<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1741/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1741.2019

Evidenčna številka:VSL00029058
Datum odločbe:13.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine

Jedro

Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16. 5. 2018:

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni po prejemu sodbe plačati odškodnino v znesku v višini 5.960,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2017 dalje do plačila (I. izreka),

- v presežku nad prisojenim zneskom tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh od prejema sodbe plačati pravdne stroške skupaj v znesku 1.648,96 EUR ter stroške sodnih izvedencev v znesku 1.055,51 EUR, in sicer tako, da pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.648,96 EUR plača le-tej, stroške sodnih izvedencev v znesku 1.055,51 EUR pa nakaže na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odškodnino za nematerialno škodo zviša za 2.300,00 EUR (s stroškovno posledico). Odločitev naj bi bila materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nelagodnosti v času zdravljenja in ni upoštevalo načelo individualizacije pri odmeri nepremoženjske škode. Odmerjena odškodnina je zato nižja od sodne prakse v primerljivih zadevah. Odločitev, da primerna odškodnina iz tega naslova znaša 2.300 EUR, nima podlage v ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, ki so sicer pravilno in celovito povzete v točki 12 obrazložitve. Pritožnik navaja, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je utrpel oziroma jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Vsega tega sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo. V tem delu je obrazložitev tudi zelo skopa, saj je sodišče prve stopnje navedlo le, da naj odškodnina v višjem znesku ne bi bila skladna z ustaljeno sodno prakso, ki pa ni navedena. Glede nematerialne škode je treba (ob nujni individualizaciji) opraviti tudi primerjavo s sodno prakso, saj se je le tako mogoče približati enakim merilom za vse primere in s tem pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, zaradi česar se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. V sodni praksi ni veliko primerov, ki bi bili primerljivi s tožnikovim. V enem gre za nekoliko težjo poškodbo Ahilove tetive (pritožba se sklicuje na VSC sodbo Cp 458/2016 in v njej prisojeno odškodnino). Dosojena odškodnina v delu, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti, odstopa tudi od primerov, ki sta s predmetnim primerljiva glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter trajanje nevšečnosti, med katerimi pritožba izpostavlja 7-tedensko nošenje mavca ter 6-mesečno hojo s pomočjo bergel (pritožba se sklicuje na VSL sodbo I Cp 1454/2014 in VSRS sodbo II Ips 48/2016). Tožnik meni, da mu po tej odškodninski postavki pripada odškodnina v višini 4.600 EUR, torej še 2.300 EUR, še posebej upoštevaje telesne bolečine, ki bodo trajale tudi v prihodnosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, za svojo odločitev pa podalo tudi potrebne razloge. Skupaj prisojena odškodnina za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.800,00 EUR po mnenju tega sodišča ustrezno odraža celoten obseg s strani tožnika utrpljene nepremoženjske škode oziroma predstavlja primerno satisfakcijo, s katero je dosežen namen iz določbe 179. člena OZ1.

6. Pritožnik, ki (dejanskim) ugotovitvam sodišča prve stopnje o škodi, ki jo je utrpel iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ne oporeka (saj navaja, da naj bi bile ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno/celovito povzete2), nasprotuje višini odškodnini, ki mu jo je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo (2.300,00 EUR). Ob posplošenem navajanju, da prisojena odškodnina nima podlage v ugotovitvah izvedenca3 in da naj bi sodišče prve stopnje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem podcenilo, sta relevantnejša (medsebojno povezana) očitka, da je odmerjena odškodnina nižja od sodne prakse v primerljivih zadevah in da je sodišče prve stopnje zgolj poudarilo, da odškodnina prisojena v višjem znesku ne bi bila skladna s sodno prakso, ki pa je ni navedlo (konkretiziralo). Kot je to razvidno iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, druga (pritožbena) trditev drži, a ni zato izpodbijana sodba ne pomanjkljiva ne nepravilna. Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.4 Zato sodišču niti ni potrebno izrecno navajati (poudarjati), da je ob določanju odškodnine upoštevalo tudi relevantno sodno prakso. Stranka, ki se s prisojeno odškodnino (oziroma njeno višino) ne strinja, pa lahko vedno zatrjuje in dokazuje nasprotno, torej da relevantna sodna praksa (odškodnine prisojene v primerljivih zadevah) v določenem primeru ni bila (pravilno) upoštevana. To zatrjuje tudi pritožnik, ki pa z zadevami (sodnimi odločbami), na katere se sklicuje, dvoma v primernost prisojene odškodnine (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja) ne poraja.

7. Tako izpostavlja odškodnino prisojeno v zadevi Cp 458/2016 Višjega sodišča v Celju, za katero pa že sam ugotavlja, da je bila v njej obravnavana težja5 poškodba.6 Še manj je ustrezno njegovo sklicevanje na VSL sodbo I Cp 1454/2014 in VSRS sodbo II Ips 48/2016, ki sta s konkretno zadevo primerljivi glede šestmesečne uporabe bergel. V vseh ostalih ozirih, kar velja tako za naravo (težo) poškodb, skupno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin kot tudi naravo (trajanje) nevšečnosti med zdravljenjem,7 pa o primerljivosti ni moč govoriti. A četudi bi pritožnik uspel prepričati, da prisojena odškodnina za telesne bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa oziroma da je nižja od odškodnin, ki jih je sodna praksa prisojala v primerljivih zadevah (pa kot rečeno, v tem ni bil uspešen), je upoštevaje tudi obseg škode in odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo iz ostalih dveh naslovov (in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah), moč ugotoviti, da je skupen znesek prisojene odškodnine primeren glede na celoten obseg ugotovljene (utrpljene) nepremoženjske škode (torej škode iz vseh treh postavk).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP8).

9. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
2 Pri čemer pa pri lastnem povzemanju teh istih ugotovitev izvedenca ne omeni, da je slednji glede lahkih (zmernih) bolečin zgolj dopustil možnost (češ da tega ni moč objektivno preveriti), da so pri večjih obremenitvah desne noge in pri spremembah vremena (lahko) prisotne še tudi sedaj. Tudi občasno jemanje analgetika je izvedenec opredelil zgolj kot možnost v zvezi z neprijetnim občutkom oziroma manjšimi bolečinami v predelu Ahilove tetive pri aktivnostih, ki močno obremenjuje desno spodnjo okončino, kar vse je omenjal v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče prve stopnje pa to upoštevalo že pri odškodnini iz omenjenega naslova (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
3 Kar je v nasprotju s (prej omenjeno) pritožbeno ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje izvedenčeve ugotovitve v tem oziru pravilno „povzelo“.
4 Glej npr. Dunja Jadek Pensa, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 1036 - 1038, sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2011 z dne 7. 5. 2012, II Ips 20/2010 z dne 16. 5. 2013 in sodbo tega sodišča III Cp 964/2016 z dne 21. 12. 2016.
5 Kar sicer (neprepričljivo) relativizira s predznakom „nekoliko“.
6 In sicer strganje Ahilove tetive za razliko od tožnikove poškodbe, ko je šlo za delno raztrganino desne Ahilove tetive.
7 Pritožba neutemeljeno (tudi sicer pa neobrazloženo/nekonkretizirano) navaja, da naj bi primerljivost s konkretno zadevo obstajala tudi glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter trajanja nevšečnosti.
8 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
16.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NzMy