<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1997/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1997.2014

Evidenčna številka:UL0011806
Datum odločbe:17.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Miriam Temlin Krivic (poroč.), mag. Mira Dobravec Jalen
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP

Jedro

FIP je pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo A.A. podržavljenih nepremičnin v ..., ob podržavljenju parc. št. 204/1 k.o. ... in ..., ob podržavljenju parc. št. 206/2 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da sta nepremičnini razglašeni za kulturna spomenika z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor, bili pa sta zaplenjeni A.A., kot osebi nemške narodnosti, z odločbo Mestne zaplembne komisije v Mariboru, opr. št. 1632-AB, z dne 17. 10. 1945, na osnovi člena 1 točke 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Bivša lastnica A.A. je bila rojena ... 6. 1904 v Grazu, umrla pa je 2. 1. 1959 v ..., Avstrija, in se ni štela za jugoslovansko državljanko. Njen sin B.B., roj. ... 5. 1929 v Parizu, se je štel za državljana LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do 6. 12. 1947, ko mu je bilo, pa tudi A.A., podeljeno avstrijsko državljanstvo z listino o podelitvi državljanstva Urada štajerske deželne vlade, št. 2-11 Ta 124/9-1947 z dne 6. 12. 1947. A.A. je s sinom, v posledici končanja druge svetovne vojne zapustila z družino svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (po navedbi vlagatelja so bili izseljeni leta 1946, po podatkih ugotovitvene odločbe za bivšo lastnico pa izhaja, da je družina pobegnila z avtom 14 dni pred osvoboditvijo). A.A. je bila avstrijska rezidentka ter avstrijska državljanka od leta 1947 ter do smrti 2. 11. 1959, s čimer ji je šlo upravičenje do odškodovanja za odvzeto ji premoženje od Republike Avstrije po določbah FIP, njenemu možu ter sinu pa po določbi 2. člena Priloge 1A FIP ter 7. členu Zakona o prijavi. Pogoji za denacionalizacijo zato v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso podani.

2. Tožnik v tožbi navaja, da ker njegova starša ne izpolnjujeta pogoja državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen, je tekom postopka predlagal, da se mu premoženje vrne na podlagi 12. člena ZDen, saj izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva. Zavrnitev zahtevka je napačna in nezakonita. Določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je razlagati, da ZDen s to določbo od vračila premoženja izključuje osebe, ki so „dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države“ izključno „za odvzeto premoženje“. Ratio legis določbe je, da upravičenec za isto premoženje ne more dobiti odškodnine dvakrat. Ali je določena oseba „dobila“ ali „imela pravico dobiti“ odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je dejansko vprašanje denacionalizacije, ki se ugotavlja po uradni dolžnosti. Na podlagi določb ZUP/86 bi morala toženka pred izdajo odločbe s stopnjo gotovosti ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključila, da so zakonca A. ali njun sin od Republike Avstrije prejeli ali bili upravičeni prejeti odškodnino za odvzeto premoženje. To pa je mogoče le z ugotavljanjem konkretnih okoliščin primera, ne pa s pavšalnim sklicevanjem določbe FIP in avstrijske predpise. Tožnik je tekom postopka predložil uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da zakonca A. in tudi ne njuni pravni nasledniki, za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti do nje niso bili upravičeni. Potrdilo je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Stališče toženke v zvezi s potrdilom je napačno. Odločitev pa je napačna tudi brez upoštevanja potrdila, saj toženka napačno razume določila FIP. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je bila dolžna upoštevati tako subjektivne kot objektivne kriterije za izplačilo odškodnine po nacionalni avstrijski zakonodaji, kolikor se na njo sklicuje in svojo ugotovitev subsumira po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, vendar tega ni storila. Pri svojem zaključku se sklicuje na sodbo št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2009, pri tem pa spregleda, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. Up 547/02, citirano sodbo razveljavilo in v točki 45 zavzelo diametralno nasprotno stališče. Toženka se zgolj pavšalno sklicuje na določbe UVEG in določbe Zakona o enkratni pomoči, pri tem pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je A.A. (ali njeni pravni nasledniki) dobila ali bila upravičena do odškodnine. Tudi o podanosti pogojev za prenos upravičenja do odškodnine na pravne naslednike zaradi smrti A.A. odločba nima razlogov. V odločbi Up-547/02 je Ustavno sodišče v točki 45 navedlo: „zakonodajalec torej ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj za to, ker so na dan uveljavitve ADP imele avstrijsko državljanstvo“. Iz istih razlogov zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan podpisa FIP imele avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 posedovale stalno prebivališče. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom v tem postopku SDH d.d. na tožbo odgovarja ter meni, da ni utemeljena.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da je tožnik kot pravni naslednik bivše lastnice podržavljenih nepremičnin izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

8. Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

9. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up-547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

10. Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnji lastnici, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

11. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

12. Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjeno v točki 10 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 11 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

13. V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni, da je izključen iz denacionalizacije tožnik, ki sicer uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005). 14. Tožnik konkretnih dejstev v zvezi z ugovorom, da se ga ne bi moglo šteti za upravičenca, ne navaja, sodišče pa meni, da je toženka navedla okoliščine, ki kažejo na to, da bi ta status izpolnjeval. V zvezi z dogodki druge svetovne vojne (podržavljenjem premoženja) sta starša tožnika (mama A.A.) izgubila stalno prebivališče v Jugoslaviji, torej izguba vsled pregona ali izgona. Izgubljeno stalno prebivališče se je nahajalo v Jugoslaviji z območja izven meja Republike Avstrije in nemškega rajha, po pravnem statusu ozemlja z dne 31. decembra 1937. V Jugoslaviji se je bivša lastnica tudi štela za osebo nemške narodnosti, kot izhaja iz odločb o podržavljenju. Določno pa je organ ugotovil tudi nadaljnje pogoje (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče 1. januarja 1960 v Republiki Avstriji) za bivšo lastnico kot tožnika. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik oziroma pravni naslednik v zvezi s 3. členom Priloge 1A za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1, člen (1) so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnost določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002). Je pa toženka ugotovila tudi, da bi pogoje iz FIP izpolnjeval tudi tožnik (člen 2 Priloga 1A FIP in 7. člen Zakona o prijavi) kot pravni naslednik bivše lastnice.

15. Glede na zgoraj navedeno stališče sodišče ne šteje kot relevantno premoženjski cenzus bivših lastnikov in ugovorov, ki jih tožnik veže na izvedbene zakone (glej stališče v zadevi Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014).

16. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije tožnik ugovarja, da toženka nezakonito ni štela potrdila kot dokaz, kar pomeni kršitev pravil postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča tožnik tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker, kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99). Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primerih, ko sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže.


Zveza:

ZDen člen 10, 10/2, 12.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMjkz