<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 316/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.316.2017

Evidenčna številka:VDS00009862
Datum odločbe:26.10.2017
Senat:Edo Škrabec (preds.), Nada Perič Vlaj (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost

Jedro

V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.

Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 21. 7. 2014 in št. ... z dne 5. 6. 2014 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 1. 3. 2014 dalje, oziroma da se podrejeno zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnila upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica po odvetnici zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1(ZPP). Predlaga njeno razveljavitev (pravilno: spremembo) in ugoditev tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naložitev stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom z izvedencem grafologom se sklicuje na usmeritve pritožbenega sodišča, ki naj jim sodišče prve stopnje ne bi sledilo v celoti. Ni jasno, zakaj je štelo, da je ta dokazni predlog pavšalen, saj je povsem konkretiziran. Povzema del mnenja B.B. z dne 23. 7. 2016, da na spornih parafih ni vsaj šest konstant istovetnosti, ki bi bile potrebne, da bi bila identifikacija pisca uspešna in zato ni mogoče oceniti, da je notarsko listino podpisal prav pokojni A.A.. Predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke za forenzično preiskavo pisav je podala zato, ker bo šele na podlagi izvirnikov listin mogoče uporabiti stereo-mikroskop in druga optična sredstva ter ugotoviti pravilno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bil dokaz z izvedencem grafologom informativne narave, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga ji je odvzeta možnost sodelovanja v postopku, in predstavlja kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je dokaz ključnega pomena. Sodelovanje v dokaznem postopku je element pravice do izjave, zato zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem predstavlja tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja, varovane s 6. členom EKČP.

3. Do procesnih kršitev in napačne uporabe materialnega prava je prišlo tudi pri dokazni oceni notarkine izpovedi, saj obrazložitev sodbe ne more vzdržati resne presoje. Iz evidenčnih listov obiskov v Centru starejših občanov ne izhaja, da bi bila notarka v centru. Ni mogoče, da bi se po domovih starejših notarji sprehajali mimo receptorja. Izpoved notarke, da je pokojni ponosno hodil, čeprav je v času obiska uporabljal hojico, je mogoče preveriti pri zdravniku v domu starejših in sestrah. Ne drži niti notarkina izpoved, da naj bi imel lase, saj iz fotografij izhaja, da je bil plešast. Pričanje notarke je vprašljivo in obstaja sum kaznivega dejanja krive izpovedbe. Ker je sporno, ali je notarka 20. 3. 2013 sploh bila pri A.A., je bistvena ugotovitev resničnosti izpovedi, zato vztraja pri zaslišanju direktorice doma starejših ter socialne delavke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Nadalje vztraja, da je s A.A. živela v izvenzakonski skupnosti od leta 2007 do njegove smrti leta 2014, zato ima pravico do vdovske pokojnine. Drugačna dokazna ocena je napačna, ker ni upoštevano, da pokojni ni podpisal notarske listine. Ni jasno niti, kdo je poslal elektronsko sporočilo notarki. Glede na vsebino spornega notarskega zapisa je možno, da je to storila C.C., ki se obstoju izvenzakonske skupnosti protivi. Priči D.D. ter E.E. sta izpovedala, da hčerke pri pokojnem nista videla, zato je vsaj iz tega razloga lahko njeno pričanje sporno. Napačen je tudi zaključek sodišča, oprt na pismo hčerki F.F. z dne 27. 5. 2011. Je prava neuka stranka, ki ji je A.A. obljubljal, da bo zanjo poskrbel in ji rekel, naj se v primeru njegove smrti obrne na hčerko. Iz pisma je razvidno, da je zahtevala plačilo od leta 1970 do razveze zakonske zveze leta 2007, kar ne bi smelo biti sporno, saj je v sodnem postopku izvenzakonska skupnost zatrjevana od leta 2007 dalje.

Na podlagi izpovedi D.D., najboljšega prijatelja pokojnega je potrebno zaključiti, da je med njo in A.A. obstajala medsebojna čustvena navezanost, in da sta živela v izvenzakonski skupnosti. Opozarja na izjave stanovalcev G. ulice 16 ter fotografije iz doma starejših, predložene v predsodnem postopku, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo, zato je dokazna ocena tudi iz tega razloga pomanjkljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju izvedlo dokaze, pomembne za razjasnitev pravno odločilnih dejstev in na prepričljivo ter popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, niti do kršitve 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS2 (Ustava RS) ali 6. člena (pravica do poštenega sojenja) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP), kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Ustava RS v 23. členu zagotavlja, da o pravicah stranke brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno in nepristransko sodišče, tako da je v postopku v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno enako varstvo pravic. Pravica do enakega varstva pomeni enakost orožij, torej vodenja sodnega postopka na način, ki zagotavlja enakopraven položaj strank. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) morajo biti stranki v postopku zagotovljena jamstva do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Stranki torej mora biti med drugim omogočeno, da predlaga dokaze za potrditev svojih navedb o pravno odločilnih dejstvih.

7. Vendar pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki niso potrebni, kjer je neko dejstvo že dokazano, ki niso relevantni, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za razsojo pravno ni odločilno, ali so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi morajo biti razvidni iz sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odst. 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Ker izpodbijana sodba vsebuje relevantne razloge za zavrnitev dokaza z izvedencem grafologom, v pritožbi zatrjevani kršitvi 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP nista podani.

8. Iz mnenja B.B., stalnega sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav z dne 23. 7. 2016 (priloga A/23), ki ga je predložila sama tožnica v zvezi s trditvijo o neprisnosti notarskega zapisnika z dne 20. 2. 2013 jasno izhaja, da so vsi sporni parafi v notarski listini izpisani na drug in drugačen način in nimajo vsaj šest konstant istovetnosti, potrebnih za uspešno identifikacijo pisca. Ugotovljeno je, da na podlagi predloženih podpisov - paraf ni mogoča zanesljiva presoja, ali jih je podpisal ali jih ni podpisal pokojnik, saj bi jih lahko izpisal kdorkoli, ker v njih ni potrebnih značilnosti identifikacije. Stopnja zanesljivosti identifikacije je Non liquet, kar pomeni 0 % zanesljivost, da je nekdo pisec nečesa.

Že predhodna ugotovitev sama po sebi pa je odločilnega pomena za pravilno zavrnitev dokaznega predloga o sodnem izvedenstvu grafološke stroke. Mnenje grafologa več kot jasno kaže, da identifikacija podpisa - parafe na notarskem zapisniku z dne 20. 2. 2013 s sodnim izvedencem ni možna, ker ni mogoče potrditi niti izključiti, da bi ga podpisal A.A.. Na navedeni rezultat analize se nenazadnje sklicuje tudi pritožnica, zato je toliko bolj nelogično njeno vztrajanje pri dokazu s sodnim izvedencem grafološke stroke, češ da bo šele ob uporabi stereo - mikroskopa in drugih optičnih sredstev mogoče ugotoviti pravilno dejansko stanje. Pritožnica ne obrazloži, v kateri smeri in hkrati prezre namen uporabe navedenih tehničnih sredstev.

Iz mnenja B.B. je namreč nadalje razvidno, da se mikroskopska in ultrazvočna preiskava ter IR svetilke uporabljajo za ločevanje izvirnika od fotokopij in ne za identifikacijo podpisnika določenega besedila. Iz sodnega spisa ne izhaja, da predložene kopije notarskega zapisnika ne bi bile enake izvirniku, oziroma da bi tožnica kaj takega sploh zatrjevala, zato že iz tega razloga vztrajanje na izvedbi dokaza s sodnim izvedencem grafologom ne more biti uspešno.

9. Ker identifikacija podpisnika na podlagi parafe v konkretni zadevi ni mogoča, je za dokazovanje domnevne nepristnosti notarskega zapisa z dne 20. 3. 2013 (priloga F/1), ker da ga naj ne bi podpisal A.A., ostal edino dokaz z zaslišanjem notarke. V dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti njene izpovedi pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Za prepričljivost izpovedi ni odločilno, da srečanje ni bilo zavedeno v evidenčno knjigo obiskov v Centru starejših H.. Sodišče je lahko poklonilo vero izpovedi notarke, da je do srečanja s A.A. prišlo v avli Centra starejših H. v prisotnosti njegove vnukinje in I.I., in da se pri tem v recepciji doma ni registrirala. Iz predložene liste obiskov z dne 20. 3. 2013 (E/1) ne izhaja, da bi bile v Centru starejših H. vzpostavljene popolne evidence obiskovalcev, saj je za A.A. registrirano le, da sta ga obiskala vnukinja in prijatelj, ne da bi bila poimensko identificirana. Za omajanje prepričljivosti izpovedi notarke ni odločilna niti morebitna pomanjkljiva zaznava v zvezi s plešavostjo A.A. na sencah glave, kot je razvidno iz predloženih fotografij, niti okoliščina, ali je iz dvigala v avlo prišel s hojico ali ne. Notarka je izpovedala, da je bil A.A. markanten, velik, čeden in aristokratski ter da je ponosno hodil, kar je mogoče doseči tudi s hojico.

10. Iz predhodno navedenih razlogov ostaja povsem nedokazano, da bi bil notarski zapisnik z dne 20. 3. 2013 nepristen, oz. da izdajatelj listine ne bi bil A.A.. To pa hkrati pomeni, da velja za resnično v zapisu izražena izjava A.A., da je s tožnico imel le poslovni odnos, da z njo nikoli ni bil v kakršnemkoli intimnem razmerju v smislu, da bi bila zunajzakonska partnerja ali kaj podobnega, da mu je prihajala le čistit stanovanje, v zadnjih dveh mesecih pred odhodom v bolnico pomagala pri nekaterih osebnih opravilih in da je vse storitve redno plačeval ter ji ničesar ne dolguje. Ostaja nedokazan bistveni element zatrjevane izvenzakonske skupnosti, to je svobodna volja sedaj že pokojnega zavarovanca za zatrjevano razmerje s tožnico.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2). Po cit. določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih5 (ZZZDR), torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.

Pri ugotavljanju obstaja izvenzakonske skupnosti je potrebno odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. V pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so skupno življenje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost ob upoštevanju kriterijev, značilnih za zakonsko zvezo, ki temelji na svobodni odločitvi partnerjev za skupno življenje, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju, medsebojni pomoči itd. Razmerje in odnos mora biti takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost moškega in ženske, izenačene z zakonsko zvezo.

12. Iz potrdila Upravne enote J. z dne 3. 12. 2006 (A5) sicer izhaja, da je bila tožnica kot ne sorodnik prijavljena v gospodinjsko skupnost s A.A. na G. 16 v J., čeprav je bila njena zakonska zveza, sklenjena leta 1972 z K.K. razvezana šele 19. 6. 2007. Tudi ni sporno, da je imela že od leta 2006 prijavljeno stalno prebivališče na G. ulici 16. Vendar tožničina izpoved na Upravni enoti J. 19. 8. 2013 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča, da od januarja 2013 ne živi več na G. 16, temveč malo pri stricu, malo pri sestri, malo pri prijateljih kaže, da si je na navedenem naslovu le zagotovila prijavo stalnega prebivališča in to celo pred razvezo zakonske zveze. Četudi bi si pritožnica po razvezi zakonske zveze leta 2007 z A.A. prizadevala vzpostaviti razmerje v smislu izvenzakonske skupnosti, pa glede na vsebino natarskega zapisnika ostaja povsem nedokazano, da je bila takšna tudi volja tedaj 82 let starega A.A., kaj šele, da bi med njima šlo za razmerje, izenačeno z izvenzakonsko zvezo. Sicer je tožnica celo sama izpovedovala, da pokojni ni dovolil, da bi kdo zvedel za njuno razmerje. Zanj naj bi vedela dva prijatelja. Drugi, zlasti hčerki in vnukinja naj za razmerje ne bi smeli izvedeti, niti da je ločena. Zato je logično, da v sodnem postopku njune medsebojne čustvene navezanosti in razmerja, ki bi ga bilo mogoče enačiti z izvenzakonsko skupnostjo razen priče D.D. ni mogla potrditi nobena od zaslišanih prič. Zatrjevanega razmerja zaslišan kot priča ni potrdil niti E.E., kot protispisno zatrjuje pritožba.

13. Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v Center starejših H. zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Iz pravilnega dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča o pristnosti notarske listine z dne 20. 3. 2013 izhaja ravno nasprotno. Povsem jasna in nedvoumna je namreč pisna izjava A.A., da tožničine trditve o njunem odnosu niso resnične, da je k njemu prihajala le občasno, da mu je v zadnjih mesecih pred odhodom v bolnišnico decembra 2012 pomagala tudi pri nekaterih osebnih opravilih ter sodelovala s hčerko F.F. in vnukinjo L.L. pri sprejemu v dom starejših občanov. Enako velja za del izjave A.A., po kateri so bile vse tožničine storitve redno plačane, da ji ne dolguje ničesar, da je bil z njo le v poslovnem odnosu in nikoli v intimnem razmerju v smislu izvenzakonske skupnosti.

Plačljivo poslovno razmerje nenazadnje potrjuje tožnica v pismu, poimenovanem "Opis dejanske oskrbe in vzdrževanje stanovanja A.A. na G. 16 in plačilu od leta 1970 za 41 let“ z dne 27. 5. 2011, naslovljenem na pokojnikovo hčerko F.F. (priloga B/3). Ker je povsem jasno in nedvoumno zahtevala plačilo minulega dela, češ da ji je bilo obljubljeno pol stanovanja ali garsonjera, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na pravno neukost. Tudi sicer je eksplicitno zapisala, da ji je A.A. od leta 1970 v povprečju plačeval mesečno 70,00 EUR do 100,00 EUR, le da naj bi po njenem šlo za stroške iz naslova vozovnic, telefona in kavic.

14. Izvedeni relevantni dokazi v ponovljenem sojenju torej v ničemer ne potrjujejo tožničinih trditev, da je s pokojnim A.A. od leta 2007 do njegove smrti 13. 2. 2014 živela v takšnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z izvenzakonsko skupnostjo. Glede na neuspešno dokazovanje tega pravno relevantnega razmerja je potrebno zaključiti, da je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih upravnih aktov tožene stranke v skladu s 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana vdovska pokojnina. Enako velja za zavrnitev podrednega zahtevka na razveljavitev zakonitih odločb tožene stranke in vrnitev v ponovno upravno odločanje. Posledično je zakonito izrečeno, da tožnica trpi sama svoje stroške sodnega postopka.

15. Ker ostala obširna pritožbena izvajanja, ki v bistvu pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, od tega, da naj bi šlo za krivo pričanje notarke, da je izpoved priče C.C. sporna, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih pisnih izjav stanovalcev G. 16, ki jih niti ne identificira, do izvedbe dokaza z zaslišanji direktorice Centra starejših H. in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantna, se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno posebej niti opredeljevati.

16. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je v skladu 68. členom ZDSS-1 v zvezi z 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008.
2 Ur. l. RS, št. 33/91.
3 Ur. l. RS - MP, št. 7-14/94.
4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
5 Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami.
6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 54, 54/1, 54/1-3.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 12.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MTY3