<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sklep I Cpg 332/2019
ECLI:SI:VSMB:2020:I.CPG.332.2019

Evidenčna številka:VSM00030313
Datum odločbe:09.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Danica Šantl Feguš (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - pravnomočno razsojena stvar - pravni interes - vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - plačilo kot strošek postopka - dajatveni zahtevek - priznana navadna terjatev

Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo, saj je bila vtoževana terjatev prijavljena in v celoti priznana že v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko. Hkrati je dodalo, da v konkretnem primeru ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj je tožeča stranka svojo obveznost v celoti izpolnila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Poudarja, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi posebnih pravil ZFPPIPP za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in vztraja, da pravdni stranki dogovorjenega posla v zvezi z izdelavo in vgradnjo parnega kotla na lesne sekance nista dokončali. Znesek, ki ga je tožeča stranka plačala toženi stranki pred začetkom stečajnega postopka, predstavlja predujem za plačilo začetnih stroškov, ne pa dokončnega zneska kot plačila za celotni dogovorjen posel. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke sprejeto odločitev napačno pravno argumentiralo, ko je navedlo, da je s prijavo in priznanjem terjatev v stečajnem postopku, prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje te pravde. Tožeča stranka je terjatev iz previdnosti res prijavila v stečajnem postopku, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe po določilih 265. in 266. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka poleg napačne uporabe materialnega prava sodišču prve stopnje očita še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravice do izjave. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da imamo v obravnavanem primeru opravka z vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo in ni izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev tega pravno relevantnega dejstva. Posledično je izpodbijani sklep tudi neobrazložen oziroma le navidezno obrazložen, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka se zato zavzema za spremembo izpodbijane odločitve in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi v konkretnem primeru ne moremo govoriti, saj je tožeča stranka svojo obveznost v celoti izpolnila še pred začetkom stečajnega postopka. Navedbe tožene stranke, da vtoževani znesek ni bi bil dokončen so nedopustna pritožbena novota, hkrati pa v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, v katerih tožeča stranka zatrjuje celotno poplačilo računa. Tožeči stranki je bil vtoževani znesek že priznan v stečajnem postopku in pravno nevzdržno bi bilo, če bi ji bil dosojen še enkrat. Tožena stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na obstoj uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku opr. št. St 361/2016, ki se od 4. 2. 2019 vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.

7. Glede na trditveno podlago tožbe, da vtoževana terjatev tožeče stranke izvira iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki se glede na določilo 265. člena ZFPPIPP poplača kot strošek stečajnega postopka in je v stečajnem postopku ni potrebno prijaviti (tožeča stranka jo v danem primeru je), je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da zaradi priznanja te terjatve v stečajnem postopku, tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje predmetne pravde.

8. S sklepom o preizkusu terjatev opr. št. St 361/2019 z dne 9. 9. 2019 je bilo odločeno le o obstoju te (navadne) terjatve. Priznanje take terjatve ima učinek pravnomočno razsojene stvari, vendar gre le za ugotovitveno odločbo, na podlagi katere se upnik poplača iz stečajne mase kot navadni upnik.

9. Interes tožeče stranke glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, pa ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (tako tudi VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006 in VSM I Cpg 108/2015 z dne 16. 4. 2015). Zato tožeči stranki samo zaradi prijave te iste terjatve v stečajnem postopku kot navadne terjatve (tožeča stranka zatrjuje, da jo je prijavila zgolj iz previdnosti), ni mogoče odreči pravnega interesa za dajatveno tožbo. Ima namreč pravni interes, da se v posebni pravdi ugotovi pravna narava terjatve, ki je med pravdnima strankama sporna - ali gre za terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki se v stečaju poplača kot strošek stečajnega postopka. Če se bi v pravdi ugotovila drugačna pravna narava terjatve, priznanje terjatve kot navadne s strani upravitelja ni in ne more biti odločilno (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).

10. Sodišče prve stopnje je kot dodaten argument za sprejeto odločitev o zavrženju tožbe sicer navedlo tudi, da v obravnavanem primeru ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, ker je tožeča stranka svojo obveznost v celoti izpolnila (tč. 4 obrazložitve sklepa). Tak zaključek pa je po oceni sodišča druge stopnje preuranjen. Sodišče prve stopnje je o tem, med pravdnima strankama spornem odločilnem dejstvu, odločilo ne da bi se opredelilo do nasprotnih navedb in dokazov tožeče stranke in brez ustreznega dokaznega postopka.

11. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da sta pravdni stranki sklenili posel za izdelavo in vgradnjo parnega kotla na lesne sekance po ponudbeni dokumentaciji tožene stranke, da je tožena stranka tožeči stranki še pred izdelavo izdala račun v znesku 185.542,75 EUR z dne 19. 12. 2014, ki ga je tožeča stranka v celoti plačala, da plačani znesek zajema začetni preračun stroškov za dogovorjeno izdelavo in vgradnjo parnega kotla ter da povračilo plačanega zneska terja na podlagi določil ZFPPIPP o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah, saj pravdni stranki dogovorjenega posla nista dokončali.1 Kot dokaz je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, zakonitega zastopnika tožene stranke, zaslišanje treh prič in listinska dokazila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zanikala, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, ker je tožeča stranka svojo obveznost v celoti izpolnila. Dejstvo, od katerega je odvisna opredelitev pogodbe kot vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v smislu določila 24. člena ZFPPIPP, t.j. ali je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi v celoti izpolnila (tožena stranka je nedvomno ni), je tako med pravdnima strankama sporno. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno zaključek o obstoju tega pravno odločilnega dejstva sprejeti ob upoštevanju navedb in dokazov obeh pravdnih strank. V danem primeru pa se do navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke ni z ničemer opredelilo.

12. S tem je kršilo pravico tožeče stranke do izjave, kar predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšnih procesnih napak, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki imajo za posledico neenakopravno obravnavanje strank v postopku, ne more (z izvajanjem in ocenjevanjem dokazov ter dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki sodišču prve stopnje v novem postopku izhajajo iz obrazložitve sprejete odločitve.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

14. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

15. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

16. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

17. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

18. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

19. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

20. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
1 V obravnavani pritožbi tožeča stranka podrobneje razlaga, zakaj plačilo vtoževanega zneska predstavlja le predujem in ne dokončni znesek posla. Ker že iz tožbenih navedb izhaja, da plačani znesek zajema začetni preračun stroškov za dogovorjeni posel, so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji teh dejstev ni zatrjevala in da zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 24, 24/2, 265
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/2
Datum zadnje spremembe:
02.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NzQx