<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 5/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.5.2008

Evidenčna številka:VS19531
Datum odločbe:17.01.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2234/2007
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:azil - omejitev gibanja - sum zavajanja

Jedro

Že to, da prosilec ni prepričljivo pojasnil razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zakaj ni zaprosil za azil v Bosni in Hercegovini, kjer je več kot eno leto prebival pred prihodom v Republiko Slovenijo, je zadostna podlaga za sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-UPB) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29. 10. 2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 28. 10. 2007 do 28. 1. 2008. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje, ker je ugotovila, da je podan razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil in razlog iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil, ni pa po presoji sodišča podan razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po stališču sodišča za ugotovitev tožene stranke, da je tožniku kot prosilcu za azil potrebno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, da torej obstoji razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, ni podlage. Podlaga za to ugotovitev ne more biti zgolj dejstvo, da prosilec ni predložil uradnega dokumenta s sliko, saj ZAzil obveznosti predložitve takega dokumenta ne določa, ampak zahteva, da prosilec za azil zaradi ugotovitve istovetnosti poda osebne podatke, kar je tožnik tudi storil. Le utemeljen dvom tožene stranke v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel tožnik, bi zato lahko bil podlaga za sklep, da je potrebno tožniku gibanje omejiti zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Razlogov, zaradi katerih obstaja dvom v resničnost podatkov, ki jih je navedel tožnik, pa tožena stranka ne navaja.

Po presoji sodišča pa je dovolj podlage za sum, da je tožnik zavajal in zlorabljal azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Pri tem se sodišče sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ter na tožnikovo izpovedbo pred sodiščem. Tožena stranka je ugotovila, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je tožnik svojo prošnjo za azil utemeljeval s težavami v matični državi, ki so se začele že v letu 1987, ker so ga večkrat nadlegovali. Odšel je k znancu na Švedsko, kjer je bil mesec dni. Nato je odšel v Hamburg, kjer je delal brez dovoljenja in je po treh mesecih prosil za azil zaradi razloga, da ga ne bi vrnili domov, saj ni imel dovoljenja za bivanje. Leta 1990 so ga nemške oblasti deportirale v Zagreb. Maja leta 2005, ko je lovil ribe na reki G., so nanj streljali. Poklical je prijatelja, ki ga je odpeljal v bolnico v Niš, kjer so mu oskrbeli strelno rano. Dogodek je prijavil policiji. Po tem dogodku je zapustil Niš in se je nekaj časa skrival po vaseh v Srbiji, februarja 2006 pa je s tujo osebno izkaznico odšel v Bosno in Hercegovino k bratu in tam bival vse do 25. 10. 2007, ko je odšel v Republiko Slovenijo. Tudi po presoji sodišča bi tožnik, če bi bil v matični državi resnično preganjan, za azil zaprosil v Bosni in Hercegovini, saj tam po njegovih navedbah ni doživel nobenih neprijetnosti. Tožnik tudi po presoji sodišča ni prepričljivo opisal razlogov, zaradi katerih je zapustil Niš in se skrival po vaseh v Srbiji in nato odšel v Bosno in Hercegovino k bratu, in tudi ne razlogov zaradi katerih ni ostal v BIH.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da razlog za omejitev gibanja iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil ni podan. Tožnik je bil prisiljen pobegniti iz matične države zaradi sistematičnega in dolgotrajnega preganjanja s strani državne varnosti matične države, ki je svojo dejavnost nadaljevala tudi v Bosni in Hercegovini. V matični državi je bil celo napaden s strelnim orožjem. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 27. in 36. člena ZAzil, na kateri se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. V določbi 27. člena ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka v smislu 36. člena ZAzil. Po navedeni določbi se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa potrjujejo tudi podatki spisa, da je tožnik večkrat odšel iz matične države, in sicer na Švedsko, v Nemčijo, v BIH, pri čemer kot razlog za zapustitev matične države navaja težave, ki naj bi jih imel z državno varnostjo, na kar kaže dogodek v maju leta 2005, ko je bil napaden s strelnim orožjem, zato je odšel iz Niša in se skrival po vaseh v Srbiji. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik izvorno državo zapustil februarja 2006 in odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je bival vse do 25. 10. 2007 in da v BiH ni zaprosil za azil, čeprav po lastnih navedbah tam ni doživel nobenih neprijetnosti. Na tej podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep sodišča prve stopnje da tožnik ni prepričljivo pojasnil razlogov za zapustitev izvorne države in tudi ne, zakaj že prej ni zaprosil za azil, kar je zadostna podlaga za sum, da je tožnik z lažno predstavitvijo razlogov zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, kar je razlog za omejitev gibanja iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pavšalne pritožbene navedbe o preganjanju v izvorni državi.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.


Zveza:

ZAzil člen 27, 27/1-3, 36, 36/1-2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjA2NQ==