<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 17/93
ECLI:SI:VSRS:1994:UR.17.93

Evidenčna številka:VS00979
Datum odločbe:25.03.1994
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:analitični računi - razčlenitev sintetičnih računov na analitične

Jedro

Razčlenitev sintetičnih računov na analitične je prepuščena presoji organizacije. To izhaja iz 4. odst. 8. člena zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90), pa tudi iz 2. odst. 1. člena odredbe o evidentiranju prihodkov, odhodkov, sredstev in virov sredstev proračunov družbenopolitičnih skupnosti ter o njihovem izkazovanju (Ur. list RS štev. 15/91-I). Obe navedeni določbi vežeta razčlenjevanje sintetičnih računov na analitične na potrebe subjekta, ki vodi knjigovodstvo. Kdaj pride do situacije, ki zahteva takšno razčlenjevanje, pa presodi subjekt sam.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi in se odločba Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, centrala, Ljubljana, z dne 13.4.1993 štev. 710-Up/II-103/92-III/1-RM v delu, v katerem je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločitev v točki I/2 izreka odločbe službe družbenega knjigovodstva prve stopnje, odpravi.

2. V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, podružnica v Ljubljani, je pregledala letni obračun Republiške uprave za ceste za leto 1991. Pri tem je ugotovila razne nezakonitosti. Zaradi njihove odprave je izdala odločbo, s katero ji je v točki I izreka naložila izvedbo šestnajstih popravkov (označenih s številkami 1 - 16) v knjigovodstvu, v točkah II in III izreka pa določila rok za njihovo izvedbo in naložila obveznost opraviti v skladu z danimi nalogi ustrezna knjiženja v knjigovodstvu za leto 1992. Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Samo odločitev v točki III izreka odločbe prve stopnje je spremenila tako, da mora tožeča stranka opraviti ustrezna knjiženja za leto 1991 (in ne za leto 1992), kar mora upoštevati tudi pri pripravi zaključnega računa za leto 1991.

Upoštevajoč tudi dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev službe družbenega knjigovodstva prve stopnje, temelji izpodbijana odločba na sledečih dejanskih okoliščinah:

K točkam I/4,7,10,12,13,14,15 in 16 izreka odločbe prve stopnje:

Tožeča stranka za leto 1991 ni izkazala pravilnega poslovnega rezultata. V omenjenem letu ni knjižno izkazala vseh tistih odhodkov, ki se nanašajo na investicijska in druga dela, opravljena v letu 1991. V zvezi z računi, prejetimi za dela, opravljena v letu 1991, je tako izkazala v letu 1991 premalo odhodkov za 795.306.105,80 SIT. Ravno tako je knjižila 58.309.135,60 SIT premalo odhodkov iz naslova obresti.

K točki I/2 izreka odločbe prve stopnje:

Odkupe nadomestnih stanovanj v zvezi z gradnjo posameznih cestnih odsekov je tožeča stranka evidentirala v okviru posameznih investicij, ne da bi zanje vodila še posebno analitično evidenco. To je imelo za posledico, da ni bil omogočen vpogled v količinsko in vrednostno dejansko stanje teh stanovanj. Njihova vrednost na dan 31.12.1991 je bila 942.524.466,50 SIT in jih mora tožeča stranka evidentirati ločeno v okviru posameznih investicij.

K točki I/5 in 8 izreka odločbe prve stopnje:

Vse poslovanje Republiške uprave za ceste z evidenčnimi deviznimi pravicami se je nanašalo na njeno dejavnost ne pa nanjo kot organ. Zato mora to poslovanje ustrezno izkazati v knjigovodstvu dejavnosti in sicer: 1./ izkazati obveznosti iz naslova negativnih evidenčnih deviznih pravic na dan 31.12.1991 v višini 77.223.181,60 SIT in 2./ izkazati prihodek 26.570.691,70 SIT kot namenska sredstva za pokrivanje negativnih evidenčnih deviznih pravic.

K točki 6 in 9 izreka odločbe prve stopnje:

Zaradi nepravilnosti, navedenih v prejšnjih točkah, je tožeča stranka nepravilno izkazala presežek prihodkov 345.688.483,20 SIT, ni pa izkazala izgube 558.579.248,10 SIT.

Odločitev v točkah I/1, 3 in 11 izreka odločbe prve stopnje tožeča stranka ni izpodbijala s pritožbo.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Ne sprejema trditve tožene stranke, da je za knjiženje odhodkov v letu 1991 uporabila sistem plačane realizacije. Uporabljeni način knjiženja odhodkov je bil pogojen z določbami zakona o proračunu. Zato so k obstoječim pogodbam sklenili anekse, s katerimi so bile pogodbene obveznosti prenešene v leto 1992. Nadomestna stanovanja predstavljajo strošek investicije v okviru gradbenih objektov. Tožeča stranka jih je v knjigovodstvu pravilno izkazovala na sintetičnem kontu. Vodenje analitičnih evidenc v okviru predpisane sintetične evidence pa je prepuščeno pravni osebi. Nalog za povečanje obveznosti do banke iz naslova negativnih evidenčnih deviznih pravic ni utemeljen. V breme tekočih prihodkov, ne da bi dobila za to namenska sredstva, jih dejavnost ni bila v stanju poravnati. Pogojev za takšno knjiženje, ki ne bi vplivalo na poslovni rezultat, pa ni bilo. Seveda pa bi se tudi v takšnem primeru spet pojavilo vprašanje kršitve določb zakona o proračunu. Ker je bil znesek 26.570.691,70 SIT nakazan na račun organa, terjatve do organa ni bilo mogoče vzpostaviti, dokler ni bil pojasnjen namen nakazila. Tožeča stranka očita službi družbenega knjigovodstva tudi, da odločbe ni izdala v predpisanem roku in končno, da naloženih popravkov ni mogoče izvesti za leto 1991. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je delno utemeljena v obsegu, kot to izhaja iz nadaljnje obrazložitve, sicer pa ne.

Ni ugotovitve, da tožeča stranka odkupov nadomestnih stanovanj sploh ni evidentirala, oziroma da jih ni evidentirala na pravilnem sintetičnem računu. Razčlenitev sintetičnih računov na analitične pa je prepuščena presoji organizacije. To izhaja iz 4. odst. 8. člena zakona o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90), pa tudi iz 2. odst. 1. člena odredbe o evidentiraju prihodkov, odhodkov, sredstev in virov sredstev proračunov družbenopolitičnih skupnosti ter o njihovem izkazovanju (Ur. list RS štev. 15/91-I). Obe navedeni določbi vežeta razčlenjevanje sintetičnih računov na analitične na potrebe subjekta, ki vodi knjigovodstvo. Kdaj pride do situacije, ki zahteva takšno razčlenjevanje, pa presodi subjekt sam. Ker tožena stranka omenjenih predpisov ni uporabila na obrazloženi način, jih je uporabila zmotno. Zato je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v obsegu iz 1. točke izreka sodbe odpravilo.

Po 1. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77) odloča sodišče tudi v računskem upravnem sporu na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku (68. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka odhodkov iz naslova prejetih računov za investicijska in druga dela, opravljena v letu 1991 v znesku 795.306.105,80 SIT in odhodkov iz naslova obresti v znesku 58.309.135,60 SIT ni knjižila v svojem knjigovodstvu v letu 1991. Tega niti tožeča stranka sama ne zanika. Svoje ravnanje samo opravičuje s tem, da se je z njim skušala izogniti kršitvi 13. člena zakona o proračunu Republike Slovenije za leto 1991 (Ur. list RS štev. 14/91). Omenjeni namen pa tožeče stranke ni upravičeval opuščati knjiženj, ki bi jih po določbah zakona o računovodstvu morala izvršiti v letu 1991. Kršitve enega predpisa, v obravnavanem primeru 13. člena zakona o proračunu Republike Slovenije za leto 1991, ni namreč mogoče sanirati s kršitvijo drugega. Samo morda neustrezna terminološka opredelitev sistema knjiženja pri tožeči stranki pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.

Vse poslovanje v zvezi z EDP se je nanašalo na Republiško upravo za ceste - dejavnost. To je dejanska ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba. Nasprotne trditve v teku upravnega postopka ni bilo (je tudi v tožbi ni). Ukrepa iz točk I/5 in I/8 izreka prvostopne odločbe se nanašata na obveznosti iz naslova negativnih EDP na dan 31.12.1991 in na prilive v letu 1991, namenjene njihovemu pokrivanju. Zato so to postavke, ki morajo biti izkazane v letnem obračunu za leto 1991 (1.in 2. odst. 16. člena ter 70. in 71. člen zakona o računovodstvu; Ur. list SFRJ št.12/89...61/90). Okoliščina, da dejavnost ni mogla pokrivati tolikšnih negativnih EDP v breme tekočih prihodkov na obveznost predpisanega knjiženja ne vpliva. O problemu kršitve 13. člena zakona o proračunu Republike Slovenije za leto 1991 pa je sodišče zavzelo stališče že zgoraj.

Glede na zgoraj navedeno je tudi odločitev tožene stranke, nanašajoča se na ukrepa pod točkama I/6 in I/9 izreka prvostopne odločbe pravilna. Odločitev v 1. točki te sodbe namreč nanjo ne vpliva.

Zamuda roka za izdajo odločbe nima za posledico prekluzije. Tudi sicer kršitev postopkovnih določil, na katere se sklicuje tožba, ni vplivala na zakonitost odločanja v postopku, ki ga je vodila služba družbenega knjigovodstva. Zato je sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Nepravilnosti se lahko odpravijo samo tam,kjer so nastale, oziroma kjer so prišle do izraza. V obravnavanem primeru so nastale v letu 1991 in prišle do izraza v letnem obračunu za leto 1991. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da mora tožeča stranka v skladu z danimi nalogi opraviti ustrezna knjiženja za leto 1991, kar je treba upoštevati tudi pri pripravi zaključnega računa za leto 1991.

Glede na vse navedeno je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.


Zveza:

ZR člen 8, 8/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTM3