<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00032579
Vrsta:Članki
Datum objave:01.02.2019
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2019, str. 183
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:plačilo sodne takse - sosporništvo - ugotovitev vrednosti spora - kriteriji za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje vrednosti premoženja - osebni stečaji - učinkovanje oprostitve plačila sodnih taks - sodna taksa kot procesna predpostavka - fikcija umika - delno plačilo sodne takse - neplačilo obroka sodne takse - premalo plačana sodna taksa - rok za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev - prekinitev teka procesnega roka - očitna pomota pri plačilu sodne takse
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
Avtor:Gregor Špajzer

Besedilo

Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah

Celotno besedilo

S sodnimi taksami se sodniki redkeje srečujemo, običajno takrat, ko pride do sporne situacije: ko stranka meni, da je bila taksa napačno obračunana, ko stranka zatrjuje, da je sodno takso, katere plačilo se zahteva, že poravnala ipd. Sodno osebje, tj. sodniški pomočniki in strokovni sodelavci, pa se s problematiko sodnih taks srečujejo vsakodnevno, pri tem pa vsakodnevno naletijo tudi na različne probleme in dileme. Še redkeje kot prvostopenjski sodniki se s problemom sodnih taks srečujejo višji in vrhovni sodniki. Prav tu je treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj ostaja toliko odprtih vprašanj, hkrati pa tudi neenotna praksa.

Vid Pavlica in Nataša Strnad sta na izvršilni šoli VI/2013 predavala o sodnih taksah in med drugim pojasnila tudi namen sodnih taks, ki je v tem, da je za delovanje pravosodja treba zagotoviti zadostna finančna sredstva, del teh sredstev pa se zagotovi s sodnimi taksami. Pri tem ne gre za to, da bi se v vsakem posameznem postopku s sodnimi taksami pokrili vsi stroški, ki v tem postopku nastanejo, temveč za pavšalno določitev taks glede na presojo zakonodajalca, kako zahtevna je določena vrsta sodnega postopka1. Sodne takse se stekajo v proračun države, zaradi česa je pri odločanju o sodnih taksah na eni strani treba upoštevati državni fiskalni interes, na drugi strani pa pravice udeležencev sodnih postopkov. Odločanje o sodnih taksah tako ne more biti ni neka nepomembna in nepotrebna dejavnost sodišča, ampak je treba pri odločanju o sodnih taksah ravnati z vso potrebno skrbnostjo in preudarnostjo. Hkrati pa je potrebno dobro strokovno poznavanje tako normativne ureditve kakor tudi sodne prakse. Naj bo moj prispevek kamenček v tem mozaiku.

Naj na začetku opozorim, da je treba pri odločanju o predlogu taksnega zavezanca za oprostitev plačila sodnih taks upoštevati, da namen postopka oprostitve sodnih taks ni ugotoviti povsem natančno vrednost premoženja taksnega zavezanca, ampak ugotoviti, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani)2. Že pojem »občutno zmanjšanje« je zelo ohlapen in pomeni, da ne gre za natančno ugotavljanje, ampak se občutnost zmanjšanja sredstev ugotavlja od primera do primera ob upoštevanju vseh okoliščin in posebnosti posamezne zadeve in premoženjskega položaja taksnega zavezanca. To pomeni, da občutnega zmanjšanja ni mogoče ugotoviti povsem matematično. Zakonska dikcija namreč pri odločanju o oprostitvi sodne takse dopušča veliko ustvarjalnosti. Postopek odločanja o oprostitvi sodne takse mora biti hiter in čim enostavnejši. Ne smemo dopustiti, da bi se iz postopka, ki največkrat pomeni samo uvod v nek drug, vsebinski sodni postopek, naredimo »pravdo«, ki bo bolj zapletena od poznejšega sodnega postopka.

1. SODNA TAKSA KOT PROCESNA PREDPOSTAVKA

8. člen ZST-1 določa, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon.

105. a člen ZPP kot procesno predpostavko določa plačilo sodne takse za vložitev tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizije in revizije. Ker vsi (civilni) procesni zakoni vsebujejo določbo o smiselni uporabi določb ZPP, se 105. a člen ZPP uporablja tudi v vseh drugih civilnih postopkih, če procesni predpis matičnega področja ne določa česa drugega3. Veljavni ZIZ v 29. b členu posebej določa vloge, za vložitev katerih je procesna predpostavka plačilo sodne takse, in sicer gre za vložitev predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe.

Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za pravdni (oziroma pritožbeni, revizijski) postopek, se šele po njenem plačilu preverja popolnost tožbe oziroma druge ustrezne vloge. Posledica neplačila sodne takse je namreč, da se vloga šteje za umaknjeno, posledica neodpravljene formalne pomanjkljivosti vloge pa je njeno zavrženje. Če se vloga šteje za umaknjeno, ZST-1 določa, da zanjo vlagatelj plača ustrezni delež sodne takse, ki je sicer predvidena za vlogo.4 Če je tožba, za katero je bila sicer sodna taksa plačana, zavržena, pa takšnih »odpustkov« sodne takse zakon ni predvidel.5 Tudi če se hkrati pošlje stranki plačilni nalog za plačilo sodne takse in poziv za formalno dopolnitev tožbe,6 je za nadaljevanje pravdnega postopka najprej treba ugotoviti, ali je plačana sodna taksa (seveda znižana za znesek, ki je bil plačan že ob vložitvi predloga za izvršbo).7 Če tožeča stranka ne plača niti sodne takse niti ne dopolni tožbe, se šteje, da je tožba umaknjena in se ne zavrže, ampak se izda sklep, s katerim se postopek ustavi zaradi umika tožbe. V sodni praksi je mogoče najti celo stališče, da v primeru, če tožeča stranka ni bila pozvana k plačilu sodne takse, ta stranka ne more biti v slabšem položaju, kot bi bila, če bi bila pozvana k plačilu sodne takse in takse ne bi plačala. Zakon stranki namreč omogoča, da z neplačilom sodne takse pride do znižanja taksne obveznosti (glej opombo 6). Če sodišče tožeče stranke ni pozvalo k plačilu sodne takse in je bila njena tožba zavržena iz drugih razlogov, je stranka upravičena do enakega znižanja taksne obveznosti kot v primeru domneve umika tožbe iz 105. a člena ZPP.8

V sodni praksi je nekaj odločb, ki se v situaciji domneve umika iz 105. a člena ZPP ukvarjajo z vprašanjem, ali je v tem primeru potrebno soglasje tožene stranke za umik tožbe. Gre za pritožbe toženih strank, ki menijo, da so se z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine že spustile v spor in bi bilo zato za sklep o umiku tožbe potrebno tudi njihovo soglasje. Ker je presumpcija umika tožbe kot posledica neplačila sodne takse za tožbo določena z zakonom, je povsem brezpredmetno, ali se tožena stranka s takšnim umikom strinja ali ne. Stranke glede tega nimajo nobenih (dispozitivnih) upravičenj.9

Kaj pa če sodišče ob prehodnem preizkusu tožbe spregleda, da sodna taksa ni plačana in to ugotovi pozneje, ko pravda že teče? Izdaja sklepa o domnevi umika tožbe je časovno omejena v okviru predhodnega preizkusa in pri tem ne gre za sklep, ki bi ga bilo mogoče izdati šele v poznejši fazi postopka.10 V opisanem primeru se pravda nadaljuje, neplačana sodna taksa pa se prisilno izterja.11

2. DELNO (NE)PLAČILO SODNE TAKSE

Zgodi se, da taksni zavezanec takso plača samo delno. Oglejmo si nekaj takih primerov: (1) tožnik plača ob vložitvi tožbe od sodne takse 100 EUR samo 25 EUR, razlike pa ne plača tudi po pozivu sodišča; (2) tožnik plača sodno takso za predlog za izvršbo, pozneje v pravdi zaradi ugovora dolžnika, pa na poziv sodišča sodne takse za tožbo ne doplača; (3) tožnik po pozivu sodišča za plačilo sodne takse za tožbo 100 EUR plača 98 EUR, ne plača pa zneska 2 EUR; (4) tožnik zaprosi za obročno plačilo sodne takse, sodišče njegovemu predlogu ugodi in mu dovoli plačilo sodne takse v npr. štirih obrokih, on pa potem plača samo prvi obrok. Čeprav je v vseh štirih primerih posledica podobna, tj. da sodna taksa ni v celoti plačana, pa opisane situacije zahtevajo različno postopanje sodišča.

V primeru, ko sodišče taksnemu zavezancu dovoli obročno plačilo sodne takse, plačilo posameznega obroka takse ni procesna predpostavka. Obročno plačilo sodne takse je namreč ena od oblik taksne oprostitve, zato sankcija fikcije umika tožbe (pritožbe, revizije, predloga za izvršbo oziroma ugovora) ne more nastopiti, če niso plačani posamezni obroki sodne takse.12 Postopek se kljub morebitnemu neplačilu obrokov sodne takse nemoteno izvede, neplačani del sodne takse pa mora sodišče prisilno izterjati.13

Povsem drugačna je situacija, kadar taksni zavezanec ne vloži predloga za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse, vendar po svoji lastni odločitvi plača samo del sodne takse. Če sodna taksa ni v celoti poravnana do izteka roka, določenega v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, v takem primeru pride do presumpcije umika tožbe. Kot že pojasnjeno v uvodu, je pri odločanju o sodnih taksah zelo pomemben fiskalni interes države, ki ga v ZST-1 omilijo določbe, ki določajo pogoje za oprostitev ali obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse, kar vse je odraz načela socialne države. Če taksni zavezanec ne opozori sodišča na obstoj okoliščin, ki mu preprečujejo enkratno in takojšnje plačilo sodne takse, prevlada fiskalni interes države, ki zahteva takojšnje in celotno plačilo sodne takse. Če je sodna taksa plačana le delno, procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča ni izpolnjena14. Enaka je posledica, če tožeča stranka v primeru, ko se zaradi ugovora dolžnika izvršba na podlagi verodostojne listine nadaljuje v pravdi, pa tožeča stranka plača samo sodno takso za predlog za izvršbo, ne doplača pa razlike do celotnega zneska sodne takse za tožbo.

V zadevi Cst 603/2016 je Višje sodišče v Ljubljani 4. 10. 2016 obravnavalo naslednji primer: taksni zavezanec je plačal namesto 20,50 EUR sodno takso za pritožbo samo v znesku 20,00 EUR. Sodišče je pritožnika z dopisom obvestilo, da sodne takse ni poravnal v pravilnem znesku, taksni zavezanec pa je sodišče čez nekaj dni obvestil, da je pri nakazilu prišlo do nenamerne pisne napake in prosil za navodilo, kako naj poravna pomotoma premalo plačani znesek 0,50 EUR. Sodišče je ocenilo, da določba 105. a člena ZPP ne pomeni posega v pravico strank do pravnega sredstva iz 25. člena ustave; toda na tako stroge posledice – tudi v primeru, ko je zaradi pomote pri vnosu zneska nakazila sodna taksa premalo plačana v tako minimalnem znesku, kot je to v konkretnem primeru – bi morala biti stranka po mnenju sodišča izrecno opozorjena. V konkretnem primeru je bil taksni zavezanec samo na splošno opozorjen na posledice neplačane sodne takse, kar po presoji sodišča glede na okoliščine konkretnega primera ni zadoščalo za tako strogo sankcijo, zaradi katere je bila taksnemu zavezancu odvzeta pravica do pritožbe in pravnega varstva. Ob upoštevanju ustavnih pravic in zagotavljanju fiskalne discipline je sodišče v tem primeru ugotovilo, da je bila stranki z umikom pritožbe kršena pomembnejša pravica od fiskalnega interesa države. Na eni strani gre v tem primeru za minimalno odstopanje plačane sodne takse od tiste, ki jo je sodišče zahtevalo s plačilnim nalogom, na drugi strani pa gre za očitno pomoto pri nakazilu, ki jo je taksni zavezanec tudi takoj priznal in nanjo opozoril sodišče ter celo prosil za navodilo, kako naj poravna preostanek sodne takse. Da je prišlo do pomote pri nakazilu, je bilo namreč ugotovljeno šele po izteku roka za plačilo sodne takse. Tak primer ponovno kaže, da odločanje o sodnih taksah ne sme biti le birokratski avtomatizem, ampak gre tudi za odločanje o ustavnih pravicah strank, zaradi česar je včasih treba tudi presoditi pomen in težo posamezne pravice oziroma interesa ter na ta način priti do ustrezne odločitve.

Opozoriti velja še na določbo petega odstavka 13. člena ZST-1, ki velja od 10. 11. 2016. Če stranka, ki ji je bilo odobreno obročno plačilo takse, zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo tudi neplačani obroki, na kar mora sodišče stranko opozoriti (v obrazložitvi sklepa!). Hkrati pa to pomeni, da se lahko v primeru neplačila enega od obrokov takoj izterja celotni preostali znesek sodne takse, ne da bi čakali zapadlost vsakega posameznega obroka!

3. NARAVA ROKA ZA PLAČILO SODNE TAKSE

Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, saj ga določa prvi odstavek 34. člena ZST-1, zakonski roki pa niso podaljšljivi (prim. drugi odstavek 110. člena ZPP). Z iztekom roka za plačilo sodne takse taksni zavezanec ne more več veljavno plačati sodne takse in z njenim morebitnim plačilom ne more preprečiti nastopa zakonske posledice (presumpcije umika vloge, kadar je plačilo takse procesna predpostavka).

Če sta starejša sodna praksa in teorija zastopali stališče, da je rok za plačilo sodne takse materialni rok, pa novejša sodna praksa sprejema stališče, da gre za procesni rok.15 Takšna opredelitev ima seveda tudi povsem praktične posledice: nastop sodnih počitnic prekine tek roka za plačilo sodne takse, ki je procesna predpostavka.16 Seveda pa v nujnih zadevah, ki jih sodišče obravnava tudi v času sodnih počitnic, glede na naravo zadeve začetek sodnih počitnic ne prekine teka roka za plačilo sodne takse. Če je zadnji dan roka za plačilo sodne takse sobota ali nedelja, se na ta dan rok za plačilo sodne takse ne more izteči. Četrti odstavek 111. člena ZPP namreč določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Torej je v takem primeru taksa pravočasno plačana tudi v ponedeljek.

4. KDAJ JE SODNA TAKSA PLAČANA?

Nobenih težav nimamo, kadar seveda taksni zavezanec po prejemu naloga za plačilo sodne takse v roku in na pravi račun ter sklic nakaže natančni znesek sodne takse. Vendar pa ni vedno tako. Pri nakazilu lahko pride do očitne pomote pri zapisu zneska nakazila, številke računa ali številke sklica. Prav tako se lahko zgodi, da sodno takso nakaže na sicer pravi račun in sklic nekdo tretji, in ne taksni zavezanec.

Če gre za očitno pomoto, se za ustrezni način izpolnitve te strankine obveznosti šteje tudi pravočasno plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča, pri čemer je bilo sodišče o tem seznanjeno pred izdajo izpodbijanega sklepa.17 Ali je v konkretnem primeru šlo za pomoto ali ne, je dejansko vprašanje, vendar se zdi neverjetno, da bi nekdo zavestno nakazal sodno takso na napačen račun in torej pri takšnem nakazilu ne bi šlo za očitno pomoto. Pomembno pa je, da taksni zavezanec, še preden sodišče izda sklep, s katerim ugotovi, da je vloga stranke umaknjena, o pomotnem nakazilu sodne takse na prehodni račun nepristojnega sodišča o tej pomoti seznani sodišče. Tudi v primeru napačnega sklica lahko taksni zavezanec s potrdilom o plačilu sodne takse dokazuje, da je bila ta pravočasno plačana: npr. razvidno je ime taksnega zavezanca, znesek nakazila ustreza višini sodne takse, mogoče je na potrdilu o plačilu tudi opravilna številka zadeve, v kateri je nakazana sodna taksa. Če iz datuma plačilnega naloga izhaja, da je bila sodna taksa plačana pred iztekom roka, ki izhaja iz plačilnega naloga za plačilo sodne takse, se sodna taksa kljub pomanjkljivemu sklicu šteje za plačano.18

Prvi odstavek 6. b člen ZST-1 določa, da se šteje, da je sodna taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka, vendar pa je pri tem pomembno, da je taksni zavezanec ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, kar pomeni v roku za plačilo, ki je določen v plačilnem nalogu. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VS RS) je obravnavalo tak primer v zadevi III DoR 163/2015: VS RS je s plačilnim nalogom z dne 11. 12. 2015 k plačilu sodne takse pozvalo tožnico, ki je plačilni nalog prejela 14. 12. 2015. Rok za plačilo sodne takse se je iztekel 29. 12. 2015, znesek sodne takse pa je prišel na prehodni podračun sodišča 4. 1. 2016. VS RS je pozvalo tožnico, da predloži dokaz, kdaj je podala nalog za plačilo sodne takse. Če bi se izkazalo, da je nalog podala 29. 12. 2015, bi bilo plačilo ob upoštevanju prvega odstavka 6. b člena ZST-1 pravočasno, ker pa se je izkazalo, da je podala nalog za plačilo sodne takse šele 4. 1. 2016, je bila sodna taksa plačana prepozno.19

5. OBRAVNAVANJE PREDLOGA ZA OPROSTITEV PLAČILA SODNE TAKSE

Predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi predlog za njen odlog ali obročno plačilo. Sodišče mora zato pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse in če oceni, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse, preveriti tudi, ali so izpolnjeni pogoji za njen odlog oziroma obročno plačilo. Če sodišče zavrne predlog stranke za oprostitev sodne takse, zato ni več mogoče vložiti novega predloga za obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse, saj je bilo tudi o tem že odločeno s prvotnim sklepom sodišča. Ko je pravnomočno odločeno o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, stranka takega predloga ne more več uspešno vložiti in ga sodišče zavrže, razen v primeru, če stranka izkaže, da so se okoliščine od vložitve prvega predloga do vložitve novega spremenile.20

Če je predlog za oprostitev plačila sodne takse pravnomočno zavrnjen, teče rok za plačilo sodne takse od pravnomočnosti prvostopenjskega sklepa oziroma vročitve odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru.21 Ob vročanju sklepa o predlogu za oprostitev plačila sodne takse mora sodišče stranko seznaniti z novim tekom roka za plačilo sodne takse, pri čemer pa ni treba znova pošiljati plačilnega naloga, temveč zadošča dopis, v katerem je stranka opozorjena na začetek novega teka roka za plačilo sodne takse.22 Sodišče zato ne more ugotoviti, da je pritožba umaknjena, še preden je zavezanca za plačilo sodne takse seznanilo, da njegov ugovor zoper plačilni nalog za plačilo te sodne takse ni utemeljen.23 Zavezanec ima namreč še vedno možnost plačati sodno takso, saj rok, kakor rečeno, teče od pravnomočnosti prvostopenjskega sklepa oziroma vročitve odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru. V zbirki sodnih odločb je mogoče naleteti tudi na stališča, da taksnega zavezanca ob vročitvi sklepa o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni treba znova opozarjati na 15-dnevni rok za plačilo sodne takse,24 vendar menim, da je takšno obvestilo povsem primerno glede na posledice za taksnega zavezanca zaradi neplačila. Pomembno pa je, da mora taksni zavezanec v takšnem primeru takso plačati na podlagi plačilnega naloga, ki ga je že prejel in na podlagi katerega je vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse. Plačilni nalog za plačilo sodne takse se torej ne izda znova!

Kako postopati v primeru, ko je stranka, ki predlaga taksno oprostitev, lastnik nepremičnine? Kako ugotoviti, ali predlagatelj za oprostitev plačila sodne takse živi v nepremičnini, ki jo ima v lasti? Menim, da je edini način ta, da se preveri, če ima na naslovu, kjer je nepremičnina, prijavljeno stalno bivališče. Podobno vprašanje vsebuje in ureja šesti odstavek 169. člena ZIZ. Po tej določbi se domneva, da je dolžnikov dom stanovanje ali stanovanjska hiša, kjer ima dolžnik prijavljeno stalno prebivališče. Menim, da ni ovire, da se po analogiji uporabi ta določba, saj, kot rečeno, odgovarja na enako vprašanje.

6. UGOTAVLJANJE VREDNOSTI PREDLAGATELJEVEGA PREMOŽENJA

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) v tretjem odstavku 17. člena določa, da se kot vrednost osebnega in drugega vozila, vodnih plovil, lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug in vrednostnih papirjev upošteva primerljiva tržna vrednost istovrstnega premoženja. Če gre za vrednostne papirje, s katerimi se ne trguje na borzi in njihova tržna vrednost ni znana, se upošteva njihova knjigovodska vrednost (četrti odstavek 17. člena ZUPJS).

6.1 Vozila

Najprej opozarjamo, da je stranka tista, ki mora navesti ustrezna dejstva. Tudi pri odločanju o oprostitvi sodnih taks namreč izhajamo iz dejanskega stanja, ki ga navede stranka. Stranka mora torej navesti razloge (opisati okoliščine, kaj podrobneje obrazložiti), zaradi katerih meni, da ne zmore plačati sodne takse, sodišče pa potem te razloge preveri. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks tako ne more biti samo prepis zakonskega besedila, npr. da stranka napiše nekaj podobnega kot: »Ne zmorem plačati sodne takse, saj bi bila v primeru, če bi jo plačal, občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljamo jaz in moji družinski člani. Predlagam, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o premoženjskem stanju mene in mojih družinskih članov in me oprosti plačila sodne takse«, ampak konkretna, obrazložena navedba. Npr.: »Prejemam mesečno plačo × EUR, vsak mesec plačam 150 EUR preživnine, poleg mene v gospodinjstvu živijo še žena in trije otroci. Žena je brez dohodkov. Posebnega premoženja nimam, saj stanujem v najemniškem stanovanju, sem pa lastnik avtomobila Renault Clio, letnik 2005, ki pa je v zelo slabem stanju, saj ima prevoženih že več kot 300.000 km, kar pomeni, da je njegova vrednost zanemarljiva. Glede na vse to menim, da ne bom zmogel plačati sodne takse 50 EUR brez škode za preživljanje svoje družine.« Vse to pomeni, da mora stranka navesti sodišču tudi konkretna dejstva, ki kažejo na določeno vrednost njenega premoženja. Npr. če stranka zapiše v svoj predlog, da je lastnica avtomobila Renault Clio letnik 2005, sodišče sklepa, da gre za povprečno ohranjeno vozilo tega letnika. Če pa stranka želi opozoriti na kakšno posebnost tega vozila, npr. da je vredno manj od povprečno ohranjenega vozila, mora to navesti, npr. da ima to vozilo prevoženih že 300.000 km, ali pa, da vozilo ni več vozno. Lahko pa seveda stranka sodišču sama navede vrednost avtomobila, ki jo nato sodišče preveri na javno dostopnih spletnih portalih (npr. AVTO.NET, BOLHA.COM ipd.). Če pa stranka ne navede vrednosti, niti ne opozori na posebnosti avtomobila, ki nižajo vrednost, sodišče upošteva vrednost povprečno ohranjenega avtomobila (čolna, traktorja itd.) istega letnika.

6. 2 Vrednostni papirji

Kadar so na voljo javno objavljeni podatki o vrednosti, se uporabijo ti podatki: npr. pri delnicah, ki kotirajo na borzi, ni težav pri ugotavljanju vrednosti, saj se upošteva tržna vrednost delnice, ki je dostopna na spletni strani Ljubljanske borze. Kadar gre za ugotavljanje vrednosti delnic družbe, ki ne kotirajo na borzi, je mogoče pridobiti podatek o knjigovodski vrednosti delnice.25 Ta vrednost je najbližja tržni vrednosti in povsem zadošča v skladu z načeloma hitrosti in enostavnosti postopka za ugotovitev vrednosti za potrebe oprostitve sodne takse. Nekoliko težje je vrednotenje poslovnega deleža. Opozarjam na določbo šestega odstavka 12. a člena ZST-1, ki pravi, da mora stranka ne glede na peti odstavek istega člena, ki ureja pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti, dati sodišču vse podatke o premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj stranke in njenih družinskih članov. Sodišče lahko po uradni dolžnosti pridobi samo podatke o poslovnem deležu stranke in vrednosti osnovnega kapitala, za podatke o vrednosti poslovnega deleža pa se ne vodijo zbirke podatkov, prav tako ne o posebnih lastnostih določene družbe, ki družbi nižajo vrednost. Tudi če je npr. javno objavljeno, da ima v letu 2016 družba npr. 1000 EUR dobička, tega sodišče v postopku oprostitve sodne takse ne more ustrezno uporabiti, da bi na tej podlagi lahko ugotovilo vrednost poslovnega deleža. Stranka mora opozoriti na kakšno posebnost svojega premoženja (poslovnega deleža), ki niža vrednost, in mora na to posebej opozoriti v skladu z navedeno določbo šestega odstavka 12. a člena ZST-1. Če stranka ni podala posebnih navedb v zvezi s svojim poslovnim deležem, lahko sodišče izhaja samo iz podatka o osnovnem kapitalu in deležu stranke na tem osnovnem kapitalu, ki sta na voljo. Tako je mogoče vrednost poslovnega deleža ugotoviti samo v višini, kot je razvidna iz sodnega registra, torej je mogoče ugotoviti le nominalno vrednost osnovnega kapitala.26 Čeprav nominalna vrednost ne odraža poslovanja podjetja, je to edina vrednost, do katere je mogoče priti na enostaven način. Nikakor si namreč ni mogoče zamisliti, da bi sodišče v postopku oprostitve sodne takse, ki je samo del glavnega sodnega postopka, postavilo npr. izvedenca, ki bi potem ugotovil tržno vrednost poslovnega deleža za potrebe oprostitve sodne takse.

6.3 Nepremičnine

Za ugotovitev vrednosti nepremičnine za potrebe oprostitve plačila sodne takse prav veliko podatkov sodišče nima na voljo. Stranka (lastnik) je tista, ki mora opozoriti na posebnosti nepremičnine, če želi, da se bodo upoštevale pri ugotavljanju vrednosti. Ugotovitev vrednosti s pomočjo izvedenca cenilca odpade, saj bi to lahko privedlo do absurda: stranka, ki želi oprostitev sodne takse, bi morala založiti predujem za ugotovitev vrednosti, če pa bi bila oproščena plačila predujma, bi država za potrebe oprostitve sodne takse npr. v znesku 50 ali 100 EUR morala plačati stroške izvedenca, ki bi bili lahko tudi 1000 EUR. Zato ostane na voljo samo vrednost, ugotovljena v postopku množičnega vrednotenja, ki jo je mogoče pridobiti z vpogledom v portal PISO.27 Do druge vrednosti sodišče nima dostopa. Podobno vprašanje je obravnavalo tudi VS RS v zadevi II U 375/2016. VS RS ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z ustavo, če se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Navedeno pomeni, da je po metodi množičnega vrednotenja nepremičnin ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči dovoljeno (po analogiji torej tudi v postopku oprostitve plačila sodne takse). Stranka pa lahko dokazuje, da je vrednost premoženja drugačna. Sodišče v postopku oprostitve plačila sodne takse te navedbe pri ugotavljanju vrednosti potem upošteva po prostem preudarku, saj se, kakor rečeno, dokaz z izvedencem ne izvaja.

Če vrednost stanovanja (stanovanjske hiše), v katerem (kateri) dejansko prebiva taksni zavezanec in kjer ima tudi prijavljeno stalno bivališče, znaša manj kot 120.000 EUR, se ta vrednost ne všteje v premoženje, ki se upošteva kot premoženje taksnega zavezanca. Če pa vrednost take nepremičnine presega 120.000 EUR, se ta presežna vrednost všteva v premoženje taksnega zavezanca (gre za smiselno uporabo 1. točke prvega odstavka 17. člena ZUJSP; v tem delu, če vrednost presega 120.000 EUR, gre namreč za nepremično premoženje, ki po določbi 18. člena istega zakona ni izvzeto).

Neredko se zgodi, da je predlagatelj oprostitve sodne takse lastnik nepremičnine, ki je obremenjena bodisi s hipoteko bodisi s prepovedjo odsvojitve in obremenitve, in zato z nepremičnino ne more prosto razpolagati. Zastavi se vprašanje, ali se takšna nepremičnina upošteva kot premoženje predlagatelja oprostitve plačila sodne takse. Podobno vprašanje se je že večkrat zastavilo v postopku dodelitve BPP in je bilo tudi predmet razsojanja upravnega oddelka VS RS. Zelo jasno je vprašanje obdelano v odločbi VS RS sodba X Ips 236/2013. VS RS je v navedeni odločbi zavzelo stališče, da samo dejstvo, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti za okoliščine, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega merila za BPP. Enako je sodišče ugotovilo tudi glede dejstva, da gre za nepremičnino v solasti – tudi to ne pomeni nezmožnosti razpolaganja. Hipoteka je v 138. členu Stvarnopravnega zakonika opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ), za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), prav tako pa so zastavljena nepremičnina ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Iz tega povzetka argumentov odločbe VS RS izhaja, da se tudi s hipoteko obremenjena nepremičnina upošteva pri ugotavljanju premoženja v postopku oprostitve plačila sodne takse.

Podobno kot glede hipoteke je tudi pri vknjiženi služnosti stanovanja (UPRS sodba II U 74/2016) ali pravica dosmrtnega užitka (UPRS sodba III U 180/2016), nasprotno pa se nepremičnina ne upošteva pri ugotavljanju premoženja, če je stranka v postopku osebnega stečaja. Gre namreč za situacijo iz tretjega odstavka 12. a člena ZST-1, ki pravi, da se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. V primeru osebnega stečaja je namreč poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena na podlagi 386. člena ZFPPIPP in stečajni dolžnik ne sme opravljati poslov in postopkov, ki bi kakorkoli vplivali na obseg stečajne mase (prim. UPRS sodba I U 1489/2017). »Zasedeno stanovanje« tudi ni razlog da se zasedena nepremičnina ne bi upoštevala pri ugotavljanju premoženja stranke (UPRS sodba I U 432/2017). Tudi prepoved odtujitve in obremenitve ne preprečuje, da lastnik nepremičnine ne bi sklepal obligacijskih poslov, npr. najemne pogodbe, s katero bi nepremičnino prepustil najemniku v uporabo in tako pridobil od nepremičnine dohodek (UPRS sodba I U 1652/2013).

7. OPROSTITEV PLAČILA SODNE TAKSE

Najširša opredelitev oprostitve sodne takse izhaja iz prvega odstavka 11. člena ZST-1, ki pravi, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njeni družinski člani. V postopku oprostitve sodne takse zato ugotavljamo ali je izpolnjen opisani pogoj: ali bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo preživljanje stranki oziroma njene družine. Če ugotovimo, da stranka sodne takse ne more plačati niti delno, torej da bi vsakršno plačilo ogrozilo preživljanje stranke in njene družine, jo oprostimo plačila v celoti, če pa ugotovimo, da bi stranka določen znesek vseeno lahko plačala ali pa bi določen znesek lahko plačevala vsak mesec, pa se stranka bodisi delno oprosti plačila sodne takse, bodisi se ji odobri plačilo sodne takse v več obrokih (kot je to urejeno v drugem odstavku 11. člena ZST-1).

Če gre za samostojnega podjetnika ali pravno osebo in je sodna taksa procesni pogoj, se seveda merilo temu primerno spremeni glede na to, ali bi plačilo sodne takse vplivalo na njegovo dejavnost. Mora pa v tem primeru samostojni podjetnik ali pravna oseba plačati najmanj 44 EUR takse, nad tem zneskom pa ga oziroma jo je mogoče oprostiti.

Do celotne oprostitve plačila takse je po šestem odstavku 11. člena ZST-1 upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Če je torej stranki dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, je upravičena tudi do celotne oprostitve plačila sodne takse. Glede na zakonsko besedilo šestega odstavka 11. člena ZST-1 v takem primeru zadošča, da v obrazložitvi ugotovimo, da je bila stranki odobrena redna brezplačna pravna pomoč, zaradi česar jo je sodišče v celoti oprostilo plačila sodne takse.

V postopku oprostitve plačila sodne takse se tako sklicujemo na ugotovitev službe za BPP in ponovno ne izvedemo celotnega postopka ugotavljanja premoženja. Enako velja tudi v primeru, če je stranka prejemnica denarne socialne pomoči.

Merila za dodelitev denarne socialne pomoči so še strožji kot za brezplačno pravno pomoč, poleg tega pa je CSD, ki je odločal o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, tudi matični organ za odločanje po 34. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Če je stranki torej CSD dodelil denarno socialno pomoč, so izpolnjeni pogoji, da se stranka oprosti plačila sodne takse. K takšnemu odgovoru vodi tudi zgodovinska razlaga določbe 11. člena ZST-1. Z odločbo U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 je namreč Ustavno sodišče RS razveljavilo do tedaj veljavno ureditev, ko je prvi odstavek 11. člena ZST-1 določal, da sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ustavno sodišče je ocenilo, da je takšna ureditev preozka in da izključuje oprostitev plačila sodne takse za socialno šibke posameznike, ki niso upravičeni do denarne socialne pomoči, kar pa je porušilo ravnovesje med legitimnim državnim interesom zaračunavanja sodnih taks in interesom socialno šibkih posameznikov, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva ne glede na svoj socialni položaj. Po nasprotni razlagi je tako mogoče zaključiti, da če nekdo izpolnjuje pogoje za denarno socialno pomoč, zagotovo izpolnjuje tudi pogoje za oprostitev plačila sodne takse. Za US RS to namreč ni bilo sporno, sporno je bilo samo to, da je zakonodajalec izključil osebe, ki niso bile upravičene do denarne socialne pomoči.

Za oprostitev plačila sodne takse pa je pomembna tudi višina sodne takse, ki jo mora stranka plačati. Povsem nekaj drugega je namreč, če je obveznost sodne takse 45 EUR ali pa 513 EUR ali več. Le ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti.28 Sicer obstajajo tudi odločbe višjih sodišč, ki zagovarjajo pravico stranke, da ta vloži predlog za oprostitev plačila sodne takse, še preden je nastala taksna obveznost,29 vendar menim, da je treba predlog stranke za oprostitev plačila sodne takse, ki je vložen pred nastankom taksne obveznosti, zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Že izraz »oprostitev plačila sodne takse« predvideva obstoj sodne takse in če te ni, tudi oprostitve ne more biti.

Zgodi se, da je stranki na podlagi odločbe odobrena brezplačna pravna pomoč, pa kljub temu sama vloži pravno sredstvo, hkrati pa predlaga oprostitev plačila sodne takse. Menim, da stranko kljub temu oprostimo plačila sodne takse. Navedena določba ZST-1 namreč ne določa, da bi se oprostitvi sodne takse ugodilo ali ne glede na to , kdo je vložil vlogo. Šesti odstavek 11. člena ZST-1 določa samo, da se v celoti oprosti sodne takse stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Gre torej samo za izpolnjevanje meril. Hipotetično (čeprav malo verjetno) je seveda mogoče tudi, da stranke, ki ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč, ne zastopa odvetnik (npr. stranka mu ni dala pooblastila), odločbo pa vseeno ime in jo je zato treba po šestem odstavku 11. člena ZST-1 v celoti oprostiti plačila sodne takse.

Tudi če stranka predloži odločbo o dodelitvi BPP v drugem postopku (seveda približno v istem obdobju), jo sodišče oprosti plačila sodne takse. Zakon namreč določa, da se stranka oprosti plačila, če izpolnjuje pogoje za dodelitev redne brezplačne pomoči (ne pa, če ji je v konkretnem postopku dodeljena BPP!).

Po prvem odstavku 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Že iz te določbe je mogoče razbrati, da velja oprostitev plačila sodne takse za ves nadaljnji postopek. Glede na to niso ustrezni izreki sklepov o oprostitvi plačila sodne takse, ki se glasijo, da se stranka oprosti npr. plačila sodne takse za tožbo (pritožbo ipd.). Izrek sklepa o oprostitvi plačila sodne takse se zato pravilno glasi: »Tožeča stranka (tožena stranka, predlagatelj itd.) se od 5. 10. 2017 dalje oprosti plačila sodne takse.«. Oprostitev plačila sodne takse na prvi stopnji velja tudi za postopek na pritožbeni stopnji.30 Prav tako za pravdni postopek velja oprostitev plačila sodne takse iz postopka, ki se je začel na COVL, ali pa iz postopka, v katerem je bil izdan plačilni nalog (vpisnik Pl). V vseh teh primerih gre za isti postopek – pravdni postopek se v primeru vložitve predloga za izvršbo na COVL začne že z vložitvijo predloga za izvršbo, ki se šteje za tožbo (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Če stranka, ki je že bila oproščena plačila sodne takse, vnovič vloži predlog za oprostitev, se tak predlog zavrže. Tudi v postopku odločanja o oprostitvi sodne takse namreč velja načelo res iudicata.

Izjemoma je dovoljeno ponovno odločati o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v naslednjem primeru: sodišče je zavrnilo predlog stranke za oprostitev plačila sodne takse, v nadaljevanju postopka pa so se spremenile okoliščine, ki so bile podlaga za takšno odločitev sodišča (npr. stranka izgubi službo ipd.). V takem primeru lahko stranka ponovno predlaga oprostitev plačila sodne takse, ki pa, če ji je ugodeno, učinkuje od vložitve novega predloga dalje. Pomembno je, da stranka v takem predlogu poudari spremenjene okoliščine, sicer se tudi tak predlog zavrže.31

8. SKLEP O UGOTOVITVI VREDNOSTI SPORNEGA PREDMETA IN SODNA TAKSA

Prvi odstavek 44. člena ZPP določa, da se mora sodišče v primerih, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso izpolnjeni pogoji za določitev stvarne pristojnosti po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. To pa pomeni, da je mogoče sklep o ugotovitvi vrednosti izpodbijati le skupaj z odločbo o glavni stvari.

Oglejmo si primer, ko je tožeča stranka kot vrednost spornega predmeta navedla 42.000,00 EUR, sodišče pa je pozneje s sklepom ugotovilo vrednost v višini 670.400,00 EUR. Tako ugotovljena vrednost nedvomno vpliva tudi na višino taksne obveznosti: če je bila sodna taksa za postopek v prvem primeru 939,00 EUR, po vrednosti, kakor jo je ugotovilo sodišče, ta znaša 6.906,00 EUR. Ker je plačilo sodne takse procesni pogoj za obravnavanje tožbe, lahko takšna sprememba višine sodne takse poseže tudi v ustavno pravico stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Ker gre za varovanje ustavne pravice, je sodna praksa sprejela stališče, da višje sodišče obravnava pritožbo zoper sklep o vrednosti spora, če bi vrednost spora, kakor jo je določilo sodišče, vplivala na pravico tožnikov do sodnega varstva.32 Vendar pa zvišanje vrednosti spornega predmeta in posledično višja sodna taksa a priori ne pomenita posega v ustavno pravico stranke do sodnega varstva. V obeh zadevah VSL I Cp 875/2017 in VSL I Cpg 202/2017 je bilo namreč ugotovljeno, da iz podatkov o premoženju tožečih strank izhaja, da to omogoča tudi plačilo višje sodne takse, ki je posledica tega, da je sodišče ugotovilo višjo vrednost spornega predmeta. To pa pomeni, da v navedenih dveh primerih zaradi višje ugotovljene vrednosti spornega predmeta in zato višje sodne takse za postopek ne gre za poseg v ustavno pravico stranke do sodnega varstva.

9. PROBLEM VERIŽENJA PRITOŽB IN SODNA TAKSA

Iznajdljivi taksni zavezanci včasih uporabijo naslednjo operacijo. Ko tak taksni zavezanec ne plača sodne takse za vloženo pritožbo, sodišče izda sklep, s katerim ugotovi, da je pritožba umaknjena, taksni zavezanec zoper ta sklep vloži pritožbo, sodišče pa mu izda nalog za plačilo sodne takse. Sodne takse tudi zdaj ne plača in sodišče spet izda sklep, s katerim ugotovi, da je pritožba umaknjena. Situacija je podobna pat položaju v šahu, ko obe strani v nedogled ponavljata vsaka svojo edino potezo. V opisanem primeru ne gre drugače, kot da se situacija preseka in se pritožba odstopi v reševanje višjemu sodišču. V zadevi I Ip 2614/2016 je sodišče zavzelo stališče, da je v takih primerih treba smiselno šteti, da se za pritožbo zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne plača sodna taksa. Nasprotna razlaga bi namreč pripeljala do situacije, ko bi neplačilo sodne takse za novo pritožbo vedno znova terjalo izdajo novega sklepa o domnevi umika pritožbe, ki bi ga bilo mogoče znova izpodbijati z novo pritožbo. Na ta način pa bi bila dejansko za nedoločen čas onemogočena ugotovitev pravnomočnosti prve sodne odločbe o domnevi umika pritožbe.33 Opisano ravnanje pa ustreza tudi pojmu zlorabe pravice, zaradi česar je mogoče stranki izreči tudi denarno kazen po tretjem odstavku 11. člena ZPP.34

10. SOSPORNIŠTVO IN SODNA TAKSA

V šoli o sodnih taksah je bilo postavljeno naslednje vprašanje: Kako postopati v primeru, ko štirje pritožniki po skupnem pooblaščencu vložijo pritožbo? Sodišče enemu izmed njih vroči plačilni nalog za plačilo sodne takse in zraven še pojasnilo, da morajo takso plačati solidarno. Vsi pritožniki podajo predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njihovih predlogih je odločeno tako, da se prvemu pritožniku zavrne predlog za oprostitev plačila sodne takse, drugemu pritožniku se plačilo sodne takse odloži za eno leto, tretjemu in četrtemu pritožniku pa se naloži obročno plačilo sodne takse.

Vprašanje je sicer zelo konkretno postavljeno, pa vendar odpira zelo široko področje sosporništva. V tem prispevku ne bomo natančneje obdelali tega instituta, a je vseeno treba tudi za pravilno odmero sodne takse in poznavanje posledic morebitnih oprostitev, odlogov ali obročnih plačil poznati nekaj teoretičnih izhodišč sosporništva. Za sosporništvo gre vedno, kadar je na tožeči ali toženi strani več oseb. Osnovna delitev sosporništva je na materialno, formalno in zakonito, glede procesnopravnih učinkov pa ločimo navadno ali enotno sosporništvo, podvrsta katerega je nujno sosporništvo.

Za materialno sosporništvo gre, če so sosporniki že pred pravdo v materialnopravnem razmerju oziroma določeni formalnopravni zvezi s predmetom spora (soposestniki, sodediči, soavtorji, solidarni dolžniki kot glavni dolžniki ipd.), za formalno pa, kadar sosporniki šele v postopku vstopijo v razmerje (na aktivni strani: več delavcev delodajalca toži zaradi izplačila plače, več kupcev avtomobila toži prodajalca, ki ni izpolnil pogodbe; na pasivni strani: uveljavljanje plačila najemnine v isti tožbi proti več stanovalcem iste večstanovanjske hiše itd.).35 Za enotno sosporništvo gre v primeru, če je mogoče po pravilih materialnega prava spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (solastniki zemljišča, če so toženi zaradi obstoja služnosti; dediči, če so napoteni zaradi ugotavljanja dedne pravice; skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, dediči, če novi dedič uveljavlja svoj del zapuščine; solastniki, ki od najemnika zahtevajo izpraznitev prostora, danega v najem, itd.).36 V drugih primerih, ko je spor za vsakega sospornika mogoče rešiti na drugačen način (npr. prvotožena stranka je povzročitelj prometne nesreče, drugotožena stranka pa je zavarovalnica)37 in gre za navadno sosporništvo, je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP). Formalno sosporništvo je vedno navadno, materialno pa je lahko navadno ali enotno.

10.1 Sosporniki vložijo več vlog

Enotni sosporniki so enotna pravdna stranka in morajo zato po devetem odstavku 3. člena ZST-1 plačati samo eno sodno takso, in sicer ne glede na to, ali vložijo eno vlogo ali več vlog (tožb, pritožb ipd.).38 Kadar gre torej za enotno sosporništvo, vsi enotni sosporniki za tožbo ali pritožbo ne glede na število vloženih vlog plačajo samo eno sodno takso.

V primeru navadnega sosporništva in vložitve več vlog plačajo sosporniki sodno takso vsak za svojo vlogo – gre namreč za več strank.

10.2 Sosporniki vložijo eno vlogo

Kadar več sospornikov vloži eno (isto) vlogo (tožbo, pritožbo), pri enotnih sospornikih ni nobene razlike, saj tudi v takem primeru plačajo samo eno sodno takso. Tudi za navadne sospornike (vsak je ena stranka) ni nobene razlike, saj gre ne glede na to, da so vložili isto vlogo, formalno za več vlog in za vsako med njimi se plača sodna taksa. Če kateri od vlagateljev sodne takse ne plača, se vloga zavrže, obravnava pa se npr. pritožba, če se nanaša na druge navadne sospornike.39

Do različnih situacij lahko pride, če isto vlogo vloži več sospornikov, kadar je eden med njimi oproščen plačila sodne takse, ali mu je odobreno obročno plačilo oziroma odlog plačila.

Prvi odstavek 14. člena ZST-1 določa, da je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s tem sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Vendar pa ima tudi oprostitev enemu izmed sospornikov lahko učinek na taksno obveznost drugih sospornikov. Drugi odstavek istega člena pravi, da mora v primeru, če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.

Če več sospornikov vloži isto vlogo, nastopi torej situacija iz drugega odstavka 14. člena ZST-1. Če gre za materialno sosporništvo, plačajo vsak svojo sodno takso in tudi morebitna oprostitev plačila sodne takse enega med njimi ne vpliva na obveznost drugih. Če gre za formalno sosporništvo,40 pa morebitna oprostitev plačila sodne takse enega izmed sospornikov vpliva tudi na obveznost drugih in se oprostitev razširi tudi na druge sospornike. V tem primeru so torej vsi oproščeni sodne takse. Opozarjam pa, da to velja samo v primeru navadnega sosporništva.

Če navadni sosporniki (materialni ali formalni) vložijo vsak svojo vlogo, ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 14. člena ZST-1 in je tudi v pogledu oprostitve sodne takse, obročnega plačila in odloga plačila vsak od pritožnikov povsem samostojen. Kot določa drugi del 195. člena ZPP, dejanja ali opustitve sospornikov v tem primeru niso v korist in ne škodujejo drugim sospornikom. To pa pomeni, da se v takem primeru, če en sospornik ne plača sodne takse, njegova pritožba zavrže. Če je eden oproščen sodne takse, ta oprostitev v primeru, da je vsak sospornik vložil svojo pritožbo na posebni vlogi (torej na posebnem papirju), v ničemer ne vpliva na druge sospornike. Če je enemu odobreno obročno plačilo sodne takse, to velja le zanj in ne vpliva na taksne obveznosti drugih sospornikov. Vsaka pritožba ima v tem primeru svojo pot in lahko v takem primeru odmislimo, da gre za sospornike.

V primeru enotnega sosporništva gre za eno samo taksno obveznost, ki jo morajo solidarno plačati vsi pritožniki (enotni sosporniki). Solidarnost pomeni, da kdorkoli plača sodno takso, jo plača za vse. VS RS je situacijo enotnih sospornikov obravnavalo v zadevi II DoR 55/2018, ko je v sklepu z dne 12. 4. 2018 poudarilo, da določba 14. člena ZST-1 ne velja za primere, ko skupno vlogo vložijo enotni sosporniki, saj štejejo za enotno pravdno stranko (kot da bi vlogo vložila samo ena stranka) in jih ni mogoče za potrebe odmere sodne takse obravnavati ločeno. V nasprotnem primeru bi se namreč v praksi odprla možnost, da bi bila sodna taksa odmerjena tudi neaktivnemu enotnemu sosporniku, ki bi bil zato v postopku uspešen zaradi procesnih dejanj drugega (aktivnega) sospornika.

V vprašanju je opisana naslednja situacija: predlog enega sospornika za oprostitev takse je zavrnjen, enemu je taksa odložena, dvema pa je ugodeno, da jo plačata v obrokih.

– Če gre za enotne sospornike, se ob upoštevanju navedene odločbe VS RS oprostitev plačila sodne takse, ki velja za enega izmed sospornikov, razteza na vse druge sospornike.

– Tudi v primeru navadnega formalnega sosporništva se oprostitev plačila sodne takse za enega izmed sospornikov razteza na druge sospornike.

– V primeru navadnega materialnega sosporništva pa mora vsak sospornik plačati svojo sodno takso in ne gre za solidarno obveznost. Pritožba vsakega ima lahko zato povsem samostojno usodo.

– Če tisti, katerega predlog za oprostitev je bil zavrnjen, ne plača sodne takse, se pritožba zavrže v delu, ki se nanaša nanj.

– V primeru odloga in obročnega plačila sodne takse plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, zato se bo pritožba tistih sospornikov, ki jim je bilo ugodeno, da sodno takso plačajo v več obrokih ali pa jim je bilo plačilo odloženo, takoj obravnava, če pa sodne takse ne plačajo v roku, se ta prisilno izterja.

Kako pa je v primeru, ko so enotni sosporniki npr. občina ali država in fizične osebe? Kakor izhaja iz določbe prvega odstavka 10. člena ZST-1, sta država in lokalna skupnost (občina) po zakonu oproščeni plačila sodne takse. Čeprav so v zbirki sodnih odločb tudi takšne, ki pravijo, da se oprostitev v takem primeru ne razteza na druge sospornike,41 pa osebno menim, da ob upoštevanju zadnje odločbe (II DoR 55/2018) takšna ex lege oprostitev učinkuje na vse enotne sospornike: gre namreč za eno stranko, kajti občina in vse fizične osebe so v tem primeru ena stranka, zato ni mogoče zaračunati več sodnih taks.

Še nekaj je pomembno. Enotni sosporniki morajo torej solidarno plačati sodno takso. Temu ustrezno se morajo glasiti tudi plačilni nalogi (A mora plačati 100 EUR sodne takse solidarno z B in C). Če v plačilnem nalogu ni izrecno navedeno, da gre za solidarno obveznost, potem mora vsak med njimi plačati znesek sodne takse, kot izhaja iz plačilnega naloga, kar pa pomeni, da seštevek odmerjenih sodnih taks v takem primeru presega znesek sodne takse, odmerjene v skladu z ZST-1. Samo v primeru, ko pa iz plačilnega naloga izhaja, da gre za solidarno obveznost, pa s plačilom 100 EUR preneha obveznost plačila sodne takse za vse tri enotne sospornike.

Opozoriti je treba tudi, da solidarno razmerje med sosporniki še ne pomeni, da gre za enotno sosporništvo42. Vsak izmed solidarnih dolžnikov lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji, tudi v različni višini (npr. tudi če nekdo toži povzročitelja in zavarovalnico, je lahko njena odgovornost omejena po višini ali glede na vrsto škode43). Tudi v primeru iz vprašanja je ne glede na solidarnost obveznosti treba ugotoviti, ali gre za navadno ali enotno sosporništvo in potem ravnati, kot je opisano v prejšnjih odstavkih.

11. IZRAČUNAVANJE VREDNOSTI ZAPUŠČINE ZA NEPREMIČNINE AGRARNE SKUPNOSTI ZA PLAČILO SODNE TAKSE

ZST-1 v četrtem odstavku 25. člena določa, da sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku, po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, ki jih ima na voljo. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev, v tem primeru se vrednost čiste zapuščine ugotovi po vrednosti, ki jo ima ob cenitvi.

Uredba o določitvi vrednosti zapuščine za nepremičnine, ki so v lasti članov agrarne skupnosti,44 določa, da se vrednost nepremičnine agrarne skupnosti, ugotovljena po cenitvi GURS, za potrebe odmere sodne takse pomnoži s faktorjem 0,05, torej je osnova 5 % vrednosti po cenitvi GURS. Uredba je bila res sprejeta, da bi odpravila pomanjkljivosti in nejasnosti, še posebej je bil namen preprečiti, da se dediči ne bi odpovedali dedovanju zaradi visoke sodne takse, saj je vrednost nepremičnin včasih precej visoka, kar dediče odvrača od dedovanja. Težava pa je, ker gre za podzakonski predpis, o katerem ZST-1 glede ugotavljanja vrednosti ne govori. Okrajno sodišče v Sežani je Ministrstvo za pravosodje opozorilo, da navedena določba ZST-1 lahko ovira izračun vrednosti zapuščine v skladu z navedeno uredbo. Ministrstvo je v zvezi s tem izdalo neobvezno pravno mnenje, v katerem pojasnjuje namen uredbe in dejstvo, da je bila uredba sprejeta na podlagi 52. člena Zakona o agrarnih skupnostih. Ministrstvo meni, da ni ovire, da se pri odmeri sodne takse ne bi uporabila navedena uredba, saj je treba upoštevati vse okoliščine, ki so potrebne za ugotovitev vrednosti nepremičnine, torej tudi to uredbo.

Ne nazadnje je po ZST-1 temeljno merilo za ugotovitev vrednosti v zapuščinskem postopku prosti preudarek. Menim, da zato ni nobene ovire, da pri ugotovitvi vrednosti po prostem preudarku uporabimo tudi navedeno uredbo, ki je sicer podzakonski predpis, a vendar zakon glede na to, da govori o prostem preudarku, ne določa kogentnega načina za ugotovitev vrednosti.

------------

1 PAVLICA, Vid in STRNAD, Nataša, Spremembe sodnih taks in načela ter razlaga ZST-1B v postopkih izvršbe in zavarovanja, Pravosodni bilten 1/2014, str. 303; glej tudi Odločba US RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998.

2 Prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, s poznejšimi dopolnitvami in spremembami – ZST-1).

3 UDE, Lojze in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list RS in GV Založba, 2010, 4. knjiga, str. 76

4 Npr. v primeru, da se zaradi neplačila sodne takse šteje, da je umaknjena tožba, mora tožeča stranka plačati eno tretjino siceršnje sodne takse, v primeru, da se zaradi neplačila sodne takse šteje, da je umaknjena pritožba, pa mora pritožnik plačati eno polovico siceršnje sodne takse.

5 VSL sklep I Cpg 1855/2014 z dne 25. 11. 2014.

6 Gre za primere pravd kot nadaljevanja izvršbe na podlagi verodostojne listine.

7 VSL sklep I Cp 250/2015 z dne 19. 3. 2015.

8 VSL sklep I Cpg 1618/2015 z dne 2. 12. 2015.

9 VSL sklep I Cp 2184/2015 z dne 7. 10. 2015.

10 VS RS sklep II Ips 288/2013, z dne 21. 5. 2015.

11 UDE, Lojze in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list RS in GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 432.

12 VSL sklep I Cp 562/2017 z dne 9. 3. 2017, VSL sklep II Cpg 1592/2015 z dne 25. 11. 2015, VSL II Cp 44/2012 z dne 30. 8. 2012.

13 UDE, Lojze in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list RS in GV Založba, 2010, 4. knjiga, str. 80.

14 VSL sklep I Cpg 1267/2016 z dne 21. 11. 2016.

15 VSL sklep II Cpg 829/2016 z dne 23. 8. 2016.

16 VSL sodba in sklep II Cpg 1878/2014 z dne 17. 8. 2015.

17 VSL sklep I Cpg 1671/2015 z dne 12. 4. 2016, podobno VS RS sklep II Ips 84/2010 z dne 13. 5. 2010.

18 VS RS sklep I Up 147/2016 z dne 8. 6. 2016.

19 VS RS DoR 163/2015 z dne 10. 2. 2016.

20 VSL sklep I Cp 654/2016 z dne 10. 3. 2016.

21 VSL sklep II Cpg 993/2015 z dne 15. 7. 2015.

22 VSC sklep III Cpg 4/2016 z dne 20. 1. 2016.

23 VSL sklep I Cpg 1625/2015 z dne 2. 12. 2015.

24 Npr. VSM sklep I Cp 89/2016 z dne 21. 3. 2016.

25 Knjigovodska vrednost delnice je vrednost kapitala delniške družbe, deljeno s skupnim številom izdanih delnic.

26 Nominalna vrednost poslovnega deleža je številčni znesek, zapisan v poslovnem registru pri poslovnem deležu družbenika.

27 http://www.geoprostor.net

28 VSL sklep I Cpg 1133/2015, VDSS Sklep Pdp 268/2017, VDSS Sklep Pdp 284/2017.

29 VDSS sklep Psp 261/2017.

30 VSL sklep II Cp 2423/2015, VSL sklep II Cp 901/2017.

31 VSL sklep II Cp 774/2018, VSL sklep II Cp 1976/2017, VSL sklep I Cp 3163/2015.

32 VSL I Cp 875/2017 z dne 21. 4. 2017 in VSL I Cpg 202/2017 z dne 19. 4. 2017.

33 VSL sklep I Ip 2614/2016 z dne 6. 9. 2016.

34 VSL sklep II Cpg 582/2016 z dne 16. 8. 2016.

35 Pravdni postopek s komentarjem, Založba UL RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 238–240.

36 Pravdni postopek s komentarjem, Založba UL RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 254–255.

37 VDSS sodba in sklep Pdp 863/2013 z dne 19. 3. 2014, VDSS sklep Pdp 476/2015 z dne 29. 7. 2015.

38 VSL sklep I Cp 1537/2015 z dne 27. 7. 2015.

39 VSL sklep II Cp 2253/2010 z dne 4. 11. 2010.

40 Menim, da je takšna opredelitev v drugem odstavku 14. člena ZST-1 redakcijska napaka. Glede na pomen formalnega in materialnega sosporništva (pri slednjem so sosporniki mnogo bolj povezani kakor pri formalnem), bi bilo mnogo bolj smiselno obratno, da bi se oprostitev enega od sospornikov na druge raztezala v primeru materialnega sosporništva.

41 II DoR 155/2016 z dne 30. 6. 2016.

42 VSL sodba I Cpg 452/2017.

43 Pravdni postopek s komentarjem, Založba UL RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 253–254.

44 Uradni list RS št. 22/17.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS člen 23, 25
Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 člen 3, 3/9, 6b, 6b/1, 8, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/2, 11/6, 12a, 12a/3, 12a/6, 13, 13/1, 13/5, 14, 14/1, 14/2, 25, 25/4, 34, 34/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 11, 11/3, 44, 44/3, 105a, 110, 110/2, 111, 111/4, 195
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ člen 29b, 169, 169/6
Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS člen 17, 17/3, 17/4, 34
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (uradno prečiščeno besedilo) (2014) - ZFPPIPP-UPB8 člen 386
Datum zadnje spremembe:
12.05.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC01MDE0Ng==