<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 81/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:I.UP.81.2015

Evidenčna številka:VS1015072
Datum odločbe:13.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 414/2015
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR
Institut:imenovanje članov komisije Občinskega sveta - začasna odredba - težko popravljiva škoda - ni izkazana

Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vložene po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri naj se do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa tožene stranke, izpodbijanega s tožbo v tem upravnem sporu. Z navedenim sklepom je tožena stranka 19. 12. 2014 in ponovno 19. 2. 2015 imenovala člane delovne komisije za pregled izvedenih postopkov in vračanj v telekomunikacijsko omrežje.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožba dopustna, saj je vložena na podlagi specialne določbe šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi, ki župana pooblašča, da lahko začne postopek pri upravnem sodišču, če občinski svet tudi potem, ko je župan zadržal izvajanje odločitve občinskega sveta, ponovno sprejme enako odločitev. Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, ker niso podani pogoji za njeno izdajo, določeni v drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe in s predloženimi listinami določno opredelil vse predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe in da je zavrnitev njene izdaje tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča RS (npr. Up-45/2004, U-1257/2004, Up-1165/2006) kot tudi Vrhovnega sodišča (II Up 6/2001, II Up 4/2004, I Up 273/2006, I Up 640/2007) v podobnih zadevah.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Glede na navedeno pravila o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe dokaznega bremena ni mogoče prenesti na sodišče, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

11. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik s predloženimi listinami in navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da mu grozi odvzem premoženjske koristi v prekrškovnem postopku, v katerem naj bi komisija v izpodbijani sestavi potencialno ogrožala obrambo občine v sodnih postopkih, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti in konkretnosti izkazal niti da bo škoda, ki jo zatrjuje, sploh nastala, niti da ta neposredno grozi in da je njen nastanek mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

12. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi v ničemer ne vplivajo pritožbene navedbe, smiselno enake navedbam, podanim v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka z imenovanjem članov komisije posegla v obstoječe pravno razmerje, ker je posegla v upravni postopek glede vračanja vlaganj v telekomunikacijsko omrežje in s tem posredno tudi v sodni postopek, ki še teče pred Višjim sodiščem v Ljubljani, ter da z aktivnim delovanjem članov komisije vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, ne bo več mogoče, tudi če bo tožnik s tožbo uspel, to pa poleg izkazanega zagroženega odvzema premoženja v višini več kot 242.000,00 EUR za tožnika pomeni težko popravljivo škodo.

13. Poleg tega Vrhovno sodišče tudi v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da morebitno vračilo sredstev v državni proračun na podlagi odločbe o prekršku oziroma sodne odločbe ni škoda, ki se preprečuje z začasno odredbo v upravnem sporu.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 32.
ZLS člen 33, 33/6.
Datum zadnje spremembe:
04.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MjY4