<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1989/2011
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1989.2011

Evidenčna številka:UL0011684
Datum odločbe:30.11.2011
Senat, sodnik posameznik:Agata Zavašnik (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - namen odložiti ali onemogočiti odstranitev iz države

Jedro

Tožena stranka je upravičeno sklepala, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je imel za to možnost, saj je od njegovega prihoda v Slovenijo do izjave, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, minilo približno 16 mesecev. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bila vsa njegova dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bi za pomoč zaprosil takoj, ko bi se mu za to ponudila možnost, česar pa tožnik ni storil.

Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države, saj bi po odsluženi zaporni kazni stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 2., 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011), za katero je tožnik z lastnoročno pisno izjavo, datirano 12. 5. 2011, zaprosil 21. 5. 2011, ko jo je priporočeno oddal na pošto, tožena stranka pa jo je prejela 23. 5. 2011.

2. Tožnik je z lastnoročno vlogo zaprosil za pomoč in azil ter navedel, da je moral Kosovo zapustiti, ker so njemu in njegovemu bratu grozili s smrtjo. Njegovi družini na Kosovu se je slabo godilo, tepli so jih in jim kradli. V Slovenijo je prišel 10. 1. 2010 in živel sprva pri prijateljih. Tu je spoznal svoje dekle A.A. in njenega sina B.B., ki ju ima zelo rad. Navedel je še, da so ga zaprli po krivem in je sedaj v zaporu v Mariboru. Želi se „prijaviti“ v azil. Prosi za pomoč, da bi lahko ostali skupaj kot prava družina, želi se poročiti z A.A. in postati pravi oče B.B. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema tožnikove razloge v njegovi prošnji za mednarodno zaščito, podani na predpisanem obrazcu, in njegov opis poti iz matične države do Republike Slovenije. Ugotavlja, da se je tožnik po odhodu iz matične države in preden je prišel v Republiko Slovenijo nahajal že v Črni Gori, Srbiji in Hrvaški, vendar ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi, v kolikor bi jo resnično potreboval, ravno tako lahko tudi tam zaprosil za pomoč. V svoji prošnji je navedel, da je januarja 2010 odšel iz Kosova v Črno Goro, od tam naprej v Srbijo, Hrvaško in nato v Slovenijo, kamor je prispel 10. 1. 2010. Nameraval je sicer oditi v Nemčijo, kjer ima strica, ki bi mu lahko „pomagal pri azilu“, ko pa je prišel v Slovenijo, je najprej bival pri prijatelju, nato pa je na Ptuju spoznal A.A. in ostal pri njej. V Sloveniji je ves čas bival ilegalno, prijavil se ni nikjer. Kosovo je zapustil, ker so mu leta 2000, po vojni, ubili brata C.C., čeprav tožnik ne ve, kje so ga ubili, tudi njegovega trupla ni nihče iz družine nikoli videl. Ker pa se njegov brat od takrat, ko je izginil, ni nikomur javil, so predvidevali, da je bil ubit in so ta umor prijavili UNMIK-u. Po vojni na Kosovu so neznanci najmanj trikrat vdrli v njihovo hišo, in sicer prvič leta 2001, ko so štiri oborožene in zamaskirane osebe grozile, da bodo vse pobile in da naj zapustijo Kosovo, ker tja ne sodijo. Pred očmi tožnika, ki je bil tedaj še otrok, so pretepli njegovega brata, naslednjič pa so isti ljudje prišli čez tri do štiri mesece ter razbili vhodna in dvoriščna vrata, nato pa so jim grozili, češ zakaj še vedno niso zapustili Kosova, kot jim je bilo ukazano. Zagrozili so jim tudi, naj ne hodijo na policijo, sicer jih bodo pobili. Po oceni tožnika so bile grožnje resno mišljene, zato je začel zbirati denar, da bi zapustil Kosovo, saj se je prestrašil. Po tem, ko so jim še tretjič zagrozili leta 2001, se grožnje nato niso več ponovile, vendar mu je ostal strah, saj je bil ob dogodkih še otrok. Po mnenju tožnika so napadalci mislili, da je njegova družina sodelovala s srbsko vojsko, saj je bilo pred vojno v njihovem kraju veliko Srbov. Čeprav omenjeni dogodki segajo v leto 2001, je Kosovo zapustil šele leta 2010, ker je bil leta 2001 še otrok. Ostali člani družine so ostali na Kosovu, državo je zapustil samo on, saj vsega skupaj ni mogel več trpeti, saj so njega kot otroka dogodki najbolj prizadeli. Tudi ostali družinski člani so ostajali večinoma samo v hiši, ki so jo zapuščali le toliko, da so nakupili potrebščine v trgovini. Tožnik na Kosovu ne bi mogel živeti nikjer, saj je to majhna država in bi bil povsod v strahu. Razen opisanih dogodkov na Kosovu ni imel drugih težav, v nobenem primeru pa se ne želi več vrniti nazaj, saj bi se prej ali slej grožnje uresničile in bi stalno živel v strahu. V Sloveniji pa ima partnerko, zato je zainteresiran, da si tu uredi status. Tožena stranka na podlagi dokumentacije upravne zadeve, zlasti dopisa Ministrstva za pravosodje, UIKS, Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor z dne 7. 6. 2011, ki mu je bil priložen tudi registracijski list, ugotavlja, da je tožnik dne 29. 12. 2010 začel prestajati kazen zapora v omenjenem zavodu v trajanju eno leto in štiri mesece; čeprav je tožnik ob podaji prošnje navedel, da ima osebno izkaznico in potni list UNMIK, ki ju tedaj ni imel pri sebi, ju tudi kasneje v postopku toženi stranki ni predložil. Ker pa se v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ v povezavi s 75. členom Zakona o tujcih istovetnost dokazuje z uradnim dokumentom s fotografijo, ki pa ga tožnik med postopkom ni predložil, tožena stranka zato zaključuje, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Nadalje na podlagi njegovih navedb in podatkov v listinah upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil 16 mesecev po svojem vstopu na ozemlje Republike Slovenije. Ves ta čas od prihoda v Republiko Slovenijo v januarju 2010 do nastopa zaporne kazni v decembru 2010 je živel najprej pri prijatelju, potem pa pri sedanji partnerki A.A. na Ptuju in je imel stike tudi z drugimi ljudmi, zato bi po oceni tožene stranke lahko nedvomno zaprosil za zaščito, v kolikor bi jo zares potreboval. Tudi v času po 29. 12. 2010, ko je bil sprejet na prestajanje zaporne kazni, bi to lahko brez dvoma storil, vendar tudi po tem, ko je bil nastanjen v ZPKZ Maribor, za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je za to imel možnost, saj je od nastanitve v navedeni zavod do dne, ko je v lastnoročni pisni izjavi izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, minilo približno pet mesecev, v tem času pa je imel dnevno stike s pazniki in drugimi uslužbenci zavoda, ki bi jim lahko izrazil namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Na podlagi njegovih navedb, da je imel ob prihodu v Slovenijo sicer namen oditi v Nemčijo, kjer ima strica, ki bi mu lahko pomagal pri azilu, je tožena stranka zaključila, da je bila tožniku poznana možnost pridobitve azila oziroma mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke se od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena v iskanje zaščite in da bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, česar pa tožnik ni storil in ni zaprosil za mednarodno zaščito vse od trenutka, ko je vstopil na slovensko ozemlje pa do dne, ko je v lastnoročni pisni izjavi izrazil namen zaprositi za zaščito. Medtem pa je minilo kar 16 mesecev in ves ta čas je imel tožnik nenehne stike z ljudmi, celo z različnimi uradnimi osebami, pa za pomoč oziroma mednarodno zaščito ni zaprosil. Prav tako za mednarodno zaščito ni zaprosil na poti do Slovenije, ko je prešel tudi Črno Goro, Srbijo in Hrvaško, kjer bi po oceni tožene stranke ravno tako lahko zaprosil za pomoč, v kolikor bi jo resnično potreboval. Na podlagi njegovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in v njegovi lastnoročni pisni vlogi, kakor tudi na podlagi njegovega ravnanja tožena stranka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ko je imel za to možnost v smislu 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in je za zaščito zaprosil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države v smislu 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj se je na ozemlju Republike Slovenije nahajal ilegalno, njegova zaporna kazen pa se je približevala koncu. Iz podatkov iz uradne evidence izhaja, da je bil dne 28. 7. 2011 po odsluženi zaporni kazni nastanjen v azilni dom in če predhodno v Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi po odsluženi zaporni kazni stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države. Glede na navedbe tožnika, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, da je s težavami, ki so se njegovi družini zgodile leta 2001, ko naj bi zamaskirani neznanci v nekajmesečnih presledkih trikrat prišli na dom njegove družine in grozili, potem pa se te grožnje niso uresničile, niti ni prišlo do novih groženj, razen opisanih, pa tožnik po lastnih navedbah ni imel drugih problemov, tožena stranka ocenjuje, da so omenjeni dogodki nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ta svoj zaključek tožena stranka dodatno podkrepi z dejstvom, da v izvorni državi tožnika še vedno živi njegov oče, mama, pet bratov in ena sestra, ki nato v vseh teh letih, enako kot tožnik, niso imeli nobenih težav in tudi niso doživeli novih napadov. Čeprav je tožnik sicer navedel, da se v devetih letih ni dosti gibal izven hiše, prav tako tudi ne njegova družina, ker naj bi se bali groženj in so hodili samo v trgovino, tožena stranka tem navedbam ne verjame, ker je ob vložitvi prošnje tožnik med drugim navedel, da je v tem času v izvorni državi delal občasna dela. Zato po oceni tožene stranke tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ta pa mu po oceni tožene stranke ne grozi ob upoštevanju dejstev, da je izvorno državo tožnik zapustil kar devet let po zatrjevanem preganjanju in da se mu v vmesnem času ni zgodilo nič ter da je v tem času celo občasno delal in da v izvorni državi še vedno živijo njegovi starši, pet bratov in ena sestra, ki v vseh letih po navedenih napadih tudi niso imeli nobenih težav ali doživeli morebitnih novih napadov. V izvorni državi prosilca tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, kar je splošno znano, tako da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, kar je toženi stranki znano v zvezi z njenim delovnim področjem, odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države in v zvezi s spremljanjem sodne prakse iz področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bil on in njegova družina od leta 2001 izpostavljen stalnemu maltretiranju in preganjanju neznancev, zaradi česar je tudi prišel v Slovenijo. V času od januarja 2010 do nastopa zaporne kazni decembra 2010 je tožnik najprej živel pri prijatelju, kasneje pa pri svoji partnerki na Ptuju, s katero pričakujeta otroka, ki se bo rodil čez dva meseca. Ko je po telefonu poizvedoval pri starših, kako je sedaj na Kosovem, so mu povedali, da se grožnje neznancev še povečujejo in da ga bodo ubili, v kolikor bo prišel nazaj na Kosovo, zato meni, da je bila prošnja vložena pravočasno. Nadalje meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnika, ki bo natančneje pojasnil okoliščine in podrobnosti v zvezi z grožnjami. Hkrati sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo s svojo sodbo odpravi. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je prosilec za azil brez sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne pomoči kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, dodatno pa tudi na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

7. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko se po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

8. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana navedena razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v tožnikovem primeru. Sodišče glede navedenih razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne navaja ponovno razlogov za odločitev, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa v tem delu celovito navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, zato se sodišče, da ne ponavlja razlogov za odločitev, v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

9. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil neposredno po prihodu v Slovenijo dne 10. 1. 2010, temveč šele bistveno pozneje. Namero, da zaprosi za azil je izrazil šele dne 12. 5. 2011 z lastnoročno pisno izjavo, ki jo je tožena stranka prejela dne 23. 5. 2011. Njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite pa je bila sprejeta na predpisanem obrazcu dne 30. 6. 2011 v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora, ki jo je tožnik nastopil, kot izhaja iz dokumentacije v spisu, dne 29. 12. 2010. Tožena stranka je upravičeno sklepala, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je imel za to možnost, saj je od njegovega prihoda v Slovenijo dne 10. 1. 2010 do nastopa zaporne kazni dne 29. 12. 2010 enajst mesecev ilegalno živel v Sloveniji in imel tudi stike z drugimi ljudmi ter da bi brez dvoma lahko zaprosil za pomoč, v kolikor bi jo zares potreboval. Od nastanitve v ZPKZ Maribor dne 29. 12. 2010 pa do dne, ko je v lastnoročni pisni izjavi izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa je minilo nadaljnjih približno pet mesecev in bi tudi v tem času tožnik ob vsakodnevnih stikih s pazniki in drugimi uslužbenci ZPKZ Maribor lahko izrazil namen, da želi zaprositi v Sloveniji mednarodno zaščito. Vendar tega ni storil vse do 12. 5. 2011, kar je približno 16 mesecev po njegovem vstopu na ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka je upravičeno sklepala, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bila vsa njegova dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bi za pomoč zaprosil takoj, ko bi se mu za to ponudila možnost, česar pa tožnik ni storil in za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ko je imel za to možnost, s čimer je podan razlog iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

10. Prav tako pravilno je tožena stranka po presoji sodišča tudi sklepala, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji tožnik zaprosil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države, s čimer je podan razlog iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj se je tožnik v času, ko je napisal lastnoročno pisno izjavo, s katero je izrazil namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito z dne 12. 5. zavedal, da se na ozemlju Republike Slovenije nahaja ilegalno in da se njegova zaporna kazen približuje koncu. Iz zapora je bil izpuščen 28. 7. 2011 in bi, v kolikor predhodno v Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, po odsluženi zaporni kazni stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države.

11. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je splošno znano, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v izvorni državi prosilca – Kosovu nedvomno množično poročali.

12. Sicer se upoštevaje določilo 2. odstavka 55. člena ZMZ prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, vendar je bila v obravnavanem primeru tožnikova prošnja zavrnjena tako na podlagi 5., kot tudi 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, dodatno pa se je tožena stranka oprla tudi na določilo 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po tej določbi pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ. V tem delu je tožena stranka svojo odločitev oprla na podatke v dokumentaciji upravnega spisa in izjave, ki jih je tožnik navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da prošnjo tožnik utemeljuje s časovno oddaljenimi težavami, ki so se njegovi družini zgodile leta 2001. Tedaj naj bi zamaskirani neznanci v nekajmesečnih presledkih prišli trikrat na dom njegove družine in ji grozili, po tistem pa je minilo več kot 9 let, pa se grožnje niso uresničile niti ni prišlo do novih groženj. Razen tega pa tožnik po lastnih navedbah ni imel nobenih kakršnihkoli drugih problemov. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da so omenjeni dogodki zanemarljivega pomena za obravnavanje njegove upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zlasti še ob ugotovitvi, da v izvorni državi tožnika, ki je bil ob opisanih dogodkih še otrok, sedaj še vedno živijo njegov oče, mama, pet bratov in ena sestra, ki v vseh teh letih vse od leta 2001 dalje po navedbah tožnika nimajo nobenih težav.

13. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj je tudi po mnenju sodišča od osebe, ki je preganjana, razumno pričakovati, da bo zaprosila za mednarodno zaščito ob prvi priložnosti, ki se ji za to ponudi, tožnik pa je že pred prihodom v Slovenijo v januarju 2010 na svoji poti prešel tudi Črno Goro, Srbijo in Hrvaško, kjer prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar bi brez dvoma storil, v kolikor bi jo resnično potreboval; prav tako pa za mednarodno zaščito daljše časovno obdobje (približno 15 mesecev) ni zaprosil niti v Sloveniji, pa čeprav je imel za to brez dvoma priložnost. Iz tega je povsem logično in pravilno tudi sklepanje tožene stranke, da v kolikor tožnik predhodno v Sloveniji ne bi izrazil namena zaprositi za mednarodno zaščito, bi po odsluženi zaporni kazni stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da je za zaščito tožnik zaprosil z namenom, da odloži oziroma onemogoči prisilno odstranitev iz države v smislu 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

14. Glede na časovno oddaljenost dogodkov, na katerih je tožnik utemeljeval svojo prošnjo in naj bi se njegovi družini zgodili leta 2001, ne da bi se v celotnem sledečem obdobju vse do vložitve prošnje oziroma odločitve tožene stranke grožnje uresničile ali ponovile, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je glede na njihovo veliko časovno oddaljenost navedena dejstva mogoče oceniti kot zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zlasti ob ugotovitvi, da je splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi – Kosovo ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi odstranitev vsake osebe v to državo predstavljala kršitev 3. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

15. Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je to predlagal tožnik v tožbi. Njegov predlog za izvajanje predlaganega dokaza na glavni obravnavi bi namreč moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti bi moral konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti, ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev, vendar takih vsebin konkreten predlog za razpis glavne obravnave ne vsebuje. Sodišče zaradi tega ni sledilo njegovemu predlogu za razpis glavne obravnave in je na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata.

16. Na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi ugotovitve, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

17. Sodišče ni posebej odločilo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik plačila sodnih taks v obravnavani zadevi oproščen že na podlagi zakona, ex lege (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010).


Zveza:

ZMZ člen 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-5, 55/1-6.
Datum zadnje spremembe:
19.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwOTYw