<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 1186/2006
ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.1186.2006

Evidenčna številka:VS17931
Datum odločbe:17.08.2006
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:očitno neutemeljena prošnja za azil - ponovljeni postopek - nespoštovanje napotkov upravnega in vrhovnega sodišča - absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem postopku - vrnitev v prejšnje stanje - pravni interes za pritožbo

Jedro

Tožena stranka je v ponovljenem postopku v zvezi z odločitvijo Upravnega in Vrhovnega sodišča RS vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če tožena stranka v upravnem postopku zbira dokaze o stanju v prosilčevi izvorni državi, mora pred odločitvijo s temi dokazi seznaniti prosilca in mu dati možnost, da se o njih izjavi, sicer stori absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ponovljeni postopek v zvezi z odločitvijo sodišča pa pomeni, da se postopek nadaljuje tam, kjer se je končal, ne pa, da se začne na novo. Pritožba zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje ni dopustna, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 5.odstavkom 22.člena ZUS. Pritožba tožeče stranke pa ni dopustna, ker tožeča stranka nima pravnega interesa.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča se zavrže. 2. Pritožba tožeče stranke zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča se zavrže. 3. Pritožba tožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo predlogu tožnika in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje tako, da je tožbo, vloženo dne 14.4.2004, štelo za pravočasno (1. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. Us in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.2.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (2. točka izreka sodbe in sklepa); ter tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, št. U 150/2006-13 z dne 25.1.2006, izdano v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1681/2005 z dne 11.1.2006, s katero je prvostopno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.10.2005, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, ponovno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, ker da mu v izvorni državi, to je v Bosni in Hercegovini, ne grozi preganjanje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je prvostopno sodišče pojasnilo razloge za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje. Ti so, ker je tožnikov pooblaščenec M.K. izvedel za izpodbijano odločbo tožene stranke 5.4.2006 ter je nato v zakonitem roku 8 dni sodišču predlagal vrnitev v prejšnje stanje glede roka za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. Tožbo, vloženo dne 14.4.2006, je zato štelo za pravočasno. Tej tožbi pa je ugodilo zato, ker tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, št. U 150/2006-13 z dne 25.1.2006, izdano v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1681/2005 z dne 11.1.2006, ni upoštevala napotkov navedenih sodišč in tožnika pred izdajo odločbe ni seznanila s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih je uporabila v svoji prvotni odločbi z dne 28.10.2005, ne da bi tožnika s temi poročili prej seznanila in mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Ker tega ni storila niti v ponovljenem postopku, čeprav sta ji obe sodišči to naročili v prej navedenih svojih aktih v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. v zadevah I Up 369/2006-2 z dne 22.3.2006, I Up 731/2006-2 z dne 17.5.2006, I Up 926/2006-2 z dne 14.6.2006, I Up 883/2006-2 z dne 14.6.2006), je bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v nov postopek. Odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks pa je prvostopno sodišče oprlo na določbo 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST).

Zoper prvostopno sodbo in sklep se pritožujeta tako tožena kot tudi tožeča stranka.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja, da za vrnitev v prejšnje stanje niso bili izpolnjeni zakonski pogoji in da so bile z odobritvijo vrnitve v prejšnje stanje kršene tako določbe procesnih kot materialnih predpisov. Prav tako pa v zvezi s tem ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pooblastila za zastopanje, na katera se sklicuje prvostopno sodišče, ki jih je tožnik dal odvetniku nosijo res datum 14.11.2005, vendar jih je odvetnik predložil v upravne spise šele 13.3.2006 oziroma 17.3.2006, torej po izdaji in vročitvi odločbe tožene stranke tožniku. Pooblastilo za zastopanje tožnika, dano pooblaščencu M.K. dne 14.12.2005, ki je bilo vloženo v upravni spis, pa se nanaša na postopek razselitve in denarne pomoči, ni pa dano za zastopanje v upravnem azilnem postopku. Pri tem se sklicuje tudi na sklep prvostopnega sodišča, št. U 421/2006-7 z dne 15.3.2006. Do izdaje odločbe tožene stranke tožnik v spis ni predložil pooblastila, da ga pooblaščenec M.K. zastopa v azilnem postopku. Takšno pooblastilo, ki se tudi ne nanaša izrecno na azilni postopek, temveč na vse upravne in sodne postopke, je pooblaščenec M.K. v upravne spise predložil šele 5.4.2006, tedaj ko je drugič vpogledal v upravne spise te zadeve. Prvič je v spise vpogledal 3.4.2006, tedaj mu je bila dna tudi fotokopija izpodbijane odločbe tožene stranke, in je glede na to predlog za vrnitev zadeve v prejšnje stanje prepozen. Tožena stranka se ne strinja niti z odločitvijo, s katero je prvostopno sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Pri tem se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe ter na dejstvo, da se je tožnik sam 3.5.2006 zglasil v azilnem domu, dvignil denarno pomoč za mesec marec 2006 ter izrazil željo, da bi se vrnil v izvorno državo. Pri tem se je pozanimal za to, kako se uredijo dokumenti za vrnitev v Bosno in Hercegovino ter ali bi mu lahko tožena stranka prispevala denarna sredstva za preživljanje v Bosni in Hercegovini, vsaj za začetek. Tudi iz tega izhaja, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da ima zgolj denarne težave. Glede na to tožena stranka meni, da bi bilo tožniku nesmiselno predočiti poročila o stanju v njegovi izvorni državi in ponavljati upravni postopek. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne oziroma se zavrne tožba in se potrdi odločba tožene stranke.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka podala odgovor. V njem navaja, da je tožena stranka ponovno navedla neresnične trditve, ki jih je tožnik zanikal že v prejšnjih vlogah. Meni, da ni resnična trditev, da tožniku odločbe tožene stranke ni bilo mogoče vročiti zaradi neustreznega poštnega predalčnika, saj to dejstvo v dosedanjem postopku ni bilo zabeleženo. Ne drži niti, da je bil odvetniku tožnika 3.4.2006 omogočen vpogled v upravne spise, saj za ta vpogled tedaj ni imel časa in je vpogled v te spise izrecno odklonil. Vedel je namreč tudi, da tožnika zastopa odvetnik in da mora torej odvetnik poskrbeti zanj. Torej 5.4.2006 ni ponovno vpogledal v spise, temveč je vpogledal prvič. Na odločitev v tej stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da se je tožnik 3.5.2006, torej po izdaji izpodbijane odločbe, zglasil pri toženi stranki in izkazal svojo namero, da bi se vrnil v izvorno državo, tega tudi sodišče ne more upoštevati, saj se zakonitost upravnega akta presoja po pravnem in dejanskem stanju v času izdaje odločbe tožene stranke. Napačna pa je tudi interpretacija tožene stranke, ki se nanaša na preganjanje, saj to ni le nenehno fizično in psihično trpinčenje oziroma mučenje, temveč tudi takšna oblika diskriminacije, ki prizadetim onemogoča normalno življenje v izvorni državi.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tudi tožnik po svojem zastopniku M.K. Ta v pritožbi navaja, da se pritožuje kljub temu, da je bilo tožbi ugodeno in da je bila zadeva že drugič vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Pritožuje pa se zato, ker prvostopno sodišče o nekaterih tožbenih zahtevkih ni odločilo. Tako so pomembna pravna vprašanja ostala nerešena in se zato sodni postopki ne skrajšujejo, temveč po nepotrebnem podaljšujejo. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista zavzela stališča do tožnikovih navedb, da je zaradi pretepanja v izvorni državi postal duševni bolnik, ki še vedno potrebuje zdravljenje. Takšna navedba pa je očiten razlog za nujno presojo upravičenosti do azila iz humanitarnih razlogov. To vprašanje je pomembno tudi za druge postopke, saj zastopniku ni znano, da bi o tem sodna praksa že zavzela načelno stališče in kakšno. Zato naj to vprašanje pritožbeno sodišče temeljito preuči in nato zavzame stališče. Gre namreč za upravni spor, v katerem je bila izpodbijana odločba izdana še pred uveljavitvijo novele ZAzil-D, torej za vprašanje humanitarnega azila po prejšnjem besedilu ZAzil, ki so bili blažji, kot so v noveli ZAzil-D. Zato bi bilo treba presoditi, ali je tožnik že ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za humanitarni azil. Izpostavlja tudi vprašanje skladnosti nove zakonske ureditve azila z Ustavo Republike Slovenije (U), zlasti zato, ker se možnost humanitarnega azila z novelo zakona v takih primerih onemogoča. Zaradi te neskladnosti meni, da bi moralo pritožbeno sodišče upravni spor prekiniti in sprožiti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije postopek za oceno ustavnosti zakonske ureditve, ki tega vprašanja ne ureja. To tudi izrecno predlaga in zahteva, da sodišče to pomembno vprašanje pretehta in o njem jasno odloči, torej, ali šteje ukinitev humanitarnega azila brez ustreznih prehodnih določb zakona za opisane primere za skladno z ustavo.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, torej sklep, s katerim je bila odobrena vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z rokom za tožbo in štetjem tožbe za pravočasno, je bilo treba zavreči.

Po določbi 7. odstavka 22. člena ZUS zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna pritožba, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 5. odstavkom tega člena. V 5. odstavku 22. člena ZUS pa je določeno, da zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Obravnavani primer pa ni primer po 5. odstavku 22. člena ZUS, torej pritožba zoper sklep, s katerim je dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna.

Zato je ta del pritožbe tožene stranke pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odl. US), ker tega v skladu s 343. členom ZPP-UPB2 ni storilo že prvostopno sodišče.

K 2 točki izreka:

Pritožbo tožnika zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča) je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 352. člena ZPP-UPB2 kot nedovoljeno, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP-UPB2). Pritožbeno sodišče namreč meni, da tožnik za vložitev pritožbe ni imel pravnega interesa, torej pritožba ni dovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP-UPB2).

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru gre za upravni spor v zvezi z zahtevo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in v tem upravnem sporu je prvostopno sodišče tožbi ugodilo ter je odločbo tožene stranke, s katero je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena kot očitno neutemeljena, odpravilo ter zadevo z napotki vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S takšnimi napotki se pritožbeno sodišče strinja.

Ob takšnem stanju stvari si tožnik po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi z azilom ne more izboljšati, zato za vložitev pritožbe nima pravnega interesa. Tožnikov predlog, da naj bi pritožbeno sodišče prekinilo upravni spor ter začelo postopek ocene ustavnosti določb novele ZAzil-D pred Ustavnim sodiščem, ker je spremenjena določbe glede humanitarnega azila, ne da bi v prehodnih določbah bilo urejeno, kako se odloča o vlogah za azil, vloženih pred uveljavitvijo novele ZAzil-D, pa pritožbeno sodišče ni odločilo v izreku te sodbe, saj glede na določbe 156. člena Ustave RS za odločitev o tem, ali bo sodišče začelo postopek pred Ustavnim sodiščem, predlog stranke ni potreben, temveč o tem odloča sodišče samo v okviru svojih pristojnosti. Pri tem pa sodišču v obrazložitvi svoje odločitve ni treba utemeljevati, zakaj meni, da je posamezna določba zakona skladna z Ustavo, saj se taka skladnost predpostavlja.

V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je ponovno odpravilo odločbo tožene stranke ter ji naložilo, da mora postopati v skladu s predhodnima sodbo prvostopnega sodišča in sklepom vrhovnega sodišča, s katerima ji je bilo naloženo, da mora pred ponovno odločitvijo tožnika seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi in mu dati možnost, da se o teh poročilih izjavi. Ker je bilo tožniku takšno izjavljanje onemogočeno, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem postopku, zaradi katere je treba v skladu s 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS vedno odpraviti odločbo tožene stranke ter zadevo vrniti v nov postopek, saj kršitve postopka, ki jih v takem primeru stori tožena stranka, v upravnem sporu ni mogoče sanirati. Ker je bilo treba torej v tem primeru odločbo tožene stranke odpraviti že iz tega razloga, prvostopno sodišče tudi utemeljeno ni zavzemalo stališč do vprašanj, ki jih je v tožbi izpostavil tožnikov zastopnik in prav tako se iz enakih razlogov do teh vprašanj v tej sodbi ne opredeljuje pritožbeno sodišče.

K 3. točki izreka:

Pritožba tožene stranke zoper sodbo (2. točka izreka prvostopne sodbe in sklepa) ni utemeljena.

Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, ki jih je navedlo že v izpodbijani sodbi tudi prvostopno sodišče, mora tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevati stališča in napotke glede postopka, ki jih v svoji sodbi poda upravno sodišče (3. odstavek 60. člena ZUS). V obravnavanem primeru je v zvezi s prvo odločbo tožene stranke Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je tudi prvostopno sodišče kršilo pravila postopka, ker odločbe ni odpravilo ter zadeve vrnilo toženi stranki v ponoven postopek glede na to, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o poročilih o stanju v njegovi izvorni državi, na katera je oprla svojo odločitev. Teh napotkov pa tožena stranka v ponovljenem postopku ni upoštevala, temveč je ob enakem dejanskem stanju zadeve odločila na isti pravni podlagi, torej na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Odločila je, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. Ne glede na to, da te svoje odločbe ni oprla na poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi, izpodbijana odločba tožene stranke pomeni nadaljevanje upravnega postopka in odločanja, ki sta se začela pred izdajo in končala z izdajo prve prvostopne odločbe. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prvostopne odločbe. To za primer, ko so bila pred izdajo prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v izvorni državi prosilca in je prva odločba na teh temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem upravnem postopku.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je tožnik sam izrazil željo, da bi se vrnil v izvorno državo in da je tudi to dokaz, da mu v izvorni državi preganjanje ne grozi in da je torej nesmiselno seznanjati ga s poročili o stanju v izvorni državi. Ne glede na to je namreč tožena stranka dolžna izvršiti sodbo prvostopnega sodišča, izdano v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.


Zveza:

ZAzil člen 35, 35/2-2. ZUS člen 22, 22/5, 22/7, 25, 25/3-3, 60, 60/3. ZPP-UPB2 člen 343, 343/3, 352, 365, 365-1.URS člen 156.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMDU1Nw==