<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba II U 116/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.116.2015

Evidenčna številka:UM0012437
Datum odločbe:12.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - zakonita cesija - subrogacija - pobot - ugovori dolžnika proti prevzemniku terjatve

Jedro

Dolžnik lahko proti Republiki Sloveniji kot prevzemnici terjatve uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti upravičenki do brezplačne pravne pomoči kot odstopnici terjatve.

Z določiloma prvega odstavka 315. člena in drugega odstavka 421. člena OZ se zagotavlja nevtralnost dolžnikovega položaja, saj ta zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, to pa velja tudi v primeru zakonite cesije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT 4933-154907/2014-6 z dne 26. 11. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu citiranim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnika na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 816/2007 z dne 21. 4. 2010, ki je postala izvršljiva 16. 2. 2011, opravi davčna izvršba za znesek 671,01 € ter stroške izdaje sklepa v višini 25,00 €. Izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu ZPIZ.

2. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z uvodu navedeno odločbo pritožbi delno ugodilo tako, da je spremenilo naziv izdajatelja izvršilnega naslova, ki pravilno glasi Okrajno sodišče v Mariboru, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopni sklep. Iz obrazložitve obeh aktov izhaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo izvršilni naslov, in sicer sodbo II P 816/2007 z dne 21. 4. 2010, s katero je tožniku naložilo, da je dolžan plačati 671,01 € v roku 15 dni od prejema te sodbe. Ker tega zneska ni poravnal, je Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Mariboru dne 20. 8. 2014 predlagalo pristojnemu prvostopnemu organu, da izvrši predlog za izterjavo neporavnanega dolga. Na podlagi tega je prvostopni organ dne 8. 9. 2014 tožniku najprej poslal opomin pred izvršbo, s katerim ga je pozval k plačilu in ga opozoril, da bo v nasprotnem primeru zoper njega začet postopek davčne izvršbe. Tožnik je na ta opomin reagiral z dopisom z dne 30. 9. 2014 s smiselno enako vsebino, kot je navedena v pritožbi, obveznosti pa ni poravnal.

3. Drugostopni organ ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj je obstajala neporavnana obveznost in veljaven izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti. Tožnik navaja, da po izvršilnem naslovu ne dolguje ničesar več, ker je podal pobotno izjavo, v kateri je uveljavljal pobot te terjatve z lastnima zapadlima in neporavnanima terjatvama iz naslova pravnomočnih sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 520/2005 z dne 30. 11. 2007 v znesku 589,63 € in št. II K 537/2007 z dne 1. 12. 2009 v znesku 203,66 €. Predlagatelj izvršbe je v zvezi s tem odgovoril, da je pobot stroškov prosilca (upravičenca) brezplačne pravne pomoči nedovoljen, saj stroški, ki so bili priznani upravičenki brezplačne pravne pomoči niso stroški, ki bi upravičenca dejansko bremenili, ampak jih je zanj iz proračuna založila Republika Slovenija, zato ni izpolnjena zahteva po vzajemnosti terjatev. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zadržanju davčne izvršbe pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je za odločanje o odlogu davčne izvršbe pristojen predlagatelj izvršbe.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je po sodbi, ki predstavlja izvršilni naslov, tožnik dolžan povrniti A.A. stroške v višini 671,00 €. Tožnik je že po prejemu prvega poziva k plačilu tega zneska dal pobotno izjavo (dopis z dne 5. 4. 2011) ter v pobot zahtevkov uveljavljal lastne zapadle neporavnane terjatve do A.A.. Slednja mu je namreč dolgovala povračilo stroškov po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru, št. II K 537/2007 z dne 30. 1. 2007 v znesku 589,63 € ter sklepu istega sodišča št. II K 537/2007 z dne 1. 12. 2009 v znesku 203,66 €. Tožniku je tako dolgovala skupno 793,29 €, ki jih je tožnik uveljavljal v pobot kasneje nastali obveznosti po sodbi št. II P 816/2007, za znesek 671,00 €, ki je v posledici tudi prenehala obstajati. Drugostopni organ se pri reševanju pritožbe do samega vprašanja pobota oziroma posledičnega prenehanja sploh ni opredelil, ampak zgolj povzema stališče predlagatelja izvršbe, da pobot zaradi nevzajemnosti terjatev ni mogoč, argumentov zakaj šteje, da je ugovor pobota oziroma prenehanja terjatev neutemeljen, pa sploh ne navaja. Že samo to predstavlja pomanjkljivost odločbe, ki se je zaradi tega ne da preizkusiti, saj razlogi za odločitev niso jasni oziroma sploh niso navedeni.

5. ZBPP v 46. členu določa zakonsko cesijo, torej prenos terjatve z upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo. Navedeno je pomembno glede na določilo drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da lahko dolžnik proti prevzemniku terjatve poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. Prvi odstavek 315. člena OZ pa določa, da lahko dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom. Tega upravičenja se je poslužil tudi tožnik, ko je v pobot uveljavljal zapadle neporavnane terjatve za povračilo stroškov kazenskega postopka. Stališče, da ni podana vzajemnost je neutemeljeno, glede na zgoraj navedena določila OZ. Vzajemnost je podana, saj je Republika Slovenija pridobila in uveljavlja terjatev A.A., ki je bila potom zakona prenesena nanjo. Pri tem tožnik opozarja, da ZBPP ne vsebuje nobenega določila, ki bi izključevalo takšen pobot ali uporabo citiranih določil OZ, ki pobot izrecno dopuščajo. Glede na to, tožnik meni, da ni pogojev za opravo davčne izvršbe, saj je izterjevana terjatev zaradi pobota prenehala obstajati, tožnik pa ni več dolžnik. Prenehanje terjatve zaradi pobota pa je razlog za ustavitev izvršbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek izvršbe ustavi oziroma podrejeno razveljavi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov navedenih v obrazložitvi obeh upravnih aktov.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev davčnih organov, da se zoper tožnika kot dolžnika začne davčna izvršba. Izvršilni naslov je pri tem sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. II P 816/2007 z dne 21. 4. 2010, izdana v pravdni zadevi, ki je tekla med B.B. kot tožnikom in A.A. kot toženko. Sodišče je tožbo zavrnilo, tožniku pa naložilo, da A.A. povrne stroške pravdnega postopka v višini 671,01 €.

9. Za navedeni pravdni postopek je bila A.A. odobrena brezplačna pravna pomoč. 46. člen takrat veljavnega ZBPP določa, da terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatve izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.

10. 46. člen ZBPP je torej podlaga za subrogacijo – zakonito cesijo, na podlagi katere je Republika Slovenija upravičena terjati plačilo stroškov od nasprotnika upravičenca do brezplačne pravne pomoči v primeru, ko mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov postopka v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Po takrat veljavnem ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, samostojno uveljavljal stroške postopka, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč in dejstvo, da je ena stranka upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ni nasprotne stranke v ničemer zadevalo. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči je torej tudi tisti, ki je v primeru uspeha upravičen do povrnitve stroškov od nasprotne stranke. Šele z zakonito cesijo to njegovo upravičenje iz naslova povrnitve stroškov postopka preide na Republiko Slovenijo.

11. Pravna pravila, ki veljajo v primeru cesije, določa OZ in ta veljajo tako v primeru pogodbene kot zakonite cesije. Tudi v primeru zakonite cesije, pravni učinki prenosa terjatve za dolžnika nastopijo šele z obvestilom dolžniku o odstopu terjatve.

12. Zakonita cesija ne izključuje pobota. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste, iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranki drugi izjaviti. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (312. člen OZ).

13. Za primer cesije pa prvi odstavek 315. člena OZ določa, da lahko tožnik odstopljene terjatev uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom. Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku terjatve poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ).

14. Iz tega sledi, da lahko tožnik proti Republiki Sloveniji kot prevzemnici terjatve v zgoraj navedenih časovnih okvirih uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti A.A. kot odstopnici terjatve.

15. Kot izhaja iz spisa, je tožnik dne 5. 4. 2011 Organu za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru dal pobotno izjavo, v kateri je v pobot uveljavljal svoji terjatvi do upravičenke do povrnitve stroškov po sodbi II P 816/2007 A.A.. Obstoj terjatev je izkazal s sklepoma Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 520/2005 z dne 30. 11. 2007 v višini 589,63 € in II K 537/2007 z dne 1. 12. 2009 v višini 203,66 € oziroma skupaj 793,29 €. Pri tem je tožeča stranka vztrajala tudi v dopisih Organu za brezplačno pravno pomoč z dne 17. 5. 2011 in 1. 9. 2014, da je terjatev zaradi pobota prenehala obstajati, pa je tožeča stranka uveljavljala tudi v dopisu Finančni upravi RS z dne 30. 9. 2014, s katerim je odgovorila na opomin pred izvršbo z dne 8. 9. 2014.

16. S citiranima določiloma prvega odstavka 315. člena in drugega odstavka 421. člena OZ se zagotavlja nevtralnost dolžnikovega položaja, saj ta zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, to pa velja tudi v primeru zakonite cesije. Glede na to je treba v predmetni zadevi ob ugovoru tožeče stranke, da je terjatev do njega zaradi pobota ugasnila, uporabiti zgoraj navedeno materialnopravno podlago.

17. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju zgoraj navedene materialnopravne podlage ponovno odločiti o zadevi.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).


Zveza:

ZBPP člen 46. OZ člen 311, 312, 315, 421, 421/2.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwODg3