<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 61/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.61.2019

Evidenčna številka:VS00029555
Datum odločbe:21.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 403/2018
Datum odločbe II.stopnje:27.09.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - izguba na zaslužku - renta - odškodnina za izgubljeni zaslužek - spremenjene okoliščine - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje - prekinitev zastaranja - direktna tožba zoper zavarovalnico - zavarovalna vsota - višina zavarovalne vsote (limit) - valorizacija zavarovalnih vsot - dohodnina od odškodnine - akontacija dohodnine - dopuščena revizija

Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.

Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.

Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.

Izrek

I. Revizijama toženk se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se na koncu besedila prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje doda besedilo „vendar največ do zneska 94.503,48 EUR“.

Sicer se reviziji zavrneta.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 7. 7. 2000 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženi zavarovalnica in zavarovalno združenje dolžna nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 5. 9. 1998.

2. Med pravdnima strankama podlaga odškodninske odgovornosti ni bila sporna. Sodišče je tudi že pravnomočno odločilo o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo in o plačilu dela odškodnine za premoženjsko škodo. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno še o povrnitvi zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo (drugi odstavek 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR)1.

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki solidarno dolžni plačati tožnici že zapadle obroke rente v skupnem znesku 50.257,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zapadlega obroka dalje, od 1. 5. 2013 dalje pa mesečno odškodninsko rento v znesku 522,93 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da revalorizirana vrednost zavarovalne vsote na dan sodbe znaša 325.855,45 EUR, pri čemer je kot kot datum začetka valorizacije uporabilo 1. julij 1996, ko so začele veljati nove zavarovalne vsote po Koeficientu zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot, uporabilo pa je metodo z upoštevanjem indeksov cen. Ugotovilo je, da na dan sojenja zavarovalna vsota še ni bila izčrpana.

4. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja toženk zavrnilo in obrazložilo, da je tožnica za obseg škode izvedela šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije dr. A. A. dne 9. 2. 2004 in je šele takrat pričel teči zastaralni rok za premoženjsko škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku. Tako je odločilo, da ob razširitvi tožbe dne 12. 6. 2006 tožbeni zahtevek za povrnitev izgube na zaslužku še ni bil zastaran. Zavzelo je stališče, da zavarovalnica ni delodajalec, da ji zato ni treba plačati prispevkov od izplačane odškodnine ampak le akontacijo dohodnine. Tako je odločilo, da je tožnica upravičena samo do neto zneska rente.

Odločitev sodišča druge stopnje

5. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk delno ugodilo tako, da je popravilo pomote pri v izreku navedenih prvih štirih zneskih že zapadlih mesečnih rent, sicer pa je pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zastaranja in načina valorizacije zavarovalne vsote. Pojasnilo je, da je tožnica že s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek in je bilo zastaranje zahtevka s to tožbo pretrgano, glede bodoče škode pa je vse okoliščine izvedela šele s pridobitvijo psihiatričnega izvedenskega mnenja. Dodalo je, da tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994 res določa, da se opravi valorizacija neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku. Vendar je odločilo, da sodišče prve stopnje te določbe utemeljeno ni uporabilo, ker toženki nista prostovoljno plačevali akontacije premoženjske škode, ampak sta zneske plačevali na podlagi sodb. Glede ugovora toženk, da bi moralo sodišče upoštevati bruto zneske rent, po katerih bi bil limit zavarovalne vsote že dosežen, pa je odločilo, da bosta toženki lahko pri izplačevanju dohodnine ugovarjali, da je limit že dosežen.

Dopustitvi revizij

6. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta obe toženki predlagali dopustitev revizije. S sklepom II DoR 438/2018 z dne 24. 1. 2019 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo prve toženke glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala;

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote;

- ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko pri omejitvi obveznosti prve toženke do višine limita na dan sojenja še razpoložljive zavarovalne vsote ni upoštevalo ugovora plačane akontacije dohodnine.

7. S sklepom II DoR 444/2018 z dne 24. 1. 2019 pa je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo druge toženke glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala;

- ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - v nadaljevanju ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34.400.000,00 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018;

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in Zakon o dohodnini - v nadaljevanju ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Revizija prve toženke

8. Prva toženka v reviziji navaja, da je tožnica s tožbo z dne 7. 7. 2000 res uveljavljala izgubo dohodka zaradi izgubljenih šolskih let v pavšalnem znesku 900.000,00 SIT, vendar je bil ta zahtevek pravnomočno zavrnjen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 850/2000 z dne 7. 11. 2008, zato nima učinka pretrganja zastaranja za zahtevke, ki jih je tožnica prvič uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006, kot je to zmotno presodilo sodišče druge stopnje. Meni, da je tudi napačno stališče, da se je tožnica z nastankom bodoče škode seznanila šele v letu 2004, ko je prejela izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije. Poudarja, da je bilo to izvedensko mnenje v postopku izdelano zaradi dokazovanja višine nematerialne škode, ne pa za dokazovanje pravočasnosti in utemeljenosti zahtevka za materialno škodo iz naslova izgube na dohodku. Navaja, da pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti v postopku izdelano izvedensko mnenje in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 816/2009. Tudi sicer je po mnenju prve toženke nedopustno in v nasprotju z materialnim pravom vezati začetek tega zastaralnega roka na v tem postopku izdelano izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije, ker sama ni imela nobenega vpliva na to, kdaj se bo ta dokaz izvedel. Če bi se dokaz izvedel šele v letu 2013 bi bila po stališču sodišča druge stopnje tožnica šele od leta 2013 seznanjena z nastankom bodoče škode in bi zastaralni rok tako tekel šele od leta 2013 dalje. Za začetek teka zastaranja ni potrebno, da oškodovanec ve za konkretno višino škode, temveč da so mu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino. Tožnica je sama navedla, da je škoda iz naslova izgube na dohodku začela nastajati od leta 2003 dalje, to pomeni, da so ji bile takrat že znane vse okoliščine.

9. Prva toženka opozarja, da je napačno tudi stališče obeh sodišč v zvezi z limitom višine zavarovalne vsote. Iz 19. člena ZOZP/94 jasno izhaja, da je obveznost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. V drugem odstavku istega člena je podana podlaga za valorizacijo najnižje zavarovalne vsote, ki je veljala na dan škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje bi zato v skladu z zakonodajo moralo kot začetni datum valorizacije z zakonom določene minimalne zavarovalne vsote pravilno vzeti datum škodnega dogodka, torej 5. 9. 1998. Meni tudi, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z veljavno sodno prakso kot izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 78/2013 in II Ips 168/2013. Način valorizacije zavarovalne vsote, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje (da je kot izhodiščni datum valorizacije zavarovalne vsote vzelo datum, ko so začele veljati nove zavarovalne vsote po koeficientu zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot in ne datum škodnega dogodka) je veljal za prehodno obdobje in sicer za čas do uveljavitve ZOZP v letu 1994. Po uveljavitvi ZOZP pa se je valorizacija zavarovalnih vsot opravljala od škodnega dogodka dalje. Prva toženka meni, da limit višine zavarovalne vsote, do katerega odgovarja, na dan odločitve sodišča prve stopnje znaša 287.097,30 EUR kot je določeno v pogodbi. Če bi namreč sodišče pravilno opravilo valorizacijo minimalne zavarovalne vsote, ki je na dan sojenja znašala 143.548,65 EUR in bi jo valorizirali od škodnega dogodka dalje, torej od 5. 9. 1998, bi ta na dan sodbe znašala 268.005,34 EUR, kar je manj, kot je določeno v pogodbi. Tako razpoložljivo jamstvo na dan izdaje sodbe znaša še 55.745,33 EUR in ne 94.503,48 EUR kot je to zmotno ugotovilo sodišče druge stopnje. Prva toženka meni, da bi do tega limita moralo sodišče druge stopnje omejiti njeno obveznosti plačila.

10. Prva toženka opozarja tudi, da bi pri preračunu ostale zavarovalne vsote sodišče druge stopnje moralo upoštevati bruto zneske, torej poleg zneska, ki ga prejme tožnica osebno, tudi znesek pripadajoče dohodnine, saj to predstavlja del izpolnitve obveznosti, ki se všteva v zavarovalno vsoto. Sodišče druge stopnje pa višine akontacije dohodnine ni ugotavljalo in je brez kakršnekoli podlage zgolj pavšalno zaključilo, da zavarovalna vsota na dan sojenja še ni bila izčrpana. Zato je tožnici prisodilo znesek odškodnine, ki presega razpoložljivo zavarovalno vsoto oziroma zmotno ni omejilo obveznosti toženih strank. Pravne podlage za odgovornost prve toženke preko zneska 55.745,33 EUR ali zneska 94.503,48 EUR, ki predstavlja preostanek razpoložljive zavarovalne vsote ni (pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 78/2013, II Ips 80/1995, II Ips 701/2005 in II Ips 285/2012).

11. Prva toženka še izpostavlja, da je sodišče druge stopnje tudi sicer nepravilno uporabilo metodo valorizacije neizkoriščenega dela zavarovalne vsote s tem, ko je revalorizirane zneske izplačanih odškodnin seštelo in odštelo od zneska valorizirane zavarovalne vsote. Sodišče druge stopnje bi v konkretnem primeru moralo uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku, torej tretji odstavek 19. člena ZOZP. Ta izrecno določa, da se valorizira neizkoriščen del zavarovalne vsote, kar pomeni, da bi sodišče od zavarovalne vsote moralo odšteti znesek plačane odškodnine na dan plačila in neizkoriščeni del zavarovalne vsote valorizirati do naslednjega plačila odškodnine in tako naprej. Tudi ob pravilni uporabi metode valorizacije neizkoriščenega dela zavarovalne vsote bi sodišče druge stopnje moralo omejiti obveznost plačila prve toženke in sicer do višine ugotovljenega limita oziroma do izčrpanja zavarovalne vsote, saj je tudi v tem primeru zavarovalna vsota na dan izdaje sodbe izčrpana oziroma njen preostanek le v minimalnem znesku presega terjatve, prisojene z izpodbijano sodbo. Prva toženka predlaga, naj revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni ter posledično odloči tudi o plačilu stroškov postopka.

Revizija druge toženke

12. Tudi druga toženka v svoji reviziji opozarja, da je bil zahtevek iz naslova izgube na dohodku zaradi izgubljenih šolskih let pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. P 850/2000 z dne 7. 11. 2008 z obrazložitvijo, da zahtevek ni utemeljen, ker so se med postopkom spremenile okoliščine in trditev, da bi tožnica začela delati dve leti prej, ne vzdrži več. Sodišče je ocenilo, da tožnica ni v celoti dokazala ne podlage, ne višine zahtevka. Navaja, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 7. 2006, razširila tožbo za materialno škodo iz naslova izguba na dohodku za obdobje od 1. 1. 2004 do 1. 8. 2006 in za čas od 1. 8. 2006 dalje uveljavljala mesečno rento. V tej vlogi je tožnica zatrjevala, da trpi izgubo na zaslužku od leta 2003, ko bi po normalnem teku stvari zaključila visokošolski študij. Druga toženka opozarja, da so bile predmet tožbe z dne 7. 7. 2000 in zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 12. 6. 2006 istovrstne terjatve, vse iz naslova izgube na dohodku. Zato meni, da je stališče nižjih sodišč, da je v danem primeru prišlo do pretrganja zastaranja, materialnopravno napačno in v nasprotju z jasnim zakonskim določilom drugega odstavka 389. člena ZOR. Tudi druga toženka opozarja, da so bile tožnici vse relevantne okoliščine znane že leta 2003 in se je zato subjektivni zastaralni rok iztekel v začetku leta 2006. Po mnenju prve toženke je zastaralni rok začel teči celo pred letom 2003. Takoj po zaključenem zdravljenju je tožnica ob vsej potrebni skrbnosti lahko ugotovila, da je njena delovna zmožnost zmanjšana. Prav zato pa je tudi vložila zahtevek iz naslova izgube na dohodku že s tožbo 7. 7. 2000. To pa pomeni, da se je do vložitve pripravljalne vloge z razširitvijo tožbe dne 19. 7. 2006 iztekel tudi objektivni zastaralni rok. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče druge stopnje moralo ugotoviti, da je zastarala celotna terjatev iz naslova izgubljenega dohodka, vključno z rentnim zahtevkom.

13. Tudi druga toženka v svoji reviziji ugovarja, da sta sodišči napačno uporabili 19. člen ZOZP pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34.400.000,00 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018. Tudi druga toženka opozarja na 19. člen ZOZP, ki določa, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka. Na dan škodnega dogodka 5. 9. 1998 pa je veljavna zavarovalna vsota znašala 34.400.000,00 SIT. Tudi druga toženka opozarja, da se razpoložljiva zavarovalna vsota znižuje z vsakim izplačilom odškodnine in ne šele na dan sojenja. Opozarja, da tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 78/2013 izhaja, da se zavarovalna vsota lahko valorizira le od škodnega dogodka dalje. Navaja, da je sodišče druge stopnje (drugače kot sodišče prve stopnje) sicer pravilno presodilo, da se v zavarovalno vsoto všteva tudi akontacija dohodnine, vendar kljub temu preizkusa razpoložljive zavarovalne vsote na dan sojenja, zaradi napačne materialnopravnega izhodišča o pomenu dohodnine, ni napravilo. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da dohodnina od prisojenih zneskov vpliva na izračun preostanka zavarovalne vsote oziroma limita obveznosti šele pri plačilu in da ima tožena stranka v primeru izčrpanja zavarovalne vsote možnost ugovora nasproti Finančni upravi RS glede izplačila dohodnine. Opozarja, da tožena stranka pri izpolnjevanju obveznosti po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) nima možnosti ugovora izčrpanja zavarovalne vsote. V odnosu do tožnice jo glede prisojenih zneskov odškodnine zavezuje pravnomočna sodna odločba. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Odgovor tožnice na reviziji

14. Sodišče je obe reviziji vročilo tožnici, ki je nanju odgovorila. Navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, saj je šele s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje lahko ugotovila dejansko prikrajšanost na premoženjskem področju. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 495/2007, kjer je zavzeto stališče, da začne zastaranje teči, ko tožnik izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Glede valorizacije zavarovalne vsote opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 339/2004, po kateri mora sodišče uporabiti tisto metodo, ki je za oškodovanca najbolj ugodna. Tožnica poudarja, da je med datumom določitve nove zavarovalne vsote 34.400.000,00 SIT z dne 1. 7. 2016 in datumom škodnega dogodka preteklo več kot dve leti, v tem obdobju so cene na drobno oziroma cene življenjskih potrebščin zrasle za 20 %. Zato je po njenem mnenju treba izhajati iz datuma 1. 7. 1996, ko je pričela veljati navedena najnižja zavarovalna vsota. Valorizacija na dan sojenja je pravilna in pravilna je tudi valorizacija že plačanih zneskov na isti dan. Opozarja, da bi zavarovalna vsota, za katero se zavzema prva toženka, dosegla le 5 % dosedanje zavarovalne vsote in že iz tega razloga ni sprejemljiva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče obe reviziji zavrne kot neutemeljeni in ji povrne stroške odgovorov na reviziji.

15. Reviziji sta delno utemeljeni.

O utemeljenosti ugovora zastaranja

16. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica res s tožbo z dne 7. 7. 2000 uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka v znesku 3.755,63 EUR (tedaj 900.000,00 SIT) zaradi dveh izgubljenih let na račun dveletnega podaljšanja študija. Nato je s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2006 (list. št. 117) tožbeni zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka razširila tako, da je uveljavljala plačilo že zapadlih 31 obrokov rente po 1524,00 EUR (tedaj 365.215,00 SIT) od 1. 1. 2004 dalje v enkratnem znesku 47.244,47 EUR (tedaj 11.321.665.00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 8. 2006 dalje pa plačilo rente po 1524,00 EUR (tedaj 365.215,00 SIT) mesečno. Navedla je, da je zaradi posledic nesreče morala opustiti študij na ekonomski fakulteti in je s skrajnimi napori 16. 6. 2005 zaključila višješolsko strokovno izobraževanje in pridobila naslov poslovna sekretarka, vendar tega dela ni zmožna opravljati.

17. Sodišče prve stopnje je res s sodbo P 850/2000 z dne 7. 11. 2008 (list. št. 275) zavrnilo tisti del zahtevka za povrnitev izgubljenega zaslužka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 3.755,63 EUR (tedaj 900.000,00 SIT) zaradi izgube dveh let študija. Vendar je v isti sodbi tudi pojasnilo, da so se med tekom postopka okoliščine spremenile, kar je narekovalo prilagoditev zahtevka iz tega naslova. Pojasnilo je, da zvišani del zahtevka ni zastaran in v isti odločbi z vmesno sodbo (II. točka izreka) odločilo, da je podana podlaga za uveljavljanje rentnega zahtevka.

18. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.2 Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena. To pa pomeni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila zavrnitev ugovora zastaranja pravilna.

O valorizaciji zavarovalne vsote

19. Pri direktni tožbi oškodovanca zoper zavarovalnico pride do njunega medsebojnega razmerja z nastankom škodnega dogodka. V obravnavanem primeru je bilo to dne 5. 9. 1998. Ni sporno, da je zato treba uporabiti ZOZP/943 in Koeficient zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot iz 12., 19. in 31. člena ZOZP/944, po katerem je najnižja zavarovalna vsota iz 19. člena ZOZP/94, na katero je moralo biti sklenjeno zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, za običajna motorna vozila znašala 143.548,65 EUR (tedaj 34,400.000,00 SIT). Drugi odstavek 19. člena ZOZP/94 je določal, da se zavarovalne vsote iz prejšnjega odstavka zvišajo za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko Republike Slovenije vsakokrat, ko zvišanje preseže 10%. Po podatkih Statističnega urada je bila stopnja inflacije od 1. julija 1996, ko so začele veljati nove minimalne zavarovalne vsote, do konca avgusta 1998 (nesreča se je zgodila 5. 9. 1998) 21,6%. Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.5

20. Druga toženka se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 78/2013 in II Ips 168/2013. V nobeni od navedenih zadev ni Vrhovno sodišče zavzelo stališča, da se zavarovalna vsota valorizira le od škodnega dogodka dalje. V zadevi II Ips 78/2013 je poudarilo, da obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. To pa ne pomeni, da se zavarovalna vsota valorizira le od škodnega dogodka dalje. V zadevi II Ips 168/2013 je Vrhovno sodišče zavzelo enako stališče, saj se je revident zavzemal za to, da bi sodišče uporabilo zavarovalno vsoto, kakršna je veljala ob sojenju.

21. Neutemeljen je tudi ugovor tožencev, da bi moralo sodišče ugotoviti vrednost neizkoriščenega dela zavarovalne vsote le tako, da bi najprej zavarovalno vsoto valoriziralo do prvega izplačila, nato odštelo izplačilo in nato preostanek valoriziralo do naslednjega izplačila, po upoštevanju vseh izplačil pa bi moralo preostanek valorizirati na dan sojenja, ker bi ta metoda pripeljala do zanju ugodnejšega rezultata. Po metodi, ki jo je ubralo sodišče prve stopnje, da je zavarovalno vsoto valoriziralo od 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018, nato pa od tega zneska odštelo tudi izplačila, valorizirana do dneva sojenja, pridemo do enakega rezultata. Do razlike med izračunom toženk in izračunom sodišča prve stopnje pride le zato, ker sta toženki valorizacijo opravili šele od dneva škodnega dogodka dalje. V prejšnji točki pa je obrazloženo, zakaj to ni pravilno.

O upoštevanju akontacije dohodnine pri odločanju o ugovoru, da je limit zavarovalne vsote dosežen

22. Na podlagi četrtega odstavka 12. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je plačnik davka oseba, ki je v skladu z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunu samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje. Davčni zavezanec po odbitku davka prejme neto izplačilo dohodka. Plačnik davka, v našem primeru sta to toženca, je torej nekakšen „pomožni organ“ davčne uprave, ki opravlja blagajniško službo za davčne organe. Temeljna obveznost plačila davka, tudi v okviru obračuna davčnega odtegljaja, pa je še vedno obveznost davčnega zavezanca, nosilca davka, ki je dejanski plačnik davka in se mu zaradi plačila davka zmanjša premoženje.

23. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane v trenutku izplačila dohodka. Vrhovno sodišče je zato v zadevi II Ips 313/2015 odločilo, da je treba plačniku davka dati možnost, da v izvršilnem postopku ugovarja, da je svojo obveznost izpolnil tako, da je (glede na 280. člen OZ oziroma prej veljavni 305. člen ZOR in davčnopravno zakonodajo) del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakazal neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da mora plačnik davka v izvršbi predložiti sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano. Morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja s strani plačnika davka se rešujejo na davčnopravnem področju, na primer s popravkom obračuna davčnega odtegljaja (57. člen ZDavP-2), ki ga (načeloma) sestavi plačnik davka, oziroma z zahtevo davčnega zavezanca za vračilo davka. Obračun davčnega odtegljaja tako ni predmet civilnega izvršilnega postopka.

24. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah II Ips 264/2017 in II Ips 346/2017, v katerih je tožeča stranka zahtevala plačilo nadomestila iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V teh zadevah je podlaga za izračun obveznosti tržna najemnina in sodišča so v teh zadevah tožniku prisodila zneske nadomestila v celoti in navedla, da se iz naslova davkov do države, obveznost denacionalizacijskega zavezanca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med upravičenci in državo. Vrhovno sodišče je tako v odločbi II Ips 346/2017 zapisalo, da davčna obveznost upravičenca do konca glavne obravnave na prvi stopnji še ni nastala, da pojasnilo o obveznosti plačila davka spada v obrazložitev in ne izrek, da pa zavezanec iz izvršilnega naslova, ki je obenem oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka obveznost izpolni tako, da del obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

25. Tudi v delovnem sporu v zadevi VIII Ips 226/2017 je Vrhovno sodišče opozorilo, da v času sodnega odločanja glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni nastala, saj odškodnina upniku še ni bila dosojena niti izplačana. Poudarilo je, da bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih poseglo v pristojnosti davčnih organov, pri čemer pa pred nastankom davčne obveznosti (torej še preden je potencialno obdavčljiv dohodek sploh prisojen, obveznost plačila pa izvršena) tudi davčni organi o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri davka ne morejo odločati. Tako je odločilo, da sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.

26. Obravnavani primer se od zgoraj navedenih pomembno razlikuje. Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek6 njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.

27. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan sodbe neizkoriščen del zavarovalne vsote znaša še 94.503,48 EUR. Tako je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava revizijama toženk delno ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da se na koncu I. točke izreka sodišča prve stopnje doda besedilo „vendar največ do zneska 94.503,48 EUR“. To pomeni, da bosta toženki lahko plačila ustavili, ko bo ob upoštevanju tudi plačanih davčnih obveznosti dosežen limit. V morebitnem izvršilnem postopku pa bosta ob predložitvi obračuna davčnega odtegljaja in dokaza o plačilu davka lahko ugovarjali, da sta obveznost v celoti izpolnili. Ker drugi revizijski ugovori niso bili utemeljeni, je Vrhovno sodišče v ostalem reviziji toženk zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

28. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po oceni Vrhovnega sodišča navedena sprememba sodb sodišč prve in druge stopnje ne vpliva na odločitev o povrnitvi stroškov, ki so nastali v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje. Glede na delni uspeh toženk v revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Po 1060. členu Obligacijskega zakonika (OZ), se za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uporabljajo določbe prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih.
2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 321/2008, II Ips 849/2008, II Ips 231/2017 in II Ips 5/2018.
3 Ur. l. RS, št. 70/94.
4 Ur. l. RS, 26/96.
5 Primerjaj tudi G. Ristin, ZOZP s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 131.
6 Ta po petem odstavku 27. člena ZDoh ni izvzeta od plačila dohodnine: Dohodnine se ne plača od...(5) odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. ..


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 19, 19/2
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 389
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 12, 12/4, 57, 145
Datum zadnje spremembe:
10.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTA0