<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba IV U 136/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:IV.U.136.2015

Evidenčna številka:UC0031324
Datum odločbe:14.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Majda Kovačič (preds.), Melita Ambrož (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:VODE
Institut:vodno dovoljenje - neposredna raba vode - gojenje sladkovodnih organizmov - ekološko pomembno območje

Jedro

Tožeča stranka je zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja na območju, ki ima s področja ohranjanja narave poseben status, zato sodišče meni, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je v postopek na podlagi določbe 44. člena ZON pritegnil ZRSVN, pravilna.

Način gojitve sladkovodnih organizmov v jezeru bi morala tožeča stranka opredeliti sama (kar je tudi storila in izrecno navedla, da gradnja bazenov ni predvidena) v vlogi 23. 1. 2013 oziroma v morebitni dopolnitvi ali razširitvi svoje vloge. Da je to storila iz listin priloženega upravnega spisa ni razvidno, navedba v pisni izjavi z dne 5. 3. 2013, ki se nanaša na možne druge načine gojitve, pa po presoji sodišča ne pomeni, da je stranka svojo vlogo razširila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je z odločbo št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013, zavrnila zahtevek A. d.o.o., tožeče stranke v tem upravnem sporu, za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru, v Občini Šentjur, z odvzemom vode iz vodotoka Drobinski potok in vodotoka Ločnica. Odločila je tudi, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da vsebina vodnega dovoljenja po 8. točki 128. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) upošteva tudi pogoje rabe, ki izhajajo iz naravovarstvenih usmeritev ali smernic po predpisih o ohranjanju narave. Povezana je z določbo 44. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Upravni organ je dolžan v postopku odločanja o izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode na območju, ki je po Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot uvrščeno v območje naravne vrednote, pridobiti varstvene in razvojne usmeritve pristojnega Zavoda RS za varstvo narave. Predmetna lokacija Slivniškega jezera se nahaja na območju naravne vrednote državnega pomena - Ločnica s pritoki ter na ekološko pomembnem območju - Voglajna in Slivniško jezero. Na podlagi 44. člena ZON je upravni organ pridobil strokovno mnenje pristojnega Zavoda RS za varstvo narave, Območna enota Celje, št. 1-II-27/2-O-13/TK z dne 12. 2. 2013 (v nadaljevanju ZRSVN), v katerem je bilo ugotovljeno, da gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru ni mogoče izvajati ločeno od stičnih ekosistemov in brez neposrednega vpliva nanje, ker so vodne in na vodo vezane vrste Slivniškega jezera neposredno povezane s pritoki in okoliškimi ekosistemi in je zato gojenje sladkovodnih organizmov, ki se po definiciji iz ZON izvaja v prostoru, ločenem od narave, v Slivniškem jezeru nemogoče izvajati. Na podlagi strokovnega mnenja ZRSVN, zato v skladu s 1. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1, niso izpolnjeni pogoji za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov.

3. Na podlagi določbe 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravni organ v postopek pritegnil stranko, ki je 4. 3. 2013 podala pisno izjavo v zvezi s pridobljenim strokovnim mnenjem. Izjavi je priložila kopijo strokovnega mnenja Zavoda RS za varstvo narave, Območna enota Celje z dne 9. 1. 2007. Navedeno pisno izjavo je upravni organ posredoval ZRSVN, ki se je dne 25. 3. 2013 v celoti opredelil do strankinih navedb.

4. Ob upoštevanju statusa Slivniškega jezera (status naravne vrednote in ekološko pomembno območje), je nemogoče izvajati gojenje sladkovodnih organizmov ločeno od stičnih ekosistemov in brez neposrednega vpliva nanje. V zvezi z navedbo stranke, da se lahko gojenje sladkovodnih organizmov izvaja tudi v kletkah, upravni organ ugotavlja, da je stranka 23. 1. 2013 podala vlogo za gojenje sladkovodnih organizmov v celotnem Slivniškem jezeru, vlogi pa je bil priložen seznam zemljišč, ki zajemajo površino celotnega jezera, zato je bila vloga tako tudi obravnavana. Ne glede na to, četudi bi stranka podala vlogo za gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru v kletkah, le te še vedno ne bi bile ločene od stičnih ekosistemov oziroma od naravovarstvenih statusov, ki jih uživa Slivniško jezero. Tako po mnenju tožene stranke nameravana raba vode ni skladna s 1. točko 127. člena ZV-1, zato je bilo treba strankino vlogo zavrniti.

5. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Sekretariat, je pritožbo zavrnil.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila ustanovljena 1990, z namenom gospodarjenja s Slivniškim jezerom in ribniki Rakitovec. Je lastnik podvodnih in obalnih zemljišč Slivniškega jezera in ribnikov, njena glavna registrirana dejavnost pa je gojenje sladkovodnih organizmov in tako kot vse ostale registrirane dejavnosti, neposredno vezana na gospodarsko izkoriščanje Slivniškega jezera in ribnikov Rakitovec.

7. Tožeča stranka že več kot 15 let skuša pridobiti koncesijo, vendar je bilo z njeno podelitvijo zavlačevano do sprejema pravne ureditve, ki je njeno pridobitev onemogočila. Leta 2012 je prišlo do spremembe ZV-1 in Pravilnika o komercialnih ribnikih, zato je tožeča stranka svoje predhodne vloge prilagodila in zahtevala vodno dovoljenje za izvajanje športnega ribolova v komercialnem ribniku in vodno dovoljenje za gojenje sladkovodnih organizmov. ARSO je v maju 2014, po vložitvi pritožbe zaradi molka organa, izdal zavrnilno odločbo. Tožeča stranka od jezera nima ničesar, razen obveznosti, ki temeljijo na zakonih in lastništvu zemljišč. Iz tega razloga izgublja dohodek. Zaradi dosedanjega ravnanja tožene stranke in njenih organov, Evropsko sodišče za človekove pravice obravnava že tri zadeve, tožečo stranko pa je pozvalo, naj sporoči v kakšni fazi je postopek odločanja glede vodnega dovoljenja. S predmetno zadevo je bila tožeči stranki kršena pravica do zasebne lastnine iz 1. člena Protokola 1 EKČP in 33. člena Ustave RS. Podana je tudi kršitev 6., 13. in 14. člena EKČP ter 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

8. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje dosedanje postopke in navaja, da ni bila deležna poštenega odločanja, v razumnem roku, v smislu 6. člena EKČP. Sodišču zato predlaga, da po izvedbi naroka in zaslišanju direktorja tožeče stranke, pravilno in celovito ugotovi dejansko stanje in potrdi tožbene navedbe oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka v tem postopku. Iz previdnosti tožeča stranka že na tem mestu opozarja, da neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke lahko predstavlja kršitev EKČP (sodba v zadevi Petek V. Slovenija z dne 19. 6. 2014).

9. Tožeča stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je bila določba 3. točke 109. člena ZV-1 nepravilno uporabljena. Navaja tudi, da ji strokovno mnenje ZRSVN z dne 25. 3. 2013 ni bilo vročeno in ni imela možnosti, da se do njega opredeli, s čimer ji je bila kršena pravica zavarovati in uveljaviti svoje pravice, s tem pa storjena bistvena kršitev postopka. Drugostopenjski organ se glede teh navedb ni opredelil. Našteva odločitve Vrhovnega sodišča in odločitve ESČP, ki so kot nedopustno opredelile ravnanje organov v primeru nemožnosti izjaviti se o dokumentaciji v postopku. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče Up 608/04-14 z dne 20. 4. 2006. Tožeča stranka je v vlogi z dne 4. 3. 2013 podala pripombe na mnenje ZRSVN z dne 12. 2. 2013, vendar iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj niso bile upoštevane. Povzema svoje utemeljitve posredovanih pripomb in navaja, da je drugostopenjski organ pritožbene navedbe pavšalno zavrnil. Sprašuje se, kje je določeno, da je del Slivniškega jezera določen za naravno vrednoto Ločnica s pritoki in za kateri del Slivniškega jezera gre. Potok Ločnica ni del Slivniškega jezera, je pa eden od pritokov. Odločbi sta v tem delu nejasni in se ju ne da preizkusiti. Tožeča stranka sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, ki se nanaša na status Slivniškega jezera (ekološko pomembno območje), vendar to ne pomeni, da ni mogoče izvajati gojenja sladkovodnih organizmov. Meni, da razlaga statusa Slivniškega jezera predstavlja poizkus prilaganja pravnega in dejanskega stanja cilju, izdati zavrnilno odločbo. Sklicuje se na sodbo v zadevi Stran Greek Refineries and Stratis Adreadis v. Greece z dne 9. 12. 1994. Tožeča stranka izpodbija tudi uporabo termina nemogoče, ker gre za pravno neupoštevno terminologijo. Prav tako v izpodbijani odločbi niso navedeni negativni vplivi gojenja sladkovodnih organizmov na stične ekosisteme. Navaja, da je zaradi varstva narave morda treba določiti omejitve, vendar zaradi tega kategorično ni mogoče trditi, da je gojenje sladkovodnih organizmov nemogoče ali nedopustno. Prav tako navaja, da je že tekom postopka opozorila prvostopenjski organ, kaj se po predpisih šteje za gojenje živali in kako se zagotavlja ločenost od narave. Vztrajala je, da se da sladkovodne organizme v Slivniškem jezeru gojiti tudi v kletkah ali bazenu, to možnost pa je prvostopenjski organ zavrnil, ker takšni načini gojenja ne predstavljajo ustrezne ločenosti od narave. Po mnenju tožeče stranke tako gre za samovoljno interpretacijo in ker se drugostopenjski organ do teh pritožbenih navedb ni ustrezno opredelil, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi tožeče stranke ugodi in tožeči stranki povrne stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu organu.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

13. V skladu z določbo prvega odstavka odstavka 127. člena ZV-1 se vodno dovoljenje izda, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter z načrti upravljanja z vodami (1. točka) in če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev (2. točka). Merila in pogoji za podelitev vodne pravice so določeni v 109. členu ZV-1. V skladu z 3. točko prvega odstavka navedenega člena se posebna raba lahko prepove oziroma zavrne zahteva za izdajo vodnega dovoljenja), če bi posebna raba vode ogrožala naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov. Skladno z določbo 128. člena ZV-1 mora vodno dovoljenje vsebovati poleg podatkov iz te določbe tudi pogoje rabe, ki izhajajo iz naravovarstvenih usmeritev ali smernic po predpisih o ohranjanju narave (8. točka prvega odstavka 128. člena ZV-1).

14. V obravnavani zadevi sodišče po vpogledu v listine upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka 23. 1. 2013 vložila vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov, v kateri je pojasnila, da se vloga nanaša na Voglajnski ribiški okoliš, z mestom odvzema Slivniško jezero (SI168VT3 KMPVT) in mestno odvzema opredelila z koordinatami Y (534.96), X (116 190) in Z (293,50) m.n.m., na parcelnih številkah, ki izhajajo iz priloge 1. Pojasnila je, da je vračanje vode predvideno v vodotok Voglajna, kar je prostorsko opredelila z koordinatami YXZ državnega koordinatnega sistema v Gauss Krügerjevi projekciji in podatki o nepremičnini, na kateri se nahaja mesto vračanja vode. V rubriki III. (osnovni podatki o ribogojnici oziroma ribniku) je navedla, da gre za kapaciteto vzreje cca. 20 ton in skupno vodno površino ribnika v m2 600.322 ter v 4. točki tega poglavja pojasnila, da se jezero napaja iz vodotokov Drobinski potok, Lipovec in Ločnica in da je odvod vode skozi betonski lijak pred pregrado Tratna. Navedla je tudi, da gradnja bazenov ni predvidena in pojasnila, da ima delno vodno dovoljenje za 7 gojitvenih ribnikov v kompleksu Rakitovec. Vlogi je bil priložen seznam parcel Slivniškega jezera ter pisno pooblastilo pooblaščenca.

15. Upoštevaje vlogo stranke z dne 23. 1. 2013 sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov na območju, ki ima poseben status. Območje Voglajne, Slivniškega jezera in Ločnice (ID območja: 17400) je bilo z Uredbo o ekološko pomembnih območjih opredeljeno kot ekološko pomembno območje. Kot naravna vrednota je s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot bila opredeljena Voglajna - dolina (evid. št. 5846), območje Voglajna pregrada Tratna - izliv v Savinjo, SAC, ident. št. SI3000068 pa je bilo opredeljeno kot posebno območje varstva Natura 2000, z Uredbo o posebnih varstvenih območjih.

16. Ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov, iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo dovoljenja na območju, ki ima s področja ohranjanja narave poseben status, sodišče meni, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je v postopek na podlagi določbe 44. člena ZON pritegnil ZRSVN, pravilna. Iz pridobljenega mnenja ZRSVN, št. 1-II-27/2-0-13/TK z dne 12. 2. 2013 izhaja, da je bilo mnenje podano na podlagi vloge tožeče stranke z dne 23. 1. 2013. To mnenje je bilo z namenom zagotavljanja kontradiktornosti postopka posredovano tožeči stranki dne 15. 2. 2013, ki je nanj 5. 3. 2013 podala pripombe. Tako mnenje ZRSVN, kot odgovor oziroma pripombe na to mnenje, so v celoti povzete v obrazložitev izpodbijane odločbe. Prav tako je v obrazložitev izpodbijane odločbe povzeta vsebina opredelitev ZRSVN z dne 25. 3. 2013, ki se nanaša na navedbe tožeče stranke z dne 5. 3. 2013. Sodišče v tej zvezi zavrača tožbeni ugovor, da nevročitev teh opredelitev ZRSVN z dne 25. 3. 2013 pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Do kršitve načela kontradiktornosti oziroma utemeljenega očitka neseznanitve tožeče stranke s pisnim gradivom, bi po presoji sodišča prišlo samo v primeru, če tožeča stranka ne bi bila seznanjena z mnenjem z dne 12. 2. 2013, na vsebino katerega je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev. Na podlagi navedenih ugotovitev, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni obrazložena, oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih.

17. Glede na varstvene in razvojne usmeritve, ki izhajajo iz mnenja ZRSVN in v zvezi z vsebino vloge tožeče stranke z dne 23. 1. 2013, sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega upravnega organa, da v sporni zadevi niso izpolnjeni pogoji za podelitev vodne pravice za gojenje sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru. V tej zvezi sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi prvostopenjski organ moral določbo 3. točke 109. člena ZV-1 razumeti drugače, torej da bi moral upoštevati morebitno drugačen način gojitve sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru, kot na primer v kletkah ali bazenih. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da bi način gojitve sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru morala opredeliti sama (kar je tudi storila in izrecno navedla, da gradnja bazenov ni predvidena), v vlogi 23. 1. 2013, oziroma v morebitni dopolnitvi ali razširitvi svoje vloge. Da je to storila iz listin priloženega upravnega spisa ni razvidno, navedba v pisni izjavi z dne 5. 3. 2013, ki se nanaša na možne druge načine gojitve, pa po presoji sodišča ne pomeni, da je stranka svojo vlogo razširila.

18. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev sprejel v okviru zahtevka za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov, ki ga je vložila tožeča stranka in na podlagi tega zahtevka pridobil zahtevano mnenje ZRSVN, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ samovoljno razlagal predpise, in sprejel odločitev brez presoje mnenja ZRSVN.

19. Glede na navedeno, je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izdana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji in tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

20. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.


Zveza:

ZV-1 člen 127, 128. ZON člen 44.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MDUy