sodba U 60/2005

Jedro

Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožeča stranka je z vlogo z dne 12. 5. 2004 zahtevala pridobitev računalniškega zapisa podatkov iz sodnega registra za vse vpisane subjekte in sicer enotno identifikacijsko številko subjekta vpisa, v zvezi z ustanovitelji, družbeniki oziroma člani subjekta vpisa pa 7 določenih podatkov, v zvezi z osebami, pooblaščenimi za zastopanje subjekta vpisa oziroma delov subjekta vpisa pa 5 določenih podatkov. Podatke je tožnik želel prejeti v tiskovni datoteki na CD-ROM mediju. Tožnik je v zahtevi navedel, da 50. člen Zakona o sodnem registru (ZSReg) omejuje dostop do podatkov na način, da bi uporabniku omogočal ugotovitev, ali je določena oseba ustanovitelj (družbenik) v subjektu vpisa in v katerem subjektu vpisa je ustanovitelj (družbenik), in ali je določena oseba član uprave oziroma nadzornega sveta v subjektu vpisa in v katerem subjektu vpisa je član uprave oziroma nadzornega sveta. V zahtevi se je tožnik skliceval na določilo 7. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), ki dopušča, da upravljavec zbirke podatkov posamezna opravila v zvezi z obdelavo osebnih podatkov poveri drugi fizični ali pravni osebi, ki je registrirana za opravljanje takšne dejavnosti. Tožnik je še pojasnil, da ni končni uporabnik podatkov, ampak zgolj posrednik, ki končnim uporabnikom v obliki poslovnega registra omogoča ogled podatkov o poslovnih subjektih. Ker pa so podatki iz javnih baz, kot so AJPES in Statistični urad neažurni, potrebuje zahtevane podatke za vključitev v svoj poslovni register. V zahtevi se je tožnik skliceval tudi na določilo 74. člena Ustave.

Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja za slovensko sodstvo je zahtevo zavrnila z utemeljitvijo, da stranka zahteva točno določeno zbirko podatkov. Zahtevane zbirke, dosjeja ali evidence pa sodstvo nima in je ne bo ustvarilo, čeprav računalniška tehnologija to omogoča. Gre torej za ustvarjanje nove evidence, zato je uradna oseba odločbo oprla na 4. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). V odločbi se je organ skliceval tudi na Pravilnik o elektronskem dostopu do podatkov, vpisanih v sodni register.

V pritožbi zoper prvostopenjsko določbo je tožnik uveljavljal 5 ugovorov: da iz besedila 4. člena ZDIJZ ni razvidno, da bi morala določena informacija že obstajati v obliki, v kakršni naj se posreduje stranki; da je napačno stališče prvostopenjskega organa, da je dostop do informacij ureja specialni zakon (ZSReg) in da se ZDIJZ ne uporablja, saj je bil ZDIJZ sprejet leta 2003, ZSR pa leta 1994; da je nepravilno sklicevanje na Pravilnik o elektronskem dostopu do podatkov, saj pritožnik ne zahteva neposrednega elektronskega dostopa, ampak zgolj računalniški izpis; pritožnik se je skliceval na ZVOP in 74. člen Ustave in je uveljavljal, da je Vrhovno sodišče upravičeno zaračunavati samo tiste stroške, ki jih neposredno povzroči prosilec za prepis podatkov.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da iz prvostopenjske odločbe izhaja, da so v sodni register vpisani podatki informacije javnega značaja. Iz opredelitve informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da lahko informacijo javnega značaja predstavlja samo takšen dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. ZDIJZ na organe zavezance torej ne naslavlja zahteve, da morajo ustvarjati nove dokumente, jih prilagajati oziroma iz določenega dokumenta delati izvlečke, razen kadar je to mogoče doseči s sorazmerno preprostim postopkom. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določila 4. člena ZSRreg, 7. točko 4. člena ZSReg, 8. točko 4. člena ZSReg. Tožena stranka pravi, da prosilec ne zahteva vseh podatkov, ki se vpisujejo v sodni register za vsak subjekt vpisa, temveč le nekatere izmed teh podatkov. Gledano iz kvantitativnega vidika, prosi za del podatkov iz sodnega registra in s tem za določen del javne evidence. Uradna oseba pa je dostop do teh podatkov zavrnila predvsem zato, ker gledano iz kvalitativnega vidika, prosilec zahteva izpis takšnih podatkov iz sodnega registra, ki je računalniško oziroma tehnično sicer mogoč, vendar predstavlja ustvarjanje nove evidence, torej evidence, s katero zavezani organ še ne razpolaga. Vprašanje, ali pomeni izpisek oziroma izpis nekaterih podatkov iz določene evidence ustvarjanje nove informacije, je v obravnavani zadevi eno izmed ključnih vprašanj. Kot izhaja iz gornje opredelitve informacije javnega značaja, je namreč s pojmom informacija javnega značaja mišljena le informacija, ki že obstaja, tako da zavezanemu organu ni treba vložiti nobenega dodatnega dela, truda ali predelave pri seznanitvi prosilca z njo. Načelo odprtosti delovanja javnih organov namreč omogoča pridobivanje vseh javnih informacij, torej informacij o delu oblasti in posledično omogoča tudi sodelovanje pri sprejemanju odločitev, ki pomenijo izvajanje oblastnih, javnopravnih nalog. Sklicuje se na demokratično, nadzorno in gospodarsko funkcijo ZDIJZ.

Na podlagi opredelitve namena dostopa do zahtevane informacije s strani pritožnika tožena stranka ugotavlja, da je zahteva prosilca nedvomno izraz gospodarske funkcije pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Poleg tega iz zahteve prosilca v delu, ko se sklicuje na 74. člen Ustave RS, predvsem pa iz dopolnitve pritožbe z dne 8. 12. 2004, izhaja, da želi stranka informacije ponovno uporabiti. Ponovna uporaba informacij pomeni, da pridobitelji informacij javnega značaja, ki jih organi javne oblasti primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, te nadalje uporabijo v gospodarske ali negospodarske namene. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na institut delnega dostopa do informacij javnega značaja (7. člen ZDIJZ, Uredba o posredovanju informacij javnega značaja, Uredba, Ur. list RS, št. 115/2003). Pri tem pa je pomembno, da je v teoriji zastopano jasno stališče, da delni dostop ni potreben tudi takrat, ko bi to povzročilo nerazumno količino administrativnega dela, saj v tem primeru načelo sorazmernosti dovoljuje, da se tehta interes javnosti, da pridobi dele dokumenta, z administrativnim bremenom naloženega dela instituciji.

Tožena stranka je pri presoji, ali pomeni izpisek določenih podatkov iz registra informacij javnega značaja ustvarjanje nove informacije, uporabila podobno merilo tehtanja med interesom javnosti in vložkom dela v pridobitev podatkov, ki jih prosilec zahteva. Pri tem je upoštevala, da zahteva prosilec zahtevane podatke za vse subjekte vpisa, ki so vpisani v sodni register. V skladu s 3. členom ZSReg so to družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba, družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba, gospodarsko interesno združenje, samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa, podružnica tujega podjetja, zadruga, zavod, skupnost zavodov ter druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. V primerih, ki jih določa zakon, se vpišejo v sodni register tudi deli subjekta vpisa. Število vpisanih subjektov v sodni register je torej izjemno visoko (po zadnjih podatkih naj bi se gibalo okoli številke 60.000). Upoštevaje število vseh vpisanih subjektov ter dejstvo, da prosilec zahteva izpis točno določenih podatkov za vse subjekte vpisa, je tožena stranka prišla do zaključka, da zahtevani podatki predstavljajo ustvarjanje nove evidence. Glede na obsežnost sodnega registra pa bi po oceni tožene stranke tudi relativno preprosta računalniška operacija, na podlagi katere bi lahko bili zahtevani podatki iz registra pridobljeni, v primerjavi s številom subjektov vpisa, predstavljala tako veliko administrativno obremenitev za zavezani organ, ki bi lahko resno ogrozila nemoteno poslovanje registrskega sodišča in povzročila zastoje pri opravljanju drugih nalog, ki so predpisane z ZSReg. Po opravi tehtanja med interesom prosilca, da pridobi zahtevane podatke in delovno ter časovno intenzivno obremenitvijo organa, ki bi ga organ v izbor zahtevanih podatkov moral vložiti, je tožena stranka, da predstavljajo zahtevani podatki ustvarjanje nove evidence, ki ne spada v pojem informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ in zato zahteva prosilca po ZDIJZ ni varovana.

Poleg tega je tožena stranka za zavrnitev zahtevka uporabila tudi razlog, da gre za informacije, ki so že javno dostopne. Tožena stranka je že v svoji odločbi št.... z dne 27. 10. 2004 zavzela stališče, da je namen, ki ga zasleduje ZDIJZ, v tem, da se zagotovi dostop do tistih informacij, ki ustrezajo definiciji informacije javnega značaja, ki pa v trenutku, ko nekdo zanje zaprosi, niso nikjer dostopne splošni javnosti. Zgolj takrat jih lahko namreč prosilec zahteva od organov, ki te informacije posedujejo. V nasprotnem primeru javnosti teh dokumentov ni potrebno zagotavljati s postopkom, ki ga ureja ZDIJZ, torej s posamičnimi dostopi vsakega prosilca. Izrecno določbo o tem ima Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in sveta z dne 30. 5. 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, kjer je v 2. odstavku 10. člena predpisano, da lahko institucija svojo obveznost odobritve dostopa do dokumentov izpolni tako, da prosilca obvesti, kako pride do želenega dokumenta, če je institucija dokument že objavila in je prosilcu zlahka dostopen. Temeljno načelo javnosti registrskega prava je izpeljano v 7. členu ZSReg, ki določa, da je sodni register javna knjiga in da so v sodni register vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, naj se mu izda overjeni izpisek iz sodnega registra. Poleg tega se smejo pregledovati in prepisovati tudi listine, na katerih temeljijo vpisi v sodni register (1. do 3. odstavek 7. člena ZSReg). Ker se lahko z njimi vsak seznani in dobi overjene izpiske iz registra, se tudi nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne določa drugače (3. odstavek 8. člena ZSReg). Iz povzetih temeljnih določb registrskega prava izhaja, da so vsi v sodni register vpisani podatki javni. Ker jih sme vsakdo pregledovati (2. odstavek 7. člena ZSReg), so vsi ti podatki javnosti dostopni oziroma, javno objavljeni. Zaradi navedenega organu ni treba zagotavljati javnosti teh podatkov s posamičnimi dostopi. Poleg tega se sodni register vodi tudi kot centralna informatizirana baza. Informatizirana glavna knjiga sodnega registra se vodi tako, da se vpisujejo in vzdržujejo vsi podatki, ki se vpisujejo v sodni register, pri vsakem od registrskih sodišč v Republiki Sloveniji (1. odstavek 45. člena ZSReg); v to bazo se vpiše vsak subjekt vpisa in deli subjekta vpisa (46. člen ZSReg). Vpogled v glavno knjigo sodnega registra in izpisek iz sodnega registra, ki je voden kot centralna informatizirana baza, se zagotovi z računalniškim izpisom vpisanih podatkov, ki se nanašajo na vsak subjekt vpisa (1. odstavek 48. člena ZSReg). Takšen izpisek je dolžno izdati vsako registrsko sodišče, ne glede na to, pri katerem je subjekt vpisan (4. odstavek 48. člena ZSReg). Vodenje sodnega registra kot centralne informatizirane baze zato predstavlja dodaten argument za zgoraj navedeno ugotovitev, da so vsi podatki iz sodnega registra že javno objavljeni in s tem dostopni. Iz navedenega razloga bi bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo, ki bi se nanašala na prepis vseh podatkov, ki se vpisujejo v sodni register.

V zadnjem delu obrazložitve se tožena stranka sklicuje na Direktivo Sveta EU št. 2003/98/ES z dne 17. 11. 2003 o ponovni uporabi informacij javnega značaja, na podlagi katere mora Slovenija to vprašanje urediti do 1. 7. 2005. Direktiva sicer od držav EU ne zahteva, da ponovno uporabo informacij javnega sektorja sploh dovolijo; če pa jo, jo morajo v skladu z zahtevami Direktive. Pomembno je tudi, da Direktiva za zaračunavanje informacij, ki bodo ponovno uporabljene, dovoljuje višje stroške kot veljavna ureditev po ZDIJZ, ki trenutno dovoljuje le zaračunavanje materialnih stroškov in sicer le za posredne proračunske uporabnike. Po Direktivi se lahko zaračuna polno povračilo stroškov zbiranja, nastajanja, reprodukcije in razširjanja informacij, vključno z razumno povrnitvijo določene stopnje investicije glede na življenjsko dobo informacij. Tožena stranka pravi, da v bližnji prihodnosti lahko ureditev tega vprašanja, upoštevaje enakost obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, pričakujemo. ZDIJZ namreč trenutno ne ureja ponovne uporabe informacij javnega značaja; predvsem pri ponovni uporabi teh informacij v gospodarske namene pa bi se lahko posebna ureditev de lege ferenda izkazala za upravičeno.

V tožbi tožeča stranka pravi, da se ukvarja z založništvom, razvojem programske opreme in mediji. Tožeča stranka vztraja pri navedbah iz pritožbe. Pravi, da določilo 4. člena ne govori o tem, da bi morala določena informacija že obstajati v takšni obliki, v kakršni naj se posreduje osebi, ki zahteva dostop do nje. Po zakonu namreč lahko vsakdo zahteva elektronski zapis oziroma fotokopijo informacije, kar ne pomeni, da lahko pridobi zgolj npr. celoten register ali celoten sodni spis, pač pa tudi njegove dele. Vsi podatki, ki jih je družba A.A.A. zahteval, so del sodnega registra in če se del podatkov iz tega registra izpiše, ne gre za novo evidenco, pač pa za izpis iz evidence. Po mnenju tožeče stranke bi šlo za novo evidenco le, če bi se podatki iz sodnega registra kombinirali s podatki iz neke druge evidence, česar pa tožeča stranka ne zahteva.

Poleg tega pravi, da je izpodbijana odločba neargumentirana in arbitrarna. Tožena stranka je domnevno "veliko administrativno obremenitev" ugotovila zgolj na podlagi števila vseh vpisanih subjektov. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo jasno razvidno, da gre za veliko administrativno breme, pač pa se v odločbi sklicuje zgolj na njeno oceno. Tožeča stranka je družba, ki se ukvarja s podatkovnimi bazami (zbiranje in obdelava podatkov ter izgradnja programske opreme za iskanje in prikazovanje podatkov) in ima izkušnje s področja obdelave velike količine podatkov, zato meni, da ugotovitev PDIJZ, da izpis podatkov iz sodnega registra predstavlja veliko administrativno breme, ne odraža dejanske zahtevnosti takšne storitve. Tožeča stranka meni, da je za prepis zahtevanih podatkov iz sodnega registra treba razviti zgolj ustrezen programski vmesnik, ki bo iz celotne baze sodnega registra avtomatsko prepisal podatke. Zahtevnost izdelave tega vmesnika je odvisna od računalniškega formata, v katerem Vrhovno sodišče vodi sodni register. Z računalniškim formatom podatkovne baze sodnega registra tožeča stranka ni seznanjena, zato tudi ne more dati ocene o količini potrebnega dela za izdelavo računalniškega izpisa. Za ugotovitev formata predlaga zaslišanje pristojne osebe Vrhovnega sodišča, za določitev potrebnega obsega dela pa postavitev sodnega izvedenca ustrezne stroke. Z željo po čim manjši administrativni obremenitvi Vrhovnega sodišča je tožeča stranka pripravljena na lastne stroške razviti ta vmesnik in Vrhovnemu sodišču pomagati opraviti to delo, lahko tudi z angažiranjem lastnih delavcev. V primeru, da je izdelava računalniškega izpisa podatkov iz sodnega registra sporna, družba A.A.A. subsidiarno predlaga, da Upravno sodišče odloči, da je družba A.A.A. upravičena pridobiti podatke celotnega sodnega registra.

Nadalje tožeča stranke meni, da sklicevanje na Uredbo EU št. 1049/2001 ni ustrezno, saj ta uredba ureja dostop do informacij v institucijah Evropskih skupnosti, kar pa sodni register ni. Poleg tega nobena določba ZDIJZ vsebinsko ne ustreza omenjeni uredbi ter tako ne preprečuje, da bi se ZDIJZ uporabljal za informacije, ki so že javno objavljene. Po mnenju družbe A.A.A. to stališče potrjuje tudi določba 14. člena Uredbe o posredovanju informacij javnega značaja, ki prosilcu omogoča, da sam izbere obliko, v kateri želi dobiti informacijo. Enako določa 5. člen ZDIJZ, ki prosilcu daje pravico, da želeno informacijo pridobi na način, ki si ga sam izbere. Zahteva za dostop do informacij javnega značaja se lahko zavrne le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 6. členu ZDIJZ in ki predstavljajo izjemo od pravila prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ. Dejstvo je, da 6. člen ne vsebuje zavrnilnega razloga, ki bi ustrezal argumentaciji, da se zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrne, če so ti podatki dostopni drugje in dejstvo, in da gre v 6. členu za izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno. To potrjuje, da je družba A.A.A. upravičena do prepisa podatkov iz sodnega registra. Nadalje je treba upoštevati, da podatki iz sodnega registra, ki jih zahteva družba A.A.A., niso javno dostopni v elektronski obliki. Na podlagi Pravilnika o elektronskem dostopu do podatkov, vpisanih v sodni register, lahko vsakdo dostopa do podatkov, vpisanih v sodni register, z uporabo spletnega brskalnika. Trenutno je zaradi tehničnih možnosti mogoč dostop zgolj do osnovnih podatkov, to je podatkov o subjektu vpisa in njegovih zastopnikih, medtem ko dostop do dodatnih in zgodovinskih podatkov ni mogoč. To pomeni, da večina podatkov o poslovnem subjektu, vpisanem v sodni register, dejansko ni javno dostopna preko interneta, pač pa lahko posameznik pridobi zgolj overjen izpisek in to na papirju. To pomeni, da uporabnik nima možnosti izbire načina pridobitve podatkov oziroma seznanitve z informacijami javnega značaja, kar je v nasprotju s 5. členom ZDIJZ. V primeru, da bo Upravno sodišče RS ugotovilo, da zaradi javne objave določenih podatkov na internetu družba A.A.A. ni upravičena pridobiti zahtevanih podatkov, družba A.A.A. subsidiarno predlaga, da Upravno sodišče RS določi, da je družba A.A.A. upravičena pridobiti računalniški zapis vseh drugih podatkov (zlasti dodatnih in zgodovinskih podatkov), ki niso javno, brezplačno dostopni preko interneta. Družba A.A.A. Upravnemu sodišču RS predlaga, da izvede predlagane dokaze in izpodbijano določbo odpravi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke z dne 21. 6. 2004 ugodi ter se odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. ... z dne 17. 6. 2004 spremeni, tako da se zahtevi tožeče stranke z dne 13. 5. 2004 ugodi. Zahteva povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo št. ... z dne 9. 12. 2004 odpravi in vrne pritožbo tožeče stranke z dne 21. 6. 2004 v novo odločanje toženi stranki.

Tožba ni utemeljena.

Temeljni namen ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/2003), kot to izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o dostopu do informacije javnega značaja (prva obravnava, Poročevalec DZ RS, št. 73, 17. 7. 2002, str. 45, vključno z v obrazložitvi predloga zakona citiranima mednarodnima priporočiloma, ki sta v obravnavani zadevi relevantna - Priporočilo Odbora ministrov Svet Evrope št. R (81) 19 o dostopu do informacij, ki jih imajo javne institucije, ter priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope št. (2002) 2 o dostopu do uradnih dokumentov) in kot ta namen izhaja iz obrazložitvi predloga zakona odgovarjajočih zakonskih določb (1. odstavek 2. člena ZDIJZ), je v uresničevanju ustavne pravice iz določila 2. odstavka 39. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) in njena razširitev (3. odstavek 17. člena ZDIJZ v zvezi z določilom 5. odstavka 15. člena Ustave) zaradi zagotavljanja (kakovostnejše) participacije državljanov pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave) in drugih političnih pravic (45. člen Ustave) oziroma političnega udejstvovanja (88. in 90. člen Ustave) in zaradi zagotavljanja (kakovostnejšega) nadzora javnosti nad delovanjem javnih institucij, kar ima vpliv na demokratični ustroj družbe (1. člen Ustave), posledično pa ta nadzor lahko vpliva tudi na bolj učinkovito in uspešno delovanje javnih institucij. To so bili nameni ZDIJZ pred in po njegovi uveljavitvi. Pred izdajo izpodbijane odločbe zakonodajalec torej še ni opredelil namena, da ZDIJZ služi tudi ponovni uporabi informacij javnega sektorja, katerega cilj pa je učinkovitejša in svobodnejša uporaba informacij javnega sektorja v (ne)gospodarstvu za podjetniške in neprofitne namene subjektov zasebnega prava. Ta namen je zakonodajalec vključil v ZDIJZ šele z ZDIJZ-A, ki je stopil v veljavo v mesecu juliju leta 2005. To je v obravnavani zadevi pomembno, kajti iz zahteve, pritožbe in tožbe tožnika jasno izhaja, da uveljavlja sodno varstvo pravnih interesov oziroma pravic zaradi zasebnega podjetniškega (gospodarskega) interesa, ne pa zaradi namenov, ki jih je zakonodajalec predvidel v ZDIJZ. Vendar pa dejstvo, da zakonodajalec za obravnavani spor relevantno časovno obdobje veljavnosti ZDIJZ ni predvidel gospodarskega namena dostopu do informacij javnega značaja, ne pomeni, da je tožba tožnika zaradi tega neutemeljena. Tožniku namreč ni bilo treba opredeliti pravnega interesa za dostop do informacije javnega značaja (3. odstavek 17. člena ZDIJZ). Je pa dejstvo, da zakonodajalec gospodarskega namena v ZDIJZ izrecno ni predvidel, četudi ga ni izključil, pomembno pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ, kar je bistveno za odločitev o zakonitosti izpodbijanega akta. Določilo 4. člena ZDIJZ pravi, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentiranega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. To, kar v zvezi z določbo 4. člena ZDIJZ pravi tožeča stranka v tožbi, da to določilo ne govori o tem, da bi morala določena informacija že obstajati v takšni obliki, v kakršni se posreduje osebi, sicer drži, vendar to ni bistveno za rešitev spora. ZDIJZ res ne določa, da mora zahtevana informacija obstajati v taki obliki, v kakršni naj se posreduje stranki, saj je stranka tista, ki opredeli, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (2. točka 2. odstavka 17. člena ZDIJZ). Vendar pa tožnik v zahtevi ni zahteval takšne informacije, kot je zapisana v sodnem registru, kar med strankama ni sporno, ampak je zahteval samo določene podatke za vse vpise v sodni register. To pa ni informacija, ki bi se nahajala v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal, kajti tega dokumenta še ni, ker še ni narejena selekcija določenih podatkov med tiste, ki so za tožnika relevantni, in tiste, ki jih tožnik ne rabi. Tožnik je v svojih vlogah natančno opisal, katere podatke potrebuje, zakaj jih potrebuje, navedel je tudi, kako bi bilo mogoče selekcionirati zahtevane podatke, kakšni tehnični in intelektualni vložki bi bili za to potrebni, s čimer je v tožbi sam potrdil, da gre za informacije, ki se še ne nahajajo v obliki dokumenta v smislu 4. člena ZDIJZ. Tožbeni predlog, če bi sodišče ugotovilo, da je izdelava računalniškega izpisa sporna, pa sodišče odloči, da je tožeča stranka upravičena pridobiti podatke celotnega sodnega registra, pa je tožbena novota (3. odstavek 14. člena zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določilom 31. člena ZDIJZ) oziroma gre za nov zahtevek za dostop do informacije javnega značaja, o kateri pristojni organ v upravnem postopku sploh ni odločal, zato ga sodišče ni sprejelo v obravnavo. To pomeni, da sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer tožnik toženi stranki očita arbitrarnost, ampak je sodišče v zadevi štelo bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da med strankama ni sporno, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju interpretacije zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja, organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka (4. odstavek 4. člena ZDIJZ-A, Uradni list RS, št. 61/2005). To pomeni, da je nepravilen tisti del obrazložitve tožene stranke, kjer se tožena stranka sklicuje na delni dostop iz 7. člena ZDIJZ. Kajti, če v zadevi ne gre za informacijo javnega značaja, tudi instituta delnega dostopa, ki se nanaša na informacijo javnega značaja v zvezi z določilom 6. člena ZDIJZ, ni mogoče uporabiti. Tudi preostali del obrazložitve tožene stranke, ki se nanaša na argument, da so zahtevani podatki že dostopni pred sodnega registra, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, ni relevanten, čeprav je med strankama sporen. Izpodbijana odločba je namreč utemeljena že na podlagi 4. člena ZDIJZ, zato sodišču ni bilo treba razčiščevati spornega vprašanja med strankama, ali so vsi podatki, ki jih je tožnik zahteval res dostopni javnosti, ali ne.

Napaka v obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer tudi v tem, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem uprav nem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002 v zvezi z določilom 4. odstavka 27. člena ZDIJZ), da ji prvostopenjska odločba posega v pravico do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1). Gospodarska pobuda je svobodna (1. odstavek 74. člena Ustave), vendar to ne pomeni, da lahko gospodarski subjekt od države zahteva, da mu le-ta ustvari informacijo, ki bi zasebnemu gospodarskemu subjektu na trgu lahko prinesla želeni dobiček. Ker zato glede na opisane dejanske okoliščine v predmetni zadevi ni šlo za poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in zaslišanja tožnika in postavitve izvedenca, ker predlagana dokaza nista pomembna za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), saj je že iz tožbenih navedb in tožbene argumentacije razvidno, da je potreben določen delovni, finančni in intelektualni vložek za izločitev določenih informacij iz približno 60.000 vpisov. Zaslišanja tožnika zaradi javnosti obravnavanja spornih vprašanj pa tožeča stranka ni zahtevala. Pri odločitvi, da sodišče ne bo opravilo glavne obravnave, se je sodišče oprlo tudi na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Schuler-Zgraggen proti Švici (24. 6. 1993), v katerem to sodišče pravi, da je treba odločanje na glavni obravnavi tehtati tudi s pravico do sojenja v razumnem roku, ki jo opravljanje glavne obravnave, če le-ta za presojo ni potrebna, otežuje, in na stališče Ustavnega sodišča glede vodenja glavnih obravnav v upravnem sporu z vidika 22. in 23. člena Ustave. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, v 10. točki obrazložitve, zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker tožnik ni utemeljil predloga za izvedbo glavne obravnave in ker sodišče meni, da glavna obravnava ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, je sodišče odločilo brez zaslišanja tožnika.

Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka tožeče stranke (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS, 104. in 105. člena ZUS-1 ter odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 ) glede na to, da tožnica s tožbo ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 664/2007
• sodba U 62/2007
• sodba U 613/2005