<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sklep III Ips 14/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:III.Ips.14.2016

Evidenčna številka:VS4003058
Datum odločbe:09.12.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL I Cpg 1461/2013
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), mag. Marijan Debelak, dr. Miodrag Đorđević, Franc Seljak
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:delniška družba (d. d.) - vodenje poslov družbe - obveznosti uprave družbe - odgovornost uprave družbe - sui generis terjatev - korporacijska terjatev - mandat - naročilo - povrnitev škode - zastaranje odškodninske terjatve

Jedro

Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju. Upravo z imenovanjem vežejo določene obveznosti pri vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost napram družbi. Takšna značilnost razmerja terja uporabo določb OZ-a o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožencev, kot bivših članov uprave, na temelju 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi spornega posla, sklenjenega z družbo A., d. o. o. Tožencema je očitala negospodarno in neskrbno ravnanje pri sklepanju Pogodbe o izvajanju storitve drugo mnenje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v višini 360.043,12 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ugodilo. Ugotovilo je, da sta toženca odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi preplačanih pavšalnih nadomestil po Pogodbi za izvajanje storitev drugo mnenje v letu 2006. Tožbeni zahtevek za plačilo 24.455,88 EUR s s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugodilnem delu spremenilo tako, da je (v celoti) zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev je utemeljilo z zastaranjem terjatve. Ker bi tožeča stranka ob imenovanju nove uprave (10. 9. 2007) z upoštevanjem potrebne skrbnosti morala vedeti za nastanek škode, je triletni subjektivni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob vložitvi tožbe (8. 3. 2011) že potekel.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. V odgovoru na revizijo sta toženca predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Toženca sta bila v letih 2005 in 2006 člana uprave tožeče stranke. Mandat jima je potekel 10. 9. 2007, ko je funkcijo predsednika uprave prevzel B. B. Pred imenovanjem za predsednika uprave je B. B. deloval kot direktor sektorja za finance in član širšega kolegija centrale tožeče stranke.

7. Tožeča stranka je z družbo A., d. o. o., 23. 9. 2004 sklenila Pogodbo o izvajanju storitve drugo mnenje (v nadaljevanju pogodba). V pogodbi je bilo dogovorjeno letno pavšalno nadomestilo. Obseg storitev po tej pogodbi je bil v letu 2006 za 80 % manjši od tistega, ki je bil upoštevan pri določitvi višine dogovorjenega plačila.

8. Toženca nista opravila nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev. Pogodbe nista odpovedala in tudi nista zahtevala znižanja dogovorjenega plačila.

9. Sporni računi po pogodbi za leto 2006 so bili plačani v obdobju od 8. 3. 2006 do 30. 1. 2007.

10. Po prenehanju mandata B. B. je nova (izredna) uprava tožeče stranke naročila revizijo spornih poslov. Revizijsko poročilo, s katerim se je uprava tožeče stranke seznanila 22. 2. 2011, je način izvajanja storitve drugo mnenje ocenilo za škodljivega.

Revizijske navedbe

11. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje pri presoji zastaranja terjatev tožeče stranke zmotno opredelilo kot neposlovno terjatev ter je posledično napačno uporabilo subjektivni zastaralni rok treh let po prvem odstavku 352. člena OZ. Uporabiti bi moralo petletni zastaralni rok, saj je odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 terjatev iz poslovne odgovornosti uprave. Rok za zastaranje terjatve začne teči z dnem, ko je bila tožeča stranka seznanjena z revizijskim poročilom. Sodišče druge stopnje je dejstvo védenja predsednika uprave tožeče stranke B. B. o spornih poslih in njegovih posledicah brez razpisane glavne obravnave ugotovilo drugače od sodišča prve stopnje.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

13. Odločitev o utemeljenosti revizije je odvisna od vprašanja, ali je terjatev tožeče stranke zastarala. Za presojo zastaranja je treba najprej ugotoviti vrsto terjatve. Na njo se namreč navezuje čas, ki je potreben za zastaranje, pa tudi začetek teka zastaralnega roka. V konkretnem primeru, ko gre za odškodninsko terjatev zoper nekdanja člana uprave tožeče stranke, je tako bistvenega pomena njena pravna kvalifikacija.

14. Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev. Zakon v navedenem členu vzpostavlja posebno obliko odškodninske odgovornosti v pravu delniške družbe, ki izhaja iz statusa članov organov vodenja. Splošna (obligacijska) pravila o odškodninski obveznosti se zato uporabljajo subsidiarno, za vprašanja, ki jih ne ureja specialni zakon (ZGD-1). Zastaralni rok za zastaranje terjatve po 263. členu ZGD-1 je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I)(1), zato je potrebno odločitev o zastaranju terjatve v zadevnem primeru opreti na določbe OZ. Ta zastaranje terjatev določa glede na njihovo naravo oziroma izvor. Drugače predpisuje zastaralni rok in tek zastaranja za terjatve iz naslova neposlovne in za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Za prve je predpisan triletni subjektivni (prvi odstavek 352. člena OZ) in petletni objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člena OZ), za druge pa zastaralni rok, ki je določen za zastaranje pogodbene obveznosti, katere kršitev je povzročila škodo (tretji odstavek 352. člena OZ). Ta rok teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.

15. Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu).(2) Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). Z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave se vzpostavi pravnoposlovno razmerje med tem članom in družbo, ki je urejeno v zakonu in v pogodbi o poslovodenju. Upravo tako z imenovanjem vežejo določene obveznosti pri vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost napram družbi. Takšna značilnost razmerja terja uporabo določb OZ-a o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Zanje je namreč značilno, da obstaja med upnikom in dolžnikom neka konkretna pravna obveznost, ki jo je dolžnik prekršil in s tem povzročil upniku škodo. Bistveno je, da sta stranki že pred nastankom škodnega dogodka v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja, pa povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti.(3)

16. Sodišče druge stopnje je terjatev tožeče stranke opredelilo kot neposlovno, sklicujoč se (tudi) na obrazložitev Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005. Predmet odločanja v navedeni zadevi je bilo vprašanje, ali se ob obstoju takratne zakonske praznine pri opredelitvi odškodninske odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)(4) , ki določajo odgovornost članov uprave delniške družbe, ali splošna pravila o odškodninski odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(5) Zaradi podobnih značilnosti v razmerjih med poslovodjem in družbo z omejeno odgovornostjo ter med člani uprave in delniško družbo je Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 86/2004 zaključilo, da je odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo vsekakor bližje odgovornosti članov uprave delniške družbe po določbah ZGD, kot poslovni odškodninski odgovornosti po določbah ZOR. Odločba odločitvi v zadevnem primeru ne nasprotuje. Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe je v ZGD-1 urejena, presoja (prevladujočih) značilnosti odškodninske terjatve družbe proti upravi delniške družbe pa je potrebna (zgolj) zaradi uporabe določb OZ-a o njenem zastaranju (skladno s poslovno ali neposlovno naravo te odgovornosti).

17. V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let (346. člen OZ) in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Tudi če bi držalo stališče sodišča druge stopnje, da je zastaranje terjatve tožeče stranke začelo teči z imenovanjem B. B. za člana uprave (10. 9. 2007) in ne šele z s trenutkom, ko se je izredna uprava tožeče stranke seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda (22. 2. 2011), zastaralni rok do vložitve tožbe (8. 3. 2011) še ni potekel.

18. Ob ugotovitvi, da tožbeni zahtevek ni zastaran, se ostale revizijske navedbe izkažejo kot neodločilne in ne terjajo odgovora Vrhovnega sodišča (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

19. Sodišče druge stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji zastaranja vtoževane terjatve do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z njeno odškodninsko odgovornostjo ni opredelilo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo drugo stopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

20. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) ZGD-1l velja od 8.8.2015, zato ga ni mogoče uporabiti za obravnavano razmerje.

(2) Bratina B., Vidiki odgovornosti uprave delniške družbe in razmerja pri odpoklicem, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 640.

(3) N. Plavšak, Uvodna pojasnila k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV založba, Ljubljana 2008, str. 60.

(4) Ur. l. RS, št. 30/1993, 29/1994, 45/1994, 82/1994, 20/1998, 32/1998, 37/1998, 84/1998, 6/1999, 54/1999, 31/2000, 36/2000, 45/2001, 59/2001, 50/2002, 93/2002, 57/2004, 139/2004.

(5) Dilema je odpadla ob sprejemu ZGD-1, ki je za presojo odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo izrecno predpisal smiselno uporabo določbe 263. člena ZGD-1.


Zveza:

ZGD-1 člen 263. OZ člen 346, 352, 352/2, 352/3, 766, 766/1.
Datum zadnje spremembe:
09.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyNzU5