<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba IV U 193/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:IV.U.193.2015

Evidenčna številka:UC0031250
Datum odločbe:17.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Melita Ambrož (preds.), Majda Kovačič (poroč.), mag. Darinka Dekleva Marguč
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - interes pravičnosti

Jedro

Ustava in EKČP zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. Pri tem je treba po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice uporabiti dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju, številka Bpp 1330/2015 z dne 9. 10. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 21. 9. 2015, v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. I K 7001/2012 zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi navaja, da je prosilec zaprosil za celoten obseg brezplačne pravne pomoči v navedeni kazenski zadevi. Navaja določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki se nanaša na presojo vsebinskega objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da opis očitanih kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in velike tatvine v sostorilstvu z obtoženim B.B. po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ni zapleten. Dejansko stanje je bilo že precej raziskano v preiskavi in kaže na to, da v nadaljevanju postopku ni pričakovati obravnave zapletenih dejanskih in pravnih vprašanj. Prosilec je imel določen čas do 7. 3. 2012 celo pomoč zagovornika po uradni dolžnosti, saj se je nahajal v priporu. Sklicuje se na zapisnike o zaslišanju prič, da se je prosilec že aktivno vključeval v postopek in glede na vsebino vprašanj, ki jih je postavljal tudi razumel česa je obdolžen in katera dejstva in dokazi ga bremenijo. Tožena stranka tako ne dvomi o prosilčevi zmožnosti za obrambo in meni, da mu bo v povezavi z garancijami, ki jih predvideva ZKP omogočen pošten postopek. Tudi v tem primeru bo sodišče lahko prosilca obsodila samo, če bo prepričano o njegovi krivdi (3. člen ZKP).

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da nalog za hišno preiskavo ni bil izdan za njihovo hišo, ampak za hišo, ki stoji na travniku čez cesto nasproti njihove hiše. Sodna preiskava je bila narejena bratu C.C. in tudi predmeti v hišni preiskavi so bili njemu zaseženi, katerega pa ni bilo zraven. Najprej je bil osumljen njegov brat, kar naenkrat pa je postal osumljen tožnik. Opis očitanih kaznivih dejanj v obtožnici sicer ni zapleten, vendar je celoten postopek protipravno izpeljan, zato potrebuje pravne nasvete in zastopanje, česar pa si zaradi slabega premoženjskega stanja ne more zagotoviti.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna uporaba 24. člena ZBPP, ki pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva očitno ni nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena). Iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči izhaja, da je bila zoper prosilca v času odločanja tožene stranke vložena obtožba zaradi kaznivih dejanj, od katerih je za eno izmed njih zagrožena kazen zapora do 5 let (kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1). Tožnik je že sodeloval v predkazenskem postopku in tudi po vloženi obtožbi na glavni obravnavi in zaslišanju prič. Tožnik je potem zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za zastopanje z zagovornikom v navedenem kazenskem postopku pred prvostopenjskim kazenskim sodiščem v času, ko ta postopek še ni bil zaključen.

6. Sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v dveh zadevah (X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ipd 224/2014 z dne 10. 12. 2015 izdalo sodbo, s katerima je sprejelo revizijo zaradi pomembnega pravnega vprašanja uporabe pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči v vsebinsko obravnavo. Ker gre za podobno dejansko in pravno stanje, se sodišče v celoti sklicuje na navedeni sodbi, glede na to, da je vezano na pravna mnenja Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah.

7. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sodbah navedlo, da ZBPP v času veljavnosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke (tudi obravnavane) določa (prvi odstavek 24. člena), da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku 24. člen ZBPP opredeljuje, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Nadalje navaja, da mora biti vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo, pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevna EKČP. Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic in svoboščin. Navedeno velja tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP in je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Tudi Ustavno sodišče poudarja, da je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost stranke v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka.

9. Ob navedeni vsebini te človekove pravice po Ustavi pa tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja „pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana navedena človekova pravica, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da za to obdolženec nima dovolj sredstev) treba uporabljati dva kriterija, in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve.

10. Vrhovno sodišče še poudarja, da Ustava in EKČP zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. S tega vidika je v tem primeru treba ugotoviti, ali so zahteve 24. člena ZBPP oziroma stališča tožene stranke, ki navedeno zakonsko določbo razlaga, skladne z navedenimi zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navedena pravna ureditev in njeno izvajanje mora tako omogočiti tudi dejansko uresničevanje pravice do poštenega sodnega postopka.

11. Ob presoji prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki sta bila podlaga za odločitev tožene stranke, je Vrhovno sodišče v obravnavanih zadevah ugotovilo, da nista v neskladju z 29. členom Ustave in ne z zahtevami c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj ju je mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Pravno vprašanje, ki je torej ključno v obravnavanem primeru, je, ali je razlaga 24. člena ZBPP, ki jo je podala tožena stranka skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami navedene določbe 6. člena EKČP.

12. Glede na to, da je Vrhovno sodišče sprejelo v bistveno podobnih zadevah odobritve brezplačne pravne pomoči z zgoraj navedenima sodbama pravno stališče, s katerim naj bi se uskladila in poenotila upravnosodna praksa Upravnega sodišča, sledili pa naj bi ji tudi pristojni upravni organi, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.


Zveza:

ZBPP člen 24, 24/3.
Datum zadnje spremembe:
04.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyNDc3