<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1232/2016-8
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1232.2016.8

Evidenčna številka:UP00011158
Datum odločbe:11.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Irena Grm
Področje:KOMUNALNA DEJAVNOST
Institut:komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - načelo enakosti pred zakonom - vlaganja investitorja - gradnja greznice

Jedro

Višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, je v različnih položajih različna. Enako velja tudi za možnost občine, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov.

Komunalna oprema v smislu ZPNačrt so „objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja“, zato vlaganje v individualno greznico očitno ne pomeni vlaganja v komunalno opremo v skladu s to zakonsko določbo oziroma ZPNačrt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici zaradi priključitve objekta ..., na javno kanalizacijsko omrežje, naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 1.645,82 EUR ter določil pogoje plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek odmere začet po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, v nadaljevanju pa toženka navaja okoliščine in podatke, ki jih je upoštevala pri odmeri, pri čemer se sklicuje na Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Škofja Loka (Uradni list RS, št. 44/15, v nadaljevanju Odlok)

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, v obrazložitvi pa podrobno in obsežno navaja pravno podlago za odmero komunalnega prispevka ter meni, da je prvostopenjski organ to pravno podlago uporabil pravilno. Akti občine, ki se nanašajo na izgradnjo predmetne komunalne opreme in možnost priključitve nanjo, so bili pravilno objavljeni, tako da se je tožnica lahko seznanila z njimi. Izpodbijana odločba je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je bilo mogoče stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, tožnice pa ni bilo treba posebej zaslišati zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi. Odločba vsebuje vse podatke o dejanski in pravni podlagi za odločitev, tako da jo je mogoče preizkusiti. Pri tem ni treba, da bi odločba vsebovala navedbo skupnih stroškov za kanalizacijo, virov financiranja in v kakšnem obsegu so bili upoštevani pri določanju obračunskih stroškov, saj je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi obračunskih stroškov, kot so določeni v Programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Škofja Loka, izdelan maja 2015 pod zaporedno številko 1113 (v nadaljevanju Program opremljanja), ki je bil sprejet z Odlokom, in v skladu z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Enako velja tudi za ugotavljanje morebitnih samoprispevkov, plačana okoljska dajatev pa je namenski prejemek proračuna občine, ki je bil upoštevan pri izračunu stroškov financiranja izgradnje kanalizacijskega omrežja, ki so podlaga za odmero komunalnega prispevka.

3. Pritožbene navedbe o neskladnosti Odloka z veljavno zakonodajo glede določanja skupnih in obračunskih stroškov so pavšalne, Odlok pa pomeni zakonito pravno podlago za odmero komunalnega prispevka. Pristojno ministrstvo je v skladu z zakonom izvedlo nadzor nad zakonitostjo Odloka in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti. Komunalni prispevek pomeni plačilo dela stroškov gradnje javne komunalne opreme, ki jo zagotavlja občina, zato ni razloga, da bi bil pri odmeri komunalnega prispevka upoštevan tožničin vložek v gradnjo individualnih komunalnih naprav, konkretno v greznico. Financiranje izgradnje komunalne infrastrukture je lahko po različnih občinah različno, v skladu z zakonom so lahko različne tudi pravne podlage za odmero komunalnega prispevka, zato je drugostopenjski organ štel za neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z neenakim položajem občanov različnih občin. Toženka je komunalni prispevek upoštevala kot namenski prihodek izključno za financiranje komunalne opreme, pritožbene navedbe o nenamenski porabi sredstev pa niso bile ne konkretizirane niti podkrepljene z ustreznimi dokazi.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, pomembnih za odločitev, med drugim, koliko je bilo plačanih samoprispevkov z namenom izgradnje komunalne infrastrukture, od česar je neposredno odvisna višina odmerjenega komunalnega prispevka. V odločbi niso navedeni skupni in obračunski stroški, niti vsi viri financiranja, niti konkretne določbe Odloka, na katere se odločba opira, zato je ni mogoče preizkusiti. V prvostopenjski odločbi ni navedeno, v kakšnem postopku je bila izdana.

5. Za nezakonit in neustaven ima tudi Program opremljanja, saj naj bi bili pri njegovi pripravi nepravilno uporabljeni podatki iz registra osnovnih sredstev, napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev, nepravilno upoštevani stroški vzdrževanja, obnavljanja in posodobitev, ter nepravilno določeni zunanji viri. Vse to pomeni, da izpodbijana odločba temelji na nezakoniti podlagi, tako da bi moralo naslovno sodišče uporabiti načelo exceptio illegalis. Posebej opozarja, da centralna čistilna naprava ni bila posodobljena zgolj za potrebe novih priključitev, zato bi bilo treba v skladu z uredbo stroške za to posodobitev izločiti iz programa opremljanja. Pri izračunu skupnih stroškov bi morala toženka v skladu z Uredbo upoštevati vsa sredstva, ki jih je pridobila od začetka gradnje relevantne komunalne opreme, vendar tega ni storila.

6. V teku postopka se ni mogla izreči o mnenju ministrstva o zakonitosti pravne podlage za odmero, tudi sicer pa ne drži, da bi ministrstvo opravilo nadzor nad zakonitostjo odloka. Poleg tega je bila na Računsko sodišče RS vložena pobuda za revizijo izračuna komunalnega prispevka za kanalizacijo, kar med drugim pomeni vprašanje pravilno določenih skupnih in obračunskih stroškov in s tem predhodno vprašanje v tej zadevi. Zato tožnica naslovnemu sodišču predlaga, naj postopek prekine do odločitve Računskega sodišča.

7. Navaja še, da komunalni prispevek ni bil opredeljen kot namenski del financiranja gradnje komunalne opreme, da niso bila upoštevana že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč z individualno komunalno opremo, da je v neenakopravnem položaju z zavezanci za plačilo komunalnega prispevka v občinah, ki so sprejele zakonite pravne podlage za odmero in tudi z drugimi občani toženke, ki so do začetka veljave odloka plačevali bistveno nižji komunalni prispevek, in da je lastnikom obstoječih objektov, ki jim je odmerjen komunalni prispevek do zneska 6.000,00 EUR, nezakonito in brez ustrezne odločbe onemogočeno obročno plačilo. Iz teh razlogov zatrjuje tudi poseg v svoje temeljne ustavne pravice.

8. Sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

9. Preostale oziroma podrobnejše tožbene navedbe sodišče zaradi boljše preglednosti obrazložitve navaja v nadaljevanju sodbe, skupaj z razlogi za odločitev o posamezni navedbi.

10. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe v veliki meri identične pritožbenim, na katere je odgovorila v drugostopenjski odločbi. Ne drži, da pristojno ministrstvo v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) ne bi opravilo nadzora nad zakonitostjo odloka, zaradi česar se toženka sklicuje na več dopisov Ministrstva za okolje in prostor. Nasprotuje predlogu za prekinitev upravnega spora zaradi revizije Računskega sodišča, saj zgolj potrdilo o prejemu pobude ni dokaz, da bo računsko sodišče revizijo tudi dejansko opravilo. Iz vseh teh razlogov sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožnici plačilo stroškov upravnega spora.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost komunalnega prispevka, zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožničinega zemljišča, na katerem stoji stavba, z novo komunalno opremo – kanalizacijskim omrežjem.

13. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt, po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

14. V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka z izgradnjo kanalizacijskega omrežja izboljšala opremljenost tožničinega zemljišča s to opremo. To izhaja iz soglasja za priključitev tožničinega objekta na javno kanalizacijo št. 419/2015 z dne 23. 11. 2015, tožnica pa ne navaja ničesar drugega oziroma ne zatrjuje, da bi svojega objekta ne mogla priključiti na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Okoliščine, ki so v skladu s prej navedenim 79. členom ZPNačrt pogoj za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, torej med strankama niti niso sporne. Sporna pa je višina komunalnega prispevka, odmerjenega z izpodbijano odločbo.

15. Sodišče najprej ugotavlja, da so tožničine navedbe o bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka, ker naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, tožnici pa naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in posledično izjave, povsem pavšalne in neobrazložene. Zato jih sodišče ne more preizkusiti onkraj enako splošne ugotovitve, da je izpodbijana odločba obrazložena, ta obrazložitev pa vsebuje tako pravno kot dejansko podlago za odločitev.

16. Nadaljnje kršitve pravil upravnega postopka, na katere se sklicuje tožnica, namreč da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v kakšnem postopku je bila izdana in da odločba ne vsebuje konkretnih določb odloka, ki določajo vrednosti elementov izračuna, ne spadajo med kršitve, ki se po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru štejejo za bistvene. To pomeni, da te kršitve same po sebi še ne pomenijo nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč morajo biti take, da so (oziroma bi vsaj lahko) v kontekstu konkretnega postopka pripeljale do napačne oziroma nezakonite odločitve. Vendar pa tožnica ne navaja, zakaj oziroma kako naj bi navedene kršitve pripeljale do nezakonitosti odločitve, niti to ni očitno iz izpodbijane odločbe oziroma upravnih spisov. Sodišče zato nima razloga, da bi te kršitve v kontekstu obravnavanega postopka spoznalo za bistvene.

17. K temu sodišče dodaja še, da je prvo od navedenih pomanjkljivosti odpravil drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe (drugi odstavek na 5. strani) navedel razloge za izdajo izpodbijane odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar ima pooblastilo v tretjem odstavku 248. in prvem odstavku 251. člena ZUP. Sodišče se strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da za pravilnost oziroma zakonitost odločbe ni treba izrecno navajati, kakšen postopek je bil uporabljen za njeno izdajo, saj že iz obrazložitve izhaja, kako je organ ugotovil dejstva in pridobil dokaze.

18. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka ne temelji neposredno na stroških za izgradnjo komunalne opreme in virih financiranja, temveč na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), tožbeni ugovori glede neupoštevanja oziroma načina upoštevanja posameznih stroškov izgradnje in virov financiranja pa zato ne morejo pomeniti razlogov za morebitno nezakonitost izpodbijane odločbe, temveč kvečjemu za nezakonitost podzakonskih aktov, na podlagi katerih je bila ta odločba izdana, do česar se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

19. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, na kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (DKIM institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost Odloka oziroma Programa opremljanja.

20. Kot že rečeno, vsebino programa opremljanja na zakonski ravni ureja 75. člen ZPNačrt, ki glede obstoječe komunalne opreme določa le, da se s programom opremljanja določijo podlage opremljanja, te pa so obračunska območja, stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek). Glede stroškov, ki jih občina upošteva pri pripravi podlag za odmerjanje komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, omenjeni člen v četrtem odstavku določa zgolj to, da je treba upoštevati že vložena sredstva. Česa drugega ZPNačrt ne določa, vendar pa v petem odstavku navedenega člena pooblašča vlado, da podrobneje predpiše vsebino programa opremljanja. Vlada je to storila z Uredbo.

21. Po drugem odstavku 77. člena ZPNačrt se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov, pri čemer je komunalni prispevek po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga občini plača zavezanec. To pomeni, da so po ZPNačrt podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme (v Uredbi poimenovani kot skupni stroški), pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka.

22. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo, iz prej povzete zakonske ureditve pa izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka (na ta način poravnani stroški so v Uredbi poimenovani obračunski stroški), temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim.

23. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev. Po naravi stvari je namreč očitno, da občina sredstev, ki jih je za ureditev komunalne infrastrukture pridobila iz drugih virov, ne more še enkrat zaračunati zavezancem za plačilo komunalnega prispevka, saj bi bili v tem primeru isti stroški povrnjeni iz dveh naslovov, za kar po eni strani ni nobene zakonske podlage, po drugi strani pa bi pomenilo neupravičeno obogatitev občine.

24. Tožnica zatrjuje nezakonitost odloka, ker naj bi bili v njem napačno ugotovljeni skupni stroški. Toženki očita, da je pri ocenjevanju osnovnih sredstev uporabila napačno metodo (po nabavni vrednosti), da so bile napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev ter da je toženka v nasprotju z 12. členom Uredbe upoštevala stroške, ki jih ne bi smela, predvsem investicije v zbirni kanal Trata, zbirni mestni kanal, CČN Škofja Loka in zadrževalni bazen. Vendar pa zakon - kot je bilo že navedeno - ne opredeljuje stroškov, ki se lahko upoštevajo v okviru skupnih stroškov, niti ne določa metode, kako se ti stroški izračunajo. Tožnica zato s temi ugovori ne more utemeljiti neskladnosti Odloka z zakonom, kar je, kot že rečeno, obseg, v katerem lahko sodišče preizkusi podzakonski akt.

25. Po presoji sodišča pa so tožničini ugovori v delu, v katerem se sklicuje na kršitev 12. člena Uredbe, tudi sicer zgolj splošni in brez pravne podlage. Sodišče pri tem poudarja, da po šestem odstavku 12. člena Uredbe občina sama določi, katerega od načinov ugotavljanja skupnih stroškov iz petega odstavka tega člena bo uporabila, po sedmem odstavku navedene določbe pa občina določi tisti obračun, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. Iz tega izhaja, da tudi Uredba občini dopušča, da sama odloči, po katerem od predvidenih načinov določitve skupnih stroškov bo ugotovila vrednost, ki se bo najbolj približala realni.

26. Povedano drugače: ugotavljanje skupnih stroškov v obsegu oziroma na način, na kakršnega se sklicuje tožnica, je predmet normodajnega postopka v občini oziroma kvečjemu medsebojne skladnosti podzakonskih aktov (Odloka in Uredbe), ne pa vprašanje zakonitosti katerega od teh aktov.

27. Sodišče k temu dodaja še, da se 79. člen ZPNačrt sicer nanaša na plačilo dela stroškov komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, torej na obračunske stroške, kljub temu pa bi bilo mogoče besedilo prvega odstavka tega člena razumeti tudi tako, da se nanaša na določitev skupnih stroškov. Po tem besedilu namreč v višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme, kar bi smiselno lahko pomenilo, da zakon določa, da ti stroški ne smejo biti vključeni v skupne stroške, saj ugotovljena višina skupnih stroškov lahko vpliva tudi na višino obračunskih stroškov in s tem na odmerjeni komunalni prispevek.

28. Sodišče meni, da je navedena določba namenjena izključno preprečitvi dvoma, ali so zavezanci za komunalni prispevek po priključitvi dolžni plačevati tudi redne stroške za vzdrževanje komunalne opreme, oziroma razmejitvi med obveznostjo plačila komunalnega prispevka kot plačilom dela stroškov izgradnje komunalne opreme in obveznostjo plačila stroškov njenega vzdrževanja; zato njenega dosega ni mogoče širiti na opredelitev stroškov, ki jih je treba upoštevati v programu opremljanja in jih določa 75. člen ZPNačrt. Tudi sicer se tožnica v tem smislu sklicuje zgolj na dele investicije, ki so namenjeni zagotovitvi višje stopnje čiščenja odpadne vode in doseganju višjih ekoloških standardov ter izboljšanju delovanja kanalizacijskih sistemov. Take navedbe pa same po sebi niti ne pomenijo trditve, da bi bili v višini odmerjenega komunalnega prispevka zajeti stroški, ki pomenijo zgolj vzdrževanje obstoječe komunalne opreme in ne investicije, ki je omogočila priklop (tudi) tožničinega objekta. Navedena določba prvega odstavka 79. člena ZPNačrt zato v nobenem primeru ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

29. V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi obračunskih stroškov upoštevala tudi druge vire financiranja, namreč sredstva, ki jih je pridobila od EU ter okoljsko dajatev in državna sredstva. Tožbeni ugovori, da ta sredstva niso bila upoštevana v pravilni višini, so zgolj pavšalni in neizkazani, oziroma temeljijo na domnevah in ugibanjih, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj na ravni trditve oziroma domneve je ostala tudi navedba, da je bil del obravnavanega kanalizacijskega omrežja zgrajen s samoprispevki, saj tožnica te navedbe v ničemer ne konkretizira.

30. Nadaljnje navedbe o neustavnosti oziroma nezakonitosti ureditve po Odloku tožnica v bistvenem opira na stališče, da je v neenakem položaju glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka, ki so v podobni situaciji plačali nižji komunalni prispevek, oziroma glede na zavezance, ki so komunalni prispevek lahko plačali v več obrokih. V nobenem od teh pogledov pa tožnica ne pojasni, v katerih konkretnih, pravno pomembnih okoliščinah naj bi bil njen položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Ob tem višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej v različnih položajih različna, izhaja že iz zakonske ureditve, tožnica pa ne navaja razlogov za morebitno neustavnost te ureditve. Enako velja tudi za možnost občine, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov. Tudi možnost obročnega plačevanja je vezana na višino komunalnega prispevka, torej na objektivno razlikovalno okoliščino, za katero tožnica ne obrazlaga, zakaj ne bi pomenila primerne podlage za različno obravnavo zavezancev, ki so zaradi nje v različnih položajih.

31. Iz navedenih razlogov tožnica po presoji sodišča ni izkazala, da bi bile določbe odloka o določitvi skupnih in obračunskih stroškov v neskladju z zakonom ali ustavo, zato ni imela razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

32. V zvezi s tožničino navedbo, da so v zvezi z nepravilnostmi pri določitvi stroškov pred računskim sodiščem podali pobudo za revizijo in predlogom tožnice, naj sodišče predmetni postopek do odločitve Računskega sodišča prekine, sodišče dodaja, da se strinja s toženko, da zgolj potrdilo o prejemu pobude še ne pomeni, da bo revizija tudi v resnici opravljena, tudi sicer pa je temeljna pristojnost Računskega sodišča revidiranje poslovanja uporabnikov javnih sredstev, ne pa presoja zakonitosti konkretnih ali splošnih pravnih aktov z zakonom ali Ustavo. Sodišče zato nima razloga, da bi ta upravni spor prekinilo do odločitve Računskega sodišča.

33. V zvezi s tožničinimi navedbami o nenamenski porabi sredstev sodišče dodaja še, da namembnost sredstev, plačanih iz naslova komunalnega prispevka, izhaja že iz zakona (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), zato ni treba, da bi bilo v odloku še posebej določeno, čemu so namenjena ta sredstva, enako pa velja tudi glede sredstev, zbranih iz naslova ekološke dajatve.

34. Glede navedbe, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tudi tožničina vlaganja v izgradnjo greznice, ker zakon ne razlikuje med individualno in javno komunalno opremo, sodišče opozarja, da so komunalna oprema v smislu ZPNačrt „objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja“ (prva točka prvega odstavka 71. člena ZPNačrt), zato vlaganje v individualno greznico očitno ne pomeni vlaganja v komunalno opremo v skladu s to zakonsko določbo oziroma ZPNačrt. Toženka torej ni imela zakonske podlage, da bi ta vlaganja (ki so sicer v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 pogoj za gradnjo na zemljišču, ki take komunalne opreme še nima) upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka.

35. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi sicer predlagala izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, za preostale dokaze pa tožnica ne pojasni, katera dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

36. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prostorskem načrtovanju (2007) - ZPNačrt - člen 79, 79/7

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 1396/2016-8, z dne 11.01.2018, ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1396.2016.8

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMDA4