<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1047/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1047.2018

Evidenčna številka:VSL00022535
Datum odločbe:17.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja - originarna pridobitev lastninske pravice - začetek teka priposestvovalne dobe - dobra vera - domneva dobre vere - dobroverna lastniška posest - opravičljiva zmota - opravičljiva zmota o obsegu nepremičnin - priposestvovanje družbene lastnine

Jedro

Primerno skrben lastnik nepremičnine (s pomočjo strokovnjaka geodetske stroke) pred gradnjo preveri, do kod segajo meje njegove parcele. Tožnici sta imeli dovolj podatkov, da bi to lahko storili. Zahteva, da se kot lastnici prepričata o poteku meje in s tem o dopustnosti gradnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

Tožnici nista bili dobroverni, saj se nikoli nista prepričali, do kod segajo meje njune parcele.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnici lastnici 4 - metrskega dela nepremičnine parc. št. 000/26 k.o. X, ki meji na parc. št. 000/5 iste k.o., kot izhaja iz elaborata izvedenca geodeta, ter tožnicama naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.440,50 EUR.

2. Tožnici sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnici menita, da je 10 - letna priposestvovalna doba glede parcele 000/26 k.o. X, ki je bila kmetijsko zemljišče, začela teči že s sprejemom Ustave RS, oziroma najkasneje z uveljavitvijo Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) 11. 3. 1993, in je iztekla še pred sklenitvijo zakupne pogodbe (24. 3. 2003). Ob pridobitvi parcele 000/5 k.o. X v letu 1979, je geodet, ki ga je angažirala občinska komisija, tožnicama pokazal obseg parcele ter opravil zakoličbo hiše. Tožnici sta na pridobljeni nepremičnini zgradili hišo. Njuna parcela je bila tedaj zamejičena z lesenimi količki, ki so ob gradnji ceste in hiš izginili. Tožnici sta torej svojo parcelo uživali v obsegu, kot jima je bila pokazana s strani občinske komisije (geodeta), do linije, kjer so bili postavljeni leseni količki (stali so približno 5 metrov od kasnejše zakoličbe hiše). Nista imeli razlogov za dvom, da meja njune parcele 000/5 sega še 5 metrov od roba stanovanjske hiše. Toženka njuni posesti ni nasprotovala. Drugačen potek meje je bil s strani Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS prvič zatrjevan po parcelaciji leta 2014. Če bi tožnici vedeli za potek meje glede na katastrske podatke, hiše ne bi zgradili tako blizu meje. Prav tako na jugozahodnem delu parcele 000/5 ne bi postavili lesene ute. Tožnici nista geodetinji, da bi lahko sami izračunali, koliko zemljišča v naravi predstavlja 661 m2. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ne izhaja dovolj jasno, od kdaj sodišče tožnici šteje za nedobroverni posestnici - od pridobitve parcele 000/5 v letu 1979, ali šele od sklenitve zakupne pogodbe v letu 2003. Glede na zaključek, da od leta 1997 do sklenitve zakupne pogodbe 10 - letna priposestvovalna doba še ni potekla, je sodišče očitno štelo, da sta bili tožnici slaboverni šele od sklenitve zakupne pogodbe dalje. Zakupno pogodbo je sklenil mož prve tožnice. Tožnici z vsebino pogodbe in s priloženo mapno kopijo nista bili seznanjeni. Pred sklenitvijo zakupne pogodbe ni bilo ogleda zemljišča, niti sporazumnega ugotavljanja poteka meje, pa tudi mejnikov med obema parcelama ni. Prva tožnica je ob zaslišanju povedala, da je štela, da je bilo v zakup vzeto zemljišče, ki se je začelo šele 5 metrov od hiše. Šele od parcelacije, opravljene v letu 2014, bi se lahko štelo, da sta tožnici vedeli, da del zemljišča, ki ga uživata, ni njun. Opustitve običajne skrbnosti ne dokazuje niti arhitekturno zazidalna situacija, ki (glede na izpovedbo priče F. B.) predstavlja zgolj predlog parcelacije (zarisane črte ne predstavljajo mej).

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnici v pravdi na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zoper toženko uveljavljata pridobitev lastninske pravice na delu parcele 000/26 k. o. X.1

6. Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta tožnici solastnici parcele 000/5, ki na eni strani meji na parcelo 000/26, katere lastnica je toženka, - da je parcela 000/26 v letu 2015 nastala z delitvijo (parcelacijo) parcele 000/1, - da je bila slednja pred prehodom v toženkino last družbena lastnina, - da sta tožnici na parceli 000/5 zgradili stanovanjsko hišo (pred tem sta na njej postavili tudi leseno uto), - da v času gradnje (niti kasneje) meje med parcelama 000/5 in 000/1 niso označevali betonski mejniki, - da katastrska meja med parcelama 000/5 in 000/26 poteka tik ob zgrajeni stanovanjski hiši, - da se je ob geodetski odmeri v letu 2014 izkazalo, da na parceli 000/26 stoji del omenjene lesene ute in del stopnic ob stanovanjski hiši, in - da je mož prve tožnice S. L. 24. 3. 2003 s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenil zakupno pogodbo, katere predmet je bila tudi parcela 000/1. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču sodišča prve stopnje, da tožnici nista bili dobroverni, saj se nikoli nista prepričali, do kod segajo meje njune parcele. Običajno skrbnost sta tako opustili že v času gradnje, na zmoto o obsegu parcele 000/5 pa se ne moreta uspešno sklicevati najkasneje od sklenitve zakupne pogodbe dalje.

7. Ugotovitev o začetku teka priposestvovalne dobe leta 1997, je sodišče prve stopnje oprlo na trditev tožnic, da se je parcela 000/1 olastninila leta 1997, na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je v letu 1997, ko je priposestvovanje lahko začelo teči, pogoje za priposestvovanje lastninske pravice določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kasneje pa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki se glede na določbo 269. člena uporablja tudi v konkretnem primeru. SPZ kot predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ). Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici nista uspeli dokazati, da sta bili glede obsega njune parcele 000/5 v opravičljivi zmoti, oziroma da je toženka izpodbila domnevo o njuni dobrovernosti.

9. Tožnici sta se sklicevali na pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30. 7. 1979 (priloga A6), na podlagi katere sta pridobili pravico uporabe zemljišča parc. št. 000/5, v izmeri 661 m2, za gradnjo stanovanjske hiše. Prepričanje, da njuna parcela obsega tudi 5 - metrski pas vzdolž celotne južne strani parcele (torej 5 metrski pas severnega dela parcele 000/26), sta gradili na okoliščinah, da jima je ob pridobitvi zemljišča nekdo (predstavnik občine/geodet) pokazal obseg njune parcele in da je bila meja med njuno parcelo in parcelo 000/1 zakoličena z (v času gradnje izginulimi) lesenimi količki, ki so stali 5 metrov od kasneje zakoličene hiše. Ker sta poznali velikost oddanega zemljišča, bi morali tožnici pred zakoličenjem objekta oziroma pred gradnjo na zanesljivejši način ugotoviti, kje potekajo parcelne meje (ne bi se smeli zadovoljiti s tem, da jima je nekdo v naravi zgolj pokazal obseg njune parcele, pa čeprav je to bil predstavnik občine oz. geodet). Večjo mero skrbnosti bi morali izkazati tudi ob dejstvu, da je arhitektonsko zazidalna situacija (priloga A5), ki je v lokacijskem dovoljenju z dne 14. 8. 1979 (priloga A9) navedena kot podlaga za umestitev petih objektov v prostor, in v kateri je (s številko 5) označena tudi parcela 000/5, predstavljala zgolj predlog parcelacije (tako izhaja tudi iz izpovedbe priče F. B.). Da vanjo niso bile vrisane dejanske meje oziroma odmiki (ne gre za dokončen prikaz umestitve objektov), je razvidno iz kasneje izdanega gradbenega dovoljenja (priloga A8), ki tožnici kot investitorki zavezuje, da pred pričetkom gradnje dokončno uredita vse premoženjsko pravne odnose, tudi glede odmikov. Jasno je, da tudi zakoličenje objekta (s 5 - metrskim odmikom od domnevne mejne linije), ki predstavlja zgolj prenos načrta zunanjega oboda objekta na teren, pri tožnicah ni moglo vzpostaviti (utemeljenega) prepričanja o njunih lastninskih upravičenjih. Pomembno je tudi poudariti, da kvadratura zemljišča, ki sta ga tožnici šteli za svojega, upoštevajoč kvadraturo njune parcele, ni bila zanemarljiva; kot izhaja iz izpovedbe priče S. L., je znašala približno 100 m2.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da primerno skrben lastnik nepremičnine (s pomočjo strokovnjaka geodetske stroke) pred gradnjo preveri, do kod segajo meje njegove parcele. Tožnici sta imeli dovolj podatkov, da bi to lahko storili. Zahteva, da se kot lastnici prepričata o poteku meje in s tem o dopustnosti gradnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja. Ker bi se pred gradnjo morali prepričali o poteku meje, pritožnici ne moreta uspeti s trditvami, da njuno dobro vero izkazuje prav gradnja blizu meje (oziroma, kar zadeva del stopnišča in leseno uto, gradnja čez katastrsko mejo).

11. Ugotovitev, da tožnici tudi kasneje med izvrševanjem posesti nista izkazali zadostne mere skrbnosti (čeprav mejnikov ni bilo, leseni količki, na katere sta se zanašali, pa naj bi izginili, nikoli nista preverili, kje poteka meja med spornima sosednjima parcelama), sodišče prve stopnje pravilno opira na vsebino zakupne pogodbe z dne 24. 3. 2003 (priloga B2). Iz nje izhaja, da je bila predmet zakupa celotna parcela 000/1, ne le del, ki se začne 5 metrov od južnega dela stanovanjske hiše tožnic. Enako izhaja tudi iz grafične priloge k zakupni pogodbi, ki poleg lege zakupljenega zemljišča prikazuje tudi lego stanovanjske hiše tik ob meji s parcelo 000/1 (kasneje 000/26). Ker je zakupnik s podpisom zakupne pogodbe potrdil, da so mu meje zemljišča znane (14. člen zakupne pogodbe), je neutemeljen pritožbeni očitek, da se pred sklenitvijo zakupne pogodbe ni (na terenu, na iniciativo zakupodajalca) ugotavljalo poteka meje. Čeprav je zakupno pogodbo sklenil mož prve tožnice, pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tako ravnal v interesu (oziroma po pooblastilu) tožnic kot lastnic. Okoliščina, da z vsebino zakupnega razmerja nista bili podrobneje seznanjeni, lahko tako bremeni le njiju. Njuno prepričanje, da se zakupljeno zemljišče začne šele 5 metrov od stanovanjske hiše, ni imelo podlage v dejstvih, ki so jima bila (oziroma bi jima morala biti) znana.

12. Tudi po presoji pritožbenega sodišča noben izvedeni dokaz ne dokazuje, da sta tožnici posest na delu (sedaj) parcele 000/26 izvrševali v utemeljenem prepričanju, da imata na njem lastninska upravičenja.

13. Zaradi presoje, da se tožnici najkasneje od sklenitve zakupne pogodbe dalje ne moreta več uspešno sklicevati na zmoto o obsegu njune parcele, izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da tožnici nikoli (ne v času gradnje ne kasneje) nista bili v opravičljivi zmoti glede obsega njune parcele. Ker je toženka uspela dokazati, da tožnici že v času gradnje nista bili v dobri veri, je logično, da tudi po letu, ko je prišlo do lastninjenja parcele 000/1 (in ko je bilo priposestvovanje sploh mogoče), nista mogli biti v dobri veri, da sta lastnici dela parcele 000/1. Na pravilnost izpodbijane odločitve tako tudi ne more vplivati okoliščina, ali je toženka postala lastnica parcele 000/1 leta 1997, ali že z uveljavitvijo ZSKZ 11. 3. 1993. V obeh primerih bi presoja pogojev za priposestvovanje temeljila na isti, zgoraj citirani materialnopravni podlagi. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da je začelo priposestvovanje teči že s sprejemom Ustave RS. Ker je do ukinitve družbene lastnine prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin, je za vsako nepremičnino do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in s tem 29. člen ZTLR, ki je določal, da se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati.2

14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnici krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Vse v nadaljevanju obrazložitve navedene parcele (000/1, 000/5, 000/26) ležijo na območju katastrske občine X.
2 Prim. II Ips 184/2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 29
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNjgy