<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba II U 201/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.201.2015

Evidenčna številka:UM0012466
Datum odločbe:12.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Vlasta Švagelj Gabrovec
Področje:UPRAVNI POSTOPEK
Institut:razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega predpisa - rok za vložitev zahteve - vročitev odločbe - sprememba naslova

Jedro

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Center za socialno delo je tožniku odločbi vročil na naslov njegovega stalnega bivališča. Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je to bil v tistem času tožnikov stalni naslov in da mu je center za socialno delo na ta naslov pisanja brez težav vročal. Glede na to je bila pravilno poskušana vročitev odločb na ta naslov in nato, ker vročitev na tem naslovu ni bila mogoča, vročitev opravljena z javnim naznanilom.

Ker sta bili odločbi torej pravilno vročeni, sta bili vloženi zahtevi za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP prepozni in je odločitev, da se kot taki zavržeta, pravilna.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedenim aktom je tožena stranka najprej odločila, da se tožnikove zahteve za razveljavitev po nadzorstveni pravici dveh odločb Centra za socialno delo Žalec št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010, s katerima je bilo odločeno o posvojitvi mld. A.A. in mld. B.B., ter za ugotovitev ničnosti obeh navedenih odločb, združijo v en postopek. V nadaljevanju je ministrstvo s sklepom zahtevi tožeče stranke za razveljavitev navedenih odločb po nadzorstveni pravici zavrglo, z odločbo pa odločilo, da se tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti zgoraj navedenih odločb zavrneta.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je ministrstvo po pozivu tožniku, naj svojo vlogo za vložitev izrednih pravnih sredstev dopolni, štelo, da je vložil zahteve za vsa navedena izredna pravna sredstva, torej obnovo postopka, razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici, ničnost odločb, kot tudi zahtevi za razveljavitev odločb v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki urejajo neveljavnost posvojitve. Ministrstvo je obravnavalo tiste zahteve, za katero je pristojno, ostale pa odstopilo v pristojno obravnavo centru za socialno delo.

3. Ministrstvo je tako z izpodbijanim aktom odločilo o zahtevah tožeče stranke za razveljavitev odločb centra za socialno delo o posvojitvi mld. A.A. in B.B. po nadzorstveni pravici ter o zahtevah tožeče stranke, da se navedeni odločbi izrečeta za nični. Odločanje o teh vlogah je ministrstvo v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združilo, saj gre za pravice in obveznosti strank, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in je organ za vse zadeve stvarno pristojen.

4. Glede zahtev za odpravo oziroma razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici ministrstvo ugotavlja, da se zahteva razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici, s trditvijo, da je bil z njima očitno prekršen materialni predpis. Na tej podlagi je mogoče razveljaviti odločbo v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena (prvi odstavek 277. člena ZUP). Ministrstvo je ugotovilo, da sta bili odločbi o posvojitvi tožeči stranki v skladu s 96. členom ZUP vročeni z javnim naznanilom, objavljenim dne 5. 8. 2010, zato je rok za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP potekel v avgustu 2011 (20. 8. 2011). Tožnik zahtev za razveljavitev odločb CSD ni vložil v predpisanem roku, zato ju je ministrstvo s sklepom zavrglo.

5. Z odločbo je ministrstvo zahtevi, da se odločbi o posvojitvi izrečeta za nično, zavrnilo. Ministrstvo je ugotovilo, da nobeden od razlogov iz 179. (pravilno 279.) člena ZUP za izrek ničnosti v predmetni zadevi ni podan. To velja tudi za razlog, ki ga stranka navaja, to je, da ni bila vabljena na center za socialno delo oziroma da ni podala izjave za posvojitev otroka. Ministrstvo se pri tem sklicuje na izjavo, ki jo je dne 24. 10. 2008 tožnik podal glede posvojitve otrok, ter v zvezi s tem na ugotovitev Upravnega sodišča RS v sodbi IV U 17/2011-7 z dne 5. 4. 2011, ki je bila izdana na tožbo biološke matere obeh otrok, ko je neuspešno izpodbijala odločbi o posvojitvi na ministrstvu in nato še v upravnem sporu. Upravno sodišče je takrat ugotovilo, da sta oba starša otrok podala veljavno izjavo, da se strinjata s posvojitvijo otrok, s čemer je bil upoštevan prvi odstavek 141. člena ZZZDR, ki določa, da se sme dati v posvojitev otrok, med drugim, če so njegovi starši privolili pred pristojnim organom, da oddajo otroka v posvojitev. Drugih razlogov, ki bi utemeljevali izrek ničnosti obeh odločb, vlagatelj v obravnavani vlogi ni navajal, oziroma jih ni izkazal.

6. Tožeča stranka z vloženo tožbo izpodbija odločitev o zavrženju zahtev za razveljavitev po nadzorstveni pravici in o zavrnitvi zahtev za izrek odločb za nični. V zvezi z zavrženjem zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločb o posvojitvi po nadzorstveni pravici tožnik kot razlog za nepravilnost takšne odločitve navaja vročitev odločb o posvojitvi. Te so bile tožniku vročene na naslov njegovega stalnega prebivališča X. Navedeno dejstvo tožeča stranka priznava kot nesporno, navaja pa, da je imel tožnik po 8. 8. 2011 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu Y. Tožeča stranka zatrjuje, da vročitev ne bi smela biti opravljena po 96. členu ZUP, ampak po 96.a členu ZUP-a, saj tožnik do vročanja odločb o posvojitvi ni sodeloval v postopku posvojitve. CSD Žalec ga namreč nikoli ni obvestil o tem, da se rejništvo nad njegovima otrokoma spreminja v posvojitev in soglasja za posvojitev nikoli ni podpisal. Zatrjuje, da je center za socialno delo v obdobju od 2007 do 2014 tožnika obravnaval v več upravnih postopkih, v teh postopkih pa je tožniku brez težav vročal upravne odločbe na naslov X. Pri tem se tožeča stranka sklicuje še na obvestilo CSD Žalec z dne 27. 5. 2011, ki navaja drugačne datume vročanja odločb o posvojitvi tožniku. Ker je zatrjevano dejansko stanje v odločbi tožene stranke glede okoliščin vročanja odločb o posvojitvi v nasprotju z dokazi v upravnem spisu, tožeča stranka zahteva razveljavitev sklepa o zavrženju zahteve za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici.

7. Razen tega tožeča stranka navaja še, da bi morala tožena stranka ob pravilni uporabi 96.a člena ZUP odločbo o posvojitvi tožniku vročati tudi na naslov Ob beli 3, Poljčane, saj je bil to verjetni naslov dejanskega bivanja tožnika in v času vročanja odločb organu znan, organ pa na ta naslov tožniku odločb niti poskušal ni vročiti.

8. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o tem, da se zahteva za izrek ničnosti odločb o posvojitvi zavrne. Pri tem navaja, da tožnik ni dal soglasja za posvojitev otrok. Izjava z dne 24. 10. 2008 ima značaj administrativne izjave in ne predstavlja privolitve za posvojitev iz 141. člena ZZZDR. Na to odločitev upravnega sodišča RS v zadevi IV U 17/2011 nima nobenega vpliva. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu in odločbi.

10. Tožeča stranka pri svojih navedbah vztraja tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Vlogo, ki jo je tožeča stranka vložila dne 12. 2. 2015 in ki jo je nato v postavljenem roku še dopolnila, je ministrstvo štelo kot zahteve za razveljavitev po nadzorstveni pravici dveh odločb centra za socialno delo, s katerima je bilo odločeno o posvojitvi mld. A.A. (tedaj A.C.) in mld. B.B. (tedaj B.C.), ter za izrek navedenih odločb za nični.

13. Zahtevi za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici sta bili vloženi po drugem odstavku 274. člena, to je s trditvijo, da je bil z odločbama o posvojitvi očitno prekršen materialni predpis. Po drugem odstavku 274. člena tega zakona je mogoče odločbo razveljaviti v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Odločbi o posvojitvi sta bili tožeči stranki vročeni v skladu s 96. členom ZUP. Ta določa, da mora stranka obvestiti organ o spremembi svojega stalnega ali začasnega prebivališča. Če tega ne stori, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča, enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh, kdaj šteje vročitev za opravljeno in kraj, kje je dokument. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom.

14. Tožnik se v tožbi sklicuje na 96.a člen ZUP, ki določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila, oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom (drugi odstavek 96.a člena ZUP).

15. Center za socialno delo je tožniku odločbi o posvojitvi vročil na naslov njegovega stalnega bivališča X. Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je to bil v tistem času tožnikov stalni naslov (začasno prebivališče na naslovu Y. je imel tožnik šele po 8. 8. 2011) in da mu je center za socialno delo na ta naslov pisanja brez težav vročal. Glede na to je bila pravilno poskušana vročitev odločb o posvojitvi na ta naslov in nato, ker vročitev na tem naslovu ni bila mogoča, vročitev opravljena z javnim naznanilom. Tožeča stranka z drugačnimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Vročitev je bila pravilno opravljena z javnim naznanilom glede na to, da na naslovu stalnega prebivališča ni bila mogoča (pošiljka se je vrnila z oznako „preseljen“), kar predvidevata tako 96. kot 96.a člen ZUP. Odločbi o posvojitvi sta bili torej vročeni 20. 8. 2010, zato sta bili dne 12. 2. 2015 vloženi zahtevi za razveljavitev odločb po nadzorstveni pravici v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP prepozni in je odločitev, da se kot taki zavržeta, pravilna.

16. Pravilna pa je tudi odločitev ministrstva, da se zahtevi, da se odločbi o posvojitvi izrečeta za nični, zavrneta. Razloge, iz katerih se izreče odločba za nično, določa prvi odstavek 279. člena ZUP. Tožeča stranka se sklicuje na 4. točko prvega odstavka tega člena, po kateri se odločba izreče za nično, če je izdana brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Tožeča stranka svojo zahtevo utemeljuje z trditvijo, da privolitve za posvojitev iz prvega odstavka 141. člena ZZZDR ni dala in da soglasja z dne 24. 10. 2008 ni podpisala.

17. Po presoji sodišča tožeča stranka te svoje trditve v postopku ni izkazala. V spisu se nahaja njena izjava z dne 24. 10. 2008, iz katere izhaja, da se strinja s posvojitvijo otrok, ta izjava pa je tudi podpisana, zato je odločitev ministrstva, da tožnik nobenega od razlogov, ki bi utemeljevali izrek ničnosti, ni izkazal, pravilna.

18. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. O stroških je sodišče, ker je tožbo zavrnilo, odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.


Zveza:

ZUP člen 96, 96 a, 274, 274/2, 277, 277/1.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwODc2