<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba IV U 194/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:IV.U.194.2015

Evidenčna številka:UC0031328
Datum odločbe:12.05.2016
Senat, sodnik posameznik:Majda Kovačič (preds.), Melita Ambrož (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:TUJCI
Institut:dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - prosti preudarek

Jedro

Tožnik kot prokurist podjetja B.B. s.p. bi moral poznati vsaj osnovne obveznosti podjetja na območju njegove ustanovitve in delovanja, predvsem glede njegove statusne oblike, ki je povezana z odgovornostjo za poslovanje v pravnem prometu in tudi nasproti tretjim osebam. Že nepoznavanje teh podatkov ter ugotovitev, da podjetje ne opravlja registrirane dejavnosti, da nima poslovnih prostorov in tožnikovo nepoznavanje kraja oziroma države opravljanja dela, je utemeljeno vzbudilo domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, predvsem je tožena stranka utemeljeno podvomila o dejanskem namenu njegovega prebivanja v Sloveniji. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne presoja primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je v konkretnem primeru pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, da so bili v konkretnem primeru podani razlogi za izdajo izpodbijane odločbe in da so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji A.A., za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ne ugodi in da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tujca v RS, ki se je želel zaposliti kot prokurist podjetja B.B. s.p., je upravni organ pridobil podatke Finančnega urada Velenje, iz katerih je razvidno, da davčni zavezanec B.B. s.p. nima poravnanih vseh zapadlih obveznosti. A.A. je bil zaslišan na Veleposlaništvu RS v Prištini, Policijska postaja Velenje pa je ugotovila, da na naslovu podjetja … v ..., ni prostorov podjetja B.B. s.p. Ugotovljeno je bilo tudi, da podjetje v letu 2014 in 2015 ni bilo poslovno aktivno in da je B.B. zaposlen v podjetju brata C.C. s.p., kjer sta bila zaposlena samo ta dva delavca in da B.B. v zadnjem obdobju koristi pravica do očetovskega dopusta in uveljavlja pravice iz naslova koriščenja javnih sredstev. Zaslišan je bil samostojni podjetnik B.B., ki je pojasnil ugotovljene okoliščine in med drugim navedel tudi, da se bo pričelo z delom v Nemčiji in da bo A.A. v podjetju opravljal vse posle, ki se tičejo firme, od pogodb, papirjev in po potrebi opravljal delo na deloviščih v Sloveniji in Nemčiji.

3. Po predložitvi dokazil, ki jih je predložil A.A. je upravni organ podvomil v namen zaprošenega dovoljenja, tudi zato, ker je na podlagi zaslišanja na Veleposlaništvu RS v Prištini ugotovil, da A.A. premalo pozna delo podjetja, ne pozna poslovnega načrta podjetja, ne ve, kje je njegov sedež, ne pozna lastnika prostorov, ne ve, koliko ljudi je v podjetju zaposlenih, ne ve s kom ima podjetje sklenjene posle, ne pozna zakonodaje pomembne za poslovanje podjetja, niti delovno pravne zakonodaje. Upravni organ je ugotovil, da A.A. ne pozna več zadev povezanih s podjetjem in da zato obstajajo razlogi za domnevo, da ne namerava dobiti dovoljenja skladno z namenom, za katerega je bilo zaprošeno. Pred izdajo odločbe je prosilca seznanil z ugotovitvenim postopkom in uspehom dokazovanja in mu dal možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. B.B. je podal izjavo na zapisnik, v kateri je pojasnil, da odgovarja za vse, kar se tiče A.A. in upravnemu organu podal vsa zagotovila glede zaposlitve in dela le-tega. Ne glede na to, da je delodajalec zagotovil tako zaposlitev, kot prevzel odgovornost za prosilca, pa po presoji upravnega organa ni podal obrazložitve, ki bi dokazovala, da namerava A.A. pridobiti dovoljenje skladno z namenom, zaradi katerega je zanj zaprosil. Iz navedenega razloga je bilo treba ugotoviti, da obstajajo resni razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Peta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ne predstavlja pravne podlage za zavrnitev prošnje. Vložena je bila formalno popolna vloga, ki ne bi smela biti zavrnjena zaradi obstoja minimalnega dolga podjetja, pri katerem naj bi se pritožnik zaposlil. Prav tako v spisu ni listine, ki bi izkazovala višino dolga, dne 3. 6. 2015, pa je bila pridobljena listina, ki je izkazovala, da dolg ne obstoji.

5. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje, ker iz listin upravnega spisa, zlasti pa ne iz zapisnika o zaslišanju tožnika, ni mogoče sklepati, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Prav tako okoliščina, da tožnik še nikoli ni bil v Sloveniji in da ne pozna kratic DDV in s.p., da ne pozna poslovnega načrta in ne podatkov o podjetju, ne more biti podlaga za izpodbijani zaključek. Vprašanja na katera je tožnik moral odgovarjati na veleposlaništvu so v pretežni meri šikanozna, neprimerna in žaljiva. Od tujca je nesprejemljivo pričakovati poznavanje vseh detajlov v zvezi s poslovanjem. Nesporno je, da je tožnik, kot prokurist, vpisan v poslovni register RS pri samostojnem podjetniku posamezniku B.B. s.p. in glede na velikost podjetja poslovni načrt niti ni potreben. Prav tako je splošno znano dejstvo, ki je povezano s krizo v Sloveniji in svetu, da razlika v izjavah tožnika in podjetnika, kje bo opravljal delo ne utemeljuje odločitve. Tožnik bi moral imeti na razpolago določen čas, v katerem bi se seznanil z zakonodajo RS, kraticami, okrajšavami in ostalimi postopki.

6. Prav tako Zakon o gospodarskih družba ali drug predpis ne določata, da bi moral prokurist izpolnjevati kakšne posebne pogoje, torej je bilo ravnanje upravne enote, ki jih je ugotavljala, nezakonito. Prav tako je odločitev sama s seboj v nasprotju, ker je prosilec na 2/3 vprašanj odgovoril zadovoljivo. Res je, da zakon ne določa, kaj so resni razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, vendar ta diskrecijska pravica upravnega organa ne odvezuje zavezanosti k zakonitem odločanju. Prav tako je bilo upravni enoti znano, da tožnik ne obvlada slovenskega jezika, saj je zaslišanje spremljal po tolmaču. Ob seznanitvi tožnika z ugotovitvami postopka, pa tožnika upravni organ o njegovi pravici uporabiti storitev tolmača, ni poučil. Zaradi opustitve te obveznosti, ki izhaja iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bila tožniku kršena pravica do sodelovanja v postopku in posledično pravica do zaščite njegovih pravnih koristi. Prav tako je bila odločitev napačna v delu, v katerem je upravni organ zavrnil tožnikov predlog za povrnitev stroškov zastopanja in stroškov sodnih taks. Moral bi ravnati v skladu z določbo 118. člena ZUP. Sodišču tožnik predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in tožniku povrne stroške tega postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo v skladu z določbo 8. člena ZUP ugotovljeno v postopku resnično dejansko stanje in vsa potrebna dejstva za odločanje.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru gre za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

10. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje navedla 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, vsebinsko pa se je sklicevala na razlog iz 6. alineje tega odstavka, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedena nepravilnost po presoji sodišča na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.

11. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi tožnik kot prokurist podjetja B.B. s.p., moral poznati vsaj osnovne obveznosti podjetja na območju njegove ustanovitve in delovanja, predvsem glede njegove statusne oblike, ki je povezana z odgovornostjo za poslovanje v pravnem prometu in tudi nasproti tretjim osebam. Že nepoznavanje teh podatkov ter ugotovitev, da podjetje ne opravlja registrirane dejavnosti, da nima poslovnih prostorov in tožnikovo nepoznavanje kraja oziroma države opravljanja dela, je po presoji sodišča utemeljeno vzbudilo domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, predvsem je tožena stranka utemeljeno podvomila o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne presoja primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je v konkretnem primeru pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, da so bili v konkretnem primeru podani razlogi za izdajo izpodbijane odločbe in da so ti razlogi ustrezno pojasnjeni. Glede na navedeno sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sledi utemeljitvi tožene stranke in njenih razlogov za sprejeto odločitev ne ponavlja, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

12. Sodišče zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, zaradi zatrjevane kršitve pravil upravnega postopka, ker tožnik ob prejemu seznanitve z ugotovitvami ugotovitvenega postopa ni bil poučen o pravici spremljati potek postopka po tolmaču. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je bil tožnik na to pravico opozorjen ob priliki zaslišanja na Veleposlaništvu RS v Prištini, opozorila pa ob pošiljanju pisne vloge tožena stranka ni bila dolžna navesti.

13. Prav tako sodišče ne more slediti tožbenemu očitku o protislovnosti obrazložitve izpodbijane odločbe, ker naj bi tožnik na zaslišanju zadovoljivo odgovoril na dve tretjini vprašanj. Kot je sodišče že pojasnilo, gre v primeru kot je obravnavani, za odločanje po prostem preudarku, zato sodišče presoja samo primernost uporabe prostega preudarka, ki je pa bila v spornem primeru skladna s pooblastilom.

14. Glede na navedeno, je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izdana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji in tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.


Zveza:

ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1, 55/1-5.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MDU2