<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 143/2010
ECLI:SI:VSCE:2010:CP.143.2010

Evidenčna številka:VSC0002662
Datum odločbe:23.06.2010
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:AO plus zavarovanje - povzročitelj prometne nesreče - voznik avtomobila - pes - odgovornost imetnika živali - deljena odgovornost

Jedro

Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja zaradi prometne nesreče, ki jo je poleg voznika avtomobila povzročil tudi pes, se upoštevajo pravila o odgovornosti za škodo, ki jo povzroči domača žival in določila zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova AO plus zavarovanja odgovornosti (za znesek 862,50 EUR). Zaključilo je, da je tožeča stranka s 50 % sama odgovorna za škodo, ki jo je dobila v prometni nezgodi 20.4.2004, ko se je z osebnim avtomobilom peljala po regionalni cesti iz smeri Loč proti Svetemu Jerneju in ni prilagodila hitrosti omejitvam v naselju, delno pa je škodo povzročil tudi pes, ki ji je v tem trenutku prečkal cesto. V skladu z določbo 179. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sodišče tožnici prisodilo odškodnino zaradi natega mišic vratu, kar predstavlja lažjo poškodbo v višini 862,50 EUR, ob upoštevanju 50 % sokrivde drugega udeleženca oziroma lastnika psa. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke v tem pravdnem postopku.

Tožena stranka se proti takšni odločitvi ni pritožila, zato je postala sodba v prisodilnem delu pravnomočna, v zavrnilnem delu pa sodbo izpodbija tožeča stranka, ki sodišču očita vse kršitve iz 338. čl. ZPP, izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka. V prvem delu pritožbe z obširnimi navedbami ponavlja svoje ravnanje, sodišče opozarja, da je motorno vozilo nevarna stvar ter da je v celoti sama kriva, ker je vozila s preveliko hitrostjo, pozorna pa tudi ni bila na promet na cesti, ampak se je ukvarjala z nastavitvami na armaturni plošči, kar vse pomeni večjo stopnjo nevarnosti. Ne strinja se z izvajanjem sodišča prve stopnje o tem, kako je lahko oziroma bi morala reagirati. Sodišču očita, da ni utemeljeno zaključilo, da je kriva le 50 %, pač pa bi lastniku psa lahko sodišče prisodilo le minimalno sokrivdo. Sama je bila tista, ki je kršila Zakon o varnosti cestnega prometa, zato je njena stopnja odgovornosti bistveno višja kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče tudi ne bi smelo slediti oceni izvedenca, da se je vozilo v trenutku trčenja gibalo s hitrostjo največ 35 km/h. Tako meni, da so v zaključkih sodišča v tem delu določena nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izvedbi dokazov in med samimi dokazi. Sodišče pa tudi ni upoštevalo navodil iz prve razveljavitvene sodbe o tem, da je potrebno upoštevati njeno strožjo objektivno odgovornost. Prav tako meni, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino in bi ji moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v višini 2.300,00 EUR. V tem delu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in ponavlja ugotovitve sodišča in navedbe izvedenca sodnomedicinske stroke. Sodišču očita, da je odločilo napačno o stroških postopka, saj je zmoten zaključek, da je v pravdi uspela zgolj z 22,67 %. Sodišče uspeha ni delilo na uspeh glede temelja in na uspeh glede višine, čeprav se je pretežen del postopka vodil zaradi spornega temelja. Sodišča bi ji moralo priznati stroške prošnje za razpis glavne obravnave 31.8.2009, saj je s to prošnjo, ki je predstavljala pospešitveno sredstvo skladno z Zakonom o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, urgirala rešitev zadeve. Sodišče prav tako ni pravilno obravnavalo njenega zahtevka za premoženjsko škodo v višini 48,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je ta zahtevek obravnavalo v okviru stroškov postopka in ji je priznalo samo 50 % tega stroška. Tudi s tem je podana kršitev določb postopka. Sodišče pa bi ji moralo priznati tudi v celoti stroške za izvedenca cestnoprometne stroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi prav tako pa tudi stroške za izvedenca medicinske stroke prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču očita, da je odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Tožnici bi tudi moralo priznati stroške prihoda na glavno obravnavo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se ji prisodi še odškodnina v znesku 1.485,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vsi stroški postopka kot tudi, da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, za poročilo stranki o prejeti sodbi, za pritožbo, poročilo o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe skupaj z 20 % DDV ter stroškom korespondence v višini 5,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno porazdelilo odgovornost tožnice in lastnika psa na vsakega za ½. V konkretnem primeru, ko sta udeležena voznik osebnega avtomobila in pa žival brez nadzora, pridejo v poštev pravila II. odst. 158. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in pa določbe zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. 1. čl. teh pogojev določa, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec. II. odst. 3. čl. pa določa, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. AO plus zavarovanje je prostovoljno življenjsko zavarovanje, ki varuje voznika tudi v primeru malomarnosti. AO plus zavarovanje odgovornosti po principu AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam. Tožena stranka pa ima ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker da je za škodo odgovorna druga oseba, vendar pa je dokazno breme o tem na toženi stranki. Torej so pravni okvir za odločanje o tožničinem zahtevku splošni pogoji za zavarovanje AO plus, glede na ugovor tožene stranke, da je škodo povzročil lastnik psa, pa tudi določbe II. odst. 158. čl. OZ. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo krivdo ene in druge stranke oz. krivdo same tožeče stranke in pa tretjega, lastnika psa. Pritožbeno razglabljanje o objektivni odgovornosti, kljub napotkom v razveljavitvenem sklepu, niso utemeljena. Tu ne gre za odnos avtomobila kot nevarne stvari do tretjega, ampak za tehtanje krivde same tožnice in pa lastnika psa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, koliko oz. v kakšnem deležu je k nezgodi pripomogla tožnica sama, in koliko se je tožena stranka razbremenila svoje odgovornosti z dokazovanjem o tem, da je za nezgodo kriv tudi lastnik psa, ki psa ni varoval in ga je pustil, da sam hodi ob cesti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo dejansko stanje in se pri tem tudi pravilno oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, ki je ocenil hitrost tožnice glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju dejstva, da pes, ki naj bi ga zadela, ni bil poškodovan. Pravilno je sodišče zaključilo, da tožnica res ni bila pozorna in ni pričakovala, da bi lahko pes prišel na cesto in je močno začela zavirati šele, ko je prišlo do trka oz. po trčenju in se je ustavila po trku naprej. V teh okoliščinah je tudi videlo krivdo same tožnice. Pri tem pa niti ni pomembno razglabljanje sodišča o tem, kakšne so bile reakcijske sposobnosti same tožnice oz. kako bi reagiral izkušen šofer. Važno je in to je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnica dejansko ravnala nepremišljeno, ko ni bila pozorna na cesto, v tem delu pa je sodišče videlo njeno krivdo. Po drugi strani pa je pomembno tudi, da je takšno situacijo povzročil lastnik psa, ki bi moral psa varovati in ga ne bi smel pustiti, da bi se gibal ob cesti, kar je v konkretnem primeru sodišče ugotovilo.

Pritožbene navedbe o tem, da bi se lahko lastniku psa očitala le minimalna krivda za nastalo škodo, niso utemeljene. II. odst. 158. čl. OZ določa, da za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Lastnik psa res ni bil stranka tega postopka, vendar pa iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da lastnik psa ni poskrbel zato, da pes ne bi prečkal ceste oz. da se ne bi gibal brez varstva. Zato ni res, da bi bila njegova odgovornost kvečjemu minimalna. Sodišče v tem delu ni zmotno uporabilo materialnega prava kot mu to očita pritožnica.

Pritožbene navedbe o tem, da do nezgode ne bi prišlo, če tožnica ne pri pripeljala na kraj dogodka s tako visoko hitrostjo, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica trčila v psa z majhno hitrostjo, ne glede na to pa je tudi pravilno obrazložilo v čem vidi odgovornost lastnika psa.

Tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče zgrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker da naj bi obstajala nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o izvedenih dokazih in med samimi izvedenimi dokazi, niso utemeljeni. Sodišče ni bilo dolžno slediti tožničinim navedbam v delu, ko skuša prikazati svojo vožnjo kot zelo agresivno, saj gre le za enega od dokazov, ki ga je sodišče ocenilo in ki mu tudi ni v celoti sledilo. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo mnenje izvedenca in tudi pravilno zaključilo glede tožničine hitrosti vožnje ob samem trčenju. Pritožbeno sodišče absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne vidi.

Preostali del pritožbe se nanaša na odločitev sodišča glede prisojene višine odškodnine. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnica utrpela le nateg mišic vratu, takšna poškodba pa je uvrščena med lažje telesne poškodbe. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče bistveno prenizko ovrednotilo tožničine težave. Izvedenec je v mnenju objektiviziral tožničine navedbe glede poškodbe, sodišče pa je na podlagi tega mnenja zaključilo, da je tožnica imela krajšo obdobje bolečin, le nekaj dni občasne srednje močne bolečine in še največ tri tedne zmerne oz. lažje bolečine, ki so izvenele. Odškodnina v višini 1.725,00 EUR je zato primerna in tudi v skladu s sodno prakso. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnica doživljala številne nevšečnosti, pa prav tako niso utemeljene.

Pritožnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, vendar pa pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tožničin uspeh v pravdi in pri tem pravilno uporabilo določbe 154. in 155. čl. ZPP. Nobenega razloga ni, da bi sodišče delilo uspeh glede na uspeh po temelju in uspeh po višini, saj je pravilno ugotavljanje končnega uspeha glede na prvotni zahtevek stranke. Le-tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo izračunati povprečen uspeh, saj za kaj takšnega ni razlogov. Bistvo upoštevanja načela o uspehu je v tem, da stranka, ki postavi nek zahtevek, plača stroške glede na takšen zahtevek, ne pa glede na povprečje svojih zahtevkov, kadar le-te zvišuje ali znižuje. Ne držijo pa pritožbene navedbe o tem, da je uspela dokazati, da je tožena stranka 100 % odgovorna in da ji je zato dolžna povrniti vse stroške postopka. Sodišče tožnici tudi pravilno ni priznalo stroškov prošenj za razpis glavne obravnave. Pritožnica se v tem delu sklicuje na Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa to ni razlog za priznavanje takšnih stroškov. Sodišče je tudi pravilno presojalo strošek 48,23 EUR kot predpravdni strošek in ga uvrstilo med stroške postopka, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Neutemeljeno pritožnica tudi sodišču očita, da ji ni priznalo stroškov za izvedenca cestnoprometne stroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat ko so ti stroški nastali in enako stroške za izvedenca medicinske stroke. Tudi ti stroški delijo usodo stroškov, po ZPP jih mora vnaprej pretrpeti stranka sama, sodišče pa o njih odloči z končno odločbo. Tako zapade terjatev stroškov v roku 15 dni, zakonske zamudne obresti pa začnejo teči le kadar v tem roku nasprotna stranka stroškov ne povrne.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo (ZPP člen 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

OZ člen 158, 158/2.
Splošni pogoji za zavarovanje AO+ člen 91, 91/3-2.
Datum zadnje spremembe:
01.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MzMw