<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 6/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.6.2019

Evidenčna številka:VS00029578
Datum odločbe:19.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 293/2018
Datum odločbe II.stopnje:23.08.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Samo Puppis (poroč.), Marjana Lubinič, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:javni uslužbenec - sprememba kraja opravljanja dela - premestitev

Jedro

Določitev nove lokacije skladno z dogovorjeno širšo opredelitvijo kraja opravljanja dela, kjer naj bi tožnica opravljala delo, se ne šteje za premestitev tožnice v smislu določb ZJU.

Širša opredelitev kraja opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu je toženi stranki omogočala, da tožnici določi kraj opravljanja dela v prostorih Finančnega urada A. oziroma dislociranih enotah tega urada (kot je bilo že ugotovljeno, je v S. kot eni od teh dislociranih enot tožnica delo tudi dejansko opravljala). Glede na to je bila določitev kraja opravljanja dela v izpodbijanih sklepih ustrezna, saj tožena stranka glede na ugotovljena dejstva omejitev iz ZJU in KPND ni bila dolžna upoštevati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni v III., IV. in V. točki izreka tako, da se v tem delu glasi:

1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„Sklep tožene stranke št. 1000-875/2015-4 z dne 11. 1. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-496/2016/2 z dne 22. 2. 2017 se razveljavita.

Tožena stranka je mora tožeči stranki v roku 8 dni omogočiti opravljanje dela v kraju S., na dislocirani enoti Finančnega urada A., na naslovu ...“

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 456,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.“

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 504,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da je ustna odredba, s katero je tožena stranka v času med 3. 11. 2016 in 18. 11. 2016 izvedla spremembo kraja opravljanja dela tožnice iz S. v A., nezakonita (II. točka izreka). Ugotovilo je, da sta sklepa tožene stranke z dne 11. 1. 2017 in 22. 2. 2017 nezakonita in se razveljavita (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v osmih dneh omogočiti opravljanje dela v kraju S., na dislocirani enoti Finančnega urada A., na naslovu ... (IV. točka izreka) in da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 763,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom VIII DoR 196/2018 z dne 20. 11. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali se sprememba lokacije opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela šteje za premestitev ter zanjo posledično veljajo omejitve, ki jih Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj., ZJU) in Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj., KPND) določata za premestitev oziroma razporeditev.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 149. člena ZJU in 24. člen KPND, ko sta sklepa tožene stranke, s katerima je ta tožnici na podlagi 13. točke drugega odstavka 53. člena ZJU spremenila kraj opravljanja dela, obravnavali kot sklepa o premestitvi tožnice. Tožena stranka je v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela tožnico le lokacijsko premestila, ostala pa je na istem delovnem mestu in v isti organizacijski enoti. Premestitev na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb, vključno z razlogi za to premestitev, ureja 149. člen ZJU. Tožnica z izpodbijanima sklepoma ni bila premeščena na drugo delovno mesto, ostala je na istem delovnem mestu, v isti organizacijski enoti, spremenila se je le lokacija opravljanja dela. To pa je stvar notranje organizacije pri toženi stranki. 24. člen KPND, ki sicer govori o razporeditvi na delovno mesto (isto ali drugo) v drugem kraju, se nanaša na premestitev v smislu določb ZJU. Zato tudi navedena določba KPND pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov ne pride v poštev, saj se nanaša na drugačne situacije. Glede na to tožena stranka ni bila dolžna upoštevati omejitev iz drugega odstavka 149. člena ZJU oziroma iz četrtega odstavka 24. člena KPND. Oddelek, v katerem dela tožnica, ima sedež v A. V S., ki je dislocirana enota Finančnega urada A., pa tožena stranka oddelka, kjer dela tožnica, nima. Kraj, kjer bo tožnica opravljala delo, je stvar notranje organizacije dela tožene stranke, v to pa sodišče ne more posegati. Poleg tega imajo vsi javni uslužbenci Finančnega urada A. v svojih pogodbah o zaposlitvi kraj opravljanja dela opredeljen na način, da posamezni javni uslužbenec opravlja delo v prostorih Finančnega urada A. ali na dislociranih enotah tega urada in po potrebi tudi na celotnem območju delovanja Finančne uprave RS. Takšno opredelitev kraja opravljanja dela ima v pogodbi o zaposlitvi tudi tožnica, tako pa je bil kraj opravljanja dela določen tudi v izpodbijanih sklepih. Takšna opredelitev kraja opravljanja dela je dopustna tudi po stališču Vrhovnega sodišča (zadeva VIII Ips 199/2017, ki se sicer ne nanaša na javne uslužbence). Pomembno je tudi to, da tožnica po 1. 1. 2015, ko je prišlo do združitve davčnih in carinskih uradov v finančne urade, kot kraja opravljanja dela v pogodbi nikoli ni imela določene S. Dejstvo, da je tožnica tudi po 1. 1. 2016 (do novembra 2016) delo opravljala v S., ne pomeni, da je bila to njena pravica, še zlasti, ker v S. kot dislocirani enoti Finančnega urada A. ni sistemiziranega oddelka, v katerem je zaposlena tožnica.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga Vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja:

- da je tožnica na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 in aneksa z dne 6. 1. 2016 opravljala delo na delovnem mestu višji finančni inšpektor v Oddelku za finančni nadzor, Sektor za finance, Finančni urad A.;

- da je bilo njeno delovno mesto sistemizirano v Finančnem uradu A., kot kraj opravljanja dela pa so bili določeni prostori Finančnega urada P. in po potrebi tudi celotno območje delovanja FURS;

- da je tožnica že pred podpisom aneksa z dne 6. 1. 2016 in vse do novembra 2016 delo opravljala v S., ki je bila dislocirana enota Finančnega urada A.;

- da je bil tožnici v decembru 2016 ponujen v podpis nov aneks, v katerem so bili kot kraj opravljanja dela določeni prostori Finančnega urada A. ali dislocirane enote tega urada, po potrebi pa tudi celotno območje delovanja FURS;

- da tožnica ponujenega aneksa ni podpisala, zaradi česar ji je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma kot kraj opravljanja dela določila prostore Finančnega urada A. ali dislociranih enot tega urada, po potrebi pa tudi celotno območje delovanja FURS (torej enako, kot je bil kraj opravljanja dela opredeljen v aneksu iz decembra 2016).

9. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zato, ker je bil v njih kraj opravljanja dela tožnice določen v nasprotju z drugim odstavkom 149. člena ZJU in četrtim odstavkom 24. člena KPND.

10. Prvi odstavek 147. člena ZJU določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Prvi odstavek 149. člena ZJU pa omogoča premestitev javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb na prosto delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani razlogi, navedeni v tej določbi. Bistvo instituta premestitve je torej, da javni uslužbenec na enega od načinov, določenih v ZJU, preide z delovnega mesta, ki ga zaseda, na drugo delovno mesto.

11. Po drugem odstavku 149. člena ZJU lahko pride do premestitve zaradi delovnih potreb na območju Republike Slovenije le v primeru, če kraj opravljanja dela, kamor bo javni uslužbenec premeščen, od dosedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot 1 uro vožnje z javnim prevozom.

12. Četrti odstavek 24. člena KPND določa pogoje, pod katerimi je mogoče delavca razporediti v drug kraj. Med drugim mora delodajalec delavčevo privolitev za razporeditev v drug kraj pridobiti tudi v primeru, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za delavko, ki je mati otroka do treh let starosti, pa več kot eno uro.

13. Tožena stranka tožnice z izpodbijanima sklepoma ni premestila na drugo delovno mesto, temveč ji je le določila kraj opravljanja dela v okviru s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene širše opredelitve kraja opravljanja dela. S tema sklepoma je torej prišlo le do določitve nove lokacije (skladno z dogovorjeno širšo opredelitvijo kraja opravljanja dela), kjer naj bi tožnica opravljala delo, zato se ta določitev kraja opravljanja dela ne šteje kot premestitev tožnice v smislu določb ZJU.

14. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 in aneksu z dne 6. 1. 2016 so bili kot kraj opravljanja dela tožnice določeni prostori Finančnega urada P. (čeprav je bilo sicer delovno mesto tožnice sistemizirano v Finančnem uradu A.1), v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela pa je bilo dogovorjeno, da bo tožnica po potrebi opravljala delo tudi na celotnem območju delovanja FURS2.

15. Kraj opravljanja dela je ena od pomembnejših sestavin pogodbe o zaposlitvi (določata jo tako 6. točka drugega odstavka 53. člena ZJU, kot tudi 4. alineja prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). Javni uslužbenec mora ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedeti, na katerem kraju bo delo opravljal. Od kraja opravljanja dela je namreč odvisno, koliko časa bo javni uslužbenec potreboval za pot na delo in z dela, čas potovanja na delo in z dela pa je pomemben tudi z vidika organiziranja prevoza na delo in z dela, z vidika usklajevanja družinskih obveznosti oziroma usklajevanja prostega časa javnega uslužbenca z delovnimi obveznostmi.3

16. Določbi iz drugega odstavka 149. člena ZJU oziroma četrtega odstavka 24. člena KPND sta namenjeni varstvu javnega uslužbenca, ki se v pogodbi o zaposlitvi z delodajalcem dogovori za opravljanje dela na točno določenem kraju, saj lahko delodajalec kljub takšnemu dogovoru neodvisno od volje javnega uslužbenca (in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev – npr. zaradi delovnih potreb) tega javnega uslužbenca premesti tudi v drug kraj opravljanja dela. Kolikor se javni uslužbenec in delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za širšo opredelitev kraja opravljanja dela, pa delodajalec, ko se odloči za določitev drugega kraja, kjer bo javni uslužbenec opravljal delo, načeloma ni dolžan upoštevati zgoraj omenjenih določb.

17. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma tožnici kot kraj opravljanja dela določila prostore Finančnega urada A. ali dislocirane enote tega urada. Tudi tožničino delovno mesto je bilo sistemizirano v okviru Finančnega urada A., delo pa je dejansko opravljala v dislocirani enoti tega finančnega urada.

18. Širša opredelitev kraja opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu je toženi stranki omogočala, da tožnici določi kraj opravljanja dela v prostorih Finančnega urada A. oziroma v dislociranih enotah tega urada (kot je bilo že ugotovljeno, je v S. kot eni od teh dislociranih enot tožnica delo tudi dejansko opravljala). Glede na to je bila določitev kraja opravljanja dela v prostorih Finančnega urada A. oziroma njegovih dislociranih enot, kot sta to opredeljevala izpodbijana sklepa, ustrezna, saj tožena stranka glede na zgoraj ugotovljena dejstva omejitev iz ZJU in KPND ni bila dolžna upoštevati.

19. Zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča sodišč druge in prve stopnje v zvezi z določitvijo kraja opravljanja dela tožnice je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11. 1. 2017 in 22. 2. 2017 in za naložitev toženi stranki, da tožnici omogoči opravljanje dela v S., na dislocirani enoti Finančnega urada A., na naslovu ...

20. Tožena stranka v reviziji ne izpodbija izrecno tudi odločitve sodišč o nezakonitosti ustne odredbe, s katero je tožena stranka v času med 3. 11. 2106 in 18. 11. 2016 tožnici kot kraj opravljanja dela namesto S. določila A. in o tem nima revizijskih razlogov. Revizija v zvezi s to odločitvijo niti ni bila dopuščena, zato je Vrhovno sodišče v tem delu ni presojalo.

21. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo izredno pravno sredstvo, je odločilo še o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank tako, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela praktično v celoti.

22. Tožnica mora toženi stranki na podlagi tarifne št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT) povrniti stroške za sestavo odgovora na tožbo 300 točk (tretja alinea 1b. točke tar. št. 15), za zastopanje na prvem naroku dne 23. 1. 2018 300 točk (3a. točka tar. št. 15), za sestavo pritožbe 375 točk (4. točka tar. št. 15), vse povečano za 2% materialnih stroškov (11. člen OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 456,56 EUR.

23. Tožnica pa mora povrniti toženi stranki tudi stroške revizijskega postopka, in sicer za predlog za dopustitev revizije 375 točk (7. točka tar. št. 15), za revizijo 450 točk (6. točka tar. št. 15), vse povečano za 2% materialnih stroškov (11. člen OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 504,90 EUR.

24. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj je bila v revizijskem postopku neuspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 Iz neprerekanih navedb tožene stranke izhaja tudi, da je imel Oddelek za finančni nadzor 3 Finančnega urada A., v okviru katerega je delala tožnica v spornem obdobju, sedež v A.
2 Za revizijsko presojo v tem sporu ni odločilno vprašanje zakonitosti opredelitve, da je kot širša opredelitev kraj opravljanja dela določeno celotno območje delovanja FURS, saj tožnici ni bilo odrejeno delo izven Finančnega urada A.
3 Sodba in sklep VS RS VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 147, 147/1, 149, 149/2
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) - člen 24, 24/4
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDI3