<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 198/2016
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.198.2016

Evidenčna številka:UL0012517
Datum odločbe:16.03.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - pospešeni postopek - osebni razgovor - opustitev osebnega razgovora

Jedro

Glede na to, da ZMZ ureja dve možnosti zaslišanja prosilca, in sicer ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in zaslišanje v okviru osebnega razgovora, je z vidika pravilnosti uporabe ZMZ v povezavi s sekundarnim pravom EU v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je sprejem prošnje za mednarodno zaščito, izjava prosilca in postavljanje vprašanj prosilcu ob podajo prošnje potekalo tako, da so bile v zadostni meri spoštovane procesne garancije v zvezi z osebnim razgovorom iz Procesne direktive II.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1994, državljan Islamske republike Iran, zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da je tožnikov prvi stik s slovenskimi policisti bil dne 4. 1. 2016, ko je prosilec prišel v Republiko Slovenijo z vlakom iz Republike Hrvaške. Iz okoliščin vstopa na ozemlje Slovenije in njegovega bivanja vse do izražene namere, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, pa je mogoče sklepati, da je imel po zapustitvi izvorne države vsekakor možnost, da za zaščito zaprosi, pa tega ni storil. Prosilec je bil namreč v stiku s slovenskimi policisti, katerim bi lahko izrazil namen, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, v kolikor bi to resnično hotel. Prosilec je sicer navedel, da mu je šele po tem, ko je bil tretjič vrnjen iz meje z Avstrijo, kolega B.B. povedal, da lahko v Republiki Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, vendar tožena stranka te navedbe ocenjuje za neprepričljive. Od prosilca je vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njegova dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosil takoj, ko se mu bo za to ponudila prva priložnost (v prvi zanjo varni državi), pri čemer se niti ne pričakuje, da bi pri tem poznal besedni zvezi „azil“ ali „mednarodna zaščita“, ampak samo to, da poišče pomoč - tudi če bo to izrazil s svojimi preprostimi besedami. Prosilec pa tega ni storil, saj za pomoč ni zaprosil takoj, ko je vstopil na ozemlje Republike Slovenije (4. 1. 2016), ampak šele po treh dneh in treh neuspelih vstopih v Avstrijo. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je prosilec na svoji poti do Slovenije prešel tudi Grčijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško, pa v nobeni od teh držav ni zaprosil za mednarodno zaščito. Prosilec je sicer povedal, da mu nihče ni povedal, da lahko v teh državah zaprosi za zaščito, vendar se s tako razlago organ ne more strinjati in jo zavrača kot neprepričljivo. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je imel za to možnost.

2. Tožena stranka se opira tudi na 6. točko 55. člena ZMZ. Prosilec je namreč svoj namen, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil šele takrat, ko so mu avstrijski varnostni organi trikrat zavrnili vstop na ozemlje Avstrije ter ga vrnili slovenskim varnostnim organom. Če prosilec takrat, ko so ga avstrijski varnostni organi vrnili slovenskim, ne bi izrazil namena, da želi v Republiki Sloveniji vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, bi slovenski varnostni organi začeli postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije.

3. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tako podanih dejstev ugotavlja, da so izpolnjeni tudi pogoji za zavrnitev njegove prošnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

4. Prosilec je v svoji prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Iran zapustil zaradi tega, ker je njegov cilj, da nadaljuje s svojo umetniško dejavnostjo brez omejitev, kar pa je mogoče samo izven Irana. V Iranu se je ukvarjal samo z „rap“ petjem, napisal pa je tudi scenarije za nekaj „underground“ filmov. Filmi po teh scenarijih niso bili nikoli posneti, s svojim „rap“ petjem pa tudi ni nastopal javno, ampak zgolj za manjše skupine do 10 ljudi. Ker je prosilec navedel, da so bili njegovi scenariji proti režimu in veri, ga je uradna oseba vprašala, kakšne težave je imel zaradi teh scenarijev in svojega „rap“ petja. Prosilec je odgovoril, da težav zaradi tega ni imel. Nadalje je navedel, da je bil zaradi svoje umetniške dejavnosti večkrat zaslišan, nazadnje ga je tajna policija zaslišala pred 4 – 5 meseci. Spraševali so ga o njegovi umetniški dejavnosti in mu rekli, da bo imel posledice, če bo s tem udejstvovanjem nadaljeval. On se ni ustavil, ampak je svoje delovanje samo omejil. Na vprašanje uradne osebe, ali je zaradi nadaljevanja umetniške dejavnosti čutil kakšne posledice, je prosilec odgovoril, da ne. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec ni predložil nobenih dokazov, ki bi se nanašali na njegovo zgodbo osebno (scenarijev, posnetkov „rap“ pesmi), čeprav je bil k predložitvi dokazov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite izrecno pozvan.

5. Prosilcu je bil postavljen tudi rok za predložitev dokazov in z rokom se je strinjal. Prosilec tudi ni zaprosil za podaljšanje omenjenega roka. Ministrstvo ugotavlja, da je izpolnjen pogoj zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena lahko zavrne, če prosilec kljub svojemu zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena ZMZ.

6. Kakor je razvidno iz prosilčevih izjav, po svojih scenarijih filmov ni nikoli posnel ali kakorkoli javno izpostavil. Ravno tako prosilec ni nikoli javno nastopal kot „rap“ pevec. Prosilec je na izrecno vprašanje uradne osebe sam odgovoril, da v Iranu zaradi teh scenarijev in „rap“ petja ni imel nobenih težav. Ministrstvo za notranje zadeve kot zanemarljivo za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ ocenjuje tudi dejstvo, da je bil prosilec zaradi svojega dela v inštitutu, kjer se je učil igralstva, retorike, maske, režije in scenografije v stiku s policijo. Prosilec je bil po lastnih navedbah z njimi v stiku nazadnje pred 4 – 5 meseci, ko so mu rekli, da bo imel hude posledice, če bo nadaljeval s tem umetniškim udejstvovanjem. Prosilec pa se ni ustavil in je s svojim umetniškim udejstvovanjem nadaljeval, vendar zaradi tega vseeno ni imel nobenih posledic ali težav. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve je več kot očitno, da prosilec zaradi svojega umetniškega ustvarjanja v Iranu sploh ni imel nobenih težav ali posledic. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prosilčeve prošnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. Ministrstvo ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se prošnja prosilca zavrne tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker opozoril policije ni mogoče šteti za dejanja preganjanja iz 2. odstavka 26. člena ZMZ in jih ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka 26. člena ZMZ.

8. Dogodkov, ki jih je prosilec povezoval s policijo, po celoviti presoji vseh okoliščin primera, tudi ni mogoče opredeliti kot primer resne škode na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Kot je namreč razvidno iz prosilčevih izjav, mu v izvorni državi ni grozila smrtna kazen, ravno tako pa mu ni grozila usmrtitev. Iz prosilčevih izjav glede njegovih stikov s policijo tudi ne izhaja, da bi bil prosilec v izvorni državi podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Opozorilo policije (da bo imel hude posledice, če bo nadaljeval s svojim umetniškim udejstvovanjem) se namreč v več mesecih kljub temu, da prosilec s svojim umetniškim udejstvovanjem ni prenehal, ni ponovilo niti uresničilo. Ministrstvo za notranje zadeve nadalje ugotavlja, da se 2. alineja 28. člena ZMZ neposredno navezuje na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Na podlagi izoblikovane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) je mogoče ugotoviti, da je potrebno za zaključek, da je kršen 3. člen EKČP, doseči minimalno raven strogosti, ki je seveda relativen in odvisen od okoliščin posameznega primera. V izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov – civilistov, kakršen je prosilec.

9. V tožbi tožnik med drugim pravi, da je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno le v primeru, ko je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju okoliščin iz prvega odstavka 55. člena ZMZ mogoče z gotovostjo zaključiti, da posamezni prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

10. Če je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zato, ker naj tožnikova istovetnost naj ne bi bila podana, potem v konkretnem primeru ni podan pogoj za izdajo odločbe kot očitno neutemeljene prošnje. Iz 7. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) izhaja, da se prosilcu za mednarodno zaščito zavrne prošnja kot očitno neutemeljena le v primeru, če prosilec dokumente namerno uniči in ne, da jih pridobiva iz izvorne države. Tožniku je tožena stranka ob podaji prošnje resnično naložila, da predloži dokumente, na podlagi katerih bi dokazal istovetnost, vendar pa tožena stranka tožnika ni opozorila na posledice, če tega ne bo storil. Tožnik je takoj, ko je izvedel, da mora predložiti dokumente, predložil kopijo dokumentov, ki so mu jih poslali iz izvorne države. Te je predložil še v krajšem roku, kot mu je to naložila tožena stranka. Iz spisa ni razvidno, ali so originalni dokumenti na poti. To bi tožnik lahko pojasnil na zaslišanju. S tožnikovim zaslišanjem bi tožena stranka lahko ugotovila, da so dokumenti na poti, vendar tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se o tem razjasnil. Predlaga zaslišanje tožnika in prilaga fotokopije tožnikovih osebnih dokumentov. Iz splošnih „ljudskih“ informacij je lahko tožnik izvedel le, da lahko samo v Avstriji in Nemčiji zaprosiš za mednarodno zaščito. Popolnoma človeško je, da tožnik verjame policistom, ki ga usmerjajo. V tem toku prosilec ni nikoli prišel v stik s predstavniki UNCHR in nobenim pravnim svetovalcem. Tožnik ni vedel, da tudi v Sloveniji lahko zaprosi za mednarodno zaščito takoj, ko je v Ljubljani dobil knjižico in se seznanil s postopkom mednarodne zaščite.

11. Na podlagi prakse Ustavnega sodišča RS prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi okoliščine, da je bila prošnja vložena več dni po prihodu v državo, ne da bi bilo tujcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa (odločba Ustavnega sodišča Up 1229/06 z dne 7. 2. 2007). V konkretnem primeru tožnik te možnosti ni imel, da bi pojasnil, zakaj je zaprosil šele po parih dneh bivanja v Centru za tujce. Glede očitka, da tožnik ni zaprosil za azil v Turčiji, je treba poudariti, da azilni sistem tam zaradi poplave beguncev ne deluje, o čemer bi se tožena stranka lahko prepričala, če bi vpogledala v članek „As Refugees Flood Turkey, Asylum System Nears Breakdown“. Tudi za Grčijo je splošno znano, da je njen azilni sistem v razsulu. Zaradi povečanega števila prebežnikov, kar je splošno znano dejstvo, tudi Srbija in Makedonija tožniku ustrezne zaščite nista sposobni nuditi (tako npr. članek „Macedonia: Thousands trapped and at risk of violence as border sealed“). Tožena stranka tudi ni pravilno uporabila 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj je ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. Tožnik je pri podaji prošnje navedel, da ga je zaradi snemanj in nastopanj že večkrat zasliševala tajna policija. Upravno sodišče je v sklepu I U 1333/2013 z dne 28. 8. 2013 zavzelo stališče, da besedilo „če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države“, pomeni, da organ tega določila ne more uporabiti v situaciji, ko prosilec navaja dovolj takšnih okoliščin, da njegove prošnje ni mogoče šteti kot očitno neutemeljene v tem smislu, da bi navajal izključno ekonomske ali druge razloge, ki očitno nimajo vsaj minimalne povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo iz ZMZ. Tožnik je v prošnji navedel, da je snemal filme, ki so bili proti režimu in proti veri. Zato ga je tajna policija večkrat zasliševala. Ustrahovali so ga. Z dejanji je tudi po zaslišanju nadaljeval. Zato se boji, da bo imel posledice, ki so mu bile že ustno zagrožene.

12. Tožnik ni bil opozorjen na posledice, če dokazov v zvezi s svojim delovanjem ne bo predložil v danem roku. Tožnik je namreč čakal, da bo prišlo do osebnega razgovora in da bo do tedaj te dokaze zbral. Navesti je tudi potrebno, da je bilo tožniku omejeno gibanje v Centru za tujce. V Centru za tujce pa tožnik ni imel dostopa do interneta in ostalih možnosti zbiranja dokazov.

13. Izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, je po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

14. Ne glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. Enako tudi odločba Ustavnega sodišča Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007.

15. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka pridobila informacije iz tožnikove izvorne države, kot to zahtevajo zgoraj opisani pravni standardi. Glede na navedeno je preuranjen zaključek tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi resna škoda. Predlaga zaslišanje tožnika in da se izpodbijani sklep odpravi.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Tožena stranka ni imela zadosti podlage v ugotovljenih dejstvih, da je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5., 6., 11. in 2. točke 55. člena ZMZ, vendar je sodišče tožbo kljub temu zavrnilo, ker je izpodbijana odločba v zadostni meri utemeljena na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ.

19. V okoliščinah, ko so begunci, in med njimi tudi tožnik, množično prihajali v Slovenijo in so jih obmejni organi in policija spremljali ter organizirano vodili do avstrijske meje zaradi pričakovanj, da bodo potovali v Nemčijo ali Avstrijo in tam prosili za mednarodno zaščito, ni prav, da tožena stranka odločbo opre na pravno stališče, da bi moral za azil zaprositi takoj ob prehodu hrvaško-slovenske meje. Poleg tega tožena stranka ni zanesljivo ugotovila, kakšne informacije glede dejanskih možnosti vložiti prošnjo v Sloveniji so imeli tožniki v teh velikih skupinah; v teh okoliščinah tožena stranka tudi nima ustrezne in zanesljive podlage za stališče, da bi tožnik v takem skupinskem potovanju oziroma prebegu lahko za azil zaprosil že v Makedoniji, Srbiji ali na Hrvaškem. Tožena stranka torej ni imela podlage, da bi odločitev oprla na 5. točko 55. člena ZMZ.

20. V opisanih izjemnih okoliščinah množičnega prihoda beguncev in organiziranega spremstva čez ozemlje Slovenije, tudi ni možno uporabiti 6. točke 55. člena ZMZ, če je tožnik v prošnji navajal določena dejstva v zvezi z njegovim subjektivnim strahom pred preganjanjem. Tožnik je namreč ta strah opisal v prošnji in ob tem ni pomembno, ali ta opis subjektivnega strahu tudi ustreza pravnim pogojem za podelitev mednarodne zaščite. Zato tožniku tudi ni mogoče očitati, da je zlorabljal postopek s tem, da je podal prošnjo samo za to, da bi preprečil odstranitev iz države, pri čemer tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da bi bil tožnik v okoliščinah množičnega in organiziranega sprejema beguncev vrnjen v izvorno državo.

21. Tudi 11. točke 55. člena ZMZ tožena stranka ni pravilno uporabila, saj tožena stranka pred odločitvijo ni ugotavljala, ali iz neupravičenih razlogov tožnik ni predložil dokazov v postavljenem roku in sicer glede njegovih trditev o scenarijih, posnetkih „rap“ pesmi. Tožniku je bila namreč odvzeta prostost in je morda to otežilo pridobivanje dokazov iz izvorne države.

22. V drugem odstavku na strani 4 izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje odločitev na podlagi 2. točke 55. člena ZMZ, po kateri pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ustvarjala dejavnost na področju glasbe in filma, če temelji na poudarjanju „svobodomiselnosti“, kot se ta pojem razume na splošno v zahodni Evropi, lahko pomeni izražanje političnih prepričanj, ki so lahko v nasprotju s stališči in politiko vladajočih struktur v izvorni državi. Gre torej za možno podlago za preganjanje iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ in tega ni mogoče označiti za „nepomembno“ ali „zanemarljivo“ navedbo. Vprašanje, ali zatrjevana dejanja preganjanja in strah, ki se na to veže, ustrezata opredelitvi dejanj preganjanja po ZMZ in utemeljenemu strahu, pa je treba presojati v okviru 3. točke 55. člena ZMZ. Zato sodišče v nadaljevanju presoja zakonitost izpodbijanega akta še z vidika 3. točke 55. člena ZMZ v povezavi s tožbenimi ugovori. V okviru tega je ključna sporna okoliščina (ne)izpolnitev zadostnih procesnih garancij v postopku izdaje izpodbijanega akta glede na to, da ni bil opravljen osebni razgovor s tožnikom po ZMZ.

23. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2016, zoper katero pritožba tožene stranke ni bila vložena, zavzelo naslednja stališča, ki so relevantna tudi za obravnavani upravni spor:

24. Z dnem 20. 7. 2015 se je iztekel rok za prenos Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).(1) Procesna direktiva II je nekoliko drugače uredila procesno garancijo zaslišanja prosilca. Po Procesni direktivi II se namreč osebni razgovor lahko opusti samo, če organ izda pozitivno določbo, ali pa če je prosilec nezmožen za osebni razgovor, ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati (člen 14(2)(a) in (b) Procesne direktive II), ne pa tudi, če organ lahko odloči na podlagi okoliščin iz 5., 6., 11., 2. ali 3. točke 55. člena ZMZ. Zaradi tega dejstva in načela učinkovite in lojalne uporabe prava EU ("effet utile") je potrebno upoštevati t.i. posredni(2) ali pa neposredni učinek direktive. Posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek.(3) To načelo ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa.(4) Ti dve načeli v konkretnem primeru ne ovirata uporabe načela posrednega učinka direktive, pri čemer je rok za prenos Procesne direktive II. že potekel (1. odstavek 51. člena Procesne direktive II).

25. Glede na to, da ZMZ ureja dve možnosti zaslišanja prosilca in sicer ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in zaslišanje v okviru osebnega razgovora, je z vidika pravilnosti uporabe ZMZ v povezavi s sekundarnim pravom EU v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je sprejem prošnje za mednarodno zaščito, izjava prosilca in postavljanje vprašanj prosilcu ob podaji prošnje potekalo tako, da so bile v zadostni meri spoštovane procesne garancije v zvezi z osebnim razgovorom iz Procesne direktive II. Osebni razgovor v smislu Procesne direktive II mora namreč potekati tako, da je prosilcu omogočeno, da razloge za prošnjo celovito predstavi, pri čemer mora organ upoštevati osebne in splošne okoliščine prošnje (člen 15(3)(a)), tako da prosilec predstavi elemente, potrebne za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU. Slednje vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. Pospešeno obravnavanje prošnje po Procesni direktivi II ne pomeni odločanja o prošnji brez osebnega razgovora (člen 31(8) Procesne direktive II).

26. Med tem, ko je v omenjeni zadevi I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2016 Upravno sodišče ugotovilo, da izjava in sprejem prošnje za mednarodno zaščito ni potekal ob spoštovanju omenjenih standardov iz Procesne direktive II, sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da dejstvo, da tožena stranka ni opravila osebnega razgovora po ZMZ, ampak je tožniku dala možnost, da se izjavi in mu je postavljala konkretna vprašanja samo ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni kršitve sekundarnega prava EU, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

27. Tožnik je podal izjavo ob pomoči tolmača in pooblaščenke C.C., ki tožniku ni postavila nobenega vprašanja. Tožnik je na začetku zaslišanja povedal, da je bil seznanjen z informacijami s strani predstavnika PIC in je izrecno povedal, da ne potrebuje nobenega dodatnega pojasnila. V predzadnjem vprašanju na strani 6 prošnje za mednarodno zaščito je uradna oseba tožnika vprašala, naj navede razloge, zakaj zaproša za zaščito v Sloveniji. Naslednje vprašanje je ciljalo na oblike manifestiranja političnega prepričanja. Sledilo je vprašanje o tem, zakaj so mu odsvetovali delo, ki ga je opravljal. Naslednjih pet vprašanj se je tudi nanašalo na dejanja preganjanja in morebiten strah pri tožniku. Na koncu je dobil možnost, da še kaj samoiniciativno doda na zapisnik. Tudi, če je bil tožnik bolj skopo spodbujen k opisu zatrjevanega preganjanja, je dobil dodatno možnost v tožbi, da bi v navedel še kaj bolj podrobnega, pooblaščenka pa bi lahko predložila kakšne informacije o stanju v izvorni državi državljanov, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah, kot tožnik. Sodišče nobene takšne informacije ni prejelo ob vložitvi tožbe. Sodišče je v zadevi prvič odločilo na seji 2. 3. 2015, vendar je v času od seje senata do izdaje sodbe prejelo vlogo tožnikove pooblaščenke z dne 10. 3. 2016, v kateri je pooblaščenka prosila za podaljšanje roka za predložitev informacij iz izvorne države in je prosila za glavno obravnavo. V tej vlogi opisuje, da je bil tožnik ob prihodu v Slovenijo utrujen in prestrašen, ker je bil na Hrvaškem zaprt in da ima omejen dostop do interneta. Sodišče lahko tožniku verjame, vendar je bil tožnik po sodbi in sklepu Upravnega sodišča v zadevi I U 80/2016-13 z dne 21. 1. 2016 izpuščen na prostost iz Centra za tujce, ker mu je bila odvzeta osebna svoboda, tožena stranka pa se zoper sodbo in sklep o izdaji začasne odredbe ni pritožila. To pomeni, da je imel tožnik vsaj od konca januarja 2016 bistveno večje možnosti, da bi predložil kakršne koli dokaze ali informacije o stanju v izvorni državi, ki bi omajali zakonitost odločitve tožene stranke glede na to, da je le-ta odločala brez osebnega razgovora po ZMZ, pa tega ni storil. Posebne prošnje za podaljšanje roka za predložitev dokazov ali informacij v upravnem sporu glede na to, da so zakonski roki za odločanje sodišča v upravnem sporu v azilnih zadevah povsem predvidljivi in zelo kratki, ko gre za odločanje o pospešenem postopku, bi lahko zgolj nepotrebno podaljševale postopke, če bi jih jih sodišče v vsakem primeru formalno obravnavalo. Zato sodišče ni odločalo o omenjeni prošnji za podaljšanje roka, ampak je le ponovno odločalo o zadevi dne 16. 3. 2016 ob upoštevanju tudi omenjene vloge. Upoštevajoč vsa ta dejstva, sodišče ocenjuje, da izpodbijani akt ni nezakonit zaradi tega, ker tožena stranka ni opravila osebnega razgovora po ZMZ, saj so bile temeljne procesne garancije iz Procesne direktive II upoštevane.

28. Poleg že omenjenega pravnega stališča iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2016 je sodišče v tej zadevi upoštevalo tudi pravno stališče Vrhovnega sodišča v sklepu v zadevi I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016, ki se tudi nanaša na razlago ZMZ v povezavi s Procesno direktivo II glede (ne)obveznosti osebnega razgovora in iz katere v 21. odstavku obrazložitve izhaja, da „mora sodišče utemeljiti, zakaj meni, da glede na razloge za preganjanje in okoliščine, ki sta jih v zvezi s tem tožnika navajala, ter vprašanja, ki so jima bila zastavljena, niso omogočala, da celovito predstavita elemente, ki so pravno odločilni za utemeljitev njunih prošenj.“

29. Kar zadeva samo odločitev o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, pa se sodišče lahko pridruži (stališču in oceni) toženi stranki, da navedbe tožnika v prošnji, da je bil večkrat zaslišan zaradi svoje umetniške dejavnosti, da ga je zasliševala tajna policija nazadnje pred 4-5 meseci, da posledic ni čutil, ampak je samo omejil svoje delovanje in da je bil njegov cilj izhoda iz Irana, da nadaljuje z umetniško dejavnostjo brez omejitev, očitno ne dosega potrebne ravni intenzivnosti preganjanja, kot je to določeno v 26. členu ZMZ. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno uporabila 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi s procesno direktivo II. Glede tega in subsidiarne zaščite sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-19. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

----------

opomba (1) : V nadaljevanju: Procesna direktiva II, Uradni list EU L 180/6, 29. 6. 2013.

opomba (2) : Gre za izraz, ki je uporabljen v knjigi, ki jo je pripravilo Sodišče EU: „The Court of Justice and the Construction of Europe: Analyses and Perspectives on Sixty Years of Case-law,“ (Rosas, A., Levits, E., Bot, Y. (eds.), Springer, Asser Press. 2013); glej: Fennelly, Nial, The National Judge as Judge of the European Union, str. 68.

opomba (3) : Sodbe Sodišča EU v zadevah: case 14/83, von Colson, odst. 26; case 80/86, Kolpinghuis Nijmegen, odst. 12; C-106/98, Marleasing, odst. 8; C-212/04, Adeneler, odst. 108; C-105/03, Pupino, odst. 43; C-321/05, Kofoed, odst. 45.

opomba (4) : C-105/03, Pupino, odst. 44-45; C-212/04, Adeneler, odst. 110; C-387/02, C-391/02 in C-403/02, Berlusconi in ostali.


Zveza:

ZMZ člen 55, 55/1, 55/1-3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 14, 15, 31, 51, 51/1.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NTIz