<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep X Ips 13/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.13.2019

Evidenčna številka:VS00029550
Datum odločbe:26.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sodba I U 1281/2017
Datum odločbe II.stopnje:11.07.2018
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:DRŽAVLJANSTVO
Institut:sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v RS - dejansko življenje v RS - običajno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - nedoločen pravni pojem - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - dopuščena revizija

Jedro

Določbe ZVoz-1 oziroma uporaba pojma "običajno prebivališče", kot ga določba ZVoz-1, niso primerne za uporabo oziroma pomoč pri razlagi pojmov iz ZDRS. Zakona urejata materijo, ki ni primerljiva, prav tako ni potrebe po uporabi ZVoz-1 oziroma iskanju razlage pojma "dejanskega življenja" v drugih predpisih, saj Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije daje (ob upoštevanju stališč sodne prakse) zadostno podlago za razlago navedenega pojma.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1281/2017-10 z dne 11. 7. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (upravna enota) je na tožnikovo prošnjo na podlagi 11. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) izdal zagotovilo z dne 23. 6. 2015, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz svojega dosedanjega državljanstva Kosova in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V postopku obvezne revizije je tožena stranka na podlagi 27.c in 27.d člena ZDRS izdala odločbo z dne 4. 5. 2017, s katero je odpravila navedeno zagotovilo (I. točka izreka) in odločila, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi (II. točka izreka), ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoja, da dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje.

2. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi zoper navedeno odločbo tožene stranke. V obrazložitvi je med drugim poudarilo, da relevantne dejanske okoliščine niso sporne, sporno med strankama je vprašanje, ali so izkazane dejanske okoliščine, da je bilo v obdobju od leta 2005 do tožnikove zaposlitve v Sloveniji v letu 2013 središče tožnikovih interesov v Sloveniji, s čimer je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ker ZDRS ne vsebuje podrobnejših opredelitev normativne vsebine te določbe, se je sodišče oprlo na določbo Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), ki definira pojem običajnega prebivališča ter med drugim določa, da obiskovanje univerze ali šole v drugi državi ne pomeni prenosa običajnega prebivališča (4. točka prvega odstavka 2. člena ZVoz-1). Ker je bilo po presoji Upravnega sodišča materialno pravo nepravilno uporabljeno, posledično pa je bilo tudi nepravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje, je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 175/2018-3 z dne 9. 1. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali pravni termin "običajno prebivališče", opredeljen v Zakonu o voznikih, tvori pravno podlago za opredelitev nedoločenega pravnega pojma "dejanskega življenja" iz 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije?"

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Poudarila je, da se nedoločenim pravnim pojmom določi vsebina glede na cilj urejanja zakonske materije v vsakem konkretnem primeru njene uporabe posebej. Predvsem pa je pri pojmu dejanskega življenja izhajala iz določbe Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba). Opozorila je na že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah ter stališče Ustavnega sodišča, da je v konkretnih postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije pri opredelitvi pojma "dejansko bivanje" potrebno ugotavljati okoliščine, ki kažejo na opravljanje bistvenih življenjskih aktivnostih osebe, ki želi pridobiti slovensko državljanstvo. Glede ZVoz-1 pa meni, da ta ne ureja vsebinsko istovrstnih vprašanj in da izraz "običajno prebivališče" uporablja le za namene, določene v tem zakonu, zato razlaga pomeni nedopustno analogno uporabo prava.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, izraža pomisleke že v zvezi s samim dopuščenim vprašanjem in meni, da Upravno sodišče ZVoz-1 ni štelo kot neposredno uporabljivo za urejanje konkretnega razmerja, pač pa bolj v smeri, da je pri razlagi vsebine konkretnega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS izhajalo iz tega, kako konkretno vprašanje urejajo drugi zakoni, saj je upravičeno izhajalo iz predpostavke o koherentnosti pravnih predpisov. Sicer pa četudi pravni termin "običajno prebivališče" iz ZVoz-1 ne bi tvoril pravne podlage za opredelitev nedoločnega pravnega pojma "dejanskega življenja", tožnik opozarja na razmere v današnjem svetu, relativno enostavno mobilnost in dejstvo, da se marsikdo vsakodnevno vozi v drugo državo na delo, da so študijske izmenjave nekaj povsem običajnega, prav tako odhodi na dopuste v tujino, zato je pri razlagi pojma "dejansko življenje" treba dati večji poudarek subjektivnemu odnosu posameznika do kraja njegovega bivanja. Še vedno je treba ocenjevati preostale okoliščine, pri čemer je za konkretni primer bistveno, da tožnik dejansko že od leta 2005 dalje živi v Sloveniji. Takrat se je namreč celotna njegova družina (mati, dva brata, tri sestre in tožnik) pridružila očetu, ki je sicer v Slovenijo prišel že mnogo prej. To je postal njegov "dom", torej kraj njegovega običajnega prebivališča. Prav tako ni sporno, da se je tožnik za šolsko leto 2005/2006 vpisal v 4. letnik Gimnazije Ledina, nato pa srednjo šolo sicer zaključil na Kosovu, pri čemer ni sporno, da je želel nadaljevati študij v Sloveniji, a so bile njegove prošnje žal zavrnjene. Študij je nato sicer opravil na Univerzi na Kosovu, vendar je celotna njegova družina takrat bivala v Sloveniji, v določeni meri so ga še vedno preživljali starši in tudi prebivališče je imel urejeno, kjer so ga imeli starši in zato je to treba razumeti kot študij v tujini. Na Kosovo je tako odhajal pretežno zgolj na izpite. Na Kosovu nima in ni imel nepremičnine in tako sploh nima možnosti na Kosovu nikjer prebivati (v času izpitnih rokov je po nekaj dni preživel pri svojih sorodnikih). Tožnik je imel pridobljeno dovoljenje s Kosova za vožnjo avta v tujini, v Sloveniji je opravil vozniški izpit, vseskozi je imel s slovenskim operaterjem telefonije sklenjeno naročniško razmerje, vseskozi je imel v Sloveniji odprt osebni bančni račun, potrdila iz njegovega potnega lista dokazujejo številne vstope v Slovenijo, itd. Po tožnikovem mnenju je stališče, da obiskovanje univerze ali šole v drugi državi ne pomeni prenosa običajnega prebivališča (v konkretnem primeru dejanskega življenja), pravilno, ne glede na to, ali se pri tem sklicujemo na določbe ZVoz-1 ali pa izhajamo le iz namenske razlage ZDRS.

Besedna zveza "drug sorodnik" se namreč lahko nanaša le na sorodnika, ki ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v drugem odstavku navedenega člena ZTuj-2, torej tudi na starše begunca, ki jih begunec ni dolžan preživljati (kakršen je obravnavani primer). Namen zakonodajalca je namreč bil zagotoviti pravico do združitve družine ne le t.i. primarni družini, temveč tudi življenjskim skupnostim, ki so v bistvenem podobne primarni družini. Po razlagi, za katero se zavzema toženka, bi bil družinski član po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko drug (od tožnika bolj oddaljen) sorodnik, starš pa ne, tudi če bi v obeh primerih obstajale enake posebne okoliščine (npr. potreba po fizični skrbi, varstvu, zaščiti), ki so v zakonu primeroma naštete.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske in pravne ugotovitve, vezane na pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ki ga je ob dopustitvi revizije obravnavalo Vrhovno sodišče, to je, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je svojo odločitev oprlo na razlago pravnega termina "običajno prebivališče", opredeljenega v ZVoz-1 ter to uporabilo kot pravno podlago za opredelitev nedoločenega pravnega pojma "dejanskega življenja" iz ZDRS.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVoz-1 oziroma uporaba pojma "običajno prebivališče", kot ga določba ZVoz-1, niso primerne za uporabo oziroma pomoč pri razlagi pojmov iz ZDRS. Zakona urejata materijo, ki ni primerljiva. Predvsem pa Vrhovno sodišče meni, da ni potrebe po uporabi ZVoz-1 oziroma iskanju razlage pojma "dejanskega življenja" v drugih predpisih, saj Uredba (to je Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije) daje (ob upoštevanju stališč sodne prakse) zadostno podlago za razlago navedenega pojma. Ta Uredba namreč izrecno določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja iz 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja in okoliščine iz četrtega odstavka 12. člena, ki vplivajo na soglasje Vlade Republike Slovenije.

10. ZDRS v 10. členu določa, da pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati določene, tam naštete pogoje, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V osmem odstavku 10. člena ZDRS je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Iz navedenega osmega odstavka tako izhajata dva pogoja, (1) fizična prisotnost in (2) središče interesov. Glede prekinitve dejanskega življenja zgoraj citirana Uredba določa, da se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena ZDRS šteje (med drugim tudi) enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi šolanja ali študija v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let in če je prosilca na šolanje ali študij napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, samostojni podjetnik posameznik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost (torej dva pogoja: (1) časovna omejitev na štiri leta in (2) napotitev na šolanje ali študij).

11. Tudi iz Poročevalca DZ izhaja, da se je pojem dejanskega življenja izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti – da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

12. Kot že pojasnjeno po presoji Vrhovnega sodišča uporaba pravnega termina "običajno prebivališče", opredeljenega v ZVoz-1, ni primerna za pomoč pri razlagi nedoločnega pravnega pojma "dejansko življenje" iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, zato je odločitev, kot jo je sprejelo v izpodbijani sodbi Upravno sodišče oziroma razlaga materialnega prava, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani sodbi, napačna.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1), v katerem bo moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezno ugotoviti relevantno dejansko stanje.

K II. točki izreka

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 10/1-3, 10/1-4, 10/1-8, 12
Zakon o voznikih (2016) - ZVoz-1 - člen 2, 2/1-4

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) - člen 2
Datum zadnje spremembe:
21.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0OTA1