<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba IV U 178/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:IV.U.178.2015

Evidenčna številka:UC0031307
Datum odločbe:20.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Melita Ambrož (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - rubež denarnih sredstev - izpodbijanje izvršilnega naslova - pobot

Jedro

Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva dolžniku A. d.o.o. odločil, da se opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 29. 6. 2015 3.978,65 EUR, ter skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 16,95 EUR in stroškov sklepa v višini 25,00 EUR, 4.020,60 EUR. Določil je način izvedbe davčne izvršbe, z rubežem denarnih sredstev pri banki. V izreku izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel podatke o izvršilnih naslovih, datumu izvršljivosti ter zneskih obveznosti in pojasnil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec v predvidenih oziroma predpisanih rokih ni poravnal obveznosti, na podlagi v izreku navedenih izvršilnih naslovov (obračun davčnih odtegljajev - REK), zato je bilo treba v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti z davčno izvršbo.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper prej navedeni sklep zavrnil in odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da na dan izdaje izpodbijanega sklepa obveznost v terjani višini ni bila poravnana. Dejansko stanje dolga se ujema s stanjem knjigovodske kartice, zato je terjatev iz naslova akontacije dohodnine, kot tudi obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost od dohodka iz zaposlitve utemeljena, izvršitev sklepa v dneh 30. 6. in 1. 7. 2015, pa na pravilnost izdanega sklepa ne more vplivati.

3. Tožeča stranka odločitvi oporeka in navaja, da je prvostopenjski sklep neobrazložen, ker vsebuje le povzetek vsebine določb relevantnih predpisov s področja plačevanja davkov, v ničemer pa ni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati razlogov za odločitev.

4. Poleg tega, da odločitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, je bil sklep izdan na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz odločitve je namreč razvidno, da naj bi dolg tožeče stranke iz naslova neplačanih davščin in drugih javnih bremen znašal 3.978,65 EUR. Že v pritožbi je tožeča stranka tej ugotovitvi v celoti oporekala, ker ni bilo upoštevano, da se je pri plačilu davščin v višini 1.693,00 EUR zgodila napaka, o kateri je tožeča stranka prvostopenjski organ opozorila po elektronski poti 24. 6. 2015, torej 5 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Iz knjigovodske kartice tožeče stranke je razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 2015 511,95 EUR. V knjigovodski kartici namreč vsi odtegljaji iz računov tožeče stranke, ki so bili izvršeni na podlagi sklepa o davčni izvršbi, še niso bili upoštevani, kar pomeni, da je napačen zaključek drugostopenjskega organa, da se pri izdaji sklepa upošteva stanje na dan njegove izdaje. Tudi sicer drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je dolg tožeče stranke na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašal 3.250,28 EUR, kar naj bi bilo razvidno e-kartice, prvostopenjski organ pa izterjuje glavnico v višini 3.978,65 EUR.

5. Tožeča stranka poudarja, da vse do tega postopka nikoli ni bila davčni neplačnik, nikoli ni imela blokiranih računov, ker si takšnega stanja kot invalidsko podjetje, ki redno sodeluje v postopkih javnih natečajev in javnih razpisov, ne more privoščiti. Celotni situaciji bi se glede na datum izdaje izpodbijanega sklepa in datum, kdaj so obveznosti zapadle v plačilo (19. 5. 2015 oziroma 19. 6. 2015), lahko izognili, če bi prvostopenjski organ izdal opomin pred davčno izvršbo. Napak prvostopenjskega organa drugostopenjski organ ni saniral. Tožeča stranka sodišču predlaga, da bo izvedbi dokazov tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb, obenem pa pojasnjuje, da je na 3 strani svoje odločbe napisala, da je na pogodbenem računu (CA) 40 (akontacija dohodnine), obstajal dolg v znesku 3.250,28 EUR. Prav tako znesek na pogodbenem računu, ki ga navaja tožeča stranka, predstavlja le del izterjevanega dolga in je razviden iz e-kartice. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Postopek prisilne izterjave davčnega dolga urejajo določbe ZDavP-2, v poglavju o izvršbi. Po 143. členu ZDavP-2, davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med njimi je pod točko 2 naveden izvršljiv obračun davka in pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V 157. členu ZDavP-2 (pritožba zoper sklep o izvršbi) je določeno, da je zoper sklep o izvršbi pritožba sicer dovoljena (1. točka), da pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (5. točka).

9. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi, vključno s seznamom izvršilnih naslovov navedenih v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa vsebuje vse zahtevane elemente iz 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2, saj so v njemu opredeljeni izvršilni naslovi (to je obračun davčnih odtegljajev, REK, akontacija dohodnine in obračun davčnih odtegljajev-REK), datumi izvršljivosti, zneski glavnice in zneski zamudnih obresti, tako da ima vse sestavine, ki so kot obvezne določene v 145. členu ZDavP-2.

10. Tožeča stranka v tožbi, enako kot v ugovoru zoper prvostopenjski sklep, ugovarja višini dolga, ker ni bil pravilno upoštevan znesek pobota v višini 1.693,00 EUR. Sodišče po vpogledu v listine upravnega spisa ugotavlja, da je tožbeni ugovor neutemeljen. Kot je tožeči stranki pravilno pojasnila že tožena stranka, je bil 24. 6. 2015, za znesek uveljavljenega pobota v višini 1.693,00 EUR, zmanjšan dolg za obveznosti zapadle 18. 5. 2015, zato je bil z izpodbijanim sklepom izterjan še preostali znesek dolga iz naslova obračuna davčnega odtegljaja-REK, za obdobje od 1. 4. 2015 do 30. 4. 2015 (akontacija dohodnine od dohodkov od zaposlitve), v višini 712,51 EUR (zaporedna št. 2. izvršilnih naslovov). Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.


Zveza:

ZDavP-2 člen 145, 151.
Datum zadnje spremembe:
29.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2MTgx