<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba in sklep VII Kp 27565/2016
ECLI:SI:VSLJ:2019:VII.KP.27565.2016

Evidenčna številka:VSL00030586
Datum odločbe:12.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Maja Baškovič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost - kršitev temeljnih pravic delavcev - pravica do plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za socialno varnost - neto plača - bruto plača - prokurist - pogojna obsodba s posebnim pogojem - premoženjsko pravni zahtevek

Jedro

Po določbi 35. člena ZGD-1 prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen.

Neporavnani prispevki za socialno varnost so davčna terjatev in se lahko izterjajo le v davčni izvršbi, zato jih ni mogoče uveljaviti v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Iz delovnega razmerja izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Plača torej delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da mora oškodovancem v roku dveh let plačati in sicer B. B. 913,74 EUR bruto, C. C. 3.497,98 EUR bruto, D. D. 2.462,36 EUR bruto, E. E. 8.300,00 EUR bruto, F. F. 6.949,15 EUR bruto, G. G. 10.432,06 EUR bruto, H. H. 1.083,54 EUR bruto, I. I. 2.385,94 EUR bruto in J. J. 4.217,78 EUR bruto. Odločilo je, da je obdolžena na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem: B. B. v višini 3.457,98 EUR bruto ter zakonske zamudne obresti od zneska 427,96 EUR bruto od 8. 4. 2010 dalje do plačila za znesek 1.210,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. dalje do plačila, za znesek 1.196,00 EUR bruto od 21. 5. 2010 dalje do plačila, za znesek 374,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje ter za znesek 249,62 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; D. D. v višini 2.462,36 EUR bruto; E. E. v višini 8.300,00 EUR, in sicer od posameznih zneskov plače v višini 900,00 EUR bruto mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. dne v mesecu od posameznega zneska plače za pretekli mesec dalje do plačila ter za znesek neplačanega regresa v višini 800,00 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2011 dalje do plačila; F. F. v višini 6.949,15 EUR bruto; H. H. u v višini 1.083,54 EUR bruto in J. J. v višini 4.217,78 EUR bruto. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oprosti obtožbe in premoženjsko pravnih obremenitev oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o obdolženkini krivdi za očitano kaznive dejanje pravilna in zakonita in jo pritožnik neutemeljeno izpodbija. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo odločbo o določitvi posebnega pogoja v okviru obdolženki izrečene pogojne obsodbe in odločbo o premoženjsko pravnih zahtevkih.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da obdolžena ni bila niti družbenik, niti direktor družbe, niti posredno del poslovodstva, saj je celotno poslovanje družbe vodil izključno direktor družbe njen mož B. A. ter da obdolženka pri poslovanju družbe ni imela nobene vloge ali besede niti možnosti odločanja, saj je bila le gospodinja, pri poslovanju družbe pa je bila zgolj izvajalec določenih administrativnih opravil. Nadalje pritožba izpostavi, da obdolženka ni odločala in ni mogla odločati o izplačilih plač in drugih prejemkov delavcev. Formalna vloga obdolženke je bila v sodnem registru prikazana z vlogo prokuristke, ki pa se dejansko ni izvajala, pri čemer pritožnik izpostavlja, da prokurist nima pravice oblikovati poslovne odločitve, saj je za to pristojen poslovodja. Po mnenju pritožnika prokurist ne more biti odgovoren za vodenje in za poslovne odločitve, kar pritožnik utemeljuje z navajanjem odločb višjih sodišč in članki, objavljenimi v različnih revijah. Pritožnik s ponavljanjem obdolženkinega zagovora podaja drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče in pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje in je zanj tudi v celoti kazensko odgovorna, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je v točki 9 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive, argumentirane in izčrpne razloge, o tem da obdolženka v družbi A d.o.o. ni le formalno opravljala delo prokuristke, temveč tudi dejansko, saj je bila kontaktna oseba za računovodkinjo K. K., kateri je telefonsko in tudi fizično sporočala ter prenašala podatke v zvezi z izplačilom plač ter računov. Bila je pooblaščena za poslovanje s transakcijskim računom družbe in je z računa družbe tudi dvigovala večje vsote gotovine, kar izhaja iz listinske dokumentacije v spisu. Obdolženka je kontaktirala z delavci družbe tako glede načina in časovnice izplačila plač, jim izročala plačilne liste ter del plače v gotovini, kar vse izhaja iz izpovedb zaslišanih oškodovancev. Pritožnik z lastno oceno vloge prokurista v družbi pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. Po določbi 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Za prokuro velja splošno pravilo, da upravičenja prokurista pravno učinkovito ni mogoče pravno omejiti, razen izjem, ki se nanašajo na omejitev za zastopanje družbe pri pravnih poslih, katerih posledica je bodisi odsvojitev bodisi obremenitev nepremičnin, določena v prvem odstavku omenjenega člena; omejitev upravičenja za zastopanje samo na predmet poslovanja posamezne podružnice 2. odstavek 33. Člena ZGD-1) in določitev skupne prokure (prvi in tretji odstavek 34. člena ZGD-1), drugačne omejitve prokure (od prej navedenih) nimajo pravnega učinka v razmerju do tretjih (drugi odstavek 35. člena ZGD-1)1. Na podlagi izpostavljenega sodišče druge stopnje ocenjuje pritožbeno naziranje, da je bila obdolženkina vloga prokuristke zgolj formalna, kot pravno neupoštevno.

6. Pritožnik z zanikanjem in s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da so izpovedbe prič, na podlagi katerih sodišče prve stopnje utemeljuje, da je obdolženka imela v podjetju aktivno vlogo, iztrgane iz konteksta, pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Pritožnik zgolj posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje izpostavilo le posamezne izjave oškodovancev, ki obdolženko obremenjujejo, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz obrazložitve pritožbe ne izhaja, katere naj bi bile te posamezne izjave in nasprotno, kateri izmed zbranih dokaznih virov potrjujejo zagovor obdolženke, da v podjetju ni imela takšne vloge, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovor obdolženke, da je vse delala po navodilih svojega moža B. A., da je bila neke vrste "poštar" in gospodinja, da je naredila vse, kar ji je rekel, ni podprt niti s personalnimi niti z listinskimi dokazi. Zagovor obdolženke v tem delu potrdita zgolj obdolženkina otroka, priči C. A. ml. in D. A. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi kritično ocenilo, ju dokazno soočilo s prepričljivimi izpovedbami oškodovancev in K. K. ter z listinskimi dokazi kot tudi z mnenjem izvedenke L. L., ter razumno pojasnilo, zakaj njunima izpovedbama ne sledi.

7. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je mnenje izvedenke glede zmožnosti plačila obveznosti družbe v predmetnem času nesmiselno in nerealno. Pritožnik utemeljuje pritožbeno navedbo z zatrjevanjem, da določenih stroškov ni mogoče plačati, če ni priliva denarja. Po mnenju pritožnika je iz podatkov v spisu več kot očitno razvidno, da v resnici izplačila sploh niso bila mogoča in tega ne more negirati niti absurdno mnenje izvedenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje plačilno sposobnost podjetja, katerega prokuristka je bila obdolženka, pravilno ocenilo na podlagi verodostojnega in prepričljivega mnenja sodne izvedenke L. L., zaključilo, da je družba v letu 2009 in 2010 ustvarjala čisti dobiček, imela presežna sredstva v dolgoročnih finančnih naložbah in imela več sredstev kot dolga, zaradi česar bi v inkriminiranem obdobju lahko zagotovila plačila delavcem. Pritožnik sicer izraža nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, vendar pa ne navede prav nobenega prepričljivega razloga, ki bi lahko vnesel dvom v pravilnost ugotovitev sodne izvedenke.

8. Sodišče druge stopnje ocenjuje pritožbeno navedbo, da izračunani zneski za posamezne delavce niso točni in primerni kot nekonkretizirano in neobrazloženo, zato na takšno pritožbeno navedbo ne bo odgovarjalo.

9. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločbo sodišča prve stopnje glede obdolženki izrečene kazenske sankcije in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v delu, kjer je sodišče prve stopnje obdolženki v okviru pogojne obsodbe določilo posebni pogoj, da oškodovancem izplača plačo in regres v bruto znesku in jim plača premoženjskopravni zahtevek v bruto zneskih.

10. Določba 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalcu nalaga dolžnost, da delavca prijavi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za brezposelnost. S prijavo postane delavec zavarovanec in zavezanec za plačilo prispevkov. Zavezanec za obračun prispevkov od bruto plače pa je delodajalec, ki je prispevke tudi dolžan plačati. Delodajalec torej za delavca izračuna, odtegne in plača prispevke za socialno varnost, kar mu nalaga Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 352. členu. Delavčeva plača tako obsega znesek, ki ga delodajalec plača neposredno delavcu in s katerim delavec neposredno razpolaga, kot tudi tisti del plače, s katerim delavec ne more prosto razpolagati, saj ga delodajalec ne izplača neposredno delavcu, ampak zajema davke in prispevke. Neporavnani prispevki za socialno varnost so davčna terjatev in se lahko izterjajo le v davčni izvršbi, zato jih ni mogoče uveljaviti v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.2 Iz delovnega razmerja torej izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Plača torej delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. To pomeni, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresu ali celo odpoved plači ne more razbremeniti delodajalca plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.3 Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženki določilo posebni pogoj, da oškodovancem vrne bruto zneske neizplačanih plač in regresa in da jim plača premoženjskopravne zahtevke v bruto znesku, kar upravičeno graja pritožnik. Sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun oškodovancev in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje v delu o določitvi posebnega pogoja in odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih s tem, ko je določilo da mora obdolženka oškodovancem plačati neizplačane plače in regres v bruto znesku, enako tudi glede premoženjsko pravnih zahtevkov, nepopolno in posledično zmotno ugotovilo. V kolikor bi obdolženka oškodovancem izplačala plačo in regres v bruto zneskih, bi bili oškodovanci obogateni za tisti del neizplačanih plač, ki sicer pripadajo pokojninski, invalidski in zdravstveni blagajni.

12. Glede na pojasnjeno, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi obdolženkinega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje znova razpisati glavno obravnavo in na njej izvesti dokaze, relevantne za ugotovitev višine neto zneska neizplačanih plač in regresa za posamezne oškodovance, ter nato obdolženki izreči ustrezno kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi odločiti o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka ter pri svoji odločitvi upoštevati, da so oškodovanci pri uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka upravičeni do neto izplačil iz delovnega razmerja, saj nihče ne sme biti s kaznivim dejanjem obogaten, kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno. Za svojo odločitev bo sodišče prve stopnje moralo navesti prepričljive razloge.

14. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

15. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, ostalih pritožbenih navedb ni presojalo.

-------------------------------
1 Prim. Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. izdaja, ZGD-1, GV Založba; Komentar mag. Nine Plavšak k 35. členu str. 203-204.
2 Primerjaj Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, stran 341.
3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 13547/2015 z dne 9. 3. 2017, I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015, I Ips 44926/2015 z dne 6. 10. 2016 in VIII Ips 226/2017 z dne 2. 3. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 33, 33/2, 34, 34/1, 34/3, 35, 35/2
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 11
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 352
Datum zadnje spremembe:
03.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NzQ5