakonom določen register, opravlja pridobitno dejavnost na trgu in to dejavnost dejansko izvaja, za isto obdobje pri drugi fizični ali pravni osebi in za isti obseg pridobi delovno razmerje ex tunc za polni delovni čas v bruto vrednosti, upoštevaje, da je ta oseba za isto obdobje že ex lege pridobila delovno razmerje z vpisom v register in upoštevaje, da ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, da se ni prijavila na razpis za prosto delovno mesto in ni opravila zdravniškega pregleda ter da pravna oseba nima volje za sklenitev delovnega razmerja. V kolikor bi bil odgovor na navedeno vprašanje pozitiven, bi moralo SEU odgovoriti še na vprašanja, ali se člen 2(a) Direktive Sveta 86/613/EGS razlaga za vse statuse samozaposlenih oseb, ne glede na posebne ureditve teh statusov v nacionalni zakonodaji; kdaj se lahko navedeni člen direktive razlaga tako, da samozaposlena oseba ne more pridobiti delovnega razmerja za nazaj; ali se volja delodajalca pri tem upošteva in kaj se zgodi z že izkoriščenimi pravicami te osebe; kdaj se navedeni člen razlaga tako, da taka oseba postane pozitivno privilegirana proti tistim, ki sklepajo delovno razmerje; kdaj se lahko navedeni člen razlaga tako, da taka oseba pridobi delovno razmerje s sodbo sodišča za nazaj, za isto obdobje in isti obseg.

5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo pravilno pravno podlago. Tudi sicer zmotno meni, da so določbe 4., 13. in 18. člena ZDR-1 v neskladju z Ustavo RS in mednarodnimi akti.

9. Očitek, da se sodišče v obrazložitvi ne bi smelo sklicevati na Priporočila MOD 198, ker niso pravni vir in ne pravni akt, ne drži. Navedena priporočila sicer niso zavezujoča, vendar lahko služijo kot pripomoček pri ustrezni razlagi in razumevanju formalnih pravnih virov. Ali gre pri določbi 4. člena ZDR-1 za prepis priporočil MOD, ki niso pravno zavezujoča in niso bila objavljena v Uradnem listu, je povsem irelevantno vprašanje, ki v ničemer ne vpliva na veljavnost zakona. Zaključki, ki jih v tej povezavi ponuja revizija, so neutemeljeni.

10. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da tožnici od dneva reintegracije pri toženi stranke dalje pripada plača. Pri tem ni ravnalo mimo pritožbenih navedb tožene stranke in mimo tožbenega zahtevka, kot mu neutemeljeno očita tožena stranka, saj sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Kakšna je pravna narava vtoževane reparacije, pa je materialnopravno vprašanje. Odločitev ni v škodo tožene stranke, saj drugačna opredelitev pravne narave vtoževanega zneska ne vpliva na višino in obseg njenih obveznosti.

11. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje možnosti postavitve ugotovitvenega zahtevka in ugotavljanja delovnega razmerja za nazaj. Na podlagi 18. člena ZDR-1 se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Določbo 18. člena ZDR-1 je treba razlagati skupaj z določbami 4. člena (opredelitev elementov delovnega razmerja), drugega odstavka 13. člena, 17. člena (odsotnost pisne oblike pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na njeno veljavnost), 9. člena (omejitev avtonomije pogodbenih strank) in 32. člena ZDR-1 (neposredna uporaba prisilnih predpisov, kadar je prekršeno pravilo o omejitvi pogodbene svobode). Spor o obstoju delovnega razmerja je tako zakonsko predviden, podana pa je tudi pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka.

12. Ne drži revizijska navedba, da je za nazaj možno ugotoviti le elemente delovnega razmerja, ne pa samega delovnega razmerja. Obstoj elementov delovnega razmerja (ugotavljajo se „za nazaj“) na podlagi zakonske domneve, pomeni tudi obstoj delovnega razmerja za to obdobje, torej tudi za nazaj. Ne drži, da iz judikatov Vrhovnega sodišča, ki jih tožena stranka citira v reviziji, izhaja, da je ugotavljanje pravnih razmerij za nazaj nezakonito. Iz citiranih odločb ne izhaja nič takega oziroma izhaja ravno nasprotno. Trditev, da je ugotavljanje delovnega razmerja za nazaj nemoralno in v nasprotju s prisilnimi predpisi, je neutemeljena, saj je - obratno - ne samo nemoralno, temveč tudi nezakonito odrekanje delovnih in socialnih pravic delavcu pod pretvezo, da gre za civilnopravno razmerje.

13. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ugotovitev delovnega razmerja za nazaj ni mogoča iz razloga, ker je bila med strankama sklenjena civilna pogodba, ki je bila tudi v celoti realizirana. Zakon jasno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja (drugi odstavek 13. člena ZDR-1). V tovrstnih primerih civilna pogodba dejansko predstavlja navidezno pogodbo, ki že na podlagi splošnih pravil civilnega prava nima pravnega učinka med strankama oziroma velja, kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (50. člen Obligacijskega zakonika5 - OZ). Ker je v 18. členu ZDR-1 vzpostavljena zakonska domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je bistveno, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali.

14. Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, v nasprotju s prepričanjem tožene stranke, irelevantna. Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav je to ob obstoju elementov delovnega razmerja prepovedano (drugi odstavek 13. člena ZDR-1), povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih zlorab je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Njihov namen je preprečiti delodajalcu, da delavca prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko naravo njunega razmerja sicer upravičen. Če delodajalec „nima volje“ z delavcem skleniti formalnega delovnega razmerja, očitno pa ima voljo skleniti neformalno delovno razmerje, ki ga prikriva s sklenitvijo pogodbe civilnega prava, ker slednje zanj predstavlja manjšo obremenitev, pomeni to zlorabo, glede katere je zakonska ureditev povsem jasna in skladna z mednarodno in ustavno ureditvijo, namreč da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da le-to obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Očitki tožene stranke v zvezi s tem predstavljajo nasprotovanje temeljnim institutom delovnega prava.

15. Prav tako so glede na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (v nadaljevanju ZDSS-1) in 18. člena ZDR-1 neutemeljene trditve, da sodišče za ugotavljanje elementov delovnega razmerja ni pristojno oziroma gre pri tem za poseg v izvršilno vejo oblasti. Jasno je, da je sodišče pristojno odločati o sporu o obstoju delovnega razmerja, tega pa lahko ugotovi le z ugotovitvijo elementov delovnega razmerja. Ko so elementi delovnega razmerja izkazani, se na podlagi zakonske domneve ugotovi, da obstaja tudi delovno razmerje, kar po naravi stvari pomeni tudi za nazaj.

16. Tožena stranka se povsem zgrešeno sklicuje tudi na načelo prepovedi opravljanja prisilnega dela in v zvezi s tem zatrjuje kršitev ustavnih pravic, Konvencije MOD št. 29, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, saj to načelo po sami logiki stvari varuje posameznika (tj. delavca), ne pa delodajalca, ki nezakonito nasprotuje sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče kršilo toženkino ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in zasebne lastnine, saj ustavne pravice niso neomejene, pač pa so (15. člen Ustave RS) omejene s pravicami drugih - v konkretnem primeru npr. s pravico do socialne varnosti, varstva dela itd.

17. Ne držijo očitki, da je bila tožnici priznana dvojna delovna doba za isto obdobje, v katerem je bila že obvezno zavarovana. Tožnica je bila obvezno zavarovana kot samostojna podjetnica, s pravnomočno sodbo o ugotovitvi delovnega razmerja za to obdobje, pa bo pri nosilcih zavarovanja spremenjena pravna podlaga za zavarovanje. Tožnici tako ne bo priznana dvojna delovna doba, pač pa bo za isto obdobje za nazaj spremenjena zavarovalna podlaga.

18. Sodišče je tožnici za nazaj priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če bi tožena stranka ravnala zakonito in s tožnico tudi formalno sklenila pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju prejetih nadomestil iz naslova brezposelnosti. Da je tožnica prejemala dohodke tudi iz drugih virov, pa tožena stranka ni dokazala.

19. Tožba tudi ni prepozna. Tožnica je tožbo vložila po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja. Sodna praksa glede tega, da je tudi v tem primeru ob smiselni uporabi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 tožbo treba vložiti v roku 30 dni od prenehanja razmerja, ki ga je treba šteti za delovnopravnega, je jasna.7

20. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča v zvezi s sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Sodišče ni ugotovilo obstoja razlogov za sodno razvezo, ki jih je zatrjevala tožena stranka. Tožena stranka se je zgolj pavšalno sklicevala na poslovni razlog, ki naj bi bil v tem, da dela tožnice ne potrebuje in ga nikoli ni potrebovala. Sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi bila tožnicažaljiva do tožene stranke, kar bi kazalo na porušene medsebojne odnose. Zgolj vložitev tožbe v predmetnem sporu ne predstavlja razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja v prihodnje. Primeri, ki jih navaja, ne pomenijo žaljivega izražanja in negativnih vrednostnih sodb o toženi stranki, pač pa gre za navedbe tožnice v okviru tega delovnega spora, ki ne presegajo okvirjev dopustnega izražanja.

21. Revizija pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj formalne pogodbe o zaposlitvi - pri čemer je pojem pogodba o zaposlitvi treba razlikovati od pojma delovno razmerje - pred sodbo še ni bilo.8 Izpodbijanje in razveljavitev (ugotovitev nezakonitosti) odpovedi fiktivnega civilnopravnega razmerja kot nezakonite odpovedi delovnega razmerja, ki pred sodbo sploh ni obstajalo kot takšno, v tem primeru ni utemeljeno.

22. Takšna odločitev ne upošteva časovnega dejavnika razmerja, tega, da ni mogoče mešati zakonitega prenehanja civilnega razmerja in delovnega razmerja (oziroma razlogov za prenehanje takšnega razmerja), predstavlja pa tudi mešanje spora o obstoju delovnega razmerja s sporom o njegovem prenehanju, čeprav to kot delovno razmerje sploh ni prenehalo.

23. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedena odločitev v ničemer ne vpliva na zakonitost ostalega dela odločitve.

24. Glede na navedeno je irelevanten revizijski očitek, da sodišče ni odločilo o zahtevku za razveljavitev odpovedi.

25. Revizijsko sodišče se v zvezi z revizijskimi očitki, do katerih se ni izrecno opredelilo, v izogib ponavljanju, sklicuje na obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je na enake pritožbene navedbe tožene stranke pravilno in izčrpno odgovorilo.

26. Na revizijski očitek neupoštevanja Direktive Sveta 86/613/EGS revizijsko sodišče odgovarja v okviru odgovora na predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU.

27. ZS v drugem odstavku 113a. člena določa, da kadar je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU, je Vrhovno sodišče dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU. Sodišče ni dolžno ugoditi predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja, kadar gre za irelevantno vprašanje, kadar je SEU že podalo razlago spornega vprašanja, ali pa kadar je pravilna razlaga EU prava tako očitna, da v pravilnost te razlage ne more biti nobenega dvoma.

28. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vprašanja tožene stranke irelevantna, zato v skladu s 113a. členom ZS odločitev v konkretni zadevi ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU. Direktiva 86/613/EGS ne ureja vprašanj, ki jih zastavlja tožena stranka. Ureja namreč enako obravnavo samozaposlenih moških in žensk oziroma prepoved diskriminacije na podlagi spola, ki s predmetom tega spora nima nobene zveze. Pojem „samozaposleni delavec“ v smislu te direktive ni enak pojmu delavca v delovnem razmerju. Res je, da je SEU že večkrat poudarilo, da je pojem delavca oziroma delovnega razmerja avtonomen pojem prava EU, ne glede na morebitne različne nacionalne opredelitve, vendar pa je delovno razmerje (v nasprotju s stališči tožene stranke) opredelilo kot trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca in kjer ena oseba nekaj časa za drugo osebo in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere kot protidajatev prejema plačilo.9 Ta opredelitev je smiselno enaka definiciji delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, velja tudi, da se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta, zaradi česar ni ovir, da samozaposlena oseba ne bi mogla skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi.

29. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

30. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Tožena stranka je sicer delno uspela z revizijo, vendar pa zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe ne vpliva na uspeh v sporu o obstoju delovnega razmerja. Na podlagi Odvetniške tarife10 je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške revizijskega postopka v višini 335,99 EUR, kar vključuje povrnitev stroškov odgovora na revizijo - 450 točk, materialne stroški v višini 2% in 22% DDV.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
3 Direktiva Sveta 86/613/EGS z dne 11. decembra 1986 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom.
4 Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji.
5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.
6 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.
7 Primerjaj sodbo VIII Ips 81/2017 z dne 20. 6. 2017, sklep VIII Ips 230/2016 z dne 24. 1. 2017, sklep VIII Ips 284/2015 z dne 23. 2. 2016.
8 Enako tudi sodba VIII Ips 77/2018 z dne in sodba in sklep VIII Ips 171/2018.
9 Zadeva C-47/14 z dne 10. 9. 2015, zadeva C-66/85 z dne 3. 7. 1986, zadeva C-116/06 z dne 20. 9. 2007.
10 Ur. l. RS, št. 2/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 18
Datum zadnje spremembe:
26.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5NjAx