<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Civilni oddelek

VSK sodba Cp 807/2012
ECLI:SI:VSKP:2013:CP.807.2012

Evidenčna številka:VSK0005272
Datum odločbe:16.01.2013
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:sosedsko pravo - prepoved medsebojnega vznemirjanja - negatorna tožba - onemogočena redna raba stvari - prekomeren poseg v lastninsko pravico - sodni penali

Jedro

Toženi stranki sta na svojem objektu prizidali terasi, ki sta ju "potegnili" praktično do fasade tožeče stranke ter ob vzhodno fasado tožničine hiše postavili kovinsko konstrukcijo z zelenjem, ki zastira obe okni na objektu tožene stranke, ovijalka pa je speljana tudi po večjem delu fasade. Tožeči stranki to onemogoča odpiranje enega polkna, fasade zaradi približanih teras ni mogoče vzdrževati, rastlina povzroča vlago in umazanijo na fasadi, okni pa sta zaradi rastlinja zastrti, zato tožničinemu objektu jemljeta svetlobo. Glede na take ugotovitve je zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta toženca s svojimi posegi otežila uporabo tožničine nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, pravilen.

O upnikovi zahtevi za določitev sodnih penalov odloči po 212. členu ZIZ sodišče v izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke, naj se toženi stranki naloži plačilo zneska 50,00 EUR za vsak dan zamude v primeru, da v paricijskem roku obveznosti iz 1. točke izreka ne bi izpolnila, zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca dolžna odstraniti dele teras v prvem in drugem nadstropju njune stanovanjske stavbe na naslovu G. 17., tako da vsako teraso odrežeta v širini 0,60 m od fasade tožničine stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 393 k.o. K. z naslovom G. 15. Poleg tega jima je naložilo tudi odstranitev železne konstrukcije z rastlinjem, ki se nahaja pred fasado tožničine stanovanjske hiše ter obnovo fasade v obsegu poškodb, ki so bile povzročene z obema posegoma. Tožencema je prepovedalo v prihodnje vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na vzhodnem delu njene stanovanjske stavbe, za primer, da toženi stranki v petnajstih dneh svoje obveznosti ne bi izpolnili, pa jima je naložilo plačilo zneska 50,00 EUR za vsak dan zamude. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih toženca dolžna tožeči stranki povrniti v višini 2.798,08 EUR, stranski intervenientki pa v višini 1.196,68 EUR. Na predlog tožene stranke je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo, in sklep, s katerim je predlog za dopolnitev odločbe v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka, zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožujeta toženca po pooblaščencu. Na prvem mestu trdita, da je sodišče s svojo odločitvijo o zavrnitvi dokaznih predlogov, ki je ni ustrezno obrazložilo, kršilo njuno pravico od učinkovite obrambe pred navedbami tožeče stranke, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti oz. ustavnega načela enakega varstva pravic in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obsežni in ponavljajoči se pritožbi predvsem očitata sodišču, da se je oprlo na dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi delo opravil izredno površno in nestrokovno. Sodišče bi moralo z njegovo pomočjo odgovoriti na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke ter ali takšno vznemirjanje v obliki imisij presega krajevno običajno mero in šele, če bi bil odgovor pozitiven, bi bil utemeljen zaključek o protipravnem vznemirjanju lastninske pravice tožeče stranke. Vendar pa tožeča stranka v postopku ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je zatrjevala zgolj vznemirjanja lastninske pravice, nič pa ni navedla o krajevno običajni meri vznemirjanj, čeprav bi morala v sporu dokazati, da imisije to mero presegajo. Ker sodišče ni obrazložilo, ali in za koliko je zaradi gradnje toženih strank tožeča stranka prikrajšana za svetlobo, zrak in razgled, ter predvsem ker ni navedlo, katera je na danem območju običajna mera, ki jo je tožeča stranka še dolžna trpeti, je sodišče kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za arhitekturo in urbanizem obalnih mest, saj gre v konkretnem primeru za ožje mestno središče Kopra in bi le tak izvedenec lahko odgovoril, ali so terase in konstrukcije z rastlinjem redkost v priobalnih mestih in kakšne so krajevno običajne mere glede zraka, sonca in pogleda v stisnjenem mestnem jedru. Sodišče je šele v sodbi zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje strank in prič A.L. in V.R., s čimer je kršilo 287. člen ZPP. V nadaljevanju pritožba zatrjuje nestrokovnost izvedenskega mnenja, ki da temelji na zmotnem izhodišču, da je za razsojo v sporu odločilno presojati možnost normalnega vzdrževanja tožničine fasade in varstvene pogoje oz. estetsko in funkcionalno ščitenje skupnih delov in naprav objekta G. 15. Tožeča stranka dejansko vtožuje vznemirjanje lastninske pravice izključno zaradi vpetosti teras v fasado, namestitve rešetk na okna, zaradi nezmožnosti odpiranja polken in zaradi odvzema zraka, svetlobe in razgleda, s čimer pa se izvedenec ni ukvarjal. Zato so ostala odprta relevantna vprašanja, na katere je potrebno v zadevi odgovoriti. Iz vprašanj sodišča izhaja, da je bilo zanj najpomembnejše vprašanje v postopku, za koliko in na kakšen način poseči v nepremičnino toženih strank. Izvedensko mnenje ne vsebuje strokovne utemeljitve urbanistične in arhitekturne podlage, s tako prakso pa se dopustijo arbitrarna subjektivna in nestrokovna mnenja. Sodišče v obrazložitvi sodbe nedosledno po eni strani sprašuje izvedenca, kako je področje urejeno glede na veljavno zakonodajo, po drugi strani pa v obrazložitvi sodbe navede, da predpis v bistvu ne obstaja. Izvedenec svojih ugotovitev ni podprl z nobenim strokovnim pravilom ali izračunom, ki bi se dal preveriti in oceniti. Toženima strankama predpisi s področja graditve objektov zaradi njunega poklica niso tuji, zato izpostavljata, da bi moral izvedenec upoštevati še nekatere druge prostorske in izvedbene akte, ki določajo pogoje gradnje na obravnavanih parcelah. Mnenje ni sprejemljivo, ker ne vsebuje skice z izmerami spornih delov nepremičnin kot je to v navadi. Ugotovitev izvedenca, da sta okni zastrti, ne upošteva okoliščine, da je med pravdnimi strankami sporno, kdo je namestil rešetke na okna. Po mnenju pritožnikov so prav rešetke največja ovira za razgled in vstop svetlobe ter zraka v notranji prostor. Načelo kontradiktornosti je bilo v škodo tožencev kršeno tudi zato, ker po prejemu mnenja nista imela možnosti postaviti dodatnih vprašanj. Pritožnika se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča, da naj bi prišlo v obravnavani zadevi do protipravnega vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke. Sodišče je napačno presodilo, da je poseg toženih strank protipraven zato, ker je bilo gradbeno dovoljenje za terasi razveljavljeno. Legalnost objekta je v sosedskem pravu irelevantno vprašanje in postranskega pomena za presojo. Sodišče je sledilo navedbam tožeče stranke glede zatrjevanih vznemirjanj, npr. da v notranjost pada listje, ne da bi tožeča stranka to dokazala. Toženi stranki znatno trpita okrnjenost pravice do zasebnosti zaradi pritličnega okna v objektu tožeče stranke, saj gleda neposredno na atrij objekta tožene stranke ter posredno v notranjost dnevne sobe tožencev. Z rastlinjem in nosilno konstrukcijo sta si toženca želela z najmanjšim možnim posegom v sosednjo nepremičnino zagotoviti vsaj nekaj zasebnosti. Ob nakupu svoje nepremičnine sta bila prepričana, da bosta sporni okni zazidani, saj gre za črno gradnjo. Pritožnika trdita, da je odločitev sodišča, da bližina njunih teras in ovijalka na fasadi občutno presegata krajevno običajno mero, napačna. Najprej zato, ker tožeča stranka v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ker ni ničesar navajala o krajevno običajni meri vznemirjanj, drugič pa zato, ker sodišče obstoja prepovedanih posrednih imisij ni ustrezno obrazložilo in tudi ni odgovorilo na ključna vprašanja, kolikšna je običajna mera, v čem je specifična za ta kraj, kakšen je tolerančni prag in kako je do njega sodišče prišlo. Gre za strokovno vprašanje, za katero sodišče nima strokovnega znanja, zato bi moralo izvesti dokaz z drugim izvedencem oz. že imenovanega pozvati, naj svoje mnenje dopolni. Tožeča stranka je v postopku želela tožbeni zahtevek spremeniti tako, da je namesto odstranitve celotnih teras zahtevala odstranitev le 0,60 metra teras, pri čemer je sodišče napačno presodilo, da zaradi skrčenja tožbenega zahtevka privolitev tožene stranke ni potrebna. Gre namreč za delni umik tožbe, v kar toženca nista privolila. Zato sta sodišču predlagala, naj sodbo dopolni tako, da v presežku tožbeni zahtevek zavrne. To pa bi bilo potrebno upoštevati tudi pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Glede zahtevka za odpravo poškodb na fasadi pritožba navaja, da toženca nista povzročila na fasadi nobenih poškodb in jih tožeča stranka ni niti zatrjevala, sodišče pa tudi ni obrazložilo, kako in kdaj naj bi nastale. Tudi izvedenec obstoja poškodb ni ugotovil. V zvezi z izrekom sodnih penalov pritožba opozarja, da je odločitev nezakonita, ker je sodišče spregledalo, da je predpostavka za njihovo določitev pravnomočna odločba, kar pa izpodbijana sodba nedvomno ni. Toženca se pritožujeta tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, in sicer kolikor je bila priznana nagrada odvetnici B.Ž. zaradi zastopanja dveh strank, saj je tožnica M.R. tožbeni zahtevek umaknila, ne drži pa niti, da bi tožeča stranka v celoti uspela v pravdi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene in pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovno pravilo sosedskega prava je uzakonjeno v 73. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da morajo lastniki nepremičnin zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine (sosednje nepremičnine), se morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Poleg splošnega pravila pa SPZ v 75. členu lastniku nepremičnine nalaga, da mora odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo ter taka dejanja opuščati. Pravno varstvo pred imisijami se uveljavlja z negatorno tožbo, ki varuje lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tako, da mu omogoča vložitev tožbe, naj vznemirjanje preneha, če pa je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati tudi njeno povrnitev.

Na podlagi citiranih pravil je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Fotografije v prilogi A4 spisa in v izvedenskem mnenju ter ugotovitve izvedenca o izvedenih posegih tožene stranke in o stanju v naravi (o katerem se je sodišče prepričalo tudi na ogledu) so jasne, in pritožba tako ugotovljenih dejstev niti ne izpodbija. Toženi stranki sta na svojem objektu prizidali terasi, ki sta ju „potegnili“ praktično do fasade tožeče stranke ter ob vzhodno fasado tožničine hiše postavili kovinsko konstrukcijo z zelenjem, ki zastira obe okni na objektu tožeče stranke, ovijalka pa je speljana tudi po večjem delu fasade. Tožeči stranki to onemogoča odpiranje enega polkna, fasade zaradi približanih teras ni mogoče vzdrževati, rastlina povzroča vlago in umazanijo na fasadi, okni pa sta zaradi rastlinja zastrti, zato tožničinemu objektu jemljeta svetlobo. Izvedenec je sicer ugotovil, da terasi nista vpeti v obodno steno objekta G. 15, vendar bi šele njuna odstranitev na razdaljo 0,60 metra od fasade tožeči stranki omogočila normalno vzdrževanje njenega objekta. Glede na take ugotovitve je zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta toženca s svojimi posegi otežila uporabo tožničine nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, pravilen. Predlagani dokaz z izvedencem urbanistične stroke je glede na take očitne posege v lastninsko pravico tožene stranke zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nepotreben.

Čeprav pritožnika trdita, da sta z železno konstrukcijo, na katero sta napeljala rastlino ovijalko, želela zaščiti svojo zasebnost, pa jima je že prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo, da je bil njun poseg v lastninsko pravico drugega prekomeren in zato po svoji vsebini predstavlja vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Tožena stranka ni niti trdila, da svoje zasebnosti ne bi mogla zaščititi drugače kot tako, da je rastlino ovijalko speljala dobesedno preko tožničinega okna. Tehtanje pravic obeh strank tako pokaže, da je tožeča stranka tista, ki je upravičena v dani situaciji do sodnega varstva.

Čeprav se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredeljevalo tudi do gradbenega dovoljenja, iz katerega sta toženca črpala svoje upravičenje za podaljšanje terase in ki je bilo razveljavljeno, pa razlogi sodbe v zvezi s tem za odločitev niso bili bistveni. Neutemeljeno pritožba tudi zatrjuje, da bi moralo sodišče ugotoviti, kdo je namestil na okna rešetke, ki naj bi tožnici ovirale razgled in vstop svetlobe ter zraka. Predmet zahtevka je namreč kovinska konstrukcija pred okni, za katero v postopku ni bilo sporno, da sta jo postavila prav toženca. Sodišče tudi ni kršilo načelo kontradiktornosti v škodo tožencev. Predlog za zaslišanje prič A.L. in V.R. je zavrnilo, ker je iz izvedenih dokazov ocenilo, da je dejansko stanje pojasnjeno, kaj bi ti dve priči pomembnega za odločitev v zadevi pri zaslišanju potrdili, pa pritožba ne pojasnjuje.

V 2. točki izreka sodbe je sodišče tožencema naložilo, da sta dolžna po odstranitvi terase in železne konstrukcije z rastlinjem obnoviti fasado „v obsegu poškodb, povzročenih z gradnjo teras in železne konstrukcije z rastlinjem“ česar pa, dokler oboje ne bo odstranjeno, nedvomno ni mogoče konkretizirati.

Utemeljena pa je pritožba proti 4. točki izreka sodbe, v kateri je sodišče tožencema za primer, da obveznosti odstranitve dela teras in kovinske konstrukcije ter rastlinja ne bi izpolnili, naložilo, da sta dolžna za vsak dan zamude plačati 50,00 EUR. Gre za sodne penale, ki pa jih po 269. členu Obligacijskega zakonika (OZ) lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi le v primeru, če dolžnik pravočasno ne izpolni kakšne svoje nedenarne obveznosti, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo. O taki upnikovi zahtevi pa odloči po 212. členu ZIZ sodišče v izvršilnem postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v 4. točki spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških ni utemeljena. Niti iz obrazložitve odločitve niti iz stroškovnika pooblaščenke tožeče stranke ne izhaja, da bi nagrado priglasila za zastopanje dveh strank. Res pa je, da je sodišče z dopolnilno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor je tožeča stranka terjala od tožencev odstranitev obeh teras v celotni dolžini in mu ugodilo na način, da je, potem, ko je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da je to tehnično mogoče, naložilo odstranitev balkona na razdaljo 0,60 metra od fasade hiše, kar pa na višino pravdnih stroškov ni imelo vpliva. Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe ni posegalo v stroške prvostopenjskega postopka, saj tudi zahtevek za plačilo sodnih penalov, ki je bil zavrnjen, stroškov postopka ni povečeval.

Iz gornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, kolikor ji ni bilo ugodeno, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker v pretežni meri s svojo pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo pa niso bile take narave, da bi pripomogle k odločitvi v zadevi in bi zato predstavljala ta vloga potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.


Zveza:

SPZ člen 73, 75.
OZ člen 269.
ZIZ člen 212.



dokument : VSK0005273
Datum zadnje spremembe:
21.06.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0Mzcw