<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sklep VIII Ips 20/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.20.2019

Evidenčna številka:VS00030409
Datum odločbe:03.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 866/2018
Datum odločbe II.stopnje:13.12.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Marjana Lubinič, dr. Erik Kerševan, Samo Puppis
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:ugotovitev obstoja delovnega razmerja - višina plače - ugotovitvena tožba - zavrženje dela tožbe

Jedro

Res je, da tožena stranka za tožnico ni obračunala davkov in prispevkov iz delovnega razmerja in da bo to na podlagi ugotovitve, da je šlo pri pogodbenem razmerju v resnici za prikrito delovno razmerje, še morala storiti. Vendar to ne pomeni, da je pri presoji, kakšna plača bi tožnici šla na podlagi delovnega razmerja, zneske, ki jih je tožnica prejela na podlagi pogodb civilnega prava, treba obravnavati kot neto plačo, za kar se neutemeljeno zavzema sodišče prve stopnje. Prav tako navedena okoliščina (da prispevki in davki iz naslova delovnega razmerja še niso bili obračunani in plačani), ne pomeni, da se pripadajoča plača izračuna tako, da se od zneskov, prejetih na podlagi pogodbe o poslovno produkcijskem sodelovanju, najprej odštejejo prispevki, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, nato pa se prištejejo davki in prispevki, ki bi morali biti obračunani na podlagi delovnega razmerja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana dela sodb sodišč druge (ugodilni del prve alineje I. točke izreka) in prve (I. točka izreka) stopnje se razveljavita in se tožba v tem delu zavrže.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V tem sporu je bilo že pravnomočno ugotovljeno (sodba sodišča prve stopnje I Pd 4/2016 z dne 15. 11. 2016, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 in sodbo VS RS VIII Ips 335/2017 z dne 12. 9. 2018), da je imelo delo tožnice pri toženi stranki v času od 1. 11. 2011, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodb o produkcijskem poslovnem sodelovanju, vse znake delovnega razmerja in da ima tožnica od 1. 1. 2011 do vključno 15. 11. 2016 pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinarja reporterja s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za nedoločen čas. Sodbi sodišč druge in prve stopnje, ki se presojata v tem revizijskem postopku, se tako nanašata le na denarne zahtevke iz tako ugotovljenega delovnega razmerja.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločalo z izpodbijano sodbo, ugotovilo, da je imela tožnica pri toženi stranki v času delovnega razmerja od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 osnovno neto plačo v višini 1.937,00 EUR na mesec (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za tožnico za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obruti neto mesečno plačo v višini 1.937,00 EUR, nato po od tako dobljenih bruto zneskov plač odvede davke in prispevke (II. točka izreka) in ji za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016 obračuna bruto mesečna nadomestila plače glede na mesečno višino plače 1.937,00 EUR, zmanjšana za v tem obdobju že obračunana bruto nadomestila za čas brezposelnosti in starševsko varstvo v zneskih, ki so navedeni v izreku ter ji po odvodu davkov in prispevkov od tako dobljenih razlik bruto nadomestil izplača ustrezne neto zneske (III. točka izreka). Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača denarno povračilo v znesku 11.622,00 EUR neto, ta znesek obruti ter od njega odvede davke in prispevke (V. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka). Odločitev o višini pripadajoče plače za čas faktičnega delovnega razmerja temelji na stališču, da je relevantna zgolj plača, ki sta jo stranki dogovorili s pogodbo o produkcijsko programskem sodelovanju. S plačilom pogodbeno dogovorjenega zneska 1.937,00 EUR, je tožena stranka izpolnila svojo obveznost le glede plačila neto plače, ne pa tudi glede obračuna bruto plače z odvodom davkov in prispevkov.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ugotovitveni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je imela tožnica v času delovnega razmerja od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 mesečno osnovno bruto plačo, ki se izračuna tako, da se od 1.937,00 EUR odšteje davke in prispevke, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, preostali znesek pa se obruti in da se zavrne zahtevek za ugotovitev, da je njena mesečna osnovna neto plača v tem obdobju znašala 1.937,00 EUR, zavrnilo pa je, kar je tožnica zahtevala, več iz tega naslova, to je ugotovitev, da je njena mesečna osnovna neto plača v tem obdobju znašala 1.937,00 EUR. Preostali ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka (II., III., V., VI. in VII. točka izreka) je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da glede na to, da je bila tožnica kot samostojna podjetnica od prejetih zneskov dolžna plačati davke in prispevke, ni mogoče šteti, da celotni prejeti znesek predstavlja neto plačilo, s katerim delavec lahko prosto razpolaga. Ker tožena stranka ni imela notranjega akta, ki bi določal višino bruto plače novinarja reporterja, in ker tožničine (pripadajoče) plače ni mogoče primerjati s plačami primerljivih delavcev pri toženi stranki, je po stališču pritožbenega sodišča mogoča le ugotovitev, da tožnici pripada bruto plača, ki se izračuna tako, da se od dogovorjenih bruto plačil samostojni podjetnici odštejejo davki in prispevki, ki jih je tožnica kot samostojna podjetnica že plačala, ustrezni neto znesek pa se obruti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožnica za ugotovitveni zahtevek glede višine pripadajoče bruto plače nima pravnega interesa, zaradi česar bi sodišče tožbo moralo zavreči. Tožnica je postavila tudi dajatveni zahtevek za obrutenje neto mesečne plače ter odvod davkov in prispevkov, zato je izključen njen pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev pripadajoče mesečne bruto plače. Zmotno je sklicevanje sodišča druge stopnje na odločbo tega sodišča Pdp 114/2017 z dne 27. 8. 2017 o tem, da ni pravilna primerjava višine bruto plače, do katere je delavec upravičen na podlagi vzpostavljenega delovnega razmerja, z zneski, ki mu jih je tožena stranka izplačala na podlagi pogodbe o avtorskem delu, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je bila pripadajoča bruto plača ugotovljena na podlagi notranjih aktov delodajalca, v tem sporu pa je bilo ugotovljeno, da tožena stranka nima posebnega notranjega akta o določitvi plač in da novinarji reporterji pri njej nimajo enakih plač, temveč je plačilo za delo vsakokrat individualno dogovorjeno, kar pomeni, da je odločilna volja strank. Bruto plačo, ki bi šla tožnici, zato predstavlja kvečjemu dogovorjen bruto znesek plačila, ki ga je tožnica prejemala na podlagi sklenjenih pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju. Revizija opozarja na sodbi pritožbenega sodišča Pdp 860/2014 z dne 13. 4. 2015 in Pdp 464/2013 z dne 24. 10. 2013, v katerih je bilo zavzeto stališče, da je pripadajoča bruto plača pri ugotovitvi obstoja delovnega razmerja enaka s civilno pogodbo dogovorjenemu mesečnemu bruto znesku. Gre za odstop od ustaljene sodne prakse in posledično kršitev ustavnih pravic tožnice iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 - I s spremembami) in 22. člena URS. Pravilnost stališč tožene stranke potrjuje tudi mnenje FURS-a z dne 19. 9. 2017. Ker so v pogodbi o zaposlitvi plača določi v bruto znesku, in ker se civilnopravne pogodbe štejejo kot pogodbe o zaposlitvi, je v tem sporu treba šteti, da je med pravdnima strankama dogovorjena bruto plača enaka pripadajoči bruto plači. Pri naknadno ugotovljenemu delovnemu razmerju ni mogoče spreminjati oziroma širiti volje pogodbenih strank o višini plačila v civilnopravnih pogodbah in to utemeljevati z različnim načinom obračuna ter različno stopnjo davkov in prispevkov pri samostojnem podjetniku in delavcu v delovnem razmerju. Če bi stranki namesto civilnopravne pogodbe sklenili pogodbo o zaposlitvi, se za toženo stranko s finančnega vidika ne bi nič spremenilo, tožnica pa bi na račun davkov in prispevkov prejela nižji znesek, kot pa ga je prejemala na podlagi civilnopravnih pogodb. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da naj bi bilo za dogovor o višini plačila odločilno, da je tožnica od tega zneska plačevala obvezne dajatve, zaradi česar je bil znesek, ki je ostal za prosto razpolaganje nižji, posledično pa naj bi bruto plačo predstavljal dogovorjeni bruto znesek plačila, zmanjšan za obvezne dajatve, ki jih je od tega zneska plačevala tožnica, ter nato povečan za davke in prispevke iz delovnega razmerja. S pogodbo dogovorjeno plačilo v višini 1.937,00 EUR predstavlja edino plačilo in edini strošek, na katerega je tožena stranka pristala v zvezi s tožnico, neodvisno od oblike medsebojnega sodelovanja, zato je edino ta znesek mogoče šteti za bruto plačo. Prispevkov in davkov, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, ni mogoče upoštevati na takšen način, da se z znižanjem prejetega izplačila za ta znesek določi tožnici pripadajoča neto plača, saj so plačila tožnici temeljila na civilnopravnem razmerju in ne na delovnopravnem razmerju. V primeru delovnopravnega razmerja bi bilo neto izplačilo tožnici zaradi odvedenih davkov in prispevkov nedvomno nižje. Pritožbeno sodišče samovoljno sklepa, da bi tožnici po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja moral ostati na razpolago enak neto znesek, kot ga je prejela v statusu samostojne podjetnice. Stališče sodišča druge stopnje pomeni, da bo tožnica potem, ko bo tožena stranka plačala davke in prispevke, obogatena na račun z njene strani že plačanih davkov in prispevkov, pripadajoča plača pa bo dejansko višja od prisojene.

5. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Z navedbo, da bi sodišče tožbo moralo zavreči, ker tožnica ob dajatvenem zahtevku glede iste terjatve ne more imeti pravnega interesa še za ugotovitveni zahtevek (zgolj o tem zahtevku je bilo dokončno odločeno z izpodbijano sodbo), revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 181. in 274. členom ZPP. V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatven zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve tožbe. Prvi odstavek 274. člena ZPP pa določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

9. Splošno sprejeto stališče pravne teorije1, ki je uveljavljeno tudi v sodni praksi2, je, da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno oziroma oblikovalno tožbo. Po stališču teorije3 pri ugotovitvenih tožbah, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja celotnega kompleksnega pravnega razmerja (za takšno kompleksno pravno razmerje bi lahko šlo tudi pri pogodbi o zaposlitvi) pa ni nujno, da bo že zapadlost posameznega zahtevka v celoti izničila pravni interes za ugotovitveno tožbo. Vendar pa v tem sporu ne gre za takšen primer. V tej zadevi je bilo s sodbo sodišča prve stopnje Pd 4/2016 z dne 15. 11. 2016 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 pravnomočno ugotovljeno, da je delo tožnice v času od 1. 1. 2011 do vključno 15. 11. 2016 vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da tožnica za navedeno obdobje ob obstoječem dajatvenem zahtevku za plačilo plače oziroma nadomestila plače, postavi tudi ugotovitveni zahtevek za ugotovitev, koliko ta plača znaša. Tožena stranka ima zato prav, ko uveljavlja, da bi sodišče tožbo v tem delu moralo zavreči. Vrhovno sodišče bi tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 181. členom ZPP in 274. členom ZPP, če bi izpodbijani del sodbe preoblikovalo tako, da bi samo ugotavljalo neko tretjo višino pripadajoče osnovne plače tožnice v spornem obdobju.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodb sodišč druge in prve stopnje (to je glede ugotovitve višine tožničine plače v spornem obdobju) in tožbo v tem delu zavrglo.

11. Ne glede na takšno odločitev in glede na to, da je sodišče tudi v zvezi z ugotovitveno sodbo zavzelo pravna stališča v zvezi s pripadajočo plačo, Vrhovno sodišče v nadaljevanju podaja tudi nekatere odgovore na revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, saj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka na podlagi razveljavitvenega sklepa drugostopenjskega sodišča moralo odločiti še o dajatvenem delu tožbenega zahtevka.

12. Kadar se v sodnem sporu ugotovi, da so v razmerju, ki se je izvrševalo na podlagi pogodb civilnega prava, podani vsi elementi delovnega razmerja in se delavcu zato tudi za nazaj prizna obstoj delovnega razmerja, je delavec upravičen do plače, kakršno bi prejel, če bi bil v delovnem razmerju, zmanjšane za prejemke na podlagi civilnopravnega razmerja. Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje se pripadajoča plača za čas faktičnega delovnega razmerja praviloma določi na podlagi meril iz splošnih aktov delodajalca (lahko tudi na podlagi kolektivnih pogodb) ali pa na podlagi plač primerljivih delavcev. Vendar pa se v tem sporu, zaradi drugačnih materialnopravnih izhodišč obeh strank, pa tudi stališča sodišča druge stopnje o spoznavni krizi, plača, ki bi jo prejemala tožnica, če bi bila v delovnem razmerju, ni ugotavljala na teh izhodiščih. Obe stranki sta kot merilo pripadajoče plače uporabili zgolj dejanske prejemke tožnice iz naslova civilnopravnih pogodb. Tožnica je izhajala iz tega, da je za odločitev o višini plače relevantno zgolj plačilo, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbah o produkcijskem poslovnem sodelovanju, pri čemer se šteje, da je tožena stranka s plačilom pogodbenega zneska 1.937,00 EUR izpolnila le obveznost glede plačila neto plače, ne pa tudi obveznost obračuna bruto plače in odvoda davkov in prispevkov. Tudi tožena stranka ni izhajala iz tega, kakšna bi morala biti tožničina plača v primerjavi z ostalimi delavci, temveč iz tega, da je pripadajoča bruto plača enaka s pogodbo dogovorjenemu plačilu, saj je ta znesek največ, kar je bila tožena stranka pripravljena plačati v zvezi z opravljenim delom, ne glede na to, ali se ga obravnava kot delo opravljeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali pa na podlagi civilnopravnega razmerja.

13. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo tožnici in posledično štelo, da pripadajoča bruto plača tožnice za sporno obdobje znaša seštevek pogodbeno dogovorjenih zneskov, ki jih je treba šteti za neto plačo ter prispevkov in davkov, ki se obračunajo na prejemke iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje pa je izhajalo iz tega, da (že načeloma) ni mogoče, da bi pripadajoča bruto plača tožnice v naknadno ugotovljenem dejanskem delovnem razmerju znašala 1.937,00 EUR (in bi bila tako enaka znesku, ki je bil tožnici izplačan na podlagi pogodbe civilnega prava), češ da bi to pripeljalo do nevzdržne situacije, da bi zaradi različnih stopenj davkov in prispevkov, delavcu za delovno razmerje pripadal nižji neto znesek, kot pa ga je že prejel na podlagi pogodb civilnega prava.

14. Stališče sodišča druge stopnje o višini pripadajoče bruto plače tožnice za obdobje, ko je prejemala plačilo na podlagi pogodb o poslovno produkcijskem sodelovanju, bi bilo pravilno, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da bi tožničina bruto plača, če bi bila v delovnem razmerju, znašala toliko kot ugotavlja sodišče, bodisi na podlagi ureditve v splošnem aktu oziroma v kolektivni pogodbi bodisi na podlagi primerjave z drugimi delavci, ki so bili v spornem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki na istovrstnih ali podobnih delih. Vendar pa je že iz obrazložitve izpodbijane sodbe očitno, da odločitev ne temelji na takšni podlagi. Nasprotno. Odločitev temelji na izhodišču, da mora tožnici tako v delovnem razmerju kot v civilnopravnem razmerju ostati enak neto znesek, kar pa je zmotno. Po presoji Vrhovnega sodišča je bistveno, koliko je znašala pripadajoča bruto plača; v razmerju do te plače se nato poračunajo plačila, ki jih je delavec za opravljeno delo že prejel na podlagi pogodb civilnega prava in ne obratno, za kar se dejansko zavzema sodba sodišča druge stopnje.

15. Že v izhodišču je povsem zgrešeno tudi naziranje tožnice, ki mu je nekritično sledilo tudi sodišče prve stopnje, da celotni znesek, ki ga je prejemala na podlagi pogodb civilnega prava, treba šteti za pripadajočo neto plačo, češ da tožena stranka iz naslova delovnega razmerja še ni obračunala in plačala davkov in prispevkov. Pri določitvi pripadajoče plače je treba izhajati iz plače, ki bi jo delavec moral prejeti, če bi bil v delovnem razmerju in ne iz matematičnega preračuna dejansko prejetih zneskov, kot sta storili sodišči druge in prve stopnje.

16. V resnici se v primeru faktičnega delovnega razmerja lahko zgodi, da je neto znesek pripadajoče plače nižji od zneska, ki je takšnemu delavcu ostal potem, ko so bile od pogodbenih prejemkov odvedene dajatve. Nenazadnje je obstoj takšne razlike lahko eden od motivov za sicer nedopustno sklepanje civilnopravne pogodbe namesto pogodbe o zaposlitvi. Celo v primeru, ko je posamezniku na podlagi civilnopravne pogodbe za opravljeno delo nakazan nižji znesek od bruto plače, ki bi mu šla v delovnem razmerju, lahko takšnemu posamezniku ravno zaradi razlik v višini prispevkov in davkov na podlagi pogodbe civilnega prava ostane višji „neto“ znesek, kot pa bi mu v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

17. Glede na navedeno je materialnopravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je glede na sistem bruto plač v Republiki Sloveniji mogoč le zaključek, da tožnici za sporno obdobje pripada bruto plača, ki se izračuna tako, da se od s civilno pogodbo dogovorjenega zneska 1.937,00 EUR mesečno odštejejo davki in prispevki, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, ustrezni neto znesek pa se nato obruti z davki in prispevki, ki se plačujejo od prejemkov iz delovnega razmerja.

18. Res je, da tožena stranka za tožnico ni obračunala davkov in prispevkov iz delovnega razmerja in da bo to na podlagi ugotovitve, da je šlo pri pogodbenem razmerju v resnici za prikrito delovno razmerje, še morala storiti. Vendar to ne pomeni, da je pri presoji, kakšna plača bi tožnici šla na podlagi delovnega razmerja, zneske, ki jih je tožnica prejela na podlagi pogodb civilnega prava, treba obravnavati kot neto plačo, za kar se neutemeljeno zavzema sodišče prve stopnje. Prav tako navedena okoliščina (da prispevki in davki iz naslova delovnega razmerja še niso bili obračunani in plačani), ne pomeni, da se pripadajoča plača izračuna tako, da se od zneskov, prejetih na podlagi pogodbe o poslovno produkcijskem sodelovanju, najprej odštejejo prispevki, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, nato pa se prištejejo davki in prispevki, ki bi morali biti obračunani na podlagi delovnega razmerja.

19. V konkretnem primeru po stališču pritožbenega sodišča višine pripadajoče plače tožnice za sporno obdobje ni bilo mogoče določiti na podlagi običajnih meril (ureditev v splošnem aktu, plače primerljivih delavcev), saj pri toženi stranki ni bilo takšnega splošnega akta, plače drugih redno zaposlenih novinarjev pa so se določale individualno in zato ni bilo primerljivih delavcev. Ob takšnem izhodišču (ki je sicer lahko tudi vprašljivo - glej 12. točko obrazložitve) bi bilo materialnopravno pravilno stališče tožene stranke, da je kot pripadajočo (bruto) plačo treba vzeti znesek, ki je bil dogovorjen s pogodbo o poslovno produkcijskem sodelovanju, kar pa ne spremeni dejstva, da tožena stranka od takšne pripadajoče plače še ni obračunala prispevkov in davkov in da bo FURS na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v delovnem razmerju, od tožene stranke terjal plačilo teh dajatev.

20. Tožena stranka je z revizijo sicer uspela, kljub temu pa ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov. V tej zadevi gre za del spora o obstoju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Glede na načelo odgovornosti za uspeh tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

-------------------------------
1 Glej Aleš Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba, 2006, stran 152.
2 Npr. II Ips 6/2014 z dne 29. 11. 2018.
3 Glej Aleš Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba, 2006, stran 153.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 181/2, 274, 274/1, 339, 339/1
Datum zadnje spremembe:
01.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTE3