<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba III U 115/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:III.U.115.2015

Evidenčna številka:UN0021712
Datum odločbe:08.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Andrej Orel
Področje:IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
Institut:pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - odnos do kaznivega dejanja - ponovitvena nevarnost - prosti preudarek - izvedensko mnenje

Jedro

Že sam odnos tožnika, ki odklanja odgovornost za storjeno kaznivo dejanje in ni pripravljen storiti nobenega koraka v smeri odprave vzrokov za to dejanje ter povzročenih posledic, po mnenju sodišča kaže, da je utemeljen zaključek tožene stranke, da prognoza glede njegove ponovitvene nevarnosti ni pozitivna.

Iz izvedenskega mnenja je tožena stranka v obrazložitev izpodbijane odločbe povzela le tisti del mnenja, ki se nanaša na oceno tožnikove osebnosti, ne pa na njegov psihični odnos do storjenega kaznivega dejanja, kar po mnenju sodišča ni sporno. Osebnost, kot jo definira psihološka znanost, je namreč relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih ter telesnih značilnosti posameznika. To pa pomeni, da ocena osebnosti, ki jo izvedenec poda na podlagi psihološkega pregleda in preizkusov posameznika, ni ocena, ki bi se omejila na čas izdelave te ocene, temveč je ocena osebnosti kot take.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik, ki je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 9599/2009 z dne 28.10.2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 9599/2009 z dne 30.8.2012 na kazen treh let zapora, ne odpusti pogojno s prestajanja kazni. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je svojo odločitev oprla na določbo petega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Upoštevala je, da ima tožnik nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in odklanja predvideno psihološko obravnavo, kar pomeni, da ni dosegel uspehov pri tovrstni obravnavi, ki bi bila zanj smiselna. Njegovo vedenje v zaporu ni primerno, saj je v odnosu s strokovno službo večkrat nakazal naglo jezo, agresijo in neprimerne izraze do žrtve kaznivega dejanja. Mnenje sodnega izvedenca je, da je obsojenec infantilen, psihoseksualno nezrel človek, ki je v hudi čustveni stiski, da se izraža z depresivnim počutjem in so pri njem možni nenadni impulzivni, agresivni in tudi nasilni preboji, kar ne more biti pozitivna prognoza glede ponovitvene nevarnosti.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predvsem pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Komisija pri svoji odločitvi ni upoštevala dejstva, da tožnik ni povratnik in da zoper njega, razen predmetnega, ni bil uveden noben kazenski postopek. Tožnik ni odvisnik od drog, alkohola ali česarkoli drugega ter je zato neprimerno ocenjevati uspeh pri zdravljenju odvisnosti. Iz tega izhaja, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, pač pa se osredotočila le na odnos tožnika do storjenega kaznivega dejanja ter do oškodovanke in na vedenje med prestajanjem kazni, pogoje za vključitev v življenje na prostosti pa je napačno ocenila. Tožnik storjeno kaznivo dejanje kategorično zanika. Že pred odhodom na prestajanje kazni je trpel za depresijo in siucidialnimi nagnjenji, za kar se je tudi zdravil. Na prestajanju kazni ni z nikomer od sojetnikov navezal stikov. Sebe dojema kot nedolžnega in poštenega človeka, ki si ne zasluži takšnega obravnavanja, še manj pa prestajanja kazni. Meni, da bi bila vključitev v skupino za psihološko obravnavo storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost priznanje kaznivega dejanja. Pomoči ne odklanja na splošno, pač pa le tisto, ki bi ga vnaprej označila kot slabega človeka, zmožnega storitve krutega kaznivega dejanja. Težko sprejema dejstvo, da je ob boku ljudem, ki so storili huda kazniva dejanja in da se ga sili v programe, ki zanj niso primerni. Nikoli pa ni zavrnil običajnih pogovorov s svetovalci, psihiatri in drugimi, ki so mu želeli stati ob strani in mu pomagati. Nelogično je sklepanje komisije, da ga zgolj zato, ker se ne vključuje v omenjene programe, obravnava kot potencialnega povratnika. Komisija sama priznava, da je tožnik v hudi čustveni stiski, ne vpraša pa se o razlogih zanjo. Ravno za take primere je KZ-1 v osmem odstavku 88. člena predvidel možnost, da se pogojno odpuščenim obsojencem določi različne naloge, med drugim tudi obiskovanje ustrezne psihološke posvetovalnice. Očita se mu tudi, da o oškodovanki govori z neprimernimi izrazi, vendar je prepričan, da kaznivega dejanja ni storil in je bil obsojen le zaradi njene izjave, zaradi česar je človeško, da ga kdaj pa kdaj presune jeza. Iz tega pa ne gre sklepati, da bi bil sposoben „ponovno“ storiti istovrstno kaznivo dejanje. Komisija se je oprla tudi na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke A. z dne 22.1.2010. To mnenje je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka, izvedenec pa je ocenjeval tožnika za čas izpred več kot petih let. V postopku za pogojni odpust pa je potrebno oceniti obsojenca glede na njegovo vedenje v času prestajanja kazni in njegove psihosocialne značilnosti v času presojanja prošnje za pogojni odpust. Po določbi prvega odstavka 106. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), bi morala namesto tega komisija proučiti izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust ob polovici prestane kazni in nikakor ne iz časa pred izdajo sodne odločbe, kar pomeni, da ni upoštevala določb materialnega prava. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

6. 88. člen KZ-1 v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec za kaznivo dejanje, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Peti odstavek tega člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Sodišče meni, da ta zakonska določba sledi cilju, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, to je, da se pravnomočno obsojeni storilec kaznivega dejanja sooči s svojim dejanjem, skuša odpraviti njegove posledice in da ga taka sankcija odvrne od ponavljanja kaznivih dejanj. Z načinom izvrševanja sankcije in ukrepi, ki so na voljo v zavodu za prestajanje kazni zapora, se skuša doseči, da obsojenec odpravi vzroke, zaradi katerih je prišlo do kaznivega dejanja. Storilcu, pri katerem je ta cilj kaznovanja dosežen, je dopusten pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

7. Iz določbe 88. člena KZ-1 izhaja, da organ o pogojnem odpustu odloča po prostem preudarku. Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu po tretjem odstavku 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

8. Sodišče ugotavlja, da se je v obravnavanem primeru tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve omejila izključno na okoliščine, ki jih kot podlago za odločanje o prošnji za pogojni odpust primeroma našteva peti odstavek 88. člena KZ-1, na tej podlagi pa prišla do zaključka, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožnik ugotovitev tožene stranke, da ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, da odklanja psihološko obravnavo, da je v odnosu s strokovno službo večkrat nakazal naglo jezo, agresijo in neprimerne izraze do žrtve kaznivega dejanja, niti ne zanika, pač pa v tožbi zatrjuje, da tako ravna zato, ker ni storilec kaznivega dejanja in da bi vsako drugačno vedenje pomenilo potrditev, da je kaznivo dejanje storil. Že sam odnos tožnika, ki odklanja odgovornost za storjeno kaznivo dejanje in ni pripravljen storiti nobenega koraka v smeri odprave vzrokov za to dejanje ter povzročenih posledic, po mnenju sodišča kaže, da je utemeljen zaključek tožene stranke, da prognoza glede njegove ponovitvene nevarnosti ni pozitivna.

9. Tožnik odločitev tožene stranka izpodbija tudi zato, ker se je v obrazložitvi svoje odločitve oprla na mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, pridobljenega za potrebe kazenskega postopka. Sodišče meni, da je tožena stranka oceno tožnikovega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, do žrtve tega dejanja in njegovega obnašanja na prestajanju kazni zapora, kar je, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, razlog za izpodbijano odločitev, zgolj dodatno argumentirala z ugotovitvami izvedenca. Ob tem ugotavlja, da je iz izvedenskega mnenja tožena stranka v obrazložitev izpodbijane odločbe povzela le tisti del mnenja, ki se nanaša na oceno tožnikove osebnosti, ne pa na njegov psihični odnos do storjenega kaznivega dejanja, kar po mnenju sodišča ni sporno. Osebnost, kot jo definira psihološka znanost, je namreč relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih ter telesnih značilnosti posameznika. To pa pomeni, da ocena osebnosti, ki jo izvedenec poda na podlagi psihološkega pregleda in preizkusov posameznika, ni ocena, ki bi se omejila na čas izdelave te ocene, temveč je ocena osebnosti kot take. Prav zato sodišče meni, da odločitev tožene stranke, da tožnikov odnos do storjenega kaznivega dejanja in do njegovih posledic dodatno argumentira le s tistim delom izvedenskega mnenja, ki je ocena tožnikove osebnosti, ni sporna.

10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

KZ-1 člen 88, 88/1, 88/5. ZUS-1 člen 40, 40/3.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5OTg5