<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 4510/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:IV.CP.4510.2010

Evidenčna številka:VSL0062457
Datum odločbe:08.12.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razveza zakonske zveze - preživljanje mladoletnega otroka - določitev višine preživnine

Jedro

Starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je v primerjavi z njihovo preživninsko obveznost do mladoletnega otroka manj stroga, saj je polnoletni otrok tudi sam sposoben za delo in potrebnega varstva države ne uživa več. Vendar pa to ne pomeni, da je prenehala obveza prispevati k preživljanju otroka, ki se ob tem redno šola. Polnoletni otrok je v teh letih upravičen tudi do določenega oddiha in hobijev, ne pa, da ves svoj dohodek, pridobljen s počitniškim delom, uporabi za pokrivanje najbolj elementarnih potreb, vse to pa na račun minimalnega prispevka očeta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da je toženec V.A od 14.9.2010 dalje dolžan plačevati namesto mesečne preživnine 70,52 EUR, ki je bila določena s sodno poravnavo opr. št. P 341/2004 Okrožnega sodišča v Krškem z dne 7.12.2004 in nazadnje usklajena z obvestilom o uskladitvi preživnin, na novo določeno preživnino v višini 80,00 EUR, v točki 2. izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožba zavrne, in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na zvišanje preživnine, določene s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Krškem dne 7.12.2004, ki v valoriziranem znesku znaša 70,52 EUR, pri tem pa odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu 319,78 EUR pravdnih stroškov in sicer v roku 15-tih dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in jo ocenjuje za povsem nesprejemljivo in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča. Ni namreč sporno, da so se potrebe tožnika v zvezi s šolanjem na srednji stopnji izven kraja bivanja bistveno povečale, da ima toženec večje dohodke od matere in da se toženec sicer za tožnika ne zanima oziroma zanj ne skrbi. Sedanja preživnina je že na meji simbolike, mati tožnika pa mora skrbeti še za štiri druge otroke. Sodišče je tudi nerazumljivo navedlo, da je obstoječa preživnina res simbolična, a kljub temu primerna, čeprav so se potrebe tožnika nedvomno povečale. Toženec je očitno zmožen opravljati dodatna dela, saj nima nobenih zdravstvenih ali drugih subjektivnih težav in se ni umestno sklicevati na propadanje določenih gradbenih podjetij v regij. Prav tako ni smiselna primerjava ekonomske moči Posavja in da naj bi tu živeči morali živeti skromneje kot drugje v državi, saj so cene osnovnih potrebščin povsem enake. Sodišče je tudi prezrlo, da tožnik s svojimi dohodki in deležem, ki ga prispeva mati, pokriva dejansko najnujnejše potrebe v zvezi s prehrano, obleko, režijskimi stroški in šolskimi potrebščinami ter mu prav nič ne ostane za oddih in hobi. Tožnik sicer res ni več mladoletni otrok, a mu toženec kot oče razen simbolične preživnine ne nudi popolnoma ničesar. V kolikor se sklicuje na druge preživninske obveznosti pa je tudi njegova žena dolžna skrbeti za njunega skupnega otroka, njena brezposelnost pa ne more iti v škodo tožnika. Upoštevajoč navedeno, predvsem pa občutno povečanje tožnikovih stroškov ter hkratnemu povečanju toženčevih dohodkov pritožnik meni, da mu pripada vtoževana preživnina. Hkrati pa graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče napačno presodilo, da gre za spor med otroci in starši v smislu določbe čl. 406 ZPP in posledično napačno uporabilo določbe odvetniške tarife.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo le to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Ponovno odločanje o preživnini zaradi pozneje spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca ima materialnopravno podlago v določbi čl. 132 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so povezane s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja preživnine je torej ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. čl. ZZZDR in v to oceno je usmerjeno težišče postopka. Ob tem ne gre pozabiti, da je ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok obveznost njihovega preživljanja. Res je to načelo nekoliko omiljeno s polnoletnostjo otroka, a ga je ob pogoju rednega šolanja potrebno upoštevati tudi pozneje.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so se potrebe tožnika s prehodom šolanja na srednjo stopnjo v kraju zunaj bivanja povečale in jih na mesečni ravni ocenjuje v znesku 350,00 EUR, tej oceni pa sledi tudi pritožbeno sodišče. Teh ugotovitev niti pritožba ne izpodbija, pač pa je pritožbena kritika usmerjena v porazdelitev preživninskega bremena obeh staršev tožnika glede na njune pridobitne sposobnosti in siceršnje angažiranje pri vzgoji in preživljanju tožnika. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, vendar pa je pri tem napačno uporabilo določbi čl. 132 oziroma čl. 129 ZZZDR. Pritožba utemeljeno opozarja, da je toženec delovno sposoben in brez kakršnihkoli subjektivnih težav, ki bi mu preprečevale angažiranje glede dodatnih zaslužkov. Drugačnih dejstev toženec seveda ni izkazal, saj je bil tekom celotnega postopka povsem pasiven. Ob tem gre le pripomniti, da je dolžnost sodišča, da stranki omogoči sodelovanje v postopku kot aktivnemu subjektu, ne more pa ga v to prisiliti. Pritožbeno sodišče pa je v tej zadevi že opozorilo, da v okviru presoje zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Pa celo pri presoji le teh, ni mogoče prezreti, da so se prihodki toženca v primerjavi s tistimi, ki jih je imel v času določanja sedanje preživnine, povečali praktično za 100 %, redni prihodki matere tožnika pa le za 38 % (glej stran 3 izpodbijane sodbe). Ob tem je povsem arbitrarna in neizkazana ugotovitev sodišča prve stopnje o nemožnosti dodatnega zaslužka, na kar pritožba na večih mestih utemeljeno opozarja. Morebitna nezmožnost dodatnega pridobivanja sredstev je stvar dokaznega bremena toženca, česar pa ravno vsled svoje pasivnosti ni zmogel. Pritožbeno sodišče sicer ponovno poudarja, da je starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok v primerjavi z njihovo preživninsko obveznost do mladoletnega otroka manj stroga, saj je polnoletni otrok tudi sam sposoben za delo in potrebnega varstva države ne uživa več. Vendar pa to ne pomeni, da je prenehala obveza prispevati k preživljanju otroka, ki se ob tem redno šola. Pritožba ima prav, da je tožnik v teh letih upravičen tudi do določenega oddiha in hobijev, ne pa, da ves svoj dohodek, pridobljen s počitniškim delom, uporabi za pokrivanje najbolj elementarnih potreb, vse to pa na račun minimalnega prispevka očeta.

V obravnavanem primeru, upoštevajoč tožnikove potrebe v višini 350,00 EUR in njegove prejemke iz naslova štipendije ter otroškega dodatka, ostane nepokritih približno 110,00 EUR tožnikovih mesečnih potreb. Sodišče prve stopnje pa je ob porazdelitvi preživninskega bremena obšlo že navedeno načelo nujno potrebnega truda staršev za pridobitev sredstev za preživljanje otroka in ob zavrnitvi zahtevka (ter s tem po trditvi sedanje višine preživnine v znesku 70,52 EUR) nepravilno uporabilo določbo 129. čl. ZZZDR. Napačno je ocenilo predvsem dejstvo, da ima toženec bistveno višje prihodke oziroma večje pridobitne zmožnosti in to ob manjših preživninskih obvezah kot toženčeva mati, ki tudi sicer v celoti skrbi za tožnika, saj toženec z njim praktično nima nobenih stikov.

Ob takšnih ugotovitvah je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem delu deloma spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati mesečno preživnino za sina M. za čas od vložitve tožbe dne 14.9.2009 dalje v višini 80,00 EUR mesečno in na ta način zadostilo pravilni porazdelitvi preživninskega bremena med staršema tožnika.

Prav tako je ob delnem uspehu strank v pravdnem postopku spremenilo stroškovno odločitev tako, da je skladno z določbo 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, enako pa tudi stroške pritožbenega postopka. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne odgovarja na tiste pritožbene navedbe, ki izpodbijajo višino prisojenih pravdnih stroškov, saj so v tem primeru nerelevantne.

V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZZZDR člen 129, 132.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyMjY3