<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS047931
Vrsta:Članki
Datum objave:03.05.2016
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) 1/2016 str. 133
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:stvarna pravica - izbris stvarne pravice iz zemljiške knjige - prenehanje stvarne pravice - zemljiški dolg - navidezni pravni posel - izpodbojnost - zakoniti imetnik zemljiškega pisma - prepoved izstavitve zemljiškega pisma - prepoved razpolaganja z zemljiškim dolgom - služnost - stavbna pravica - hipoteka - prenehanje izvedenih stvarnih pravic na podlagi uveljavitve oblikovalnega upravičenja - tožbeni zahtevek - izvirno prenehanje izvedenih stvarnih pravic - služnost v javno korist - prenos služnosti v javno korist - posadna listina - izpodbijanje pravnih dejanj - izbrisna tožba - Actio Pauliana
Področje:ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Avtor:dr. Renato Vrenčur

Besedilo

Izbris pravic iz zemljiške knjige

Celotno besedilo

1. PRENEHANJE ZEMLJIŠKEGA DOLGA(1)

1.1 Navidezni pravni posli

Ker so glede na 50. člen Obligacijskega zakonika – OZ(2) navidezni (simulirani) pravni posli nični, uveljavljanje ni omejeno z rokom (93. člen OZ), kar je za tožnika ugodno.(3) To pomeni, da je v primerih zlorab z zemljiškimi dolgovi mogoče uveljavljati ničnost posojil in ničnost indosamentov na zemljiških pismih (v zvezi s t. i. varovalnimi zemljiškimi dolgovi). Če je za posojilne(4) transakcije izkazan denarni tok prek bančnih računov, je dokazovanje za tožnika težje. Sodišče je v zvezi z izročitvijo gotovine izreklo: »Toženec naj bi izročil tožnici denar v gotovini, kar terja strožjo presojo prepričljivosti njegovih trditev o virih zatrjevanega posojila.«(5)

Po ustaljeni sodni praksi gre pri sklenitvi navidezne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le na videz, na zunaj, zanju pa ne velja.(6) Ugotovimo lahko, da so merila za dokazovanje simulacije postavljeni v sodni praksi razmeroma strogo: »Pri navidezni pogodbi gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava.(7) Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.«(8)

Sodna praksa je izrekla, da je lahko ničen tudi enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga. Če lastnik nepremičnine ustanovi lastniški zemljiški dolg z namenom, da bi izigral vrstni red poplačila, je tak posel ničen. Vendar pa tega upnik ne more uveljavljati v zemljiškoknjižnem postopku (sproženim za vknjižbo zemljiškega dolga), marveč v pravdi.(9) Glavni očitek je v zlorabi instituta zemljiškega dolga. Prepoved zlorabe pravic je temeljno pravno načelo. Zakon prepoveduje navidezno izvrševanje stvarnih pravic. Za navidezno izvrševanje pravic gre tedaj, če njihov imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje (12. člen SPZ).(10) Tudi prepoved povzročanja škode je splošno načelo civilnega prava. Obe pravni načeli sta konkretizirani na več načinov. Pritrditi je treba ugotovitvi, da je že ustanovitev zemljiškega dolga z namenom izigrati vrstni red poplačila in s tem oškodovati upnike v nasprotju z moralo ter zato nična. Ničen je torej enostranski pravni posel, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa. Tožnik pa mora v tej zvezi ponuditi zadostne razloge za takšen zaključek.

Ob predpostavki, da sprejmemo vsa zgornja stališča, bi bil tožbeni zahtevek v zvezi z navideznimi posli, kjer na strani toženih strank nastopata kot nujna sospornika posojilojemalec in posojilodajalec, lahko tak (takšno tožbo vloži oškodovani upnik – tretja oseba):

1. Posojilna pogodba, sklenjena med ….. (posojilojemalec, ki je običajno tudi lastnik obremenjene nepremičnine z zemljiškim dolgom, ki ga je ustanovil z namenom izigrati vrstni red in s tem oškodovati druge svoje upnike) in …. (posojilodajalcem, na katerega je bilo indosirano zemljiško pismo in je tudi on ravnal z očitnim namenom oškodovati druge upnike posojilojemalca) z dne … za posojilo ... (podatki o terjatvi), je nična.

2. Indosament, s katerim je indosant … (isti posojilojemalec kot zgoraj) prenesel zemljiško pismo … (navedba podatkov iz zemljiškega pisma) in s tem zemljiški dolg na indosatarja … (isti posojilodajalec kot zgoraj) z dne …, ki se glasi: »Plačajte po odredbi … (navedba posojilodajalca)«, je ničen.

3. Enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV… z dne…, ki ga je izjavil … (isti posojilojemalec, kot zgoraj), je ničen.

4. Vknjižba zemljiškega dolga, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 12345678, je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se izbriše zemljiški dolg, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 12345678.

5. Stroški…..

Izhajamo iz predpostavke, da je imetnik zemljiškega dolga izročil zemljiško pismo izvršilnemu sodišču. V tej zvezi glej razdelek 1.6.3 Posebna pravila za prenehanje po ZIZ.

Ker tožnik uveljavlja izbrisni zahtevek, je dopustna tudi zaznamba izbrisne tožbe po pravilih ZZK-1.(11) Tožbo vložijo oškodovani upniki. Normalni pogoj za uveljavljanje vseh zahtevkov je tudi ta, da je tožniku znan indosatar (posojilodajalec). V tej zvezi glej v nadaljevanju, kjer razpravljamo o posebnih pravilih za prenehanje zemljiškega dolga po ZFPPIPP(12) in ZIZ,(13) ki omogočajo razkritje indosatarja (zakonitega imetnika zemljiškega pisma).

1.2 Izpodbijanje pravnih dejanj

1.2.1 Po OZ

Glede na 255. člen OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.(14) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni ali stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni oziroma stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje (256. člen OZ).

Sodišče je v eni izmed zadev odločilo: »V skladu s prvim odstavkom 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje torej nista povezana s časom kot pogojem izpodbijanja. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Bistveno je, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti. Čas izpodbijanja pravnega dejanja je pomemben samo z vidika roka za uveljavljanje izpodbojne pravice po 257. členu OZ.«(15) Izpodbojna tožba v primeru odplačnega razpolaganja se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Rok se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje (glej 257. člen OZ).

Z vidika pasivne legitimacije je pomembna določba drugega odstavka 259. člena OZ, ki določa, da se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike.(16) Učinek izpodbijanja je ta, da izpodbojno pravno dejanje (če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku) izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (glej 260. člen OZ). Sodna praksa je izrekla, da vsebino zahteve za sodno varstvo določa materialno pravo, ki ureja pauliansko tožbo (določbe od 255. do 260. člena OZ). Učinek izpodbijanja v primeru ugodilne sodbe je relativen. S sodbo izpodbito dolžnikovo pravno dejanje učinkuje samo v razmerju do upnika – tožnika in samo v obsegu, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve. Temu ustrezno je treba tudi prilagoditi tožbeni zahtevek. Zahteva za razveljavitev dolžnikovega dejanja, pa čeprav le za delno razveljavitev, ni v skladu z relativnim učinkom. Tudi delna razveljavitev namreč učinkuje absolutno. Ko je pravno dejanje razveljavljeno, ne velja več praviloma za nikogar. Pri relativnem učinku izpodbijanja po 260. členu OZ dejanje nasproti tretjim velja ves čas še naprej, proti uspešnemu tožniku pa ne učinkuje le v določenem obsegu in le za obdobje do poplačila njegove terjatve.(17)

Glede na povedano bi bil v zvezi z izpodbijanjem zemljiškega dolga na mestu zahtevek, s katerim bi tožnik (oškodovani upnik) zahteval, da indosament v razmerju do tožnika nima pravnega učinka do vrednosti njegove (tožnikove) terjatve:

»Indosament, s katerim je indosant … (ustanovitelj zemljiškega dolga) prenesel zemljiško pismo … (navedba podatkov iz zemljiškega pisma) in s tem zemljiški dolg na indosatarja … (tožena stranka, ki je imetnik zemljiškega pisma in s tem zemljiškega dolga) z dne …, ki se glasi: »Plačajte po odredbi … (navedba imetnika zemljiškega pisma)«, nima pravnega učinka do vrednosti ….. EUR do tožnika.«

Na podlagi pravnomočne ugodilne sodbe pridobi tožnik dejansko ugodnejši vrstni red poplačila (v postopku izvršbe) iz vrednosti obremenjene nepremičnine. Ker indosament nima pravnega učinka v razmerju do tožnika, se v resnici šteje, kot da zemljiški dolg zanj ne obstoji oziroma pravno dosledno, kot da ima zemljiški dolg slabši vrstni red od npr. upnikove (tožnikove) prisilne hipoteke, ki jo je pridobil na podlagi zaznambe izvrše. Z indosamentom zemljiškega pisma je indosatar pridobil »zemljiško zastavo«, tj. prednostno poplačilno upravičenje iz vrednosti nepremičnine za znesek, na katerega se glasi zemljiški dolg. Zaradi tega je treba razveljaviti učinke te »zastave« v razmerju do oškodovanega upnika (tožnika), ki zaradi izpodbojnega pravnega dejanja ostane brez poplačila svoje terjatve, saj dolžnik drugega premoženja nima. To pa je mogoče doseči z razveljavitvijo učinkov indosamenta, saj je ta povzročil nastanek poplačilnega upravičenja iz vrednosti nepremičnine za indosatarja. Ker do premika premoženja zaradi indosamenta ni prišlo (do tega bi prišlo v primeru izvedbe zemljiškega dolga), indosatarju ni mogoče naložiti plačila zneska, ki ustreza tožnikovi terjatvi do dolžnika. Gre za podoben položaj, kot ko bi dolžnik ustanovil hipoteko v korist tretje osebe z najboljšim vrstnim redom in na ta način oškodoval svojega upnika. V takšnem primeru bi tožnik (upnik) zahteval razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim je bila dovoljena vknjižba hipoteke v korist tretjega. V obeh primerih gre v resnici za izpodbijanje vrstnega reda zemljiških zastav na podlagi paulianske tožbe iz OZ. Tako lahko ponovimo trditev, da pri relativnem učinku izpodbijanja po 260. členu OZ dejanje proti tretjim velja ves čas še naprej, proti uspešnemu tožniku pa učinkuje le v določenem obsegu in le za obdobje do poplačila njegove terjatve. Glede na tako postavljene materialnopravne temelje paulianske tožbe po OZ po naši oceni ni ustrezna »absolutna« razveljavitev pravnega dejanja ter v tej zvezi nujno sosporništvo dolžnika in tretjega na pasivni strani ter tudi ne izbrisna tožba, saj vse navedeno povzroči »absolutno« prenehanje izpodbojnega pravnega dejanja, kar pa ne ustreza pravni značilnosti paulianske tožbe. Tudi ni ustrezen zahtevek za izročitev zemljiškega pisma, saj toženec ostane imetnik zemljiškega dolga in zemljiškega pisma, na podlagi katerega uveljavlja prednostno poplačilno upravičenje, vendar v rangu uspešnega tožnika iz izpodbojne tožbe.

1.2.2 Po ZFPPIPP

Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je povzročilo bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

Izpodbojni zahtevek je tudi tukaj treba vložiti proti osebi, ki je zaradi izpodbijanega dejanja prejela kakšno korist. Na podlagi prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP izpodbojni zahtevek vsebuje pravico zahtevati, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno, razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja. Predmet izpodbojne pravice je lahko zavezovalni, razpolagalni ali korporacijski pravni posel. Če zavezovalni pravni posel ni predmet izpodbijanja, saj ne izpolnjuje objektivnih pogojev izpodbojnosti, je treba uveljaviti le zahtevek za razveljavitev razpolagalnega pravnega posla.(18)

Upoštevaje pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP (od 269. do 278. člena ZFPPIPP), bi bilu ustrezno uveljavljati zahtevek, s katerim bi tožnik (npr. stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika) zahteval, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom (indosantom in ustanoviteljem zemljiškega dolga) in indosatarjem (imetnikom zemljiškega dolga) razveljavijo učinki indosamenta (prenosa zemljiškega pisma) in izroči zemljiško pismo. S tem postane ustanovitelj zakoniti imetnik zemljiškega pisma, ki pa nima prednostnega poplačilnega upravičenja (glej tretji odstavek 199. člena SPZ v zvezi s 5. členom SPZ-A(19) ):

»V razmerju med stečajnim dolžnikom (indosantom; ustanoviteljem zemljiškega dolga; tožnik) in indosatarjem (imetnikom zemljiškega dolga; toženec) se razveljavijo pravni učinki indosamenta, s katerim je indosant … (ustanovitelj zemljiškega dolga) prenesel zemljiško pismo … (navedba podatkov iz zemljiškega pisma) in s tem zemljiški dolg na indosatarja … (tožena stranka, ki je imetnik zemljiškega pisma in s tem zemljiškega dolga) z dne …, ki se glasi: »Plačajte po odredbi … (navedba imetnika zemljiškega pisma in drugi podatki iz indosamenta, ki je zapisan na hrbtni strani zemljiškega pisma)«.

V primeru gornjega zahtevka izhajamo iz predpostavke, da je izvirnik zemljiškega pisma pri sodišču, ker je imetnik zemljiškega dolga prijavil terjatev in ločitveno pravico v stečaju (glej tudi razdelek 1.6.2 Posebna pravila za prenehanje po ZFPPIPP). Če je upnik v zvezi s prijavo terjatve in izločitvene pravice izročil izvirnik zemljiškega pisma stečajnemu dolžniku, posebni zahtevek za izročitev zemljiškega pisma ni potreben.

Glede na 1. točko prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP je obdobje izpodbojnosti zadnja tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če gre za pravne posle in dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, oziroma v dobro svojih polnoletnih otrok). V takšnem primeru se ne zahteva izpolnitev subjektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). V praksi so primeri, ko je dolžnik, ki je v osebnem stečaju, v zadnjih treh letih pred uvedbo stečaja indosiral zemljiška pisma na ožje družinske člane, ki so mu že pred indosamenti zagotovili posojila. Tako v postopku osebnega stečaja subjektivni pogoj ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika, če je stečajni dolžnik sklenil in izvedel pravno dejanje v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, oziroma v dobro svojih polnoletnih otrok.(20)

Izpodbojni zahtevek glede terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, ki jih je upnik prijavil v stečajnem postopku (upoštevaje pravno dobroto iz 298.a člena ZFPPIPP), je dopusten samo v primeru, če so bile terjatve, ločitvene ali izločitvene pravice prerekane v skladu s pravili ZFPPIPP o preizkusu terjatev, ločitvenih ter izločitvenih pravic (peti odstavek 275. člena ZFPPIPP). V tem primeru je treba tudi izpodbojno tožbo vložiti v roku za vložitev tožbe za ugotovitev neobstoja terjatve, ločitvene ali izločitvene pravice (drugi odstavek 277. člena ZFPPIPP), to je v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev (glej npr. drugi odstavek 308. člena ZFPPIPP). Za terjatve ter ločitvene in izločitvene pravice, ki so jih upniki prijavili v stečaju, je torej procesna predpostavka za izpodbijanje prerekanje. V teh primerih je lahko rok za vložitev izpodbojne tožbe daljši od splošnega 6-mesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka (glej 277. člen ZFPPIPP).

V zvezi z izpodbijanjem prenosa zemljiških pisem ne obstoji pravna korist za izpodbijanje ustanovitve zemljiškega dolga in zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo zemljiškega dolga, saj že z razveljavitvijo pravnih učinkov prenosa zemljiškega pisma (in izročitvijo tega vrednostnega papirja) nastopi položaj, ko postane imetnik zemljiškega pisma njegov ustanovitelj (to je tožnik – stečajni dolžnik), ki nima prednostnega poplačilnega upravičenja (glej tretji odstavek 199. člena SPZ v zvezi s 5. členom SPZ-A). Tako lahko bodisi predlaga redni izbris zemljiškega dolga bodisi počaka, da pride do prisilnega izbrisa na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine. Poleg tega je vprašljivo, ali ustanovitev zemljiškega dolga sploh izpolnjuje objektivni pogoj izpodbojnosti.

Glede obveznosti po povratnem indosamentu je treba pojasniti, da lahko tožnik, ko dobi zemljiško pismo, prečrta indosament in se šteje, kot da indosamenta sploh ni bilo. Gre torej za posebno pravilo zakona.(21)

Zemljiško pismo je vrednostni papir po odredbi. To pomeni, da se prenaša z indosamentom kot razpolagalnim pravnim poslom (in izročitvijo papirja), predpisanim za to vrsto vrednostnega papirja (220. člen OZ). Ureditev vrednostnih papirjev je vsebovana v OZ, ki ureja splošna pravila za vrednostne papirje. To pomeni, da je treba tudi pri zemljiškem pismu upoštevati pravila OZ. Ker pa OZ vseh vprašanj v zvezi z vrednostnimi papirji po odredbi ne ureja, je treba smiselno uporabiti tudi nekatere določbe iz ZM. Vendar pa je treba opozoriti, da zemljiško pismo ni menica in da se lahko zanj uporabijo le tiste določbe ZM, ki ne nasprotujejo njegovi pravni naravi. Tako na primer zanj niso ustrezne določbe o protestiranju, regresnih zahtevkih, akceptiranju, avaliranju, obrestovanju nominalnega zneska in podobno. Pri zemljiškem pismu gre za poplačilno pravico iz vrednosti nepremičnine (stvarnopravno jamstvo), in ne za prevzem osebnega jamstva. Zaradi tega je položaj zakonitega imetnika zemljiškega pisma veliko bolj kakovosten, kot je položaj meničnega upnika. Prav zaradi tega, ker pri zemljiškem pismu jamči dolžnik z nepremičnino in zaradi stvarnopravne narave tega vrednostnega papirja, niso ustrezna vmesna osebna jamstva indosantov. Sicer pa je tudi v splošnih pravilih o vrednostnih papirjih v OZ določeno, da indosant ni odgovoren za neizpolnitev obveznosti izdajatelja, razen če zakon drugače določa ali če je nasprotno določilo zapisano v vrednostnem papirju (tretji odstavek 223. člena OZ). SPZ takšnega osebnega jamstva indosantov ne pozna.

1.3 Kdo je zakoniti imetnik zemljiškega pisma?

»Iz prijave terjatve upnika v tem postopku izhaja, da je upnik prijavil terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku, da ima upnik za zavarovanje svoje terjatve v posesti original zemljiškega pisma, vendar pa, kot izhaja iz priloženega zemljiškega pisma, se zemljiško pismo glasi na zemljiškoknjižnega lastnika, upnik pa na zemljiškem pismu ni določen kot zakoniti imetnik zemljiškega pisma, zato bi moral prenos zemljiškega pisma izkazati na način iz prvega odstavka 225. člena OZ, to je z nepretrgano vrsto indosamentov. To je skladno z določbo tretjega odstavka 216. člena OZ, ki določa, da je zakoniti imetnik vrednostnega papirja na ime ali po odredbi (to je primer zemljiškega pisma) tisti, na katerega se vrednostni papir glasi oziroma tisti, na katerega je bil pravilno prenesen. Prav slednje pa upravitelj v tem postopku prereka. Iz tega tudi izhaja, da upnik ne uveljavlja terjatev na podlagi izvršilnega naslova.«(22)

Iz obrazložitve:

Resnično zemljiško pismo je po določbi drugega odstavka 199. člena SPZ izvršilni naslov, vendar pa za konkretnega imetnika le, če se izkaže kot zakoniti imetnik. Za to pa mora biti na zemljiškem pismu indosament, ki ga predmetno zemljiško pismo nima. Indosamenta upnik ne zatrjuje niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Višje sodišče še dodaja, da tudi po analogiji z Zakonom o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ki določa, kaj je izvršilni naslov, velja, da bi bil izvršilni naslov izkazan le z upoštevanjem 24. člena ZIZ. Zemljiško pismo je izvršilni naslov za zakonitega imetnika samo takrat, kadar je to nasledstvo izkazano z ustreznim indosamentom, po določbi prvega odstavka 24. člena ZIZ pa bi moral biti tak podpis prenosnika (zemljiškoknjižnega lastnika v konkretni zadevi) tudi overjen, saj se prenos terjatve v takem primeru izkazuje z javno ali po zakonu overjeno zasebno listino. Nič od tega ni podanega v tem postopku, zato sodišče prve stopnje v tej zadevi utemeljeno ni uporabilo določbe 302. člena ZFPPIPP, ki določa, da če je prerekana upnikova terjatev, ki temelji na izvršilnem naslovu, mora tisti, ki je prerekal terjatev (to pa je v tej zadevi upravitelj), v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

1.4 Prepoved izstavitve zemljiškega pisma

VSL, sklep II Cp 303/2014, 2. 4. 2014: po sicer že razveljavljenem določilu, vendar v obravnavanem primeru še uporabnega 196. člena SPZ, zemljiškoknjižno sodišče potem, ko je izvršena vknjižba zemljiškega dolga, zemljiško pismo kot vrednostni papir izstavi ustanovitelju zemljiškega dolga. Izstavitev zemljiškega pisma torej sodišču nalaga zakon, konkretno 196. člen SPZ v prvem odstavku, kar je akt izvajanja sodne oblasti in v izstavitev zemljiškega pisma z začasno odredbo ni mogoče poseči oziroma bi bil predlog za izdajo začasne odredbe v taki vsebini neprimerno sredstvo zavarovanja z začasno odredbo. Neposredna izročitev tega zemljiškega pisma po njegovi izstavitvi ustanovitelju zemljiškega dolga pa ne pomeni več neposrednega izvrševanja sodne oblasti, ampak je to tehnično dejanje, ko se z izročitvijo zemljiškega pisma ustanovitelju zemljiškega dolga omogoči prenašanje zemljiškega pisma za zavarovanje upnikove terjatve zoper njega. Ker izročitev zemljiškega pisma ni več neposredni akt izvajanja sodne oblasti v ožjem pomenu besede, je po prepričanju pritožbenega sodišča v ta del postopanja sodišča, ki je izdalo zemljiško pismo, mogoče poseči z začasno odredbo tako, da se zemljiško pismo fizično ne izroči ustanovitelju zemljiškega dolga zaradi zavarovanja denarne terjatve tretjega zoper njega kot dolžnika. Kot torej pravilno opozarja pritožba, izročitev zemljiškega pisma v obravnavanem primeru v hrambo namesto ustanovitelju zemljiškega dolga dolžniku ni kršitev določila 196. člena SPZ.

1.5 Prepoved razpolaganja z zemljiškim dolgom

VSK sklep CDn 262/2014, 25. 9. 2014: pritožnik je kot podlago k predlaganemu vpisu priložil sklep Okrožnega sodišča v Celju, s katerim je bila v njegovo korist izdana prepoved G. T.-ju, da obremeni ali razpolaga s stvarno pravico, ki izvira iz zemljiškega pisma. Stanje v zemljiški knjigi takega vpisa ne dovoljuje, saj G. T. ni vpisan kot imetnik pravice, glede katere je izdana prepoved razpolaganja in obremenitve. Res se za prvega imetnika zemljiškega pisma šteje ustanovitelj, vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da G. T. v zemljiški knjigi ni vpisan kot imetnik izvedene pravice in zato niso izpolnjeni pogoji za vpis po 150. členu ZZK-1.

Iz obrazložitve:

Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da priloženega sklepa o začasni odredbi ni mogoče izvršiti v zemljiški knjigi že glede na pravno naravo in vsebino zemljiškega dolga ter dejstvo, da je zemljiško pismo vrednostni papir po odredbi. Povedano pomeni, da so morebitne prepovedi razpolaganja in obremenitve lahko vezane kvečjemu na vrednostni papir, saj se razpolaganje in obremenjevanje ne vpisuje v zemljiško knjigo. Zemljiški dolg je glede razpolaganja in obremenjevanja tudi neprimerljiv z ureditvijo pri služnostih. Stvarne služnosti so ustanovljene v korist druge nepremičnine, njihov imetnik je res vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine, vendar je pri gospodujoči nepremičnini v zemljiški knjigi vpisan s podatki, kot jih zahtevajo 23., 24. in 25. člen ZZK-1.

1.6 Izbris zemljiškega dolga iz zemljiške knjige

1.6.1 Redni izbris po SPZ, ZZK-1 in Pravilniku o zemljiškem pismu

Izbris zemljiškega dolga iz zemljiške knjige se lahko opravi samo ob predložitvi zemljiškega pisma (prim. drugi odstavek 200. člena SPZ).(23) Pri tem je treba opozoriti na izjemo, po kateri se zemljiški dolg izbriše iz zemljiške knjige tudi brez predložitve zemljiškega pisma. Do tega pride v primeru prisilne prodaje nepremičnine v postopku izvršbe (v skladu z določili ZIZ; glej 172. in 173. člen ZIZ) ali prisilne prodaje nepremičnine v stečaju (v skladu z določili ZFPPIPP; glej 342. člen ZFPPIPP).

Ker vknjiženi zemljiški dolg učinkuje v korist vsakokratnega zakonitega imetnika zemljiškega pisma, se pri vpisu pridobitve niso vpisovali podatki o imetniku te izvedene pravice (drugi odstavek 20. člena ZZK-1).

Po 11. členu Pravilnika o zemljiškem pismu(24) razveljavi zemljiško pismo na zahtevo njegovega zakonitega imetnika tisto zemljiškoknjižno sodišče, ki je izdalo zemljiško pismo (ne glede na novi sistem dodeljevanja zadev). Predlog za razveljavitev zemljiškega pisma mora biti vložen pisno, priložen pa mu mora biti izvirnik zemljiškega pisma, ki naj se razveljavi. Če je vlagatelj predloga za razveljavitev zemljiškega pisma zakoniti imetnik tega pisma, mu zemljiškoknjižno sodišče izda potrdilo o vloženem predlogu za razveljavitev zemljiškega pisma. Potrdilo vsebuje številko zemljiškega pisma, identifikacijski znak izvedene pravice (vknjiženi zemljiški dolg), ki je zapisan v zemljiškem pismu, in podatke o vlagatelju predloga ter potrditev, da je vlagatelj predloga zakoniti imetnik zemljiškega pisma. To potrdilo mora biti priloženo k predlogu za izbris zemljiškega dolga ali k predlogu za spremembo zemljiškega dolga v hipoteko. Šteje se, da je zemljiško pismo razveljavljeno, ko je izveden izbris zemljiškega dolga. Zemljiškoknjižno sodišče nato po izvedenem vpisu na zemljiško pismo odtisne pečat z napisom »RAZVELJAVLJENO« s podatki o opravilni številki in datumu sklepa o dovolitvi izbrisa zemljiškega dolga ali vpisa spremembe zemljiškega dolga v hipoteko.

Navedeno pomeni, da se predlog za razveljavitev zemljiškega pisma vloži pisno, in sicer pri tistem zemljiškoknjižnem sodišču, ki je zemljiško pismo izdalo (k predlogu je treba priložiti izvirnik zemljiškega pisma). Predlog za izbris zemljiškega dolga pa se vloži v elektronski obliki, h kateremu je treba priložiti potrdilo o vloženem predlogu za razveljavitev zemljiškega pisma.

1.6.2 Posebna pravila za prenehanje po ZFPPIPP

Ločitveni upnik mora prijaviti terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku (v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka; drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Tako kot terjatev je treba v stečaju prijaviti tudi ločitveno pravico, sicer ločitvena pravica preneha (peti odstavek 298. člena v zvezi z 59. členom ZFPPIPP). Navedeno strogost je omilila novela ZFPPIPP-F(25) za terjatve, zavarovane s hipoteko. Z novelo ZFPPIPP-F je bil dodan novi 298.a člen (40. člen ZFPPIPP-F), ki je določil posebno pravilo za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve. Določba 298.a člena ZFPPIPP se tako glasi:

»(1) Pravila, določena v tem členu, se uporabljajo za hipoteko ali maksimalno hipoteko, ki se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, in za terjatev, zavarovano s tako hipoteko ali maksimalno hipoteko.

(2) Če je po stanju ob začetku stečajnega postopka na nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, in je ta lastninska pravica omejena z vknjiženo hipoteko ali maksimalno hipoteko, katere vknjižba je začela učinkovati pred začetkom stečajnega postopka, veljajo ta posebna pravila:

1. velja, da sta v stečajnem postopku pravočasno prijavljeni ta hipoteka ali maksimalna hipoteka in terjatev, zavarovana z njo;

2. upravitelj mora v osnovni seznam preizkušenih terjatev vključiti to hipoteko ali maksimalno hipoteko in terjatev, zavarovano z njo, tudi če ju upnik ni prijavil v roku za prijavo iz drugega odstavka 59. člena tega zakona.

(3) Če se z vpisom, ki je začel učinkovati pred začetkom stečajnega postopka in je bil opravljen po začetku stečajnega postopka, v korist stečajnega dolžnika vknjiži lastninska pravica, ki je omejena s hipoteko ali maksimalno hipoteko, ali če se s takim vpisom vknjiži hipoteka ali maksimalna hipoteka, se za preizkus te hipoteke ali maksimalne hipoteke in terjatve, zavarovana z njo, smiselno uporablja 71. člena tega zakona tako, da mora upravitelj v 15 dneh po dnevu, ko zve za pravnomočnost sklepa o dovolitvi tega vpisa, izdelati dodatni osnovni seznam.«.

Novi 298.a člen zakona se uporablja za stečajne postopke, ki se začnejo po uveljavitvi novele ZFPPIPP-F (glej četrti odstavek 48. člena ZFPPIPP-F). Novela ZFPPIPP-F je začela veljati

7. 12. 2013.

V tej zvezi se je vse do sprejetja navedene novele zastavljalo vprašanje, ali niso morda pravila insolvenčnega prava prestroga do tistih upnikov, katerih pravice so razvidne iz (javne) zemljiške knjige. To so zlasti hipotekarni upniki; upniki terjatev, ki so zavarovane s hipotekami (navadno, notarsko in maksimalno hipoteko). Neprijava terjatve znotraj prekluzivnega trimesečnega roka (ki prične teči z dnem objave oklica o začetku stečajnega postopka) je samodejno povzročila izgubo pravice in zahtevka za uveljavljanje terjatve ter posledično tudi izgubo (akcesorne) ločitvene pravice (hipoteke). Tudi v primeru, ko je hipotekarni upnik prijavil zavarovano terjatev, ni pa prijavil ločitvene pravice, je slednjo izgubil.(26) Ohranil je sicer terjatev, vendar s položajem upnika nezavarovane terjatve. Izguba hipoteke kot stvarne pravice se je zdela prestroga sankcija, še zlasti zaradi tega, ker je hipoteka zapisana v najpomembnejšem nepremičninskem javnem registru (zemljiški knjigi), čigar podatki o pravnem stanju nepremičnin so razvidni vsakomur (zemljiška knjiga je javna knjiga; velja neizpodbojna domneva – presumptio iuris et de iure, da so podatki, ki so vpisani v zemljiški knjigi, vsakomur znani). Prekluzija se je zdela prestroga tudi zaradi tega, ker je hipoteka značilna absolutna (stvarna) pravica z učinkom erga omnes, ki je najpogosteje namenjena zavarovanju (kreditnih) terjatev. Prenehanje hipoteke zaradi njene neprijave v postopku stečaja ni ustrezalo njeni stvarnopravni naravi.

Pravilo, ki ga uvaja določba 298.a člena ZFPPIPP, ne velja za »še živeče« zemljiške dolgove, to je tiste, ki so bili vpisani (oziroma vloženi zemljiškoknjižni predlogi za vpis) pred novelo SPZ-A. Neprijava terjatve in ločitvene pravice bo zato povzročila prenehanje zemljiškega dolga. S tem je ZFPPIPP želel doseči dva cilja. Bodisi prenehanje zemljiškega dolga bodisi razkritje imetnika zemljiškega pisma, proti kateremu lahko stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika (ali drugi upniki stečajnega dolžnika) vloži ustrezno tožbo.

1.6.3 Posebna pravila za prenehanje po ZIZ

Po noveli ZIZ-J morajo upniki zemljiškega dolga in zastavni upniki, ki niso sočasno izvršilni upniki, priglasiti svojo terjatev najpozneje do razdelitvenega naroka (2. točka 196. člena in drugi odstavek 198. člena ZIZ), v nasprotnem primeru sodišče njihovih terjatev ne upošteva pri poplačilu iz kupnine, dobljene s prisilno prodajo nepremičnine. Takšno strogost je treba pripisati dejstvu, da sodišče (pred razdelitvenim narokom) imetnikom zemljiškega pisma in zastavnim upnikom, ki niso predlagali izvršbe, ter so glede na stanje zemljiške knjige sodišču znani, vroča sklepe (sklep o tržni vrednosti, odredbo o prodaji na prvi ali drugi javni dražbi, sklep o domiku, sklep o izročitvi ter vabilo na narok za razdelitev kupnine, v katerem jih opozori, da bodo njihove terjatve pri poplačilu upoštevane le, če bodo priglašene pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbijajo obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem imajo pravico do poplačila; tretji odstavek 207. člena ZIZ). Ker imetniki zemljiškega dolga praviloma niso znani sodišču (ti imetniki se ne vpisujejo v zemljiško knjigo, saj se vpis glasi na /anonimnega/ zakonitega imetnika zemljiškega pisma), jih sodišče tudi ni moglo obveščati oziroma jim vročati sodnih pisanj. Pred novelo ZIZ-J je sodišče za neznane imetnike zemljiškega dolga hranilo njim pripadajoči znesek na računu sodnih pologov. Zaradi navedenih problemov v zvezi z zemljiškim dolgom je novela ZIZ-J uredila oklicni postopek, v okviru katerega pozove imetnike zemljiškega dolga, da sodišču v treh mesecih od dneva objave oklica sporočijo svoje identifikacijske podatke in sodišču izročijo izvirnik(e) zemljiškega pisma. Oklic se objavi na sodni deski in spletni strani sodišča ter prek zaznambe, ki se v zemljis?ki knjigi vpis?e pri vknjiz?enem zemljis?kem dolgu (glej 172.a člen ZIZ). Če imetnik zemljiškega pisma sodišču v navedenem roku ne sporoči identifikacijskih podatkov in ne predloži izvirnika zemljiškega pisma, velja domneva, da je imetnik zemljiškega pisma ustanovitelj zemljiškega dolga, če se najpozneje na razdelitvenem naroku ne dokaže drugače (četrti odstavek 172.a člena ZIZ). S tem velja ustanovitelj (lastnik tako obremenjene nepremičnine) za zakonitega imetnika zemljiškega pisma, ki pa nima prednostnega poplačilnega upravičenja (glej tretji odstavek 199. člena SPZ v zvezi s 5. členom SPZ-A). Zaradi tega sodišče ne poplača neznanega imetnika zemljiškega dolga (glej 208. in 198. člen ZIZ). Prav tako se zemljiški dolg v skladu s pravili ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine izbriše iz zemljiške knjige (glej 192. člen v zvezi s 173. členom ZIZ).

Zelo pomembna je tudi nova določba ZIZ (četrti odstavek 201. člena ZIZ) v zvezi z actio Pauliana. Če upnik zamudi enoletni ali triletni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj iz 257. člena OZ, lahko s tožbo izpodbija pravno dejanje ustanovitve oziroma razpolaganja z zemljiškim dolgom, če to stori najpozneje na razdelitvenem naroku.(27) Treba je opozoriti, da takšna določba kljub veliki želji, da se »rešimo« špekulativnih zemljiških dolgov, ne more imeti retroaktivnega učinka.

1. 2. PRENEHANJE SLUŽNOSTI, STAVBNE PRAVICE, HIPOTEKE

2.1 Prenehanje izvedenih stvarnih pravic na podlagi uveljavitve oblikovalnega upravičenja

2.1.1 Uvod

Lastnik nepremičnine lahko zaradi določenih dejstev uveljavlja ukinitev izvedene stvarne pravice. Takšno lastnikovo upravičenje je oblikovalno upravičenje, ki ga lahko uveljavlja le sodno, s tem da od sodišča zahteva, da ukine izvedeno pravico. V razmerju do tretjih začne prenehanje pravice učinkovati z vpisom v zemljiško knjigo. Podlaga za vpis (vknjižbo izbrisa) je pravnomočna oblikovalna sodba, izdana na podlagi vložene oblikovalne tožbe, s katero je tožnik zahteval ukinitev (prenehanje) pravice. Takšna oblikovalna upravičenja so npr. urejena v 222. členu SPZ (za prenehanje stvarnih služnosti), v 237. členu SPZ (za prenehanje užitka), v 262. členu SPZ (za prenehanje stavbne pravice).

Lastnik služeče nepremičnine lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna (222. člen SPZ).

Užitkar mora med trajanjem užitka kot dober gospodar vzdrževati stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom. Užitkarja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve ne glede na korist, ki jo ima od užitka. Če užitkar ne izpolni katere od obveznosti iz prejšnjega odstavka in je ogrožena substanca stvari, lahko lastnik od užitkarja zahteva primerno zavarovanje. Če mu užitkar tega zavarovanja ne da, lahko lastnik zahteva predčasno prenehanje užitka. V tem primeru ima užitkar pravico do nadomestila za predčasno prenehanje, ki ga sodišče določi, upoštevaje stanje stvari in pričakovano trajanje užitka (237. člen SPZ).

Lastnik nepremičnine lahko zahteva, da stavbna pravica preneha, če imetnik stavbne pravice ne plačuje nadomestila ali če izvršuje stavbno pravico preko dogovorjenega obsega. Sodišče ob prenehanju stavbne pravice določi primerno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik nepremičnine imetniku stavbne pravice (262. člen SPZ).

2.1.2 Tožbeni zahtevki

Stvarna služnost, ki je v zemljiški knjigi vpisana z ID omejitve 12345678, preneha.

Užitek, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 12345677, preneha.

Stavbna pravica, ki je v zemljiški knjigi vpisana z ID omejitve 12345676, preneha.

2.2 Izvirno prenehanje izvedenih stvarnih pravic

2.2.1 Uvod

Od prenehanja izvedenih stvarnih pravic na podlagi uveljavitve oblikovalnega upravičenja je treba ločiti izvirno prenehanje izvedenih stvarnih pravic.

Pravni temelj prenehanja izvedene stvarne pravice je pravno dejstvo oziroma skup pravnih dejstev, nastop katerih povzroči prenehanje izvedene stvarne pravice. Po vrsti pravnega temelja se prenehanja stvarnih pravic delijo na izvirne in izvedene. Za izvedeno (derivativno, pravnoposlovno) prenehanje je značilno, da izvedena stvarna pravica preneha na podlagi izjave volje (pravnega posla) imetnika te pravice. Za izvirno (originarno) prenehanje je značilno, da izvedena stvarna pravica preneha neodvisno od (poslovne) volje njenega imetnika. Izvirno prenehanje izvedene pravice lahko povzročijo različna pravna dejstva. Nekatera pravna dejstva lahko povzročijo prenehanje vsake izvedene stvarne pravice, druga pa povzročijo samo prenehanje določenih izvedenih pravic.

Izvirno prenehanje hipoteke nastopi kot posledica prenehanja terjatve (prvi odstavek 137. člena SPZ). Izvirno prenehanje služnosti je urejeno v 223. členu SPZ.

Če preneha zavarovana terjatev, zastavna pravica preneha, razen če zakon določa drugače. Zastavna pravica preneha tudi s prenehanjem predmeta zastave. Če mesto predmeta zastave nadomesti nov predmet, ki je zastavljiv, zastavni upnik pridobi enako vrsto zastavne pravice na novem predmetu (137. člen SPZ).

Stvarna služnost preneha (1) če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje; (2) če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje; (3) če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena (glej 223. člen SPZ). Za prvi primer prenehanja stvarne služnosti se v teoriji uporablja izraz priposestvovanje svobode (usucapio libertatis).(28) Do tega pride, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Tako lahko preneha tudi negativna služnost.

Stvarna služnost lahko preneha tudi, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje (mišljena je doba 20 let).(29) Gre za zastaranje služnosti. V tej zvezi je treba opozoriti, da negativna služnost ne more zastarati, ker nima zaznavnih sestavin njenega izvrševanja.

Stvarna služnost preneha tudi, če se bodisi gospodujoča bodisi služeča stvar uniči.

Če imetnik izvedene stvarne pravice, ki je prenehala izvirno, ne izstavi (prostovoljno) za vknjižbo (izbrisa) primerno listino, je treba dejstvo prenehanja uveljavljati z ugotovitveno tožbo. Pravnomočna ugotovitvena tožba je listina, primerna za izbris pravice.

2.2.2 Tožbeni zahtevki

Ugotovi se, da je prenehala stvarna služnost, ki je v zemljiški knjigi vpisana z ID omejitve 12345678.

Ugotovi se, da je prenehala hipoteka, ki je v zemljiški knjigi vpisana z ID omejitve 12345678.

2.3 Prenehanje oziroma prenos služnosti v javno korist (ali gre pri prenosu služnosti v javno korist za njeno prenehanje in vnovično ustanovitev v korist novega operaterja, kot imetnika služnosti?)

Višje sodišče v Kopru(30) je v spodaj navedeni zadevi izhajalo iz napačne materialnopravne podmene. Služnost v javno korist res ni samostojno prenosljiva (kot je sodišče pravilno ugotovilo), ampak se prenese skupaj s pravico upravljati omrežje. To pravico ima praviloma lastnik infrastrukture, zaradi česar se tudi služnost samodejno prenese skupaj s prenosom lastninske pravice na omrežju in pravice upravljanja z infrastrukturo ter obvestitvijo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije o spremembi operaterja po 5. členu ZEKom-1.(31) Glede na dejstvo, da je sodna praksa (prav tako Višjega sodišča v Kopru) že potrdila, da služnost v javno korist ni omejena z rokom 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ (VSK sklep CDn 592/2013, 14. 1. 2014), kar je treba nujno povezovati tudi s prenosljivostjo te služnosti, kajti v veliko primerih se spremeni operater omrežja (npr. zaradi prisilne prodaje omrežja v primeru insolventnosti operaterja, zaradi smrti fizične osebe kot operaterja(32) ipd.), je nenavadno, da je sodišče v zadevi o vprašanju prenosljivosti služnosti v javno korist zavzelo tako togo in neživljenjsko stališče. Eden od razlogov, če ne ključni razlog, je po naši oceni gotovo ta, da je sporna odločba časovno precej odmaknjena; sodišče jo je izdalo v zemljiškoknjižni zadevi leta 2011, ko so se komaj začela oblikovati stališča glede pravne narave služnosti v javno korist v sodni praksi. Pri prenosu služnosti ne gre za vprašanje ukinitve služnosti in ustanovitve nove v korist novega operaterja, kot navaja sodišče, ter s tem poveže potrebnost razpolagalnega upravičenja(33) lastnika služeče nepremičnine (ko govori o obveznem soglasju lastnika služeče nepremičnine). Pri prenosu služnosti v javno korist gre za povsem enak položaj, kot ga poznamo pri prenosu hipoteke. S cesijo terjatve, zavarovane z akcesorno hipoteko, se samodejno (ex lege) prenese tudi hipoteka. Prenos pa se zemljiškoknjižno izvede na podlagi listine, ki je običajno pogodba o cesiji, ki vsebuje posadno izjavo, da cedent dovoljuje, da se pri hipoteki, ki je v zemljiški knjigi že vknjižena z ID omejitve, vpiše novi imetnik, to je cesionar. Podpis cedenta pa mora biti notarsko overjen. Prav takšen postopek je potreben tudi pri prenosu služnosti v javno korist. Tudi tukaj prenos nima nobene veze z razpolagalnim upravičenjem lastnika. Prenesena akcesorna hipoteka ali služnost v javno korist ne nastaja na novo (kot napačno razlaga VSK), ampak se prenese z vsebino in vrstnim redom ustanovitve, kot je prej pripadala prenosniku. Spremeni se samo imetnik sicer nespremenjene izvedene stvarne pravice.

Podobno kot je stvarna služnost namenjena zagotavljanju pogojev za uporabo gospodujoče nepremičnine, je služnost v javno korist namenjena zagotavljanju pogojev za uporabo ustrezne vrste gospodarske javne infrastrukture. To pomeni, da je služnost v javno korist potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, in sicer najdlje za trideset let. Da je služnost v javno korist dovoljeno ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1,(34) po katerem se lastninska pravica na nepremičnini lahko trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Takšno stališče se je oblikovalo tudi v sodni praksi glede energetske infrastrukture.(35) Ne glede na dejstvo, da se judikat nanaša na energetsko infrastrukturo, ga je treba smiselno uporabiti tudi za druge vrste infrastrukture, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, in s tem za služnosti v javno korist glede te infrastrukture. To velja zlasti za elektronske komunikacije.

Če se javna storitev, pri kateri se uporablja javna infrastruktura, opravlja na trgu, za pridobitev pravice opravljati to storitev posebna (oblikovalna) odločba o podelitvi te pravice (koncesijska odločba) ni potrebna. To je na primer značilno za javne komunikacijske storitve (glej 4. in 5. člen ZEKom-1). Zato ima oseba, ki opravlja te storitve (operater omrežja) in je zgradila (investirala v izgradnjo) javno komunikacijsko omrežje, pravico uporabljati (in s tem tudi upravljati) to komunikacijsko omrežje. Zato se po petem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 19. člena ZEKom-1 služnost v javno korist ustanovi v korist tistega operaterja omrežja, ki želi zgraditi oziroma postaviti javno infrastrukturo. Pri tem položaju upravljavec lahko prenese uporabo in upravljanje te infrastrukture na drugo osebo (na primer, ker nanjo prenaša ta del svojega podjema). S tem prenosom pridobitelj postane novi upravljavec (operater omrežja) v pomenu, da pridobi pravico upravljati tisti del javnega komunikacijskega omrežja, ki ga je prej upravljal odsvojitelj (imetnik služnosti v javno korist). Zato nanj preide tudi služnost v javno korist, ustanovljena za potrebe upravljanja tega javnega komunikacijskega omrežja. Nastop tega pravnega dejstva lahko novi upravljavec v zemljiškoknjižnem postopku izkaže s posadno listino, ki jo izstavi (sedanji) imetnik služnosti v javno korist. Za to listino veljajo smiselno enaka pravila kot za dovolilo (posadno listino) za prenos hipoteke (zaradi prenosa hipotekarne terjatve).

Vzorec: Posadna listina – del

EKOM, d. o. o., Cankarjeva ulica 20, 2000 Maribor, matična št. …, dovoljuje, da se pri služnosti, ki je v zemljiški knjigi vpisana z ID omejitve 12345678, vpiše kot novi imetnik oseba z imenom:

ZEKOM, d. o. o., Partizanska cesta 1, 2000 Maribor, matična št. …

Služnost v javno korist se samodejno prenese skupaj s prenosom lastninske pravice na omrežju in pravice upravljanja z infrastrukturo ter obvestitvijo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije o spremembi operaterja po 5. členu ZEKom-1. Prenos se zemljiškoknjižno izvede na podlagi pogodbe o prenosu omrežja kot premičnine in s tem pravice upravljanja z omrežjem, ki vsebuje posadno izjavo, da prenosnik dovoljuje, da se pri služnosti v javno korist, ki je v zemljiški knjigi že vknjižena z ID omejitve, vpiše novi imetnik, to je pridobitelj (novi operater omrežja). Podpis prenosnika na posadni listini pa mora biti notarsko overjen. To pomeni, da sklepata pravni posel stari in novi operater brez sodelovanja lastnika nepremičnine, ki je obremenjena s služnostjo v javno korist. Za lastnika se prav nič ne spremeni, če se spremeni imetnik služnosti v javno korist.(36)

Glede pravne usode služnosti v javno korist v primeru prisilne prodaje nepremičnine je treba upoštevati vsa tista pravila, ki v tej zvezi veljajo za prave pozitivne stvarne služnosti. Zanje velja (tako za pozitivne prave stvarne služnosti kot tudi za služnosti v javno korist), da so »stabilne«, kar pomeni, da s prisilno prodajo nepremičnine ne prenehajo ne glede na vrstni red ustanovitve. Tudi v primeru, če je bila npr. pred služnostjo v javno korist ustanovljena hipoteka, služnost s prisilno prodajo ne preneha. Utemeljitev za takšno stališče je v pravni naravi služnosti v javno korist, ki je po svoji vsebini vrsta stvarne služnosti, s katero se zagotavljajo javne dobrine. Sicer pa velja pravilo, da je vsaka prej pridobljena hipoteka (praviloma) razlog za prenehanje pozneje pridobljene osebne služnosti ali (zasebne) neprave stvarne služnosti. Prednostno pravilo (glej 6. člen SPZ) je konkretizirano v 174. členu ZIZ in 342. členu ZFPPIPP ter 89. členu ZZK-1 pri zaznambi izvršbe in v 96. členu ZZK-1 pri zaznambi stečaja. Le če so bile osebne služnosti, zasebne neprave stvarne služnosti, stavbna pravica ali stvarno breme pridobljene pred vpisom hipoteke (tudi prisilne) ter zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, ne prenehajo s prisilno prodajo. Glede na prednostno pravilo pa te pravice prenehajo, če so bile pridobljene za hipoteko (tudi prisilno), razen če se imetniki teh pravic s kupcem drugače dogovorijo.

Besedilo 174. člena ZIZ se glasi: »(1) Stvarne služnosti na nepremičnini z njeno prodajo ne ugasnejo. (2) S prodajo nepremičnine tudi ne ugasnejo osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga. (3) Druge osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice s prodajo nepremičnine ugasnejo, razen če se imetniki teh pravic s kupcem kako drugače dogovorijo.« Vse navedeno velja tudi v primeru prisilne prodaje v stečajnem postopku (glej prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP). Tudi v tem primeru stvarne služnosti in služnosti v javno korist ne prenehajo.

----

(1) Z Zakonom o spremembah Stvarnopravnega zakonika – SPZ-A (Uradni list RS, št. 91/2013) je bil ukinjen zemljiški dolg. SPZ-A je začel veljati 6. 11. 2013. Ker novela ni mogla razveljaviti že vpisanih zemljiških dolgov, je v 5. členu SPZ-A tudi jasna prehodna določba: »Za zemljiške dolgove, ki so bili ustanovljeni pred uveljavitvijo tega zakona in zemljiške dolgove, ki so vpisani v zemljiško knjigo po uveljavitvi tega zakona na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, vloženega pred uveljavitvijo tega zakona, se uporabljajo določbe drugega odstavka 108. člena, drugega odstavka 110. člena, 111. člena in 192. do 200. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ (Uradni list RS, št. 87/02).«

(2) Obligacijski zakonik – OZ (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB).

(3) Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ).

(4) Kot sporni se lahko pokažejo predvsem tisti varovalni zemljiški dolgovi, kjer nastopa kot posojilodajalec fizična ali pravna oseba, ki ni banka.

(5) VSL sodba II Cp 57/2014, 4. 6. 2014.

(6) VS, sodba II Ips 183/2009, 25. 10. 2012; VS, sklep II Ips 674/2009, 11. 10. 2012.

(7) Primerjaj odločbo II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2008.

(8) Primerjaj odločbo II Ips 152/2008 z dne 14. 4. 2011.

(9) VSL sklep I Cp 4060/2011, 22. 8. 2012; VSL sklep II Ip 2219/2013, 29. 5. 2013.

(10) Stvarnopravni zakonik – SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002 in 91/2013). Takšno določbo (pravno načelo) vsebuje tudi OZ v tretjem odstavku 7. člena: »Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.«

(11) Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1 (Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009, 25/2011).

(12) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010-ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011, 87/2011-ZPUOOD, 23/2012 Odl.US: U-I-185/10-18, Up-1409/10-20, 48/2012 Odl.US: U-I-285/10-13, 47/2013, 63/2013-UPB7, 100/2013)

(13) Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14 in 58/14 – odl. US, 54/2015, 76/2015 – odl. US).

(14) VSL sodba II Cp 700/2013, 15. 1. 2014: OZ določa dva pogoja, potrebna za utemeljenost tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, in sicer zapadlost terjatve in neplačevitost. Terjatev mora biti zapadla, ne glede na to, kdaj je nastala, neplačevitost pa mora biti objektivna oziroma, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Upnik je tisti, ki mora dokazati dolžnikovo neplačevitost. Pri tem velja kot dokaz objektivne neplačevitosti predvsem dejstvo, da je bila delno ali v celoti neuspešna izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje.

(15) VS, sodba II Ips 108/2009, 23. 2. 2012.

(16) VS, sodba II Ips 1023/2007, 20. 1. 2011: materialno pravo določa, zoper koga se vloži izpodbojna tožba, tj. zoper tretjega, s katerim ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (283. čl. ZOR). Z izpodbojnim zahtevkom upnik (tožeča stranka) uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist pa lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil (toženci). Dolžnik bi se lahko pridružil tožencem kot stranski intervenient.

(17) VS, sodba in sklep II Ips 6/2012, 4. 7. 2013.

(18) VSL, sodba I Cpg 51/2014, 25. 2. 2014.

(19) Zakon o spremembah Stvarnopravnega zakonika – SPZ-A (Uradni list RS, št. 91/2013).

(20) Glej tudi pri Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 285.

(21) Glej prvi odstavek 15. člena Zakona o menici – ZM, ki se smiselno uporablja tudi za zemljiško pismo.

(22) VSL, sklep Cst 245/2014, 17. 6. 2014.

(23) Glej tudi peti odstavek 44. člena ZZK-1.

(24) Uradni list RS, št. 15/2003….99/2012.

(25) Uradni list RS, št. 100/2013.

(26) Navedeno je veljalo zlasti v primerih, ko je bil stečajni dolžnik hkrati glavni dolžnik in zastavitelj. Že načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 21. 6. 2013 (Sodnikov informator, št. 9/2013, str. 5–11), je jasno poudarilo, da neprijava terjatve v stečaju povzroči prenehanje terjatve le v razmerju do stečajnega dolžnika, ne pa v razmerju do poroka ali zastavitelja. Tudi v primeru, ko upnik ni prijavil zavarovane terjatve v stečaju, terjatev ni prenehala v razmerju do poroka ali zastavitelja. Če je na primer zastavitelj oseba, ki je različna od stečajnega dolžnika, je jasno, da stečajni dolžnik ni lastnik zastavljene stvari ter hipotekarnemu upniku ni treba prijavljati ločitvene pravice (in je tudi ne more) v stečaju glavnega dolžnika, ker ta ni bil zastavitelj in tudi ne lastnik »ločene stečajne mase«.

(27) Glej pri Ekart, Novela ZIZ-J – odprta vprašanja, Izvršilna šola, Čatež, 27. 11. 2014 (gradivo za izobraževanje).

(28) Sodišče dovoli zaznambo spora o prenehanju pravice na podlagi tožbe, vložene proti imetniku druge vknjižene pravice, s katero dolžnik od sodišča zahteva, da ugotovi prenehanje te pravice. Gre torej za spore, s katerimi tožeča stranka z ugotovitveno tožbo zahteva prenehanje stvarne pravice, kot npr. spor o prenehanju služnosti (priposestvovanje svobode), spor o prenehanju stavbne pravice, spor o prenehanju hipoteke ipd. (VSL sklep I Cp 488/2011, 15. 6. 2011).

(29) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica svoj zahtevek za prenehanje stvarne služnosti utemeljuje z navedbo dejstev, pravno ustreznih za presojo na podlagi druge alineje 223. člena SPZ, vendar v zvezi s tem ni ugotovilo pravno odločilnega dejstva, ki ga je zatrjevala tožnica, tj. da toženca že več kot 20 let ne izvršujeta peš hoje po tožničini parceli v korist svojih nepremičnin (VSC sklep Cp 1047/2010, 15. 6. 2011).

(30) Glej odločbo VSK sklep CDn 8000000083/2011, 14. 11. 2011: »V obravnavani zadevi gre za vpis spremembe služnostnega upravičenca pri že vknjiženi služnosti. Nepravo stvarno služnost ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 226. členu, kjer je določeno, da se služnost, ki je po svoji naravi stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugih določil glede neprave stvarne služnosti SPZ ne vsebuje. Ob sklenitvi pogodbe o prenosu neprave stvarne služnosti se je notarka sicer sklicevala na komentar omenjenega 226. člena SPZ, za takšno obliko prenosljivosti neprave stvarne služnosti se je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšno stališče materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Po oceni pritožbenega sodišča je za prenos potrebno sodelovanje lastnika obremenjene nepremičnine, ki edini lahko svojo nepremičnino obremeni na tak način. Zgolj pogodba o prenosu in zemljiškoknjižno dovolilo odsvojitelja ne zadoščata, saj slednji za obremenitev nepremičnine z nepravo stvarno služnostjo pridobitelja nima razpolagalne sposobnosti.«

(31) Zakon o elektronskih komunikacijah – ZEKom-1 (Uradni list RS, št. 109/2012, 110/2013, 40/2014 – ZIN-B in 54/2014 – odl. US).

(32) Vsaka fizična ali pravna oseba lahko zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma izvaja elektronske komunikacijske storitve (4. člen ZEKom-1).

(33) Sodišče govori o razpolagalni sposobnosti, kar je napačno. Sposobnost je lastnost subjekta, in ne vsebina pravice. Gre torej za razpolagalno upravičenje, ki ga vključuje stvarna pravica.

(34) Zakon o urejanju prostora – ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/2002, 8/2003 – popr., 58/2003 – ZZK-1, 33/2007 – ZPNačrt, 108/2009 – ZGO-1C in 80/2010 – ZUPUDPP).

(35) Primarna uporaba posebnega predpisa (ZUreP-1 in EZ) po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ. Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Novela EZ v 19. členu, ki se sicer izrecno nanaša na pogodbeno pridobitev služnosti v javno korist, po tem zakonu določa, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja infrastrukture, ta pa je po pojasnilu tožeče stranke daljši od 30 let. Tako je bila po mnenju sodišča v času odločanja veljavna določba ZUreP-1 za upravni organ podlaga za ustanovitev trajne služnosti (UPRS, sodba U 2488/2008, 26. 1. 2010).

(36) Vsa navedena stališča glede pravne narave služnosti v javno korist sva z avtorico Nino Plavšak še bolj sistematično obdelala v prispevku, ki bo objavljen v reviji Pravnik v tem letu.


Zveza:

OZ 50, OZ 93, OZ 216/3, OZ 220, OZ 223, OZ 255, OZ 255/1, OZ 256, OZ 257, OZ 258, OZ 259, OZ 259/2, OZ 260, SPZ 6, SPZ 12, SPZ 137, SPZ 137/1, SPZ 196, SPZ 196/1, SPZ 199, SPZ 199/2, SPZ 199/3, SPZ 200, SPZ 200/2, SPZ 222, SPZ 223, SPZ 227, SPZ 227/2, SPZ 237, SPZ 262, SPZ-A 5, ZZK-1 20, ZZK-1 20/2, ZZK-1 23, ZZK-1 24, ZZK-1 25, ZZK-1 89, ZZK-1 96, ZZK-1 150, ZM , ZFPPIPP 59, ZFPPIPP 59/2, ZFPPIPP 269, ZFPPIPP 270, ZFPPIPP 271, ZFPPIPP 271/1, ZFPPIPP 272, ZFPPIPP 273, ZFPPIPP 274, ZFPPIPP 275, ZFPPIPP 275/1, ZFPPIPP 275/5, ZFPPIPP 276, ZFPPIPP 277, ZFPPIPP 277/2, ZFPPIPP 278, ZFPPIPP 298, ZFPPIPP 289/5, ZFPPIPP 289a, ZFPPIPP 302, ZFPPIPP 308, ZFPPIPP 308/2, ZFPPIPP 342, ZFPPIPP 342/1, ZFPPIPP 391, ZFPPIPP 391/1, ZFPPIPP 391/1-1, ZFPPIPP 391/2, ZIZ 24, ZIZ 24/1, ZIZ 172, ZIZ 172a, ZIZ 172a/4, ZIZ 173, ZIZ 174, ZIZ 192, ZIZ 196, ZIZ 196/-2, ZIZ 198, ZIZ 198/2, ZIZ 201, ZIZ 201/4, ZIZ 207, ZIZ 207/3, ZIZ 208, Pravilnik o zemljiškem pismu 11, ZEKom-1 4, ZEKom-1 5, ZEKom-1 19, ZEKom-1 19/3, ZUreP-1 110, ZUreP-1 110/1
Datum zadnje spremembe:
04.04.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00Njk0MQ==