<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 25975/2017
ECLI:SI:VSCE:2019:II.KP.25975.2017

Evidenčna številka:VSC00019902
Datum odločbe:22.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - kaznivo dejanje neupravičena proizvodnja in promet z mamili - poseg v komunikacijsko zasebnost

Jedro

Ker gre za pritožbene razloge, ki jih je obramba uveljavljala že v pisni vlogi za izločitev istih dokazov z dne 30. 10. 2017 in na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu opr. št. III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018 (točke 19-21), se v zvezi s takimi ponovljenimi pritožbenimi navedbami v izogib ponavljanju napotuje na razloge v citiranem sklepu, pri katerih pritožbeno sodišče vztraja. Dodaja pa, da pritožba v sicer obsežnih navedbah ne ponuja novih ali bistveno drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o (ne)utemeljenosti stališča, izraženega v citiranem sklepu.Sicer ima pritožba prav, da obstoječa sodna praksa doslej še ni izrecno zavzela stališča v zvezi s pridobivanjem prometnih podatkov za uporabnike predplačniških storitev, vendar pa se je tudi do tega ključnega očitka prav tako opredelilo pritožbeno sodišče v prej navedenem sklepu, ko je poudarilo, da razlikovanje podatkov predplačnikov in tistih z naročniškim razmerjem ZEKom-1 ne ločuje, temveč govori zgolj o prometnih podatkih naročnikov in uporabnikov, zato tudi iz tega razloga pritožbeno sodišče znova poudarja, da ni mogoče pritrditi stališču, da bi takšni podatki iz predplačniških storitev morali biti v vsakem primeru kar takoj izbrisani.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženi E. H. in obtoženi S. L. sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta obtoženca storila vsak eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka člena 186. KZ-1 je nato z uporabo omilitvenih določil iz drugega odstavka člena 51 v zvezi s 1. točko člena 50 KZ-1 izreklo obtoženemu E. H. kazen 3 (tri) leta zapora in na podlagi drugega odstavka člena 44 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 45 in členom 47 KZ-1 še stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je 8.000,00 EUR, ki pa jo je dolžan obt. E. H. plačati v 20 (dvajsetih) mesečnih obrokih po 400,00 EUR od pravnomočnosti sodbe, najkasneje do vsakega 5. dne v mesecu z opozorilom, da v primeru, če se denarna kazen ne bo dala izterjati niti prisilno, jo bo sodišče tako izvršilo, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo 1 dan zapora. V izrečeno kazen je vštelo tudi čas pridržanja in čas prestan v priporu od 15. 6. 2017 od 11.40 ure dalje. Pogojno obsodbo po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I K 26314/2015 z dne 6. 7. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 26314/2015 z dne 5. 4. 2018, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem v zvezi z drugim odstavkom člena 296 KZ-1 in zaradi katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, prvostopno sodišče ob upoštevanju drugega odstavka člena 60 KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom člena 59 KZ-1 ni preklicalo.

Obt. S. L. je za storitev očitanega kaznivega dejanja izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šest mesecev zapora in mu na podlagi drugega odstavka člena 44 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 45 in členom 47 KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je skupaj 10,000,00 EUR s posebnim opozorilom o tem, da se bo v primeru neizterjave denarna kazen izvršila tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni sodišče določilo en dan zapora. Po členu 56/I KZ-1 je obtožencu tudi v tako izrečeno prostostno kazen vštelo čas pridržanja in čas, prebit v priporu od 15. 6. 2017 dalje. Za oba obtoženca pa je odločilo, da sta dolžna poravnati stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, ki so doslej znani v znesku 164,70 EUR in sicer vsak do 1/2 (vsak 82,35 EUR) in pa sodno takso, ki bo odmerjena naknadno, enako pa tudi stroški, ki v času sprejema izpodbijane odločitve še niso bili znani.

2. Obtoženca se s tako odločitvijo prvega sodišča ne strinjata. Obt. E. H. s pritožbo, vloženo po svoji zagovornici uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve členov 15, 22, 25, 29, 35, 37 in 38 Ustave RS, kršitve člena 8 Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), kršitve člena 7 in 8 Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, kršitev člena 8 EKČP, sodbo pa napada tudi zaradi odločitve o stroških postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba zoper obt. E. H. tako spremeni, da se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek, oziroma, da se obtoženca oprosti plačila sodnih stroškov in plačila sodnih taks.

3. Obtoženi S. L. v pritožbi, vloženi po svojem zagovorniku in v pritožbi, ki jo je vložil sam, napada odločitev prvostopnega sodišča zaradi izrečene sankcije (prvi odstavek člena 364 ZKP v zvezi s 4. točko člena 370 ZKP) in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se napadena sodba spremeni v odločbi glede izrečene sankcije tako, da se mu izreče nižja zaporna kazen, prav tako pa nižja stranska kazen.

4. Odgovor na pritožbe ni bil vložen.

5. Vse tri pritožbe so neutemeljene.

K pritožbi zagovornice obtoženega E. H.:

6. V zavzemanju za uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka (8. točka prvega odstavka člena 371 ZKP) pritožba navaja, da ne glede na to, da je obtoženec krivdo za očitano kaznivo dejanje pred prvostopnim sodiščem priznal, je ves čas tega kazenskega postopka trdil, da se v spisovnem gradivu te kazenske zadeve nahajajo dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, varovanih v členih 37 in 38 Ustave RS in na takšnih dokazih temelji tudi napadena sodba. Obramba je sicer tekom postopka zahtevala izločitev listin in dokazov, izrecno navedenih v pisnem predlogu za izločitev z dne 30. 10. 2017 ter drugih dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi tako nedovoljenih dokazov in temeljijo na teh dokazih, vendar je prvostopno sodišče takšno zahtevo za izločitev zavrnilo s sklepom opr. št. III K 25975/2017 z dne 13. 2. 2018, odločitev prvostopnega sodišča pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče - Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. III Kp 295975/2017 z 8. 5. 2018. Zato pritožnik s predmetno pritožbo izpodbija tudi oba navedena sklepa v tistem delu, ki se nanašata na odločitev glede hrambe in uporabe prometnih podatkov, pridobljenih za namene kazenskih pregonov, kazenskih postopkov, pridobljenih na podlagi XII. poglavja ZEKom-1, kot tudi v drugih delih. Izrecno izpostavlja, da je sodna praksa doslej zavzela stališče predvsem v zvezi s pridobivanjem prometnih podatkov iz rotencijskih baz, ki pa od 18. 7. 2014 dalje več ne obstajajo, ni pa se še doslej izrekla glede prometnih podatkov, ki jih operaterji popolnoma neupravičeno, brez kakršnekoli podlage hranijo za mobi uporabnike oziroma uporabnike predplačniških storitev, zato pritožba znova vztraja pri tem, da so dokazi, katerih izločitev je bila zahtevana že 30. 10. 2017, nedovoljeni iz razloga, ker je hramba in uporaba prometnih podatkov za namene kazenskih postopkov od 18. 7. 2014 dalje nedopustna in protiustavna, saj trenutno ni predpisa, ki bi hrambo prometnih podatkov za namene kazenskega postopka za uporabnike predplačniških storitev dovoljeval. Podatki, ki izvirajo iz predplačniških storitev, so namreč že od vsega začetka anominizirani, se torej ne dajo povezati z določeno osebo, saj se za nakup plačilne kartice ne zahteva posredovanje osebnih podatkov kupca, zato že iz tega razloga ti podatki zadostijo določbi prvega odstavka člena 151 ZEKom-1, ki določa, da podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike in jih je operater obdelal in hranil, morajo biti izbrisani in spremenjeni tako, da se ne dajo povezati z nobeno določeno ali določljivo osebo. Iz teh razlogov v nadaljevanju obramba v svojih pritožbenih navedbah znova obširno utemeljuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ki naj bi jo prvo sodišče zagrešilo s tem, da je izpodbijano sodbo oprlo na izpise od operaterjev, pridobljenih in pri njih hranjenih telefonskih komunikacijah, čeprav za hrambo le-teh po odločbi US RS opr. št. U-I-65/2013 z dne 3. 7. 2014, s katero so bili razveljavljeni členi od 162 - 169 Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), niso imeli več pravne podlage in bi morali uničiti vse podatke, ki so jih hranile na teh podlagah. Navaja, da je že tekom postopka z vlogo z dne 30. 7. 2017, obrazloženo še na predobravnavnem naroku dne 3. 11. 2017 zahtevala izločitev listin in dokazov, ki jih znova natančno v pritožbenih navedbah (stran 2) taksativno navaja.

7. Ker gre za pritožbene razloge, ki jih je obramba uveljavljala že v pisni vlogi za izločitev istih dokazov z dne 30. 10. 2017 in na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu opr. št. III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018 (točke 19-21), se v zvezi s takimi ponovljenimi pritožbenimi navedbami v izogib ponavljanju napotuje na razloge v citiranem sklepu, pri katerih pritožbeno sodišče vztraja. Dodaja pa, da pritožba v sicer obsežnih navedbah ne ponuja novih ali bistveno drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o (ne)utemeljenosti stališča, izraženega v citiranem sklepu. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da je v zvezi z zakonitostjo pridobitve in uporabe podatkov o telefonskih komunikacijah potrebno upoštevati, da so bili ti podatki v obravnavanem primeru pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika po členu 149.b ZKP (torej ne po razveljavljenih določbah ZEKom-1 ali predhodno veljavnih določbah ZEKom), kot tudi, da je šlo za zasledovanje ustavno dopustnega cilja, to je odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja. Sicer ima pritožba prav, da obstoječa sodna praksa doslej še ni izrecno zavzela stališča v zvezi s pridobivanjem prometnih podatkov za uporabnike predplačniških storitev, vendar pa se je tudi do tega ključnega očitka prav tako opredelilo pritožbeno sodišče v prej navedenem sklepu, ko je poudarilo, da razlikovanje podatkov predplačnikov in tistih z naročniškim razmerjem ZEKom-1 ne ločuje, temveč govori zgolj o prometnih podatkih naročnikov in uporabnikov, zato tudi iz tega razloga pritožbeno sodišče znova poudarja, da ni mogoče pritrditi stališču, da bi takšni podatki iz predplačniških storitev morali biti v vsakem primeru kar takoj izbrisani.

8. Do drugačne odločitve ne pripelje niti dodatno utemeljevanje pritožbeno uveljavljanega stališča o nezakonitosti prej navedenih dokazov s poudarkom na strokovnih člankih mag. Primoža Križnarja1 ter sodbe ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji2, ki ne dajeta tako, kot decidirano trdi pritožba, neposrednega odgovora na vprašanje glede nedopustnosti hrambe prometnih podatkov iz prednaročniških razmerij. V članku ″Anonimnost uporabnikov predplačniških paketov″ avtor izraža svoj pogled na vprašanje obvezne registracije predplačniških paketov v EU, kjer velja v zvezi s tem različna ureditev in sicer ugotavlja, da anonimno stanje posameznikov ni zgolj vedno pozitivno, mogoče ga je namreč izrabiti predvsem za učinkovito izvrševanje kaznivih dejanj in tako izraža stališče, da drugi odstavek člena 37 Ustave RS izrecno določa, da je dopusten poseg v komunikacijsko zasebnost takrat, če je to nujno potrebno zaradi uvedbe ali poteka kazenskega postopka, kot tudi, da preiskovalni sodnik lahko ob pogojih iz prvega odstavka člena 149 b ZKP telekomunikacijskemu operaterju odredi, da policiji med drugim sporoči, s katero telefonsko številko je predplačniški uporabnik komuniciral in če pridobljene telefonske številke temeljijo na pisno sklenjenih naročniških razmerjih, operater pa lahko policiji posreduje tudi osebne podatke uporabnikov. Končno stališče avtorja pa je, da uvedba obvezne registracije kupcev predplačniškega paketa v Sloveniji ni nujna, kot tudi, da se mora anonimnost praviloma umakniti doseganju drugih legitimnih interesov, kamor spada tudi učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj, ti interesi pa so s trenutno veljavno zakonodajo dovolj varovani, zato bi morebitna obvezna registracija lahko predstavljala tudi nevarnost z vidika varstva osebnih podatkov.

V članku ″Je hramba prometnih podatkov uporabnikov predplačniških stroškov zakonita?″, pa avtor izraža prav tako lastno stališče glede prometnih podatkov predplačniških paketov, saj se opravljene storitve v tem primeru plačujejo po dejanski porabi. Sicer pritrjuje pritožbenemu naziranju, da so podatki predplačnikov tudi osebni podatki in zaključuje, da je za zbiranje le-teh potrebna ali zakonita podlaga ali osebna privolitev. Ne glede na izpostavljeno stališče avtorja, ki se sicer s strokovno argumentiranimi razlogi zavzema za spremenjeno zakonodajo na tem področju (seznanjenost uporabnikov predplačniških paketov z namenom hrambe), pa tudi slednje po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne postavlja pod vprašaj zakonitost pridobitve prometnih podatkov v tem postopku, pridobljenih na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika v skladu s členom 149.b ZKP, kot je bilo odločeno že s sklepom o zavrnitvi predloga za izločitev teh dokazov, saj gre v obeh člankih le za osamljen pogled avtorja, ki izraža zgolj svoje prepričanje, ne pa za ustaljeno sodno prakso. V sodbi Benedik proti Sloveniji je bila izpostavljena predvsem razlika med statičnim in dinamičnim IP naslovom, katerega preiskava ne razkrije zgolj imena, priimka in naslova, temveč tudi druge intimne podrobnosti posameznikovega življenja, ki so razvidne iz njegove internetne aktivnosti, zato sodba prav tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne potrjuje pritožbenega stališča o nezakoniti hrambi prometnih podatkov predplačniških storitev za namene kazenskih postopkov.

9. Obremenjenost z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP pritožba utemeljuje tudi s ponavljanjem svojega stališča v zvezi z izločitvijo dokazov, pridobljenih v tujini, katerih izločitev se je predlagala že prav tako s pisno vlogo z dne 30. 10. 2017. Primerjava teh pritožbenih navedb z zahtevo za izločitev z dne 30. 10. 2017 pokaže, da je tudi na te identične navedbe odgovorilo že pritožbeno sodišče v sklepu III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018 v točkah 5) do 19), pritožba pa v zvezi s tem tudi v tem delu tudi ne ponuja novih in drugačnih utemeljitev, ki bi kakorkoli terjale dopolnilno pojasnilo o neutemeljenosti pritožbenih navedb, zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče napotuje na razloge v citiranem sklepu, pri katerih tudi vztraja in zaključuje, da tudi dokazi, pridobljeni v Republiki Italiji niso nezakoniti dokazi, ki bi morali biti izločeni, zato je tudi v tem delu očitek pritožbe o kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, neutemeljen.

10. Pritožba problematizira odločitev prvega sodišča v zvezi s plačilom stroškov postopka in sodne takse in trdi, da so na strani obtoženca podane okoliščine, ki narekujejo oprostitev plačila stroškov in taks, kar utemeljuje s tem, da je bil obtoženec v priporu več kot eno leto in v tem času ni prejemal nobenega dohodka, brezposelna je tudi njegova partnerka, ki šele kratek čas opravlja delo s 30-urnim tedenskim delovnikom in prejema plačo 487,80 EUR, oba skupaj pa sta dolžna preživljati še dve mladoletni hčerki, za kateri sicer prejemata otroški dodatek, sta pa brez premičnega in nepremičnega premoženja. Plačilo stroškov postopka pa bi lahko ogrozilo preživljanje pritožnikove družine. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Prvo sodišče je obtoženčeve premoženjske in socialne razmere natančno ugotovilo v izpodbijani sodbi že v zvezi z izrekom stranske denarne kazni, izhajajoč pri tem iz obtoženčevih navedb, da ima več virov dohodka, saj se (-) ukvarja s športom v tujini, iz katerega je imel v preteklosti zaslužek, poklicno se je ukvarjal z (-) varovanjem, za kar ima pridobljenih več licenc, (-) opravljal je tudi prevoze in se (-) ukvarjal z nakupi in prodajo telefonov, (-) pri plačilu denarne kazni pa mu lahko pomagajo sorodniki in prijatelji, izrecno pa je izkazal tudi pripravljenost, da bo denarno kazen plačal. Ni prezrlo, da je obtoženec dolžan prispevati k preživljanju dveh mladoletnih otrok v starosti enega in petih let, kot tudi, da je izvenzakonska partnerka zaposlena, čeprav s skromnejšimi prihodki, česar pritožba argumentirano tudi ne izkaže. Drži sicer, da se je obtoženec več kot eno leto nahajal v priporu, vendar pa, kot pritožba sama izpostavlja, je sedaj redno zaposlen, zato bo ob rednih prejemkih družine, ki presegajo 1.100,00 EUR (neto), ob upoštevanju otroškega dodatka za dva mladoletna otroka in ostalih s strani obtoženca izpostavljenih virih prihodkov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obtoženec tako, kot je pravilno odločilo tudi prvostopno sodišče (točka 7) plačilo sodnih stroškov v skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP zmogel brez nevarnosti za preživljanje sebe in svojih družinskih članov, zato tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha. V kolikor pa bi se okoliščine, pomembne v zvezi s plačilom stroškov postopka ugotovile po izdaji odločbe o stroških, pa bo imel obtoženec še vedno možnost podati predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka oziroma za odložitev plačila le-teh, lahko pa bo predlagal tudi plačilo stroškov v obrokih (četrti odstavek člena 95 ZKP).

12. Ker torej pritožbeno uveljavljana razloga v pritožbi zagovornice obt. E. H. nista utemeljena, je bilo potrebno tako pritožbo zavrniti (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

13. Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral poravnati tudi pritožbeni strošek - sodno takso za pritožbo, katero pa bo v skladu s tarifnim delom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

K pritožbama obtoženega S. L.:

14. Obtoženi S. L. odločitev prvostopnega sodišča napada zaradi odločitve o prestrogi sankciji in v pritožbi, vloženi najprej po svojem zagovorniku izrecno izpostavlja, da v obravnavanem primeru do razpečevanja droge, katere promet se je očital, ni prišlo in slednje ni zgolj posledica dejstva, da so italijanski varnostni organi prejeli K. K. v M. in mu vso drogo zasegli, ampak tudi tega, da je obtoženi S. L., ki sicer že cel postopek priznava, da se je v M. srečal s K. K., očitno res kategorično zavrnil, da bi sam iz M. v Slovenijo pripeljal 1 do 2 kg kokaina, kar mu je K. K. tedaj ponujal in je na ta način prispeval k temu, da na črni trg med zasvojence ni prispel niti en gram te nevarne droge. Poudarja, da je poročen, ima dva otroka, pripravljen pa je tudi poravnati denarno kazen, saj poseduje določeno nepremično premoženje, vendar pa opozarja, da je več kot eno leto prebil v priporu in bo vsled tega potreboval daljši čas za ponovno aktiviranje svoje dejavnosti, ko bo lahko legalno pridobival premoženje. Ne bi pa sodišče smelo prezreti dejstva, da bo moral opraviti še delo v splošno korist po šestmesečni zaporni kazni (I K 53440/2016). V pritožbi, ki jo je vložil obtoženec sam, pa s poudarjanjem pomena priznanja krivde in njegovega prispevka k skrajšanju zaključka tega kazenskega postopka še navaja, da je z zloglasnim kriminalcem v tujini bil v dolžniško-upniškem razmerju in da osebno ni razpečeval prepovedane droge, poudarja pa tudi obžalovanje dogodkov, ki jih je sicer priznal zaradi mukotrpnega postopka in zaradi želje po odpravi pripora in združitve s svojo družino, za kar je bil ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin pretirano kaznovan. Po končanem postopku so se obtožencu začele pojavljati tudi zdravstvene težave, zato meni, da bi ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, ki prevladujejo nad obteževalnimi, bilo potrebno izreči nižjo kazensko sankcijo, torej nižjo prostostno kazen, kot tudi znižati izrek stranske denarne kazni. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

15. Ne drži, da se obtoženčevo priznanje krivde, ki je bilo podano pred izvedbo video konference s tujino, s čemer se je tudi po prepričanju pritožbenega sodišče nedvomno skrajšal ta kazenski postopek, ni ustrezno odrazilo v odločbi o kazenski sankciji. Obtoženec je priznal krivdo za dejanje, opisano v izreku sodbe, v pritožbi izpostavljene okoliščine, da obtoženec osebno ni razpečeval prepovedane droge, temveč se je le sestal s K. K. v M. in celo prispeval, da na črni trg med zasvojence ni prispel niti en gram te droge, pa ni okoliščina, ki bi se nanašala na odmero sankcije, temveč le okoliščina, povezana z dejanskim stanjem, obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za katerega je obtoženec krivdo priznal, poseg v dejansko stanje pa je v primeru priznanja krivde nedopusten pritožbeni razlog. Prvostopno sodišče pa je nadalje kot olajševalne okoliščine pri obtožencu v zadostni meri upoštevalo tudi njegovo prizadevanje, da bo poslej na prostosti posvetil potreben čas svoji družini, kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo količino in vrsto prepovedane droge (ta je bila sicer zasežena v I.), njegovo vlogo pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa njegovo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila pred tem izrečena celo visoka zaporna kazen, kar ga po prepričanju prvega sodišča ni odvrnilo od ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 48115/2012 z dne 5. 11. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Kp 48115/2012 z dne 5. 6. 2015, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2015), prav tako pa ni prezrlo, da je bil obtoženec nazadnje obsojen s sodbo istega sodišča opr. št. I K 53440/2016 z dne 15. 5. 2017 zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v sostorilstvu po prvem odstavku člena 123 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen šest mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pred sodiščem prve stopnje izrečena prostostna kazen v trajanja treh let in šest mesecev zapora primerna in ustrezna, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je za storitev očitanega kaznivega dejanja predpisana zaporna kazen od petih do petnajstih let zapora, prvo sodišče pa je prostostno kazen izreklo ob uporabo omilitvenih določil iz drugega odstavka člena 51 v zvezi s 1. točko člena 50 KZ-1, kar pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami nikakor ne izkazuje prevlade ugotovljenih obteževalnih nad olajševalnimi okoliščinami, ki so se ob upoštevanju individualizacije kazenske sankcije tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odrazile v izrečeni prostostni kazni, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

16. Enako je mogoče trditi tudi glede izreka stranske denarne kazni, ki je bila odmerjena obtožencu v skladu z drugim odstavkom člena 44 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 45 in členom 47 KZ-1 v višini 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR. Tudi izrek te stranske kazni je prvo sodišče prvenstveno izhajalo iz samih navedb obtoženca pred prvostopnim sodiščem glede njegovih premoženjskih in socialnih razmer, ko je pojasnjeval, (-) da se kot mehanik ukvarja z vozili, (-) da je lastnik (solastnik) nepremičnega premoženja, vrednega preko 200.000,00 EUR, katerega je obtoženec po svoji lastni izjavi za poplačilo denarne kazni celo pripravljen prodati, kot tudi, da je dolžan izpolnjevati (-) preživninsko obveznost do dveh mladoletnih otrok. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrek stranske denarni kazni glede na ugotovljene premoženjske in socialne razmere obtoženca, ob tudi sicer v pritožbi izpostavljenih njegovih prizadevanjih za zagotovitev legalnega vira dohodka, brez ponovnega vpletanja v nova kazniva dejanja, ustrezna in primerna sankcija, pri čemer pa pritožba pritožbeno izpostavljenih okoliščin in sicer bolezenskega stanja obtoženca (niti po poteku pritožbenega roka za pritožbo) ni ustrezno in argumentirano utemeljila. Po povedanem tudi v tem delu ni mogoče pritrditi pritožbi, da pri obtožencu prevladujejo olajševalne nad obteževalnimi okoliščinami, zaradi česar ni utemeljen pritožbeno uveljavljani razlog iz 4. točke prvega odstavka člena 370 ZKP.

17. Ker v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z izrekom kazni obt. S. L., pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti (člen 391 ZKP) in potrditi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker obtoženec ni uspel s pritožbo, bo moral v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP poravnati pritožbeni strošek - sodno takso za pritožbo, katero pa bo v skladu s tarifnim delom ZST-1 odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
1 ″Anonimnost uporabnikov predplačniških paketov″, PP št. 28-29/2018 in ″Je hramba prometnih podatkov uporabnikov predplačnih stroškov zakonita?″, PP 6/2017
2 Sodba ESČP št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/3
Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 151
Datum zadnje spremembe:
11.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MjU4