sodba II U 1501/2011

Jedro

Izpodbijana odločba je bila toženi stranki izdana, z njo so ji bile naložene določene obveznosti, kar vsekakor pomeni, da pravni interes za vodenje upravnega spora izkazuje. Izpodbijana odločba ji je bila vročena, s pravnim poukom je bila poučena o pravici do pritožbe. Svoje interese pa varuje tudi s tem, ker bi v primeru, da odločba ne bi bila zakonita, tvegala odškodninsko ali prekrškovno odgovornost zaradi (morebitnega) nezakonitega razkritja zaupnih podatkov. Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne varuje svojih koristi temveč korist gospodarske družbe v C. v stečaju.

Informacije, ki jih prosilec zahteva, so podatki, ki se nanašajo na gospodarsko družbo C. - v stečaju. Pri vprašanju, ali naj se dokumenti pokažejo prosilcu, so nedvomno prizadete tudi koristi navedene gospodarske družbe. Tožena stranka bi zato morala poskrbeti za to, da bi bil v postopku udeležen tudi ponudnik C. - v stečaju.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki

v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prosilca (K. d.o.o.) in odločbo Ministrstva za promet, Direkcije RS za ceste (organ) št. 090-9/2011-9 z dne 5. 4. 2011 odpravila. Organu je naložila, da mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe v obliki fotokopije posredovati naslednje dokumente: podrobni predračun – popis del s specifikacijo, podatke o plačilni sposobnosti (BON-2) A. d.d., podatke o solventnosti B. d.d., potrdilo o plačilni sposobnosti C. d.d., potrdilo o plačilni sposobnosti Č. d.d, poročilo o ugotovitvah v zvezi s poravnanimi zapadlimi obveznostmi z dne 18. 6. 2010, izpis AJPES S.BON (S.BON-1) in izpis „Podatki o plačilni sposobnosti (BON-2)“. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec naslovil na organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer kopijo ponudbe in celotno korespondenco med organom kot naročnikom ter ponudnikom C. d.d., v postopku javnega naročila št. JN 3111/2010 z datumom objave 19. 4. 2010. Organ je ponudnika C. d.d. večkrat obvestil, da vodi postopek o dostopu do informacij javnega značaja in da lahko zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi vstopi v postopek kot stranski udeleženec. Ponudnik ni prijavil svoje udeležbe v postopku. Zavrnilni del odločbe (sklop 3) je organ utemeljil s sklicevanjem na izjemo poslovne skrivnosti, izjemo zaupnosti, individualnih podatkov o poročevalskih enotah, izjemo tajnosti bančnih podatkov in izjemo zaupnosti revizorjevih poročil. Prosilec je zoper odločitev organa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je presodila, da pritožba ni utemeljena. Tožena stranka obširno pojasnjuje razloge za svojo odločitev, opredeljuje se do pojma informacije javnega značaja, izjeme od prostega dostopa do poslovne skrivnosti kot izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), do zatrjevane izjeme zaupnosti bančnih podatkov, zatrjevane izjeme zaupnosti podatkov revizorja, izjeme zaupnosti individualnih podatkov o poročevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike, in poudarja, da je v postopek želela pritegniti tudi gospodarski subjekt C. - v stečaju, vendar se na poziv ni odzval.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi kršitev določb materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej pojasnjuje, zakaj meni, da je podana njena aktivna legitimacija za sprožitev spora. Meni, da so bile v postopku kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer 213., 214. in 247. člena in natančno pojasnjuje ta tožbeni ugovor. Meni tudi, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ugotavlja, katera dejstva med strankama niso sporna, nadalje pa, da je med strankama sporno, ali tudi glede dokumentov, ki so navedeni v 3. točki odločbe (zahteva se zavrne) velja prost dostop in jih je zaradi tega prosilcu potrebno posredovati, ali pa so vsi ti podatki zaupni in predstavljajo izjemo od sicer prostega dostopa do informacij javnega značaja. Meni, da dostop do spornih dokumentov ni prost, saj vsi ti dokumenti predstavljajo zaupne podatke skladno z veljavno zakonodajo. Dokumenti so zaupno opredeljeni po različnih pravnih podlagah. Glede poslovne skrivnosti se ne strinja s toženo stranko, ki navaja, da dokument z nazivom „Podrobni predračun – popis del s specifikacijo“ sestavljajo podatki, ki predstavljajo količino iz specifikacije in ceno na enoto in da sta ta dva sklopa podatkov po določbi drugega odstavka 22. člena Zakona o javnih naročilih (ZJN-2) javna, zato ju skladno z določbo tretjega odstavka 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ni mogoče določiti kot poslovno skrivnost. Poudarja, da se v dokumentu z nazivom „Podrobni predračun – popis del s specifikacijo“ ne nahaja samo specifikacija in cena na enoto, temveč je v tem dokumentu kopica drugih podatkov, ki nedvomno predstavljajo poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju. Javen je samo podatek o količini iz specifikacije in cena na enoto, vsi ostali podatki pa lahko predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem ali objektivnem kriteriju. Meni tudi, da dejstvo, da ponudnik v postopku ni priglasil stranske udeležbe, v ničemer ne odvezuje tožeče stranke, da ne varuje poslovnih skrivnosti po objektivnem kriteriju. Ravno po objektivnem kriteriju gre za očitno potrebo po varstvu določenih podatkov, glede katerih je vsaki povprečni osebi jasno, da utegne nastati občutna škoda, če bi bili razkriti nepooblaščenim osebam. Opozarja tudi na razmerje med ZDIJZ in ZJN-2, saj se je tožena stranka v izpodbijani odločbi na več mestih sklicevala na to, da so podatki, ki se nanašajo na postopek javnega naročanja po ZJN-2 javni. Gre namreč za dva različna postopka, ki strankam dajeta drugačne pravice. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da zaradi dejstva, ker je ponudnik v stečaju, obstaja manjša dolžnost varovanja njegovih podatkov, ker razkritje njegovih podatkov ne more v ničemer vplivati na njegov tržni položaj. Glede zaupnosti bančnih podatkov se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 731/2005, kjer je zapisano, da je potrebno tudi iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ugotoviti, ali iz tam ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Tako prepoved je organ dolžan upoštevati ne glede na to, ali je izrecno določena ali pa izhaja neposredno iz posameznih določb področnega zakona. Pri tem se sklicuje na določbe 214., 215. in 216. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) in poudarja, da so bili podatki v postopku javnega naročanja pridobljeni samo in izključno z namenom, da tožeča stranka v postopku javnega naročanja, ko izbira najboljšega ponudnika, preveri solventnost ponudnika. Poudarja, da ponudnik ni podal nobenega izrecnega in pisnega soglasja, da se njegove bančne podatke lahko posreduje tretjim osebam. ZDIJZ ureja samo enajst izjem od sicer prostega dostopa do informacij javnega značaja, vendar vseh situacij ne more zajeti. V konkretnem primeru ZBan-1 ureja novo izjemo od sicer prostega dostopa do informacij javnega značaja. Zato je napačno stališče tožene stranke, ki pravi, da so edino priznane izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja navedene v ZDIJZ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, in sicer iz razloga, ker naj ne bi izkazovala pravnega interesa za vložitev tožbe. Ne varuje namreč svojih pravic temveč interes udeleženca C., ki je bil v postopek pozvan, vendar svojih interesov ni želel varovati. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. V kolikor pa tožbe ne bo zavrglo predlaga, naj tožbo zavrne. Meni, da tožbeni ugovori niso utemeljeni in jih v celoti zavrača. Meni, da niso bile kršene določbe ZUP, nepravilen je tudi očitek, da je napačno tolmačila tretji odstavek 39. člena ZGD-1 v povezavi z drugim odstavkom 22. člena ZJN-2. Vztraja pri interpretaciji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ , da ima javnost pravico vedeti, kaj točno je bilo za določen znesek po javnem naročilu naročeno in plačano iz javnih sredstev. Šele celovita seznanjenost javnosti dejansko zagotavlja učinkovit nadzor v zvezi s smotrno uporabo javnih sredstev. V zvezi z obstojem poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju tožena stranka meni, da je dokazno breme za izkaz kriterijev, ki jih določa 39. člen ZGD-1, kar je pogoj, da bi sploh lahko govorili o izjemi iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, na strani stranskega udeleženca, ne pa na strani tožene stranke. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča U 32/2008 z dne 8. 10. 2008 in št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009. Glede gospodarske družbe v stečaju tožena stranka ni trdila, da je poslovanje takega subjekta popolnoma javno, temveč, da navedeni subjekt ne posluje več v tržnih razmerah na trgu in mu posledično v zvezi s tem ne more nastati nobena škoda. V zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava vztraja pri interpretaciji, da se v konkretnem primeru za razlago izjem uporablja prvi odstavek 6. člena ZDIJZ in ne ZBan-1 niti ne ZREV-2 in tretji odstavek 59. člena ZGD-1. Ne strinja se tudi z navedbo tožeče stranke, da ZBan-1 uvaja novo izjemo od sicer prostega dostopa do informacij javnega značaja, in sicer izjemo zaupnih bančnih podatkov. Nadalje opozarja, da je v svoji odločbi jasno izkazala, da je glede vseh zahtevanih dokumentov po uradni dolžnosti preverila, ali obstaja katerakoli izjema od prostega dostopa. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in poudarja, da izkazuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Odgovor na tožbo je vložila tudi stranka z interesom K. d.o.o., ki jo zastopa Odvetniška družba M. V celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da so navedbe tožeče stranke pavšalne, saj sporni podatki niso bili varovani kot poslovna skrivnost, torej subjektivni kriterij ne pride v poštev, glede objektivnega kriterija pa tožeča stranka razen pavšalnih navedb ni dokazala, da gre za podatek za katerega je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Tožbene navedbe je potrebno zavrniti v skladu s pravnim pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri informacijah javnega značaja ne gre za kontrolo nad postopki javnega naročanja, temveč gre za to, da se pred pristojnim organom dokaže, da je bila odločitev tožeče stranke nezakonita. Nedvomno je vpogled vlagatelju potrebno dovoliti takrat, ko le ta potrebuje podatke iz drugih ponudb zaradi vložitve zahteve za revizijo. Javnost postopkov oddaje javnih naročil pa zagotavlja enakopravno obravnavanje ponudnikov, zagotovljene pa so tudi enake možnosti za sodelovanje vseh ponudnikov na trgu javnih naročil.

Tožba je utemeljena.

Ni pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izkazuje aktivne legitimacije, ker naj ne bi varovala svojih pravic ali pravnih koristi. Tožeča stranka je skladno s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ organ in ima zaradi tega poseben status in z njim povezane obveznosti po ZDIJZ. Izpodbijana odločba je bila toženi stranki izdana, z njo so ji bile naložene določene obveznosti, kar vsekakor pomeni, da pravni interes za vodenje upravnega spora izkazuje. Izpodbijana odločba ji je bila vročena, s pravnim poukom je bila poučena o pravici do pritožbe. Svoje interese pa varuje tudi s tem, ker bi v primeru, da odločba ne bi bila zakonita, tvegala odškodninsko ali prekrškovno odgovornost zaradi (morebitnega) nezakonitega razkritja zaupnih podatkov. Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne varuje svojih koristi temveč korist gospodarske družbe C. v stečaju.

Informacije, ki jih prosilec zahteva, so podatki, ki se nanašajo na gospodarsko družbo C. - v stečaju. Pri vprašanju, ali naj se dokumenti pokažejo prosilcu, so nedvomno prizadete zato tudi koristi navedene gospodarske družbe. Odločba namreč vpliva tudi na pravice in pravne koristi tega gospodarskega subjekta. Skladno s 44. členom ZUP mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katere pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Navedene osebe je upravni organ dolžan obvestiti o postopku in njihovi pravici, da se ga udeležujejo.

Tožena stranka bi zato morala poskrbeti za to, da bi bil v postopku udeležen tudi ponudnik C. - v stečaju. Zmotno je stališče tožene stranke, da je dne 3. 6. 2011 gospodarsko družbo C. – v stečaju pozvala, da se, v kolikor ima interes, vključi v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec. Nepravilen je tudi očitek, da gospodarska družba v osmih dneh od vročitve poziva za prijavo stranske udeležbe v postopku ni storila. Iz podatkov v spisu je razvidno, kar med strankama niti ni sporno, da je bil nad družbo C. d.d. s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 30/2011 dne 23. 2. 2011 začet stečajni postopek. Glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti (ZFPPIPP) je s tem dnem gospodarska družba C. d.d., prenehala, nastopile so pravne posledice začetka stečajnega postopka. Na podlagi 245. člena ZFPPIPP z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov (prvi odstavek). Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona (drugi odstavek). Navedeno pomeni, da je zakoniti zastopnik družbe stečajni upravitelj. Za stečajnega upravitelja je bil v navedenem stečajnem postopku imenovan A.A., glede na prej navedene določbe ZFPPIPP je z dne 23. 2. 2011 pridobil pooblastilo za zastopanje dolžnika, vstopil je torej v funkcijo zakonitega zastopnika.

Ker pa ZFPPIPP nima določb o vročanju, se o vročanju uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta v prvem odstavku 137. člena določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek). To pomeni, da poziv družbi C. na udeležbo v postopku ni bil opravljen pravilno, saj iz vročilnice ne izhaja, da bi bilo pisanje vročeno stečajnemu upravitelju. Tožena stranka bo zato morala v ponovljenem postopku v postopek pritegniti tudi družbo C. - v stečaju, in sicer tako, da bo pisanje vročala stečajnemu upravitelju.

Ker gre za kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. in 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.03.2013

Podobni dokumenti:

• sodba I U 84/2012
• UPRS sklep I U 726/2013
• UPRS sklep I U 374/2014