<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00003134
Vrsta:Članki
Datum objave:01.06.2017
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 93
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:podjemna pogodba - gradbena in podjemna pogodba - pogodba o naročilu in podjemna pogodba - mandatna pogodba - potrošniška pogodba - sklenitev pogodbe - pogodbene obveznosti - sklenitev pogodbe o delu - obveznosti podjemnika - dogovorjene lastnosti - uporaba določb o prodajni pogodbi - jamčevanje za stvarne napake - notifikacijska dolžnost - odgovornost podjemnika za skrite napake - odprava napake - izročitev dela - prenos lastninske pravice - hramba - nemožnost izpolnitve - zamuda - odstop od pogodbe - odškodninski zahtevek
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Avtor:dr. Marko Brus

Besedilo

Podjemna pogodba

Celotno besedilo

1. PRAVNI VIRI


Podjemno pogodbo urejajo 619. do 648. člen OZ. Te določbe se uporabljajo tudi v zvezi z gradbeno pogodbo (prvi odstavek 649. člena) in za avtorsko pogodbo o naročilu avtorskega dela (četrti odstavek 99. člena ZASP).(1) ZASP omenja podjemno pogodbo še v 141. e členu, ureja pa je ne.

Ureditev podjemne pogodbe, kot je v OZ, ima številne vsebinske in jezikovne nedoslednosti in po mnenju pisca tudi nekaj pomembnih vsebinskih pomanjkljivosti. Na nekatere bo v besedilu opozorjeno. Tako se bo nemara vsaj začela razprava, ali sploh gre za resnične pomanjkljivosti, in če gre, kako jih odpraviti. Ta je potrebna, saj je literature o podjemni pogodbi presenetljivo malo, sodne prakse pa precej. To kaže na to, da se podjemna pogodba sklepa precej pogosto in njena ureditev nikakor ni le mrtva črka na papirju.

Poleg teh določb urejajo podjemno pogodbo še 38. člen v povezavi s prvim odstavkom 37. a člena, prvi odstavek 37. b člena in tretji odstavek 37. c člena ZVPot, vendar le podjemno pogodbo med podjetjem in potrošnikom. Ureditev v ZVPot je nastala zato, da se v slovensko pravo prenese vsebina Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (gl. 12. točko 1. a člena ZVPot). Navedena direktiva določa v četrtem odstavku 1. člena tole: »Za prodajne pogodbe v smislu te direktive se štejejo tudi pogodbe za dobavo potrošniškega blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti.«. Ta določba je bila bržkone vzor za nastanek 38. člena ZVPot, ki nedvomno velja za podjemno pogodbo, poleg tega pa, vsaj po besedilu ZVPot sodeč, tudi za vrsto drugih pogodb, pri katerih podjetje dolguje storitev.(2)

Različna politična telesa, ki so sodelovala pri sprejemanju direktive, so se posvetovala o obsegu vključitve podjemne pogodbe v direktivo, ki se z imenom nanaša le na prodajno pogodbo. Pri posvetovanjih so bila zastopana različna stališča.(3) Prevladalo je stališče, da je podjemno pogodbo treba vključiti v potrošniško pravo. Vključitev podjemnih pogodb v to direktivo torej ni bila prav nič naključna, temveč zavestna. Republika Slovenija je morala takšno odločitev evropskega pravodajalca prenesti v svoj pravni red. Slovensko pravosodje mora uporabljati ZVPot tudi za potrošniške podjemne pogodbe.

Celotno potrošniško pravo je (pol)prisilno, kar pomeni, da s pogodbo potrošniku ni mogoče omejiti pravic, lahko pa se razširijo (22. odstavek 1. člena ZVPot). Določbe ZVPot se uporabljajo izredno redko,(4) za kar pa ni mogoče najti utemeljitve. Seveda so te določbe materialnopravne. Sodišče jih mora poznati po uradni dolžnosti in stranka lahko na pravilno uporabo materialnega prava opozori v vsaki fazi postopka.(5)

2. POJEM, TEMELJNE ZNAČILNOSTI IN RAZMEJITVE


2.1 Pojem


Podjemna pogodba je pogodba, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel. Iz številnih opredelitev v OZ, npr. že iz 619. člena OZ izhaja, da se od podjemnika pričakuje delo. Na nasprotni strani podjemnik zasluži za opravljeni posel plačilo, ki pa nima nobenega posebnega zakonskega imena. Lahko bi ga po zgledu prodajne pogodbe imenovali »podjemnina«.

Podjemnikovo delovanje je lahko izrazito telesno in lahko pripelje do telesnega izdelka. Delo je lahko tudi pretežno ali povsem umsko, na primer izdelava različnih načrtov.(6)

Glede na 619. člen OZ podjemnik samo opravi storitev. Tvarino (material) za izdelavo stvari mora torej praviloma priskrbeti naročnik. Takšno sklepanje potrjujeta prvi in drugi odstavek 620. člena OZ.

OZ pa izrecno ne omenja precej pogostega dejanskega položaja. Ta je, da naročnik priskrbi stvari, na katerih potem podjemnik opravi svoje delo. Tako je na primer pri popravilih, ki jih le primeroma omenja 619. člen OZ, vendar tudi na primer pri številnih storitvah v gradbeništvu. Naročnik na primer da na voljo nepremičnino, na primer hišo, ki jo podjemnik prepleska.

Na temelju podjemne pogodbe nastane za podjemnika obveznost dosežka (rezultata).(7) Podjemnik mora doseči uspeh, opraviti mora torej delo. Pogosto podjemnik zaželenega dosežka ne doseže v prvem poskusu, ker ima opravljeni posel kakšno napako. Z odpravo napake podjemnik vzpostavi takšno stanje, kot ga je dolgoval po pogodbi. Šele z odpravo napake se vzpostavi takšno sorazmerje med vrednostjo dajatev in storitev obeh pogodbenikov, kot sta si ga zamislila ob sklenitvi pogodbe.

Podjemnikove pogodbene obveznosti niso strogo osebne. Podjemniku ni treba osebno opraviti posla, razen če ni drugače dogovorjeno ali pa je iz drugih razlogov njegova obveznost strogo osebna (prvi odstavek 629. člena OZ). Namesto ali poleg njega lahko opravijo delo tudi izpolnitveni pomočniki, ki so lahko njegovi delavci ali samostojni podjetniki. Tudi če podjemnik naroči opravo posla podpodjemniku, ostaja odgovoren naročniku le on sam (drugi odstavek 629. člena OZ), in sicer prav tako, kot če bi posel opravil sam osebno (630. člen OZ). Vendar pa naročnik od podpodjemnika ne more zahtevati izpolnitve pogodbe, ne uveljavljati zahtevkov zaradi podjemnikove kršitve pogodbe in uveljavljati zahtevkov zaradi podpodjemnikove kršitve pogodbe v razmerju do naročnika.(8)

Podjemna pogodba je značilna pogodba glede oprave storitve, pri kateri ena stranka dolguje uspeh. Kot takšna je njena ureditev pravzaprav vzor za številne bolj ali manj podobne pogodbe, ki se tudi nanašajo na storitve, in pri katerih ena stranka dolguje uspeh. Značilni primeri vsebinsko zelo podobnih pogodb so na primer prevozna pogodba (666. člen in nasl. OZ), pogodba o kontroli blaga in storitev (871. člen in naslednji OZ) in pogodba o organiziranju potovanja (883. člen in nasl. OZ).

2.2 Razmejitve


Razmejitev s prodajno in gradbeno pogodbo je težavna. Takšna razmejitev je potrebna zaradi različnih ureditev pravic in dolžnosti obeh strank, zlasti še določb o jamčevanju za napake.

Na razmejitev med prodajno in podjemno pogodbo se nanaša 620. člen OZ. Pogodba glede izdelave premične stvari iz naročnikovega materiala bi bila podjemna pogodba. Če pa se s pogodbo ena stranka zaveže izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, je takšna pogodba praviloma prodajna pogodba (prvi in drugi odstavek 620. člena OZ).

Izjema od pravila je v tretjem odstavku 620. člena OZ. Pogodba je podjemna, če sta »imela pogodbenika v mislih zlasti podjemnikovo delo«. To je najbrž predvsem takrat, kadar so podjemnikove sposobnosti za nastanek dela bistvene in bi brez njih stvar sploh ne mogla nastati, npr. slikarjeva slika.

Gradbeno pogodbo prvi odstavek 649. člena OZ opredeljuje kot podjemno pogodbo, s katero se podjemnik (izvajalec) zavezuje po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgraditi določeno zgradbo na določenem zemljišču ali izvesti druga gradbena dela. Da so zgradbe lahko gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela, je pojasnjeno v 650. členu OZ. Niso vsi gradbeni objekti že tudi takšni, da bi, če bi se podjemnik zavezal k njihovi gradnji, morala biti sklenjena gradbena pogodba. Za gradbeno pogodbo je značilno, da ima za predmet večja in zahtevnejša dela, ki terjajo večje število izvajalcev, priprave, gradbeno dovoljenje, projekt.(9)

Zakonsko merilo za razmejitev je skrajno nejasno in je zato tudi razmejitev podjemne in gradbene pogodbe lahko pogosto le negotova in neprepričljiva. Za gradbeno pogodbo gre na primer, če izvajalec dolguje:

1. obnovo strehe,(10)

2. rekonstrukcijo objekta in vzdrževalna dela, na primer izvedbo strojnih napeljav.(11)

Ne gre za gradbeno pogodbo, če podjemnik dolguje:

1. vgradnjo opreme v obstoječo zgradbo,(12)

2. izgradnjo vetrolova,(13)

3. prevoz in vgrajevanje asfalta,(14)

4. ureditev dostopne poti in dvorišča,(15)

5. izdelavo v zemljo položenega vodovoda,(16)

6. asfaltiranje dvorišča,(17)

7. priklop centralne napeljave na javno plinsko napeljavo, vgradnjo radiatorjev, izdelavo vodne napeljave v kotlovnici,(18)

8. deskanje obstoječe strehe, zamenjavo kritine, nadzidanje verande, izoliranje plošče z estrihom, vgradnjo oken, dogradnjo strešja nad verando, izdelavo zračnega mostu nad celotnim ostrešjem, zamenjavo žlebov, vetrnih in dimniških obrob, izdelavo nadstreška za avto. Glede pravilnosti tega stališča je očitno obstajal spor.(19)

Prav nič lahka ni niti razmejitev med podjemno pogodbo in pogodbo o naročilu (mandatom). S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje opraviti določene posle; prevzemnik naročila »ima pravico do plačila za svoj trud« (tako prvi in četrti odstavek 766. člena OZ). Kakšna je torej razlika med podjemno pogodbo in pogodbo o naročilu?

Prav nič lahka ni niti razmejitev med podjemno pogodbo in pogodbo o naročilu (mandatom). S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje opraviti določene posle; prevzemnik naročila »ima pravico do plačila za svoj trud« (tako prvi in četrti odstavek 766. člena OZ). Kakšna je torej razlika med podjemno pogodbo in pogodbo o naročilu?

Podjemnik in prevzemnik naročila morata opraviti posel ali posle, glede tega torej ni razlike. Vendar je podjemnik upravičen do plačila le, če posel opravi (619. člen OZ). Še bolj jasen je 641. člen OZ: naročnik dolguje plačilo, če podjemnik posel opravi. Dolguje uspeh. Drugače je pri pogodbi o naročilu: prevzemnik naročila je upravičen do plačila že za »svoj trud« (tretji odstavek 766. člena OZ), torej ne za uspeh.

Na temelju podjemne pogodbe nastane za podjemnika torej obveznost dosežka (rezultata). Le če doseže dolgovani uspeh, je upravičen do plačila. Drugače je pri pogodbi o naročilu, pri kateri prevzemnik naročila dolguje le prizadevanje (»trud«, gl. tretji odstavek 766. člena OZ). Prevzemnik naročila je upravičen do plačila že, če si je dovolj prizadeval in celo če uspeha ni dosegel.(20) Da je razmerje med naročnikom in prevzemnikom naročila precej drugačno kot pri podjemni pogodbi, očitno izhaja tudi iz drugih določb. Prevzemnik naročila mora naročilo opraviti osebno (prvi odstavek 770. člena OZ), podjemniku pa praviloma ni treba opraviti pogodbenih obveznosti osebno (prvi odstavek 629. člena OZ). Pri številnih umskih dejavnostih je praviloma sklenjena pogodba o naročilu, posebej še tistih, pri katerih niti najbolj spreten prevzemnik naročila ne more jamčiti za uspeh, ker je ta lahko odvisen od neobvladljivih okoliščin, ki so lahko tudi na strani naročnika.(21)

Na temelju pogodbe o zaposlitvi se delavec zaveže, da bo za plačilo osebno in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Delavec se torej zaveže, da bo delo opravljal osebno in nepretrgano. Ne zaveže se k doseganju uspeha. V tem se pogodba o zaposlitvi razlikuje od podjemne pogodbe, saj gre pri podjemni pogodbi samo za to, da podjemnik opravi določen posel. Kljub temu je podobnost med obema pogodbama precejšnja; vsako manjše zaključeno delo v okviru pogodbe o zaposlitvi bi bilo mogoče razumeti tudi kot samostojno podjemno pogodbo. Drugi odstavek 13. člena ZDR-1 želi preprečiti prav to: če obstajajo znaki dejanskega stanu pogodbe o zaposlitvi, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, torej tudi ne na temelju podjemne pogodbe.


3. SKLENITEV PODJEMNE POGODBE


Temeljno pravilo glede sklenitve katerekoli pogodbe je preprosto: stranki se morata sporazumeti o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). Med bistvene sestavine pogodbe spada med drugim tudi cena (tretji odstavek 29. člena OZ); stranki se morata pri sklepanju pogodbe vsaj praviloma sporazumeti tudi o ceni. Podjemna pogodba je glede tega izjema od pravila.

Pri podjemni pogodbi dolguje podjemnik storitev, naročnik pa plačilo, ki nima posebnega imena (»podjemnino«, 619. člen OZ). Plačilo je torej nedvomno bistvena sestavina pogodbe. Podjemna pogodba je sklenjena celo, če se stranki ne sporazumeta glede plačila s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ). Če se glede plačila nista sporazumeli, ga določi sodišče (drugi odstavek 642. člena OZ). Vendar ga ne določi v skladu z na primer nemara obstoječimi cenami podjemnika, temveč drugače. Plačilo mora ustrezati vrednosti dela, običajno potrebnemu času in običajnemu plačilu za to vrsto dela (drugi odstavek 642. člena OZ). V pravdnem postopku mora torej sodišče praviloma postaviti izvedenca, razen seveda, če si lahko pomaga s kakšno sicer nezavezujočo, vendar dovolj prepričljivo tarifo katerega od ponudnikov istovrstnih storitev.


4. POGODBENE ZAVEZE OBEH STRANK IN KRŠITEV POGODBENIH OBVEZNOSTI (PREGLED)

OZ pozna tri različne vrste kršitev pogodbenih obveznosti: nemožnost izpolnitve, zamudo in napake. Še preden pa pregledno predstavimo pravne posledice vsake od teh vrst kršitev pogodbenih obveznosti, je treba preučiti, kakšne so sploh pogodbene obveznosti obeh strank.


4.1 Podjemnikove zaveze

Podjemnik dolguje opravo posla, naročnik njegovo plačilo (619. člen OZ). Podjemnik dolguje opravo posla brez napak, kot je to jasno razvidno iz 633. člena OZ in nasl. To je njegova glavna pogodbena dolžnost. Poleg tega obstajajo še stranske pogodbene obveznosti.


4.1.1 Dolgovane lastnosti posla (dela)


Delo mora biti opravljeno tako, da ustreza dogovoru in da je v skladu spravili posla (prvi odstavek 626. člena OZ). Vsaka podjemna pogodba torej tiho vsebuje tudi podjemnikovo zavezo, da opravi posel po njegovih pravilih, razen če dogovor izključi upoštevanje pravil posla. Podjemnik mora torej praviloma opraviti storitev s svojim strokovnim znanjem. Uporabiti mora material srednje kakovosti (prvi odstavek 621. člena OZ).

Pravila posla pomenijo, da mora podjemnik ravnati v skladu s pravili, ki veljajo v času opravljanja posla za pravilna pri izvajanju istovrstnega posla. Za pravilna morajo veljati med podjemniki, ki opravljajo istovrstne podjeme. Pravila posla lahko pomenijo, da mora podjemnik ravnati v skladu s pravili tehnike, ki se spreminjajo.

619. člen OZ in naslednji opredeljujejo dolgovano kakovost posla (opravljenega dela) le pomanjkljivo. Težava lahko nastane, kadar se stranki sicer strinjata glede posla, ničesar pa se ne dogovorita glede lastnosti, ki naj bi jih imelo opravljeno delo. Drugače kot pri prodajni pogodbi namreč 619. člen OZ in naslednji ne določajo izrecno, kakšne lastnosti mora imeti dosežek, ki je posledica izvršitvenih ravnanj, na primer izdelana stvar. Nekatere sodne odločbe sicer menijo, da mora podjemnik opraviti delo, ki ima običajne lastnosti.(22) Žal so te odločbe brez obrazložitve glede pravnega temelja.

Do sklepa, da mora imeti opravljeno delo za običajno rabo potrebne lastnosti, je mogoče priti z uporabo določb o prodajni pogodbi o stvarnih napakah, ki se smiselno uporabljajo tudi za podjemno pogodbo (459. člen OZ in tretji odstavek 100. člena OZ). S tem, ko je OZ opredelil napake, je hkrati tudi posredno opredeljeno, kakšne lastnosti mora imeti stvar, če seveda ni nobenega posebnega dogovora. To je, kot kaže, tudi ena redkih določb iz prava prodajne pogodbe, ki bi jo bilo mogoče smiselno uporabiti tudi v zvezi z napakami pri podjemni pogodbi. Sicer pa je pravna ureditev odgovornosti za napake prav pri podjemni pogodbi obsežna in razmeroma zaključena celota.

Glede na 1. in 2. točko 459. člena OZ dolguje podjemnik takšno stvar, ki ima za običajno rabo ali promet potrebne lastnosti.(23) Če pa naročnik potrebuje stvar za posebno rabo in je to podjemniku znano, mora stvar pač imeti takšne lastnosti.

4.1.2 Stranske obveznosti

Ena izmed podjemnikovih stranskih obveznosti je povezana z njegovim plačilom. Če je podjemnik dal izračun brez izrecnega jamstva za pravilnost in se je med delom izkazala prekoračitev izračuna za neogibno, potem mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika. Če tega ne stori, izgubi terjatev, ki bi jo sicer lahko imel zaradi večjih stroškov (tretji odstavek 643. člena OZ).

Izredno pomembna je podjemnikova opozorilna dolžnost. Naročnika mora namreč opozoriti na okoliščine, ki bi bile pomembne za naročeno delo ali pravočasno opravo dela (tretji odstavek 625. člena OZ). Ta opredelitev je najsplošnejša. Na te okoliščine mora opozoriti, če zanje ve ali bi zanje lahko izvedel. Gre sicer za stransko pogodbeno dolžnost, hkrati pa za eno redkih takšnih določb v obveznostnem pravu sploh.

OZ poleg tega zavezuje podjemnika, da mora naročnika opozoriti na napake materiala(24) in na pomanjkljivosti v naročilu (prvi in tretji odstavek 625. člena OZ). Te obveznosti pomenijo le konkretizacijo podjemnikove opozorilne dolžnosti. Podjemniku ni treba opozoriti le na napake v materialu, temveč tudi na neprimernost materiala.(25)

Če podjemnik krši katero od teh svojih stranskih obveznosti, je odškodninsko odgovoren (prvi in tretji odstavek 625. člena OZ).(26) Na napako v materialu mora podjemnik opozoriti le, če jo je podjemnik sposoben ugotoviti glede na okoliščine primera. Če ne opozori na napako, ker je ne more ugotoviti, ni odgovoren za škodo.(27)

Nejasno pa je, zakaj 625. člen OZ izrecno ureja le, da je podjemnik odškodninsko odgovoren, morebitnih drugih naročnikovih pravicah do podjemnika pa ne. Takšno ureditev bi bilo mogoče razumeti celo tako, kot da je edina pravna posledica podjemnikovega ravnanja ta, da lahko naročnik od podjemnika zahteva le povrnitev škode, ne pa na primer tudi odprave napake.

Sodna praksa in literatura(28) tretjega odstavka 625. člena OZ ne razumeta tako ozko. Podjemnik odgovarja za napako celo, če je vzrok v naročnikovem naročilu in je k nastanku napake podjemnik prispeval le s tem, da je opustil obvestilo o napaki. Takšnih sodnih odločb sicer ni veliko, so pa zato nedvoumne.(29) Za napako je odgovoren podjemnik na primer tudi, če ni opozoril na nekakovostno opravljena predhodna dela, od katerih je odvisen uspeh njegovega dela.(30)

S sodno prakso se je načeloma mogoče strinjati. Podjemnik namreč dolguje izvršitev dela (619. člena OZ). S sklenitvijo pogodbe za to prevzame odgovornost in zato ni nobenega posebnega razloga, da bi bil pri kršitvi svoje stranske opozorilne dolžnosti odgovoren drugače, kot če ima opravljeno delo napako. Prav je torej, da zanj veljajo vse pravne posledice, zlasti še tiste po 639. členu OZ. Prvega in tretjega odstavka 625. člena OZ ni mogoče razumeti tako, kot da zožuje naročnikove pravice v primeru napake.

Dvomljiva je pravilnost stališča sodne prakse, da je podjemnik odgovoren za posledice v celoti, čeprav sta k nastanku napake vsak zase prispevala naročnik in podjemnik. Takšni primeri so najbrž pogosti. Na primer: naročnik izroči podjemniku neprimeren načrt, ki lahko pripelje le do izdelave stvari z napako. Podjemnik pa na napako v načrtu ne opozori, čeprav bi to lahko storil. Podobno je tudi z izročitvijo neprimernega materiala, pri čemer podjemnik ne opozori nanj. Nemška sodna praksa v takšnih primerih odloča na temelju deljene odgovornosti, čeprav za to nima drugega pravnega temelja kot načelo zvestobe in dobre vere (§ 242 BGB), ki je v vseh bistvenih lastnostih enak načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Tako odloča, če gre za odpravo napake (in z njo povezane stroške), pravne posledice odstopa od pogodbe in znižanje plačila. To se zdi primerno in tako bi veljalo v prihodnosti ravnati.(31)

Če naročnik kljub opozorilu zahteva izdelavo stvari iz materiala z napakami, mora podjemnik ravnati po naročnikovi zahtevi. Za napako ni odgovoren.(32) Ni mu treba odstopiti od pogodbe in praviloma niti nima te pravice. Izjemoma lahko podjemnik odstopi od pogodbe, če je očitno, da je material neprimeren ali če bi izdelava škodovala podjemnikovem ugledu (drugi odstavek 625. člena OZ).

Opozorilna dolžnost glede naročila ni neomejena, temveč jo omejujejo okoliščine in podjemnikove sposobnosti. Če je podjemnik izpolnil svojo opozorilno dolžnost, je svoje pogodbene obveznosti izpolnil. To bi torej moralo pomeniti, da ni odgovoren za morebitno napako. Takšno stališče zastopata sodna praksa(33) in z vso jasnostjo tudi literatura.(34) S tem se je seveda mogoče strinjati.


4.1.3 Izročitev opravljenega dela in prenos lastninske pravice


Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz podjemne pogodbe ima lahko tudi stvarnopravne posledice. To pa je v OZ le nepopolno urejeno. Jasno je določeno, da mora podjemnik izročiti stvar (prvi odstavek 632. člena OZ). Od te dolžnosti je sicer oproščen, če je bila stvar uničena in za to uničenje ni odgovoren (drugi odstavek 632. člena OZ).

Manjkajo pa določbe, katere so podjemnikove obveznosti glede prenosa lastninske pravice. V okviru izvajanja podjemne pogodbe lahko podjemnik pri opravljanju posla tudi sam prispeva premičnino v svoji lasti ali lasti koga tretjega, ki zato na takšen ali drugačen način postane v povezavi s premičnino v naročnikovi lasti. V takšnem primeru po 55. do 57. členu SPZ nastane lastninska pravica, glede katere se lahko uporabljajo tudi druge določbe SPZ.

Kakšen je pravni položaj, če postane podjemnik lastnik stvari, SPZ ne ureja posebej. Jasno je le, da mora izročiti stvar, kar pri jezikovni razlagi kaže samo na to, da mora naročniku stvari dati v posest. S tem je praviloma lastninska pravica prenesena na naročnika (prvi odstavek 60. člena SPZ). Vendar pa je glede na smisel podjemne pogodbe komaj mogoče dvomiti v to, da podjemnikova dolžnost ni le v prenosu posesti, temveč tudi prenosu lastninske pravice. Šele s prenosom lastninske pravice je posel po 619. členu OZ opravljen.

4.1.4 Dolžnost hrambe


Če je naročnik pregledal opravljeno delo in ga potrdil, nastane fikcija izročitve (drugi odstavek 644. člena OZ). Podjemnik mora hraniti stvar (drugi odstavek 644. člena OZ).

4.2 Podjemnikove pravice


4.2.1 Podjemnikovi glavni pravici

Podjemnik ima pravico od naročnika zahtevati prevzem dela, če je bilo delo opravljeno brez napak (641. člen OZ). »Naročnik je dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla« (641. člen OZ). Naročnik lahko prepreči nastanek zase neugodnih posledic zahteve za prevzem dela le, če ima za to utemeljen razlog (drugi odstavek 633. člena OZ). Takšen utemeljen razlog pa so prav napake. Če ima opravljeni posel napako, jo lahko naročnik graja in uveljavlja pravice zaradi napak (637. člen in naslednji OZ).

Podjemnik ima nedvomno pravico do plačila za opravljeno delo (619. člen in tretji odstavek 642. člena OZ). Z naročnikovega stališča je plačilo naročnikova glavna dolžnost. Podjemnikova glavna pravica do plačila se sicer zmanjša, če naročnik odstopi od pogodbe na podlagi 648. člena OZ, vendar ne preneha, samo zmanjša se.

Vendar pa plačilo nikakor ni edina naročnikova glavna dolžnost.

4.2.2 Podjemnikove stranske pravice


Nekatere podjemnikove stranske pravice OZ ne opredeljuje kot njegove pravice, temveč kot naročnikove dolžnosti. Ker pa je pravica le nasprotje dolžnosti, gre torej za podjemnikove pravice.

Naročnik mora po sklenitvi pogodbe pogosto prvi opraviti kakšno dejanje, da lahko podjemnik sploh začne izpolnjevati svoje obveznosti, npr. zagotoviti material (drugi odstavek 620. člena OZ). Podjemnik torej lahko zahteva izročitev materiala.

Naročnik mora plačati predujem, če je tako dogovorjeno (tretji odstavek 626. člena OZ).

Velikega pomena je lahko naročnikova splošna sodelovalna dolžnost. Prav njo tretji odstavek 626. člena OZ samo omenja. Gre za to, da mora pri nekaterih podjemnih pogodbah naročnik najprej opraviti neko dejanje, na primer dati potrebna obvestila, da lahko podjemnik sploh začne opravljati delo. Če naročnik ne ravna tako, da lahko podjemnik sploh začne z opravljanjem posla, potem so kršene podjemnikove stranske pravice. Pravna posledica je, da podjemnik ni odgovoren za zamudo (tretji odstavek 626. člena OZ).

Mogoče je tudi, da ne gre samo za začasen zastoj, temveč zaradi naročnikove opustitve podjemnik trajno ne more niti začeti z opravljanjem svojega dela, kaj šele končati ga. V tem primeru je položaj za podjemnika precej podoben, kot da bi naročnik odstopil od pogodbe. Tisti, ki utrpi prikrajšanje, sploh ni naročnik, temveč je podjemnik. Kakšne pravice ima v takšnem primeru podjemnik?

Odločba z opr. št. VSL I Cpg 712/2011 (r. št. 5) je skušala ustvariti podjemnikovo dolžnost, da si prizadeva odstraniti oviro, katere vzrok je naročnikova opustitev. Kako bi to v konkretnem primeru podjemnik lahko storil in na kakšnem pravnem temelju, ta odločba ni pojasnila.

Drugačna je rešitev odločbe z opr. št. VSL I Cpg 122/2011. Podjemnik je očitno dolgoval takšno delo, pri katerem je naročnik zares moral sodelovati in brez njegovega sodelovanja podjema ni bilo mogoče opraviti. Naročnik ni sodeloval in podjema ni bilo mogoče opraviti, zato je podjemnik odstopil od pogodbe (glej na navedenem mestu, r. št. 19 do 21). Sodišče je odločilo, da podjemniku ni treba vrniti že izplačanega dela plačila, čeprav ga je naročnik zahteval. Svojo odločitev je sodišče oprlo na smiselno uporabo 648. člena OZ.

Pravna utemeljitev v teh odločbah ne prepriča, ni pa prav jasno, zakaj se dosedanja sodna praksa ni oprla na določbe o dolžniški zamudi. Če se namreč naročnikovo sodelovanje razume kot dolžnost, potem lahko podjemnik uveljavlja pravice, ki jih ima zaradi naročnikove (dolžniške) zamude (prvi odstavek 300. člena OZ). Lahko torej tudi odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (105. in 103. člen OZ), če ni podjemna pogodba razvezana že po zakonu (104. člen OZ).

Podjemnik ima zastavno pravico za terjatve iz podjemne pogodbe na predmetih, ki jih je naročnik izročil podjemniku v zvezi z njegovim delom. Ta zastavna pravica nastane na podlagi zakona in traja, dokler podjemnikova posest ne preneha prostovoljno (647. člen OZ).


Zastavna pravica nastane le na premičninah.(35)


5. NEMOŽNOST IZPOLNITVE


Glede nemožnosti izpolnitve veljajo splošna pravila. Ta so glede naročnikovega denarnega dolga jasna: denar je vrstna obveznost. Denarja ne more zmanjkati, zato tudi ne more priti do nemožnosti izpolnitve denarne obveznosti.

Precej drugače je s podjemnikovo glavno obveznostjo, ta pa je oprava posla. Ta je lahko nemogoča že od začetka (potem 35. člen OZ) ali pa postane takšna šele naknadno. Le glede naknadne nemožnosti oprave posla ima OZ nekaj posebnih določb (116., 117. in 329. člen ter nasl. OZ).

Drugi odstavek 632. člena OZ oprošča dolžnosti izročitve izdelane ali popravljene stvari, če je bila takšna stvar uničena iz vzroka, za katerega podjemnik ni odgovoren. Takšna določba pravzaprav ne pove nič drugega kot že prvi odstavek 329. člena OZ. Podjemnik pač ni odgovoren za naključno uničenje in uničenje zaradi ravnanja naročnika.

Prav iz drugega odstavka 632. člena OZ je mogoče sklepati, da podjemnik ni prost svoje obveznosti, če je bila stvar uničena iz vzroka, za katerega je odgovoren. To pa je mogoče le pri vrstnih stvareh. Določene stvari (speciesa) podjemnik že iz povsem stvarnih razlogov ne more izročiti ne glede na to, ali je za uničenje odgovoren ali ne. Če je na primer unikatni kos pohištva, ki ga je dobil mizar v popravilo, uničen v požaru, ga mizar ne more izročiti naročniku ne glede na to, kdo je odgovoren za nastanek požara. Drugi odstavek 632. člena OZ se torej nanaša na vrstno stvar. Pri določenih stvareh se uporabljajo splošna pravila o nemožnosti izpolnitve.

Povsem drugo vprašanje pa je, ali mora naročnik plačati, četudi podjemnik ne izroči stvari. To urejata 644. in 645. člen OZ. Če je dal material za izdelavo podjemnik, ni upravičen do plačila ne za material ne za delo, če je stvar uničena ali poškodovana (prvi odstavek 644. člena OZ). Takšna posledica je pretirana, saj je razlog za poškodovanje ali uničenje stvari lahko ravnanje naročnika, na primer zaradi nepravilnih navodil ali preprosto namernega uničevanja opravljenega dela. Le če naročnik zamuja z delom, preide nevarnost naključnega uničenja nanj in mora torej material in delo le plačati (tretji odstavek 644. člena OZ).

Če zagotovi material za izdelavo naročnik, kar je sicer pri podjemni pogodbi pravilo, potem je naročnik odgovoren za naključno uničenje ali poškodovanje stvari (prvi odstavek 645. člena OZ). Kaj to pomeni, pojasnjuje drugi odstavek 645. člena OZ. Naročnik izgubi material, podjemnik pa nima pravice do plačila.

Naročnik mora vendarle plačati podjemnikovo delo, če je bila stvar uničena ali poškodovana potem, ko je prišel naročnik v zamudo ali če se naročnik ni odvzval vabilu k pregledu (drugi odstavek 645. člena OZ).


6. ZAMUDA

6.1 Podjemnikova zamuda

Podjemnik zamuja z delom, če ni dogovora o času oprave posla, če dela ne opravi v času, ki je razumno potreben za posel določene vrste (drugi odstavek 626. člena OZ). Čas za opravo posla je torej pri podjemniku določen gibko in se določa glede na okoliščine, če ni posebnega dogovora.

Takšen poseben dogovor je lahko dogovor o t. i. fiksni pogodbi. Takšen dogovor ima lahko posledice na dveh medsebojno različnih področjih. Če je rok bistvena sestavina pogodbe in je očitno, da bo prišlo do zamude, lahko naročnik zaradi pričakovane zamude odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino (prvi odstavek 628. člena OZ). Takšno pravico ima naročnik tudi, če podjemna pogodba sicer ni fiksna, vendar pa naročnik nima več interesa za izpolnitev pogodbe. Če si na primer naročnik naroči portret, potem pa umre, potem nima več interesa za izpolnitev pogodbe.

Če je bila sklenjena podjemna pogodba fiksna, se samodejno razveže po preteku izpolnitvenega roka ali časa (prvi odstavek 104. člena OZ).

Sicer pa ima naročnik še različne pravice po splošnih pravilih OZ. Zahteva lahko odškodnino zaradi zamude (pri še naprej veljavni pogodbi; 103. člen OZ). Naročnik lahko postavi naknadni dodatni rok za izpolnitev. Če rok preteče brezplodno, je pogodba razvezana (drugi in tretji odstavek 105. člena in prvi odstavek 104. člena OZ).

Naročnik ima tudi pravico do nadomestne oprave posla po predhodnem obvestilu. Od pogodbe mu ni treba odstopiti, pogodba torej velja še naprej. Od dolžnika lahko zahteva povrnitev stroškov, odškodnino zaradi zamude in povrnitev druge škode (266. člen OZ).

6.2 Naročnikova zamuda


Še pred začetkom opravljanja pogodbenih obveznosti ima lahko naročnik obveznosti do podjemnika; te so lahko v izročitvi materiala ali plačilu predujma. Za zamudo, katere vzrok je naročnikovo ravnanje, podjemnik ni odgovoren (tretji odstavek 626. člena OZ).

Tretji odstavek 642. člena OZ določa, da naročniku ni treba plačati odmene za opravljeni posel, preden ne pregleda opravljenega dela in ga ne potrdi. Opredelitev je površna, kot pojasnjujemo v nadaljevanju, vendar pa vseeno določi bistveno. To pa je, da naročnikov dolg zapade šele, ko naročnik potrdi delo. To pomeni, da izrazi soglasje z opravljenim poslom, in sicer glede tega, da opravljeni posel nima napak. Od takrat naprej je podjemnik upravičen zahtevati plačilo. Pogosto pa takrat podjemnik sam še niti ne ve, kolikšna je njegova terjatev. Ustrezni zahtevek mora šele postaviti in v ta namen pošlje naročniku posebno listino, ki se praviloma imenuje račun. Obe stranki lahko sicer tudi skupaj sestavita listino, v kateri opredelita obseg opravljenega posla. Takšna skupna listina se pogosto imenuje obračun.

Tretji odstavek 642. člena OZ je površen zato, ker je oblikovan tako, kot da podjemnik ne more zahtevati plačila, če naročnik ne pregleda opravljenega dela. To pa ne drži: naročnik sicer mora pregledati delo in ga, če je brez napak, tudi prevzeti, vendar tega od naročnika ni mogoče izsiliti. Posledica neutemeljenega zavračanja pregleda in prevzema je le fikcija prevzema (drugi odstavek 633. člena OZ). Naročnik mora kljub temu plačati za opravljeno delo.

S postavitvijo zahtevka podjemnik naročnik sicer še ni v zamudi. Za začetek zamude je treba še nekaj več. Če niti rok niti čas (termin) izpolnitve nista določena, je za nastanek zamude potreben opomin ali začetek sodnega postopka zoper naročnika (drugi odstavek 299. člena OZ). Če sta določena rok ali čas, potem je naročnik v zamudi, če ne plača v dogovorjenem roku ali do dogovorjenega dne (prvi odstavek 299. člena OZ). Od takrat naprej začnejo nastajati pravne posledice zamude s plačilom denarnega dolga. Značilna posledica je začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

7. NAROČNIKOVE PRAVICE IN UGOVORI ZARADI STVARNIH NAPAK

Naročnik ima v primeru stvarne napake na voljo zakonske pravice, ki so urejene v OZ in ZVPot.

Podjemnik lahko prostovoljno podeli tudi garancijo ali pa se ta dogovori s pogodbo. Če ima naročnik tudi pravice iz prostovoljne garancije, potem je seveda glede obsega garancije in pravic odločilna garancija. Garancije v zvezi s podjemno pogodbo OZ sploh ne ureja, pozna pa jo v zvezi s prodajno pogodbo (481. člen in nasl. OZ in 15. člen in nasl. ZVPot). Ne glede na podobnosti med garancijo in jamčevanjem za napake je jasno, da gre za dve različni vrsti jamstev. Tako je vsaj pri prodajni pogodbi.

Mogoče je, da sta stranki sicer pogodbeno uredili odgovornost iz garancije, pri tem pa mislili na odgovornost za napake (633. člen in nasl. OZ). Če pa z razlago ni mogoče priti do takšnega sklepa, potem je treba upoštevati, da daje garancija praviloma dodatne pravice, ki so neodvisne od tistih pri zakonskem jamčevanju za napake.

Ne glede na to se je v sodni praksi v zvezi z gradbeno pogodbo in PGU zastavilo vprašanje, ali se tudi pri garanciji smiselno uporabljajo 633. do 635. člen OZ. Odgovor na takšno vprašanje bi seveda moral biti preprost: uporabljajo se, če se garancija sklicuje na smiselno uporabo teh določb. Če se ne, potem se ne uporabljajo. PGU med drugim ne poznajo prekluzivnih rokov, kar je izrednega praktičnega pomena.

Ne glede na to je ena odločba (v sporu majhne vrednosti) že odločila drugače,(36) za kar ni bilo pravnega temelja. Druga odločba je obrazložila, da se garancija in odgovornost za napake uveljavljata na različnih temeljih.(37) Uporabo prekluzivnega roka je ta odločba izrecno zavrnila,(38) kar je pravilno.

Predpostavki za uveljavljanje pravic zaradi napak sta praviloma pregled opravljenega dela in grajanje napak. OZ razlikuje med očitnimi in skritimi napakami.

V nadaljnjem besedilu obravnavamo pregled opravljenega dela in grajanje napak ter različne vrste pravic zaradi napak.

7.1 Pregled in grajanje napake

7.1.1 Pregled in grajanje očitne napake


Opravljeno delo mora naročnik pregledati takoj, ko je to po običajnem poteku stvari mogoče (prvi odstavek 633. člena OZ). Ne glede na površno izražanje v zakonu je jasno, da mu tega ni treba storiti, nosi pa materialnopravno breme pregleda opravljenega dela. Pravočasnost se presoja glede na okoliščine.(39) Pregled mora biti »običajen« (prvi odstavek 634. člena OZ). Ni treba, da je opravljen s posebnimi pripravami ali strokovnjaki, če to ni običajno. Kakor je mogoče sklepati iz sodne prakse, to ni običajno na nobenem področju.

Napaka je očitna, če bi jo pri običajnem pregledu lahko opazil skrben človek s povprečnim znanjem in povprečnimi izkušnjami.(40)

Če obstaja kakšna očitna napaka, jo mora naročnik grajati. To pomeni, da mora opisati napako in o njej obvestiti podjemnika.(41) Grajo mora podjemnik prejeti,(42) gre za t. i. prihodno izjavo. Opis napake mora biti konkreten.(43) To sicer velja za vsako, tudi skrito napako. Zakon ne zahteva kaj več kot grajanja napake in v razmerju do naročnika glede tega ne predpisuje nobenih posebnih nalog. Iz tega je mogoče sklepati, da naročniku ni treba raziskati vzroka za napako.(44) Ker naročnik ni strokovnjak, zadošča takšen opis, kakršnega je zmožen dati nestrokovnjak. O napaki mora naročnik podjemnika obvestiti nemudoma (prvi odstavek 633. člena OZ).

Ni razloga, da bi bila odgovornost za napake pri podjemni pogodbi urejena drugače kot pri prodajni pogodbi. Glede na to je podjemnik odgovoren za napake, ki so obstajale v času prehoda nevarnosti na podjemnika (prvi odstavek 458. člena OZ ter prvi in tretji odstavek 100. člena OZ), mora obstoj napake v tem času dokazati naročnik. Domneva se, da je vzrok za napako pri podjemniku.(45)

Grajanje napake je predpogoj za uveljavljanje pravic iz jamčevanja za napake.(46) Ni dopustna postavitev izvedenca, ki bi podal izvid in mnenje glede napake, če grajanje napake ni bilo pravočasno.(47) Enako mora seveda veljati tudi za skrite napake. Prav tako ni dopustno zasliševanje prič, če naročnik niti ne trdi, da je pravočasno in konkretizirano grajal napake.(48)

Če je naročnik napake grajal že med opravljanjem posla in jih podjemnik ni odpravil do domnevnega končanja posla, naročniku po domnevnem končanju posla napak ni treba grajati še enkrat.(49) Če pa je podjemnik odpravljal napake in jih ni odpravil, jih mora naročnik grajati ponovno. Če tega ne stori, izgubi pravice, ki jih ima zaradi napak.(50)

Po grajanju ima naročnik leto dni časa, računajoč od obvestila, za sodno uveljavljanje svojih pravic (prvi odstavek 635. člena OZ). Iz zakonskega besedila ne izhaja jasno, ali je rok izključevalen(51) (prekluziven) ali zastaralen.(52) Če je izključevalen, tudi ni jasno, ali gre za izključevalni rok materialnega ali procesnega(53) prava. Starejša in novejša sodna praksa VS RS meni, da gre za materialni izključevalni rok.(54)

V skladu z ustaljeno sodno prakso VS RS preteka roka ne more uveljavljati podjemnik, če je že začel odpravljati napake ali pa je vsaj pokazal pripravljenost, da jih odpravi.(55)

Po preteku leta dni ostane naročniku le še ugovor znižanja plačila in ugovor povračila škode. Če naročnik uveljavlja katerega od obeh jamčevalnih ugovorov, sam nosi trditveno in dokazno breme.(56) Konkretno in določno mora navesti, kakšna napaka je nastala, kdaj je bila odkrita in kdaj grajana.(57)

Rok iz prvega odstavka 635. člena OZ izrazito koristi podjemniku in omejuje naročnikove pravice. Naročnika pri uveljavljanju pravic ne omejujejo različne omejitve, ki jih določajo 633. do 635. člen OZ in v dveh primerih še zlasti ne prvi odstavek 635. člena OZ. Prvi je, da se napaka nanaša na dejstva, ki podjemniku niso mogla ostati neznana ali pa so mu bila sploh znana. Drugi je, da je s svojim ravnanjem preslepil naročnika, da svojih pravic ni uveljavljal pravočasno (636. člen OZ).

7.1.2 Grajanje skrite napake


Če se kakšna skrita napaka pokaže v dveh letih od prevzema, se lahko naročnik še »sklicuje« na napako (drugi odstavek 634. člena OZ). Vsekakor mora o skriti napaki obvestiti podjemnika najpozneje v enem mesecu od odkritja napake (prvi odstavek 634. člena OZ).

Tudi na tem mestu je izražanje OZ površno: kaj naj bi pravzaprav pomenilo, da se naročnik še lahko »sklicuje« na napako v »dveh letih od prevzema«? Natančneje: ali navedba »po dveh letih od prevzema ... se naročnik ne more več sklicevati na napake« pomeni, da mora obvestilo prispeti do podjemnika v dveh letih od prevzema? Ali pa je dovolj, da se napaka odkrije v dveh letih od prevzema in ima potem podjemnik še en mesec časa, da obvesti naročnika o napaki? Druga razlaga bi bila v skladu z ureditvijo jamčevalnega roka pri prodajni pogodbi, pri kateri obstaja sicer precej krajši, tj. šestmesečni jamčevalni rok, in zadošča, da se v tem roku napake pokažejo (drugi odstavek 462. člena OZ), zato ji je treba dati prednost pred prvo razlago.

Glede uveljavljanja različnih pravic velja enako kot pri skritih napakah: naročnik ima leto dni časa, računajoč od obvestila, za sodno uveljavljanje svojih pravic (prvi odstavek 635. člena OZ). Po preteku leta dni ima na voljo le še ugovor znižanja plačila in ugovor povračila škode.

7.2 Zahtevek na odpravo napak

Če obstaja napaka, je naročnikov temeljni zahtevek zahtevek za odpravo napake (prvi odstavek 637. člena OZ). Zahtevek za odpravo napake ni pravzaprav nič drugega kot izpolnitveni zahtevek. Z zahtevkom za odpravo napake namreč naročnik vztraja pri tem, da podjemnik opravi posel tako (619. člen OZ), kot to dolguje po podjemni pogodbi sami.

Temeljna težava pri razlagi ureditve OZ je v tem, da prvi in drugi odstavek 637. ter drugi in peti odstavek 639. člena OZ v glavnem določajo enake pravne posledice. Zastavlja se vprašanje, ali to samo pomeni, da je dvakrat urejeno isto, ali pa se člena nanašata na različne življenjske primere. Zdi se, da ne, saj nobeden od njiju ne določa dodatnih znakov dejanskega stanu, po katerem bi se razlikoval od drugega. Obsežnejša (in popolnejša) pa je ureditev v 639. členu OZ.

Naročnikov zahtevek na odpravo napake je temeljen zato, ker v primeru obstoja napak sprva praviloma sploh nima drugih zahtevkov kot prav tega. To pravilo ima dve izjemi.

Prvo izjemo ureja 638. člen OZ. Naročnik lahko takoj odstopi od podjemne pogodbe, če je opravljeno delo bodisi neuporabno bodisi v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji (638. člen OZ). Težko si je zamisliti, v kakšnih primerih bi bilo mogoče uporabiti to določbo, zlasti še njen drugi del. Neuporabno je namreč lahko sprva marsikatero z napako opravljeno delo, celo če je napako mogoče odpraviti. Prav tako je mogoče odpraviti napako, če je opravljeno delo v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, napaka pa nemara celo razmeroma majhna. Ni pravega razloga za to, da bi v takšnih primerih naročnik lahko odstopil od pogodbe brez prejšnje zahteve za odpravo napake.

»Neuporabnost« je pravno nedoločen pojem. Naročnik torej ne zadosti svojemu trditvenemu bremenu, če le zatrjuje neuporabnost, ampak mora konkretno opisati napako. Ali je ta takšna, da je opravljeno delo neuporabno, presodi sodišče.(58) Najbrž je jasno, da ni mogoče zahtevati odprave napake, če je neodpravljiva. Če krojač iz zadostne količine blaga sešije obleko št. 40, čeprav naročnik nosi obleko št. 43, je napaka neodpravljiva. Takšno opravljeno delo je v resnici neuporabno in to je nemara tisti primer, na katerega se nanaša 638. člen OZ.

Drugo izjemo ureja tretji odstavek 637. člena OZ. Podjemnik lahko odkloni naročnikov zahtevek za odpravo napake, če bi odprava napake pomenila pretirane stroške. Ne glede na to pa naročniku ostanejo druge pravice, ki jih ima po drugem odstavku 637. člena in tretjem odstavku 639. člena OZ.

Pravici naročnika, da zahtevat odpravo napake, ustreza podjemnikova pravica, da zahteva od naročnika, da mu dovoli odpravo napake (prvi odstavek 639. člena OZ). Če naročnik podjemniku ne omogoči odprave napake, krši svojo dolžnost, ki jo ima do podjemnika. Pravna posledica je, da naročnikovi jamčevalni zahtevki prenehajo.(59)

Odpravo napake zahteva naročnik tako, da podjemniku sporoči, da jo mora odpraviti. Naročnik lahko odpravo napake zahteva tudi sodno(60) , kar je zelo redko. Zahtevek za odpravo napake je primeren predvsem, ko naročnik želi odpravo napake in je sam ne more odpraviti, npr. zaradi pomanjkanja denarja ali ker jo lahko odpravi le podjemnik sam. V večini primerov pa naročnik ravna pametneje, če zagotovi odpravo napake sam ali pa uveljavlja katero od drugih pravic, ki jih ima po tretjem in petem odstavku 639. člena OZ.

Za uveljavljanje zahtevka za odpravo napake ima velik pomen odgovor na vprašanje, ali lahko naročnik zahteva od podjemnika odpravo napak na način, za katerega sam meni, da je primeren. Vprašanje je torej, ali lahko zahteva odpravo napak na prav določen način, ali pa lahko zahteva samo odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina, na kakšnega naj bi bile napake odpravljene.(61)

Pravilen odgovor je bržkone drugi. Naročnik namreč z odpravo napak zahteva le izpolnitev s podjemno pogodbo prevzete podjemnikove obveznosti. Ta ni nič drugačna v fazi odpravljanja napak, kot je bila ob sklenitvi pogodbe. Naročnik praviloma po pogodbi od podjemnika ne more zahtevati določenega načina opravljanja dela, razen če je drugače dogovorjeno. Če ima opravljeno delo napake, se za podjemnika položaj ne more (in ne sme) spremeniti. Še vedno dolguje (le) opravo istega posla in na enak način kot že ves čas, torej naročnik ne more zahtevati odprave napak na prav določen način.

Naročnik lahko za odpravo napake določi primeren rok (prvi odstavek 637. in drugi odstavek 639. člena OZ). Tega mora določiti sam. Če roka ni določil, lahko podjemnik odpravlja napako poljubno dolgo. Podjemnik v tem času nima pravice do odstopa od pogodbe.

Če je napaka domnevno odpravljena, podjemnik ponovno zahteva pregled in prevzem. Naročnik se znajde v enakem pravnem položaju, kot če bi podjemnik že prej (ob predhodnem) poskusu prevzema ponudil brez napak opravljeno delo. Naročnik ima breme pregleda in graje morebitnih napak.(62) Če tega ne stori brez utemeljenega razloga, nastopi fikcija prevzema (drugi odstavek 633. člena OZ), celo če napake sploh niso bile odpravljene. Če napake niso bile odpravljene, naročniku seveda ni treba prevzeti opravljenega dela.

Če so bile napake odpravljene in je bilo delo prevzeto ali je nastopila fikcija prevzema, zapade podjemnikov plačilni zahtevek. Pred odpravo napake podjemnik ne more zahtevati plačila(63) in tudi naročnik ni v dolžniški zamudi. Odprave napak podjemnik tudi ne more zavračati z utemeljitvijo, da bo napako odpravil, ko bo dobil plačilo.(64) Dokler ne odpravi napake, namreč ni izpolnil svojega dolga. Toliko časa tudi naročniku ni treba izpolniti njegovega.

Podjemnik dolguje izvedbo dela brez napake. Če ima opravljeno delo napako, je pogodbeno dogovorjena enakovrednost dajatev ene in druge pogodbene stranke porušena. Jasno je, da mora torej stroške odprave napake nositi podjemnik.(65)

Posledica obstoja napake je med drugim tudi nastanek odškodninske odgovornosti podjemnika (drugi odstavek 637. in peti odstavek 639. člena OZ). Ker mora podjemnik opraviti delo brez napake in je bil on tisti, ki je moral zahtevati pregled in prevzem, je odgovoren tudi za vso škodo, ki je nastala zaradi pregleda, pri katerem so se razkrile napake. Gre na primer za nastale potne stroške, stroške za strokovnjaka – naročnikovega pomočnika pri pregledu, stroške z grajo napak in podobno. Podjemnik je lahko odgovoren tudi za nastalo škodo zaradi zamude; o tem več v nadaljevanju.

7.3 Zahtevek za odpravo napak in podjemnikova zamuda


Podjemnik mora dogovorjeno storitev opraviti glede kakovosti in časa v skladu s pogodbo (prvi odstavek 125. člena OZ). Če podjemnik izpolni svojo obveznost glede kakovosti tako dobro, da naročnik ne graja nobenih napak, vendarle pa z zamudo, nastanejo le posledice zaradi zamude.

Mogoče pa je, da podjemnik opravi delo z napako in napake odpravlja v času, v katerem bi moral biti posel že opravljen brez napak. Če podjemnik zamuja zaradi odpravljanja napak, je odgovoren za oboje: za zamudo in napake. Jamčevanje za napake in jamčevanje zaradi zamude se torej medsebojno ne izključujeta.

OZ v poglavju o podjemni pogodbi v celoti ne ureja naročnikovih pravic v primeru zamude.

Ni nobenega posebnega razloga, da bi 103. člen in naslednji OZ ne veljali tudi v teh primerih.(66) Pomemben je predvsem 104. člen OZ, na temelju katerega je fiksna pogodba razvezana, če zaide podjemnik v zamudo. 104. člen OZ se uporablja npr. pri fiksni pogodbi, pri kateri je podjemnik sicer ponudil opravljeno delo naročniku še pravočasno, potem pa je pri odpravljanju napake zašel v zamudo in naročnik zato nima več nobenega interesa, da bi podjemnik odpravil napako. Pravni temelj za odškodninski zahtevek sta prvi odstavek 111. člena in 103. člen OZ.


7.4 Naročnikove pravice v primeru brezplodnega poteka roka za odpravo napak


Če je naročnik določil rok za odpravo napake, ima po brezplodnem preteku roka še nadaljnje pravice po tretjem odstavku 639. člena OZ: napako lahko odpravi sam (»lastna odprava napake«, »samoodprava« napake), zniža lahko plačilo ali pa odstopi od pogodbe. Te pravice so določene alternativno. Z vsako od teh pravic lahko naročnik doseže enakovrednost (ekvivalenco) vzajemnih dajatev in storitev. Nobene stvarne potrebe ni za hkratno uveljavljanje dveh pravic, kar bi tudi močno zapletlo njihovo uveljavljanje. Takšna je tudi sodna praksa: naročnik lahko izbere eno od njih, ne pa dveh(67) ali celo vseh treh hkrati. Prav tako naročnik ne more uveljavljati ugovora po drugem odstavku 635. člena OZ (npr. na znižanje plačila) in pravice po tretjem odstavku 639. člena OZ.(68)

Vprašanje pa je, kakšne so posledice, če naročnik ne uveljavlja katere od pravic, čeprav bi jih lahko in se še naprej le brani z ugovorom obstoja napake. Neka odločba meni, da je podjemnik v takšnem primeru upravičen do plačila že zato, ker naročnik niti ni uveljavljal katere od pravic po tretjem odstavku 639. člena OZ, niti ni v pravdi zoper njega uveljavljal katerega od obeh ugovorov po drugem odstavku 635. člena OZ.(69) Podjemnik je glede na to odločbo upravičen do celotnega plačila, čeprav ni v celoti izpolnil svoje obveznosti. Odločba se zdi pravilna. Če se želi naročnik ubraniti zahtevka na plačilo, mora uveljaviti katero od svojih nasprotnih pravic. Če tega ne stori, dolguje celotno plačilo.


7.4.1 Odprava napake na podjemnikove stroške


Do preteka za odpravljanje napak postavljenega roka ima podjemnik pravico do odprave napake. Odpravljanje napake in z njo povezane neugodnosti bremenijo naročnika (prvi odstavek 639. člena OZ). Po preteku tega roka podjemnik izgubi to pravico. Naročnik se lahko odloči, da se napaka odpravi. To možnost predvideva prva od treh alternativ iz tretjega odstavka 639. člena OZ.

OZ ne določa, kako naj bi naročnik odpravil napako na podjemnikove stroške. Bržkone to lahko stori le tako, kot je to določeno v 266. členu OZ: stori tisto, kar bi moral storiti podjemnik sam. To pomeni, da odpravi napako bodisi sam, bodisi naroči odpravo napake tretjemu. Povrnitev stroškov lahko potem zahteva od podjemnika. Naročnik lahko uveljavlja zahtevek tudi v višini ocenjenih stroškov, ki bi lahko nastali pri odpravi napak.(70)

Naročnikov zahtevek je dajatveni. Naročnik zaradi uveljavljanja takšne pravice ne odstopi od pogodbe, temveč velja pogodba še naprej. Naročniku tudi ni treba odstopiti od pogodbe.(71)

7.4.2 Znižanje plačila


Naročnik lahko po neuspeli odpravi napake »zniža plačilo« (tako izrecno tretji odstavek 639. člena OZ). Za znižanje plačila mora podati izjavo volje.

Znižanje plačila pri podjemni pogodbi je – poleg odškodninskega zahtevka – zanimivo še iz povsem drugega razloga. Obe pravici očitno obstajata še naprej tudi po preteku enoletnega roka za sodno uveljavljanje (prvi odstavek 635. člen OZ). Uveljavljata se v morebitnem sodnem postopku lahko sicer le še z ugovorom (drugi odstavek 635. člena OZ), toda to je dokaz, da ne prenehata.

Sodna praksa VS RS predpostavlja, da pravice po preteku enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ prenehajo, da je torej rok iz te določbe prekluziven, vendar pa materialen.(72)

V 640. členu OZ je tudi navodilo, kako se plačilo zniža, in sicer se zniža v razmerju med vrednostjo opravljenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo opravljeno delo z napako. Odločilno je torej razmerje vrednosti, ne z odpravo napake povezani stroški.

Besedilo 640. člena OZ je vsebinsko povsem enako 478. členu OZ, ki se sicer nanaša na prodajno pogodbo. Glede prodajne pogodbe je sodna praksa nasprotujoča glede tega, kako določbo uporabiti. Prva, starejša odločba VS RS je menila, da znižanje cene praviloma ustreza stroškom, ki so potrebni, da se napaka odpravi.(73) Ta odločba VS RS ne upošteva zakonskega besedila 478. člena OZ in ga niti ne poskuša razložiti. Prav tako ne pojasni, katere izjeme naj bi torej veljale od tega domnevnega pravila. Takšna razlaga je lahko pravilna le v enem primeru, in sicer če je bila prodajna cena enaka vrednosti stvari brez napake. Potem je vrednost stvari z napako v resnici manjša za stroške popravila. Vendar je to izjema, in ne pravilo. Pravilo, kot je zapisano v OZ, je drugačno.

Druga, novejša odločba(74) je menila, da se: » ... kupnina zniža ... tako, da se (i) kot vrednost, ki naj bi jo imela stvar brez napake, praviloma upošteva pogodbena vrednost (cena) te stvari, da se nato (ii) ugotovi, za kolikšen delež (odstotek) je vrednost zmanjšana zaradi napake in na podlagi tega (iii) ugotovi vrednost stvari z napako ter da se (iv) za razliko zniža kupnina.« Ta odločba VS RS upošteva 478. člen OZ in je pravilna. Potrjena je bila z odločbo VS RS II Ips 348/2013.

Očitno je, da skušata 640. in 478. člen OZ enako doseči znižanje plačila tako, da se ohrani pogodbeno razmerje med ceno in (resnično) vrednostjo.

Zmanjšanje vrednosti je torej mogoče izračunati po tej formuli:

Dolgovano znižano plačilo = (vrednost opravljenega dela z napako/vrednost opravljenega dela brez napake) x dogovorjeno plačilo

Ta metoda odpove, če z napako opravljenega dela sploh ni mogoče najti na trgu. Sodna praksa v takšnih primerih upošteva cenitev, ki jo opravi izvedenec.(75) Da je prav tako, je menilo tudi VS RS v prej navedeni odločbi z opr. št. II Ips 38/2012.

Če je bila napaka odpravljena, naročnik nima več pravice do znižanja plačila.(76)

Naročnik mora podjemniku sporočiti, za koliko znižuje plačilo.(77) Način ni posebej določen. To lahko stori tako, da izjavi, za koliko znižuje plačilo, koliko bo znašalo znižano plačilo ali z ulomkom. Naročnik lahko tudi ugovarja, da je opravljeno delo zanj neuporabno; s tem uveljavljal znižanje plačila na 0.(78) Potem ko naročnik z izjavo volje zniža plačilo, je plačilo znižano.(79)

Znižanje plačila je mogoče tudi z ugovorom. Takšno znižanje plačila očitno predvideva, da je naročnik o napakah vsaj pravočasno obvestil podjemnika,(80) potem pa po letu dni od obvestila ni sodno uveljavljal svojih pravic, ki bi jih sicer imel (drugi odstavek 635. člena OZ), torej zlasti zahtevka na odpravo napak (prvi odstavek 637. člena OZ).

7.4.3 Odstop od pogodbe


Naročnik lahko tudi odstopi od pogodbe, če napaka ni odpravljena in če ni neznatna (četrti odstavek 639. člena OZ). Tudi ta pravica je oblikovalna: pogodba se zaradi odstopa spremeni tako, da je ni treba več izpolniti, in je treba vrniti prejeto (111. člen OZ). Naročnik lahko zahteva tudi odškodnino (peti odstavek 639. člena OZ).

Pri uveljavljanju pravic, ki so posledica odstopa od pogodbe, naročnika ne zavezuje rok iz prvega odstavka 635. člena OZ.(81)

7.4.4 Odškodninski zahtevek

Naročnik ima »v vsakem primeru« še pravico do povračila škode (peti odstavek 639. člena OZ).(82) Očitno je s tem mišljeno, da lahko naročnik poleg samoodprave napake, znižanja plačila in odstopa o pogodbe zahteva odškodnino. Pri tem se zastavlja vprašanje, za katero prikrajšanje se sploh lahko zahteva povrnitev škode.

Naročnik je seveda prikrajšan zaradi tega, ker zaradi napake ni prejel tistega, k čemur se je podjemnik zavezal. S »samoodpravo« napake, znižanjem plačila in odstopom od pogodbe naj bi se odpravilo prikrajšanje, ki za naročnika nastane zaradi napake na opravljenem delu. Besedilo petega odstavka 639. člena OZ izrecno določa, da ima naročnik »tudi pravico do povračila škode«. Ta škoda torej ne more biti škoda zaradi z odpravo napake nastalih stroškov,(83) temveč je lahko le druga škoda.(84) To so lahko različni stroški, ki so nastali naročniku zaradi napak (npr. stroški zaradi napak spodletelega prevzema) in škoda na drugih dobrinah. To je škoda, ki nastane, če je stvar z napako prav zaradi napake povzročila škodo na kakšnih drugih naročnikovih dobrinah,(85) npr. izdelani stroj je zajel požar, ki se je razširil na naročnikov prostor.(86)

-----------------------

BRUS Marko. Podjemna pogodba, PP 24/2016, priloga.

MAIFELD Jan v Gebauer/Wiedemann (Hrsg.): Zivilrecht unter europäischem Einfluss, 2. Auflage, 2010.

MOŽINA Damijan v: Evropsko pravo varstva potrošnikov, Ljubljana 2005.

PLAVŠAK Nina, JUHART Miha (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana 2004.

BAMBERGER Heinz-Georg, ROTH Herbert, Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage, München 2012.

___________

(1) Primer: izdelava filma (odločba opr. št. VSL II Cp 263/2012, r. št. 10).

(2) Možina v: Evropsko pravo varstva potrošnikov, Ljubljana 2005, str. 72 in 73 (pod 11.4.).

(3) Glede zgodovine nastanka glej Maifeld v Gebauer/Wiedemann (Hrsg.): Zivilrecht unter europäischem Einfluss, 2. Auflage, 2010, str. 652, r. št. 5.

(4) Na primer v odločbi opr. št. VSL II Cp 2207/2011, r. št. 16.

(5) Drugačno mnenje zastopa odločba VSL I Cp 1214/2013, r. št. 6, ki sklicevanje na določbe ZVPot razume kot nedovoljeno pritožbeno novost (!). Glej r. št. 6 navedene odločbe. Seveda bi bilo navajanje dejstev, da je bila pogodba sklenjena med podjetjem in potrošnikom, šele v pritožbi prepozno. Ni pa prepozno golo opozorilo na to, da je za odločitev v zadevi nemara treba uporabiti ZVPot, če so bila vsa za njegovo uporabo potrebna dejstva zatrjevana že prej.

(6) Za primere iz sodne prakse glej Brus, Podjemna pogodba, PP 24/2016, priloga str. II, op. pod črto 2 in 3.

(7) Ustaljena sodna praksa, npr. odločbe VSL I Cpg 1444/2010, r. št. 10, VSL I Cp 761/2009 (odločba nima r. št.).

(8) Odločba opr. št. VSL I Cpg 490/2007 (odločba nima r. št.).

(9) Odločba opr. št. III Ips 11/93 (odločba nima r. št.).

(10) Odločba opr. št. VSL I Cpg 13/2013, r. št. 6. Podrobnosti glede dejanskega stanja, zaradi katerih je VSL sklepalo, da je bila sklenjena gradbena pogodba, odločba ne podaja.

(11) Odločba opr. št. VSL I Cp 3642/2010 (odločba nima r. št.).

(12) Odločba opr. št. VSL I Cpg 796/2012. r. št. 5.

(13) Odločba opr. št. VSM I Cp 1170/2009.

(14) Odločba opr. št. VSL I Cpg 733/2011, r. št. 12.

(15) Odločba opr. št. II Cp 2526/2009 (odločba ima r. št.).

(16) Odločba opr. št. VSK Cpg 165/2012, r. št. 5.

(17) Odločba opr. št. VSL II Cp 105/2012, r. št. 6.

(18) Odločba opr. št. VSL I Cp 2474/2010 (odločba nima r. št.).

(19) Odločba opr. št. VSM I Cpg 345/2012. Revizija glede presoje, ali gre za podjemno, ali gradbeno pogodbo, je bila dopuščena (odločba VS RS, opr. št. II DoR 430/2012, r. št. 1). Revizija je bila sicer vložena (opr. št.VS RS II Ips 12/2014), vendar v njej ni bilo odločeno o tem, ali gre za podjemno ali gradbeno pogodbo.

(20) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 766. členu, pod 1. (str. 188) in 2.2. (str. 190). Podobno tudi Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Ljubljana 1986, kom. k 749. členu, pod II. In III. (oboje str. 2162). Pod III je Cigoj zapisal naslednje »Od podjema se mandatna pogodba razlikuje po tem, da je pri podjemu nosilec koristi in neugodnosti izvajalec posla, pri mandatni pogodbi pa mandant.« Vendar so njegova nadaljnja izvajanja pod III nejasna in načelno razliko, ki jo je ugotovil Cigoj, močno zabrišejo.

(21) Drugačno mnenje je mogoče najti v odločbah VS RS II Ips 207/2014 in II Ips 342/2014. V obeh je šlo za to, da je bilo treba odločiti o pravni naravi pogodbe o zdravljenju. VS RS je ob sklicevanju na starejšo literaturo odločilo, da je pogodba o zdravljenju podjemna pogodba. V veliki večini primerov takšno stališče ne more biti pravilno. Človeško telo je preveč nepredvidljivo, da bi lahko zdravnik prevzel odgovornost za uspeh. Če na primer zdravnik z operacijo samo začasno izboljša bolnikovo zdravje, prej kot v dveh letih pa se stanje poslabša na prvotno stanje, bi bila torej lahko posledica, da bi naročnik operacije uveljavljal pravne posledice skrite napake (634. člen OZ), če bi bolnik in zdravnik res sklenila podjemno pogodbo.

Enako stališče kot pisec tega članka, da je pogodba o zdravljenju pogodba o naročilu, je zavzela Plavšak v: Juhart/Plavšak (izd.), Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana 2004, kom. k 766. členu, pod 4.1.2. (str. 199).

(22) Npr. VSM I Cpg 467/20122, r. št. 14.

(23) Do sklepa, da mora opravljeni posel imeti običajne lastnosti, pride tudi Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 626. členu, pod 1.3. (str. 791), svojega stališča pa ni oprla na katerokoli zakonsko določbo.

(24) V VSL II Cp 2207/2011. r. št. 17 je sodišče že presojalo, kakšne posledice nastanejo za podjemnika, če ne opozori na napake materiala in pride pozneje do napake na stvari zaradi materiala. Podjemnik naj bi bil tisti, ki bi moral trditi in dokazati, da napake ni mogoče pripisati njegovi opustitvi opozorila na neprimernost materiala

(25) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 625. členu, pod 2.1 (str. 775).

(26) V VSL I Cpg 63/2012, r. št. 10 je bil podjemnik odškodninsko odgovoren, ker naročniku ni dal natančnejših obvestil o uporabi, vzdrževanju in nadzoru nad delovanjem alarmnega sistema. Naročnik zaradi tega ni mogel opravljati nadzora nad tehničnim delom alarmnega sistema, ki ni deloval, in zato ni mogel preprečiti vloma, kar pa je bil namen vzpostavitve alarmnega sistema.

(27) VS RS II Ips 542/2000. Primer je zanimiv zato, ker je naročnica izročila podjemniku material, za katerega bi morala vedeti, da je napačen. Podjemnik tega glede na svojo dejavnost ni mogel ugotoviti, na napako v materialu ni opozoril in tudi ni bil odgovoren za svojo opustitev.

(28) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 625. členu, pod 1.5. (str. 775).

(29) Npr. VSL II Cp 3548/2011, r. št. 8 in VSL I Cp 3127/2011, r. št. 8.

(30) VSL I Cp 3127/2011, r. št. 8. V konkretni zadevi je moral podjemnik položiti ploščice, kar je opravil kakovostno. Vendar pa je prišlo do zamakanja zaradi nekakovostne izdelave temeljne plošče, ki ni imela ustreznega naklona. Na to bi moral podjemnik opozoriti, pa tega ni storil.

(31) Glej npr. Voit v: Bamberger/Roth, Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage, München 2012, kom. k § 634, r. št. 22 in 25.

(32) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 625. členu, pod 2.2 (str. 777).

(33) VSL II Cpg 350/2011, r. št. 8 in 9: v tej zadevi se je podjemnik rešil svoje odgovornosti za napako z opozorilom, da je naročnik priskrbel neprimerno lepilo za lepljenje kamna. V VSL I Cpg 1364/2013, r. št. 7 se je podjemnik rešil odgovornosti z opozorilom, da je treba na steno iz siporeksa namestiti mrežico, česar pa potem naročnik ni hotel, nato pa so na steni nastale razpoke, bržkone v ometu.

(34) Podobno Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 625. členu, pod 3.3 (str. 783)

(35) Natančna pojasnila, zakaj je tako v: Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 647. členu (str. 894).

(36) VSL I Cpg 904/2011, r. št. 14.

(37) VSL I Cpg 43/2012, r. št. 8 »Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju.«

(38) VSL I Cpg 43/2012, r. št. 10.

(39) Odločba VSL I Cpg 436/2012 govori o pregledu v »primernem času«. To je pravilno, če se s tem misli na glede na okoliščine primerni čas. V tej konkretni zadevi je šlo za pregled 403 izvodov knjige. Tolikšnega števila izvodov knjige pač ni mogoče pregledati zelo hitro. Tožena stranka v nekaj mesecih ni pregledala izvodov. Sodišče je zato štelo izvode knjige za prevzete.

(40) VSL II Cp 2993/2012, r. št. 6. Primer v VSK Cp 824/2008: če je talna plošča zabetonirana 10 cm izven gabaritov objekta, gre za očitno napako.

(41) V procesu nosi naročnik trditveno in dokazno breme glede obstoja napake (VS RS III Ips 14/2006, r. št. 10 in VSL I Cpg 1303/2010 - nima r. št.) in trditveno breme glede grajanja napake (VSL I Cpg 791/2011, r. št. 6).

(42) Naročnik je tisti, ki mora dokazati, da je podjemnik prejel obvestilo o napaki, npr. s potrdilom o vročitvi (VSL I Cpg 332/2011, r. št. 9) ali potrdilom o faksiranju sporočila (VSL I Cpg 1329/2010 - odločba nima robnih številk).

(43) Npr. VS RS III Ips 71/2009, r. št. 15, VSL I Cpg 791/2011, r. št. 6, VSL I Cpg 275/2011, r. št. 10, VSL I Cpg 1420/2010, r. št. 11, VSL I Cpg 848/2011, r. št. 12.

(44) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 634. členu, str. 848; drugačno mnenje v VSM I Cpg 467/2012, r. št. 10.

(45) VSL I Cpg 13/2013, r. št. 6 in VSL I Cpg 65/2011, r. št. 11.

(46) Npr. VSL I Cpg 791/2011 in VSL I Cpg 619/2011 r. št. 9.

(47) VSL I Cpg 618/2011, r. št. 8.

(48) VSL I Cpg 275/2011, r. št. 10.

(49) VS RS III Ips 29/2013, r. št. 24.

(50) VSL I Cpg 562/2011, r. št. 13.

(51) Tako npr. VS RS, III Ips 6/2010, r. št. 11; VSL I Cpg 13/2013, r. št. 9, VSL I Cpg 816/2011, r. št. 5.

(52) Tako VSL I Cpg 1432/2011, r. št. 8 in VSL I C 866/2013, r. št. 7.

(53) Da gre za izključevalni rok procesnega prava, meni VSL II Cpg 268/2010 (nima r. št.).

(54) VS RS II Ips 561/96, II Ips 181/2006, II Ips 658/2006 (v zadnji je pregled sodne prakse). Stališče v zvezi s prodajno pogodbo in prvim odstavkom 480. člena OZ je enako, gl. npr. II Ips 67/2014, r. št. 12.

(55) Sodna praksa je nastala že v času veljavnosti ZOR; gl. VS RS opr. št. II Ips 658/2006 (s pregledom starejše sodne prakse), VS RS III Ips 75/2001, VS RS III Ips 69/92, VS RS II Ips 309/2005, VS RS II Ips 29/2006, VSL II Cpg 180/2010.; drugačno mnenje VSL I Cpg 816/2011, r. št. 5, ki razume odpravljanje napak kot primer zavajanja naročnika (in torej uporabe 636. člena OZ). Kot razlog pa VS RS ne navaja, da bi podjemnik zavedel naročnika, torej ne gre za primer iz 637. člena OZ. Sodna praksa svojo odločitve utemeljuje s tem, da je podjemnik z odpravljanjem napake ali vsaj s pripravljenostjo, da jo odpravi, sprejel obveznost, da bo napako odpravil (glej npr. VS RS II Ips 658/2006 s sklicevanjem na starejše odločbe).

(56) VS RS, opr. št. III Ips 14/2009, r. št. 9.

(57) VSL I Cpg 1073/2011 r. št. 12 in VSL I Cpg 1303/2010 pod b). Obe odločbi se v svoji utemeljitvi sklicujeta na drugi odstavek 634. člena OZ, čeprav je očitno, da je tožena stranka uveljavljala ugovor po drugem odstavku 635. člena OZ.

(58) VSL I Cpg 999/2010 (odločba nima r. št.).

(59) VSL I Cpg 335/2010, pod c).

(60) Tako je bilo v VSL I Cpg 816/2011.

(61) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 639. členu, pod 1.2 (str. 868)

(62) VSL I Cpg 436/2012.

(63) VSL II Cpg 185/2010, r. št. 7.1.

(64) VSL I Cpg 733/2011, r. št. 13.

(65) VSM I Cpg 196/2013, r. št. 8.

(66) Glej tudi pod 6.1 tega sestavka.

(67) V VSL I Cpg 1240/2010 (odločba nima r. št.) je naročnik zahteval znižanje plačila in povrnitev stroškov za odpravo napake. Uveljavljal je torej dva od treh mogočih zahtevkov, za katere je pravni temelj tretji odstavek 639. člena OZ. V tej zadevi je obrazložitev zelo jasna: združevanje in hkratno uveljavljanje teh dveh zahtevkov ni dopustno. Enako mora seveda veljati tudi, če se uveljavljalo vsi trije zahtevki hkrati.

(68) VSM I Cp 1170/2009 (odločba nima r. št.).

(69) VSL I Cpg 397/2010 (odločba nima r. št.).

(70) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 639. členu, pod 2.2. (str. 871). V komentarju je to stališče tudi dokaj obširno obrazloženo.

(71) VSL I Cpg 1444/2010, r. št. 14.

(72) Glej pregled sodne prakse v opombi pod črto Napaka: vira sklicevanja ni mogoče najti.

(73) VS RS IIIps 60/2004 (odločba nima r. št.).

(74) VS RS II Ips 38/2012 (r. št. 8).

(75) VSL I Cp 3015/2012, r. št. 8. Prav ta r. št. dobro opiše, s kakšnimi težavami se je spopadlo sodišče in kako jih je reševalo: »Izvedenec ni podal tržne vrednosti stanovanja, to pa je podkrepil z ugotovitvijo, da je sploh ni mogoče oceniti, ker stanovanja s takimi napakami ne bi kupil noben kupec. Zato je določil tehnično vrednost stanovanja, ki je po njegovi oceni zaradi napak in neuporabnosti manjša za najmanj 60 %. S tem je bilo zadoščeno določbi 640. člena OZ, na podlagi katere se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Predmetna določba ne ureja izračuna absolutnega zneska znižanja plačila, temveč le izračun deleža (odstotka), po katerem se plačilo zniža.«

(76) VSK Cpg 195/2012, r. št. 6.

(77) VS RS III Ips 6/2010, r. št. 9.

(78) V zadevi z opr. št. VSL I Cpg 1444/2010 (r. št. 6 in 10) je naročnik s takšnim ugovorom uspel.

(79) Trditveno in dokazno breme v zvezi z dokazovanjem višine znižanja plačila nosi naročnik. Gl. npr. VSL, opr. št. I Cpg 1357/2011, r. št. 9 in VSL I Cpg 986/2011, r. št. 16 (s pregledom sodne prakse v r. št. 16).

(80) VSL I Cpg 1432/2011, r. št. 8.

(81) VSL I Cpg 1240/2010 (odločba nima r. št.).

(82) O trditvenem in dokaznem bremenu glej VSL I Cpg 13/2013, r. št. 9.

(83) VSK Cp 460/2011, r. št. 17.

(84) Tako tudi VSL I Cpg 436/2013, r. št. 5.

(85) Plavšak v: Plavšak/Juhart (izd.) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, kom. k 639. členu, pod 3.1 (str. 875) imenuje to škodo »refleksna škoda«. Refleks česa naj bi ta škoda bila in kaj naj bi ta izraz pravzaprav sploh pomenil, komentar ne pojasnjuje.

(86) Zanimiva je bila zadeva VSM I Cp 550/2013, v kateri je naročnik zahteval povrnitev škode zaradi napak ogrevalnega sistema. Zahteval je povrnitev škode v višini najemnine za druge prostore zaradi začasne nemožnosti uporabe nepremičnine. Sodišče je takšen zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila nepremičnina sposobna za uporabo. Naročnik bi lahko zahteval povrnitev škode, ki bi nastala zaradi višjih stroškov ogrevanja z električnimi grelci v primerjavi s stroški, ki bi nastali, če bi bil ogrevalni sistem brez napake. Sodišče nikakor ni zanikalo, da bi bil naročnik upravičen zahtevati odškodnino. Prisodilo pa je ni iz drugega vzroka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ člen 100, 100/3, 103, 104, 105, 458, 459, 619, 620, 621, 625, 626, 628, 629, 630, 632, 633, 634, 635, 637, 638, 639, 641, 642, 643, 644, 648, 649, 766, 770
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot člen 37a - 37c, 38
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 člen 4
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ člen 60
Datum zadnje spremembe:
06.07.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODIxMA==